KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00060638
KZ-1 člen 49, 57, 58, 323, 323/1.
kazenska sankcija - kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - vzročna zveza - sprememba odločbe o kazenski sankciji - soprispevek oškodovanca - pogojna obsodba
Upoštevaje splošna merila za odmero kazenske sankcije in v okviru teh ugotovljene olajševalne okoliščine na strani obdolženca, kot jih je sicer pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, po presoji višjega sodišča pomenijo izpolnjene pogoje za izrek pogojne obsodbe, torej kazenske sankcije opozorilne narave obdolžencu.
ZP-1 člen 202d, 202d/1, 202d/7, 202d/8, 202e, 202e/2.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - rok za izpolnitev obveznosti - prekluziven rok - podaljšanje roka - pravica do izjave
Rok za izpolnitev obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni instrukcijski, temveč je prekluziven in nepodaljšljiv rok.
Zamuda roka za izpolnitev obveznosti ima za posledico, da sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Sodišče storilca ni bilo dolžno posebej pozivati na dodatno obrazložitev predloga za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti ter na predložitev dokazov.
Na podlagi AO plus zavarovanja, ki je prostovoljno zavarovanje, dobi zavarovanec zavarovalnino (v višini odškodnine za takšno škodo po OZ), če je za prometno nesrečo kriv sam. Če je podana sokrivda, poškodovani voznik dobi odškodnino od sokrivega udeleženca (oziroma od njegove odgovornostne zavarovalnice) v odstotku njegove krivde. Za tisti odstotek škode, za katerega odgovarja sam, lahko terja zavarovalnino iz zavarovanja AO plus (tako VSL sodba II Cp 1674/2010 in VS RS II Ips 540/2005). Navedeno izhaja iz določila četrtega odstavka 2. člena Splošnih pogojev.
pravni interes stranskega intervenienta za udeležbo v pravdi - obremenitev lastninske pravice s služnostjo - pravni ali dejanski (ekonomski) interes - varstvo kupca nepremičnine
Odločitev o zavrnitvi pritožnikovega predloga temelji na stališču, da ima pritožnik kot kupec nepremičnine dejanski interes, da toženec v pravdi za ugotovitev obstoja služnosti v breme te nepremičnine zmaga, ni pa verjetno izkazano, da bi odločitev v tej zadevi vplivala na njegovo razmerje s tožencem. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je interes, da toženca v pravdi dosežeta zavrnitev zahtevka za ugotovitev služnosti, ki ga pritožnik opisuje v pritožbi, prepoznalo že sodišče prve stopnje, a ta za položaj intervenienta ne zadostuje. Ker pritožnik ni izkazal, da bi sodba o ugoditvi zahtevku učinkovala tudi zoper njega kot – sledeč njegovim trditvam – novega lastnika nepremičnine, na katero se nanaša zahtevek, je odločitev pravilna.
nepopolna vloga - poziv na dopolnitev vloge - zavrženje vloge - oškodovanec kot tožilec
Oškodovanka kot tožilka je sodišču prve stopnje poslala vlogo, ki jo je naslovila kot obtožni predlog, a vloga ni vsebovala vseh sestavin, da bi imela naravo obtožnega predloga in bi jo bilo mogoče obravnavati, na kar jo je sodišče prve stopnje opozorilo z dopisom z dne 21. 3. 2022 ter pravilno zahtevalo, da jo ustrezno dopolni, prav tako pa jo je opozorilo, da bo vlogo zavrglo, če tega ne bo storila. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da ji je bila zahteva za dopolnitev vloge vročena 23. 3. 2022, in da vloge v roku, ki ga je določilo sodišče, pa tudi ne po poteku roka do izdaje napadenega sklepa, ni dopolnila. Sodišče prve stopnje je zato njeno nepopolno vlogo, in ne obtožni predlog, saj teh lastnosti vloga ni imela, v skladu s tretjim odstavkom 76. člena ZKP pravilno kot nepopolno zavrglo.
ZNP člen 42. ZPP člen 105b, 335, 336, 352. ZZ člen 31.
pritožba - podpis - pravna oseba - nepopolna pritožba
Predlagatelj je po organizacijski obliki zavod, ki pravna dejanja opravlja preko zakonitega zastopnika. Podpis zavoda vsebuje navedbo imena in funkcije za zastopanje upravičene fizične osebe ter njen lastnoročni podpis, s čimer se izkaže istovetnost vlagatelja pritožbe. Zakonski zahtevi po podpisu pritožbe, ki je nujna sestavina pritožbe, glede na pomen določbe, ni zadoščeno že s tem, da sta v uvodu pritožbe (zgolj) navedena oz. izpisana priimek in ime zakonite zastopnice, vključno z njeno funkcijo, ob tem, ko je kot oseba, ki je pripravila pritožbo oz. kar je pomembneje - kot podpisnica pritožbe izpisana in podpisana druga oseba.
ZIZ člen 15, 24, 24/3, 24/4. ZPP člen 365, 365-2. ZOKIPOSR člen 1, 1, 2-3, 2-5, 2-6, 7, 8, 17, 17/3.
izvršba - izvršilni naslov - Republika Slovenija - izbrisana družba - nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - prehod obveznosti na novega dolžnika - prevzem dolga - sprememba dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal pogojev iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ. Neutemeljen so pritožbene navedbe, da b i moralo sodišče prve stopnje ugoditi upnikovemu predlogu za nadaljevanje izvršbe na novega dolžnika - RS, ker podlago za prehod obveznosti predstavlja že sam zakon (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00059885
OZ člen 9, 9/1, 619. ZGD-1 člen 35, 35/1.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - izvedba dela - prokurist - prokurist pravne osebe - tretja oseba - nedovoljena pritožbena novota - prokura - obseg prokure - opravljanje dela oziroma storitev prokuristov in direktorjev - podlaga za plačilo opravljenih del - dolžnost izpolnitve obveznosti
Pritožnica ima prav, da je prokurist poslovni pooblaščenec (prvi odstavek 35. člena ZGD-1), pogodba o prokuri sama po sebi pa nima delovnopravnih posledic. Sama prokura torej ne daje podlage za zakonito opravljanje dela v gospodarski družbi. A trditev, da prokurist ni zaposlen pri toženki, je pritožbena novota. Ker pritožnica ne pojasni, zakaj takšnih navedb ni podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih višje sodišče ni obravnavalo. Tudi sicer se toženke ne tiče, na kakšni podlagi je za tožnico delo opravil prokurist. Bistveno je, da je bila toženka s tožnico v pogodbenem razmerju in da je bilo delo (zanjo, to je namreč pokazal dokazni postopek) opravljeno.
ZZZDR člen 59, 59/1.. ZGD-1 člen 471, 471/2, 475, 475/1, 475/2.. ZPP člen 257, 286.
skupno premoženje bivših zakoncev - poslovni delež kot skupno premoženje - pojem skupnega premoženja - skupno premoženje kot enovit materialnopravni pojem - domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - res iudicata - tožbeni predlog
Zakonec, ki ni družbenik, lahko namreč s tožbo zahteva ugotovitev, da je poslovni delež družbe skupno premoženje zakoncev, in da naj se določita deleža zakoncev v zahtevanem razmerju oziroma da se poslovni delež razdeli na dva nova poslovna deleža z ustrezno vrednostjo.
Vsi stanovanjski prostori, torej obe sobi, kopalnica in kuhinja, so se nahajali v isti etaži stanovanje hiše in so že na prvi pogled delovali kot celota oziroma enotni stanovanjski prostor. Spalnica A. A. je bila tako sestavi del zaključene stanovanjske celote in ni predstavljala povsem ločenega prostora, v katerem bi lahko bila njena zasebnost posebej varovana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00060045
ZPP člen 216, 339, 339/2-14.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepremoženjska in premoženjska škoda - višina denarne odškodnine - prosti preudarek - prekoračenje trditvene podlage - sodba brez razlogov - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe
Pritožbeno sodišče opozarja na nasprotje med obrazložitvijo sodbe in izrekom, kar je absolutna bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi zapisalo, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, iz izreka sodba pa je razvidno, da je bilo ugodeno samo delno. Tako o delu tožbenega zahtevka ni odločeno (ni izreka o zavrnitvi tožbenega zahtevka za vtoževanih 1.000 EUR), a je iz izreka razvidno, da je bilo ugodeno le za 9.200 EUR od zahtevanih 10.200 EUR, torej delno (ne v celoti, kot je obrazloženo).
V sodni praksi je najti nekaj sodnih odločb, ki dopuščajo, da se odškodnina oškodovancu za škodo, ki je višja od pavšalnega zneska po ZPŠOIRSP, lahko prisodi tudi po prostem preudarku (216. člen ZPP), vendar morajo biti za to izpolnjeni zakonski pogoji: da se višina ne da ugotoviti, ali bi bilo ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami. Poleg tega pa je seveda predpogoj ta, da je podan temelj, na podlagi katerega je oškodovanec upravičen do odškodnine. Če se torej ugotovi, da je oškodovanec po temelju upravičen do odškodnine zaradi izgube socialnih transferjev, je treba jasno ugotoviti tudi katerih socialnih transferjev ni mogel pridobiti in v kakšni višini. Res je, da od oškodovanca ni mogoče zahtevati, da bi imel za vsa leta shranjeno dokumentacijo in zahtevke za pridobitev pravic po ZSV, a za odločitev to tudi ne bo potrebno. Zadošča namreč že ugotovitev, ali bi bil oškodovanec upravičen do teh transferjev, ki pa jih zaradi izbrisa iz ZSV ni mogel pridobiti. Sklicevanje na prosti preudarek za ugotovitev višine tovrstne odškodnine pa ne zadošča, saj je podatke o višini socialnih transferjev mogoče pridobiti, prav tako tudi oceniti odškodovančeve socialne razmere.
zavrženje obtožnega predloga - predlog za izločitev sodnika
Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da besede zaradi katerih oškodovanka kot tožilka preganja obdolženca niso resna grožnja z napadom na njeno življenje ali telo, z opisovanjem drugih historičnih dogodkov nanašajočih se na bodisi na obdolženca bodisi na druge v pritožbi navedene osebe, oškodovanka kot tožilka ne more doseči drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00060128
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 18, 299, 299/3, 299/4, 355. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2.
razžalitev - zavrnitev dokaznih predlogov - prosta presoja dokazov - čast in dobro ime
Zavrnitev dokazov je prvo sodišče obrazložilo v točki 3.) izpodbijane sodbe, takim razlogom pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Le glede predlaganega ogleda kraja dogodka spisovno gradivo izkazuje, da je ta dokazni predlog bil podan s strani obrambe, z njim pa se je strinjala tudi zasebna tožilka, prvo sodišče pa je na podlagi ostalih izvedenih dokazov, zlasti fotografij, ki so bile glede kraja dogodka predložene v spisovno gradivo s strani obeh strank, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, kje naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je tak dokaz kot nepotreben zavrnilo, z identičnimi razlogi pa je zavrnilo tudi predvajanje posnetka klica na TV oddajo na USB ključku (priloga A 10), kar pritožbeno sicer ni problematizirano.
Sodišče, ki je vezano na načelo proste presoje dokazov v obravnavani zadevi je v nasprotju s pritožbenimi navedbami prepričljivo utemeljilo, zakaj je izpoved zasebne tožilke prepričljivejša. V zadostni meri je v nasprotju s stališčem zagovornika razčistilo razmerja med strankama in razmerja strank z zaslišanimi pričami in posledično tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo vso podlago za zavrnitev obdolženčevega zagovora, ko je ves čas trdil, da si je zasebna tožilka vse dogodke izmislila.
V obravnavani zadevi gre za posojilo med dvema gospodarskima družbama, ki pa sta povezani tako, kot je sicer običajno za družinske člane. Od osebe, ki je edini družbenik in zakoniti zastopnik obeh pogodbenih strank, pri tem pa pravna oseba svojo voljo izraža oziroma svoja dejanja opravlja le preko zakonitega zastopnika, zaradi osebnih okoliščin ni pričakovati, da bo učinkovito, tudi prek sodišča, uveljavila svojo terjatev do tako povezane druge pravne osebe. Situacija je enaka kot v primeru 263. in 264. člena ZGD-1, ko obstoj odškodninske odgovornosti uprave oziroma poslovodje z ugotovitvijo škode lahko ugotovi šele nova uprava (oziroma novi poslovodja), ki šele takrat lahko učinkovito uveljavi povračilo škode od prejšnje uprave, s čimer zastaranje šele lahko začne teči.
So obstajali razlogi za zadržanje zastaranje, in to vse do začetka stečajnega postopka. Res ne OZ ne ZGD-1 v tistem času nista določala zadržanja zastaranja konkretno za primer, kot je obravnavani. Zato je tudi po oceni višjega sodišča primerna uporaba generalne klavzule iz 360. člena OZ o obstoju nepremagljivih ovir za sodno zahtevo za izpolnitev obveznosti, pri čemer so nepremagljive ovire lahko subjektivne (kot v obravnavani zadevi) ali objektivne narave. Kakršnakoli drugačna uporaba oziroma razlaga zakonskih določb bi bila v nasprotju z namenom instituta zastaranja, pa tudi z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ ter načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti iz 9. člena OZ.
Tudi po sodbi drugostopenjskega sodišča utemeljen sum storitve vseh očitanih kaznivih dejanj izhaja iz zoper obdolženca vloženega obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Celju in pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora zoper obdolženca Okrajnega sodišča v Celju ter v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju, s katerim je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so pogoji za pripor še vedno podani.
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da prodaja nepremičnin tožeče stranke ni bila zgolj vabilo k dajanju ponudb temveč ponudba, saj gre za kmetijska zemljišča, upoštevaje 17.a člen ZKZ pa je predmet prodaje v primeru, če je zemljišče le delno kmetijsko, za celotno zemljišče velja, da je potrebno izvesti postopek prodaje po ZKZ. Stranka, ki je v zmoti lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ).
Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je odločilna okoliščina, ali obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir ali pa zato, ker se je tako odločil zaradi nespoštovanja sodišča in naložene mu obveznosti iz pogojne obsodbe.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00059937
KZ-1 člen 24, 45a, 49, 49/1, 49/2, 86, 86/4, 86/5, 86/9, 99, 99/9, 241, 241/1, 241/2, 242, 242/2. KZ-1B člen 44. KZ-1E člen 5. ZIKS-1 člen 12, 12/1, 24. ZKP člen 129.
kazen zapora - način izvršitve kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - delo v splošno korist - individualizacija kazenske sankcije - namen kaznovanja - resocializacija obsojenca - generalna prevencija - specialna prevencija - retribucija - človekovo dostojanstvo - reintegracija - izbira kazenske sankcije - odmera kazenske sankcije - splošna pravila za odmero kazni - teža kaznivega dejanja - krivda - olajševalne in obteževalne okoliščine - stopnja krivde - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - ponovitvena nevarnost - koristoljubnost - opravljanje poklica - družinsko življenje
Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost.
Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca.
Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni.
Pravilno je sicer, da se upošteva tudi stanje socializiranosti in integriranosti storilca v družbo v času storitve kaznivega dejanja, saj je na ta način mogoče ugotoviti bodisi pozitivne bodisi negativne spremembe na osnovi katerih je mogoče sklepati o stanju v trenutku odločanja o NIK, vendar gre le za en vidik presoje, ki pa je pretežno usmerjena na stanje v trenutku odločanja in predvidevanje bodočega ravnanja obsojenca. Zaključek, da ugotovitev o nespremenjenem stanju socializiranosti in integriranosti (ali posamezne subjektivne okoliščine) vodi v zavrnitev nadomestnega načina izvršitve kazni, je očitno napačen. Na ta način bi vsem obsojencem, pri katerih v času storitve kaznivega dejanja ni bilo negativnih subjektivnih okoliščin, bilo to v škodo, saj ne bi mogli izkazati, da so kasneje bile odpravljene, v korist pa bi bilo le tistim obsojencem, ki so dejanje storili v obdobju osebnostnih težav (npr. odvisnosti).
Zakon kot osnovno pravilo odmere kazni določa težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo, med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami pa med drugim navaja stopnjo storilčeve krivde (prvi odstavek in drugi 49. člena KZ-1). Pojem krivde kot del splošnega pojma kaznivega dejanja, kot podlaga za kazen (24. člena KZ-1), ni enak pojmu krivde upoštevne pri odmeri kazni, krivdi kot merilu za kazen. Pri krivdi kot podlagi za kazen stopnjevanje ni mogoče. Pri krivdi kot merilu za kazen pa je stopnjevanje, kvantifikacija, možna in se razlikuje od primera do primera. Tudi pri odločanju o nadomestni izvršitvi kazni pride v poštev le krivda v smislu krivde kot merila kazni.
Pri pojmu krivde kot merila za kazen je tudi teža dejanja del krivde. Teža izvršenega kaznivega dejanja je izražena v nevrednosti posledice, v stopnji ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne dobrine. Merilo nevrednosti posledice je predvsem tipična posledica predvidena za kaznivo dejanje. Teža kaznivega dejanja je izražena tudi v nevrednost ravnanja storilca, kakor izhaja iz načina, na katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno (npr. intenzivnost nasilja).
Opiranje na zgolj večjo ali manjšo koristnost izvršitve kazni zapora na nadomestni način bi vodilo v "razredno pravico", ko bi nadomestni način bil dostopen le življenjsko privilegiranim obsojencem. Ocena koristnosti lahko pomembno vpliva na presojo utemeljenosti nadomestnega načina izvršitve kazni, ne more pa biti edina, niti odločilna.
Družinske razmere, skrb za otroka, in poslabšanje socialnih in finančnih razmer same po sebi ne morejo biti razlog za ugoditev predlogu za NIK. To pa ne pomeni, da ta dva kriterija sploh nista upoštevna, vendar le izjemoma oziroma je njun vpliv na odločitev omejen, odvisen od celote upoštevnih okoliščin.
vezanost pravdnega sodišča na odločitev prekrškovnega sodišča
ZPP je torej jasen in je pravdno sodišče vezano zgolj na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, ne pa pravnomočno sodbo, izdano v postopku, v katerem se ugotavljajo prekrški. Pravdno sodišče ni vezano na sodbo prekrškovnega sodišča, vendar pravnomočne sodbe, ki so v pravdnem postopku predložene kot dokaz za ugotovitev določenih pravnorelevantnih dejstev, kot obrazloženo zgoraj, zagotovo imajo določeno dokazno moč. Če sodišče oceni, da stranka ni ustrezno substancirala dokaznega predloga in gre za pravno relevanten dokaz, je sodišče dolžno stranko na to opozoriti. Ker je zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva povsem v rokah pravdnih strank, dosledno izpeljano razpravno načelo ter prekluzija kot protiutež terjata večjo angažiranost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva, tako v smeri dopolnjevanja navedb kot v smeri dokazne pobude.