Ker je tožnica uveljavljala razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do dela s krajšim od polnega, je sodišče pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze v C. Ta je skladno s sklepom sodišča prve stopnje po specialistu za področje revmatologije na podlagi celotne dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter v zdravstvenem kartonu tožnice in po njenem osebnem pregledu menil, da pri tožnici do 28. 8. 2020 zdravljenje ni bilo končano do te mere, da bi bilo mogoče ugotoviti invalidnost.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera - dobrovernost lastniškega posestnika - odsotnost zemljiškoknjižnega vpisa - dobra vera pravnega prednika - dobrovernost priposestvovalca kot dediča - dobroverna posest dedinje - raziskovalna dolžnost
Raziskovalne dolžnosti dedičev (oziroma njihove dolžnosti razčistiti lastninskopravna razmerja) ni mogoče opredeliti kot splošne zahteve, če v teku priposestvovalne dobe ni okoliščin, ki bi pri povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da stvar pripada tretjemu. Četudi tožnik in pravni predniki niso ugovarjali obsegu zapuščine in ob dedovanju niso raziskovali lastninskopravnih razmerij, s tem niso postali nedobroverni posestniki. V konkretnem primeru ni bilo podanih drugih posebnih okoliščin, ki bi vzbujale dvom, da tožnik in pravni predniki niso lastniki parcele. Posest tožnikove babice in kasneje pravnih prednikov, ki so vstopili v posestno stanje kot dobroverni dediči, je namreč temeljila na primernem pravnem naslovu za prenos lastninske pravice (prodajna in darilna pogodba). Tudi odsotnost vpisa v zemljiški knjigi in neplačevanje davkov nista okoliščini, ki bi kazali na nedobrovernost posestnika.
ZPrCP člen 12, 13, 13/1, 106, 106/1, 106/2, 106/3, 107, 107/7, 114, 114/3. Pravilnik o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu (2006) člen 2, 3, 3/2.
psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preverjanje psihofizičnega stanja - postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov - zakonitost postopka - vožnja pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi - prepovedane droge - pooblastila policije - strokovni pregled - veljavnost pravilnika
V zvezi s sklicevanjem na določbe Pravilnika pritožbeno sodišče opozarja, da je ta prenehal veljati z dnem uveljavitve ZPrCP 1. 4. 2011, vendar se do uveljavitve ustreznih predpisov, izdanih na podlagi 11. člena ZPrCP, uporablja še naprej, kolikor ni v nasprotju s tem zakonom (tretji odstavek 114. člena ter 116. člen ZPrCP). Za razliko od ZPrCP Pravilnik v 2. členu določa, da sme policist izvesti postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih snovi v organizmu, če pri načinu vožnje, izgledu, razpoloženju, obnašanju, načinu govora in drugih vidnih znakih udeleženca cestnega prometa prepozna znake, ki bi lahko bili posledica teh snovi, v drugem odstavku 3. člena pa določa, da policist ob razlogih za sum, da je udeleženec cestnega prometa pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, odredi udeležencu cestnega prometa postopek iz tega pravilnika. Glede na to, da 107. člen ZPrCP ne določa, da sme policist ta postopek izvesti pod pogojem, če prepozna znake, ki bi lahko bili posledica teh snovi oziroma da (šele) ob razlogih za sum, da je udeleženec cestnega prometa pod vplivom teh snovi, odredi tak postopek, je torej Pravilnik v nasprotju z ZPrCP, zato ga v tem delu ni mogoče uporabiti in je sklicevanje nanj neutemeljeno.
Skladno z določbo sedmega odstavka 107. člena ZPrCP sme policist, ne glede na to, ali so podani razlogi za sum, da udeleženec cestnega prometa vozi pod vplivom prepovedanih snovi, izvesti ali preizkus z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti teh snovi ali pa predpisan postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, pri čemer je preizkus z napravo za hitro ugotavljanje lahko tudi sestavni del postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov.
Ne glede na to, kaj je glede kajenja marihuane zapisano v zapisniku zdravniške preiskave, je za ugotavljanje obdolženčeve odgovornosti za očitani prekršek odločilno, da iz poročila toksikološke preiskave Inštituta za sodno medicino z dne 30. 3. 2021 izhaja, da je bil obdolžencu 24. 3. 2021 odvzet vzorec krvi, katerega kromatografska preiskava je pokazala prisotnost snovi THC, ki v Republiki Sloveniji predstavlja prepovedano drogo, kar pomeni, da je glede na rezultat toksikološke preiskave očitno, da je obdolženec zaužil marihuano in je bila ta v njegovi krvi prisotna tudi med vožnjo, kar pomeni, da je obdolženec vozil vozilo v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih drog.
ZIZ člen 15, 24, 24/3, 24/4. ZPP člen 365, 365-2. ZOKIPOSR člen 1, 2, 2-3, 2-5, 2-6, 7, 8, 17, 17/3.
izvršba - izvršilni naslov - Republika Slovenija - prevzem dolga - izbrisana družba - nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - prehod obveznosti na novega dolžnika - sprememba dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal pogojev iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi upnikovemu predlogu za nadaljevanje izvršbe na novega dolžnika - RS, ker podlago za prehod obveznosti predstavlja že sam zakon (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00061445
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42-2, 183, 183/1.. ZPP člen 116, 337, 337/1.
I. kategorija invalidnosti - pravica do invalidske pokojnine - neizpolnjevanje pogojev - odsotnost z naroka - pritožbene novote
Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik dopolnil v Sloveniji 9 let, 2 meseca in 10 dni, v BiH 2 leti in 6 mesecev, na Hrvaškem 4 mesece in 8 dni, v Srbiji pa 4 mesece in 12 dni pokojninske dobe. Skupaj dopolnjena pokojninska doba znaša 12 let, 5 mesecev in 1 dan. S tem pa ni izpolnjen pogoj 13 let pokojninske dobe.
Sodišče je že po zaključku naroka prejelo tožnikov dopis, s katerim opravičuje svoj izostanek. Tožnik bi moral pred zaključkom obravnave sodišču posredovati opravičilo. Le v takem primeru, bi ga lahko sodišče upoštevalo in narok, če bi bili izkazani opravičljivi razlogi, preložilo. Po zaključku obravnave pa bi moral tožnik zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.
Centralna klirinško depotna družba (KDD) - nematerializirani vrednostni papirji - odsvojitev delnic - nalog za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev - nalog za prenos delnic - zastaranje terjave - pretrganje zastaranja s pripoznavo dolga - pripoznava dolga - odpoved zastaranju - pisna pripoznava zastarane obveznosti
Za odločitev v konkretni zadevi ni odločilno, da naj bi toženec na tožnika prenesel vse upravljavske pravice. Tudi če toženec ni izvrševal svojih upravljavskih upravičenj, ki izhajajo iz imetništva delnic, oziroma tudi če je slednja v njegovem imenu in na njegov račun izvrševal tožnik, kot izhaja iz pooblastila, s tem toženec ni (konkludentno) pripoznal dolga na izstavitev naloga za prenos vrednostnih papirjev. Pripoznava dolga (364. člen OZ) mora biti jasna, nepogojna in določena. Priznanje določenega dejstva (npr. da je bila pogodba sklenjena ali izpolnitev sprejeta) ne zadošča za pripoznavo dolga; izjava se mora namreč nanašati na priznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami.
Pripoznava dolga iz 364. člena OZ je mogoča samo, dokler terjatev ni zastarana. Potem ko je terjatev zastarana, nastopijo enaki učinki samo, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo iz 341. člena OZ. Pisna pripoznava, kot je določena v 341. člena OZ je mogoča šele po nastopu zastaranja, zato je predpisana strožja obličnost. Pripoznava dolga po 364. členu OZ se nanaša na čas do nastopa zastaranja, za njo oblika ni predpisana in se lahko poda v kakršni koli obliki. V obeh primerih pa začne zastaralni rok teči znova.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - prekinitev postopka - odločanje kljub prekinitvi postopka - izbrisana pravna oseba - nepravilna vročitev sklepa
Sklep izbrisani oziroma neobstoječi pravni osebi ni mogel biti vročen, posledično pa tudi ni mogel postati pravnomočen.
Določilo 207. člena ZPP ne pomeni, da sodišče ne more opraviti prav nobenega procesnega dejanja – izda tako lahko sam sklep o prekinitvi postopka, skladno s stališčem teorije pa celo mora, če izda sodbo, ki je izdana na glavni obravnavi, končani po nastopu prekinitve, le-to razveljaviti, čim izve za prekinitev. Če sodišče mora oziroma lahko razveljavi sodbo – smiselno velja tudi za sklep – ker je izdan po nastopu prekinitve postopka, toliko bolj sme razveljaviti tudi potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, izdano za čas po nastopu prekinitve postopka. Ad maiori ad minus, ker je izdaja potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti administrativno opravilo, ga je torej toliko bolj dopustno razveljaviti po nastopu prekinitve postopka.
Tudi po sodbi drugostopenjskega sodišča utemeljen sum storitve vseh očitanih kaznivih dejanj izhaja iz zoper obdolženca vloženega obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Celju in pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora zoper obdolženca Okrajnega sodišča v Celju ter v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju, s katerim je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so pogoji za pripor še vedno podani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00060045
ZPP člen 216, 339, 339/2-14.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepremoženjska in premoženjska škoda - višina denarne odškodnine - prosti preudarek - prekoračenje trditvene podlage - sodba brez razlogov - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe
Pritožbeno sodišče opozarja na nasprotje med obrazložitvijo sodbe in izrekom, kar je absolutna bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi zapisalo, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, iz izreka sodba pa je razvidno, da je bilo ugodeno samo delno. Tako o delu tožbenega zahtevka ni odločeno (ni izreka o zavrnitvi tožbenega zahtevka za vtoževanih 1.000 EUR), a je iz izreka razvidno, da je bilo ugodeno le za 9.200 EUR od zahtevanih 10.200 EUR, torej delno (ne v celoti, kot je obrazloženo).
V sodni praksi je najti nekaj sodnih odločb, ki dopuščajo, da se odškodnina oškodovancu za škodo, ki je višja od pavšalnega zneska po ZPŠOIRSP, lahko prisodi tudi po prostem preudarku (216. člen ZPP), vendar morajo biti za to izpolnjeni zakonski pogoji: da se višina ne da ugotoviti, ali bi bilo ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami. Poleg tega pa je seveda predpogoj ta, da je podan temelj, na podlagi katerega je oškodovanec upravičen do odškodnine. Če se torej ugotovi, da je oškodovanec po temelju upravičen do odškodnine zaradi izgube socialnih transferjev, je treba jasno ugotoviti tudi katerih socialnih transferjev ni mogel pridobiti in v kakšni višini. Res je, da od oškodovanca ni mogoče zahtevati, da bi imel za vsa leta shranjeno dokumentacijo in zahtevke za pridobitev pravic po ZSV, a za odločitev to tudi ne bo potrebno. Zadošča namreč že ugotovitev, ali bi bil oškodovanec upravičen do teh transferjev, ki pa jih zaradi izbrisa iz ZSV ni mogel pridobiti. Sklicevanje na prosti preudarek za ugotovitev višine tovrstne odškodnine pa ne zadošča, saj je podatke o višini socialnih transferjev mogoče pridobiti, prav tako tudi oceniti odškodovančeve socialne razmere.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - oprostilna sodba - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi za oprostilno sodbo - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotja med izrekom in razlogi - dejanje ni dokazano - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja - neobrazložena sodba
V primeru ugotovitve neobstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja ni moč ugotavljati, da neobstoječi znaki niso dokazani. Prvostopenjsko sodišče je z oceno dokazov prišlo do zaključka, da ni znakov obtožencema očitanih kaznivih dejanj, obrazložitev sodbe je tako najprej v nasprotju z izrekom sodbe, razlogom izreka oprostilne sodbe, sama obrazložitev pa je tudi sama s seboj v nasprotju, saj ni povsem jasno ali je razlog izreka oprostilne sodbe neobstoj znakov kaznivega dejanja ali nedokazanost očitkov obtožbe.
vezanost pravdnega sodišča na odločitev prekrškovnega sodišča
ZPP je torej jasen in je pravdno sodišče vezano zgolj na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, ne pa pravnomočno sodbo, izdano v postopku, v katerem se ugotavljajo prekrški. Pravdno sodišče ni vezano na sodbo prekrškovnega sodišča, vendar pravnomočne sodbe, ki so v pravdnem postopku predložene kot dokaz za ugotovitev določenih pravnorelevantnih dejstev, kot obrazloženo zgoraj, zagotovo imajo določeno dokazno moč. Če sodišče oceni, da stranka ni ustrezno substancirala dokaznega predloga in gre za pravno relevanten dokaz, je sodišče dolžno stranko na to opozoriti. Ker je zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva povsem v rokah pravdnih strank, dosledno izpeljano razpravno načelo ter prekluzija kot protiutež terjata večjo angažiranost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva, tako v smeri dopolnjevanja navedb kot v smeri dokazne pobude.
pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - začasna odredba o stikih - začasna prepoved stikov - odtujevanje otroka - ogroženost otroka - dokazni standard verjetnosti - načelo izbire milejšega ukrepa - hitrost postopka zavarovanja
V okviru CSD je bil sklican urgentni medinstitucionalni tim, ki je pridobil informacije različnih institucij. Te so bile skupaj z opažanji strokovnih delavcev CSD, ki so opravili pogovore s staršema in otroki, podlaga za celovito oceno družinske situacije. Prav zaradi celovitosti mnenja, v katerem so zajete ugotovitve različnih institucij, je z visoko stopnjo verjetnosti izkazano očetovo odtujevanje otrok od matere. Tem ugotovitvam predlagatelj v pritožbi konkretizirano niti ne oporeka. Zato v tej fazi postopka ob upoštevanju vseh okoliščin in načela hitrega postopanja v tovrstnih zadevah sodišče z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank ter oprave naroka ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene kršitve.
Sodišče je določbo 151. člena DZ pravilno uporabilo. Ta zapoveduje izdajo začasne odredbe (že) v primerih verjetne izkazanosti otrokove ogroženosti.
Odtujevanja otrok je pretanjen in daljši proces, ki ga usmerja starš. Ni le fizično omejevanje otrokovega stika z drugim staršem, ampak (in zlasti) vplivanje na mnenje otroka o tem staršu. Na verjetnost predlagateljevega odtujevanja otrok od matere kaže bipolaren pogled otrok (predvsem A. in B.) na starša.
Otroci so na očeta navezani, zato le začasna prepoved stikov, ki je nujno potrebna za vzpostavitev ponovnega odnosa otrok z materjo, ne bo privedla do odtujitve otrok od očeta.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - kršitev pravice stranke do izjave - zavrnitev dokaznih predlogov - dokazovanje z izvedencem
Prav tako je zavrnilo dokazni predlog tožnice po zaslišanju dr. C. C. kot priče ter pri tem upoštevalo, da je mogoče dokazni predlog stranke zavrniti le izjemoma (zaradi varovanja pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS – v nadaljevanju URS), med drugim tudi tedaj, če "sodišče ne bi odločilo drugače, četudi bi predlagana priča izpovedala natančno tako, kot trdi stranka, ki je to pričo predlagala", kot je bilo tudi v konkretnem primeru.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A. v zvezi z odgovorom na vprašanje o tem kaj je dr. C. C. povedal tožnici v zvezi s tveganjem ponovne operacije, prav tako pa je upoštevalo izpovedbo tožnice v tej smeri in se pri odločitvi oprlo tudi na ambulantni izvid dr. C. C. iz katerega izhaja njegovo mnenje o ponovni operaciji, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje v tej smeri raziskano in tožnici ni bila kršena pravica do izjave iz 22. člena URS ter posledično očitana bistvena kršitev postopka ni podana.
V obravnavani zadevi gre za posojilo med dvema gospodarskima družbama, ki pa sta povezani tako, kot je sicer običajno za družinske člane. Od osebe, ki je edini družbenik in zakoniti zastopnik obeh pogodbenih strank, pri tem pa pravna oseba svojo voljo izraža oziroma svoja dejanja opravlja le preko zakonitega zastopnika, zaradi osebnih okoliščin ni pričakovati, da bo učinkovito, tudi prek sodišča, uveljavila svojo terjatev do tako povezane druge pravne osebe. Situacija je enaka kot v primeru 263. in 264. člena ZGD-1, ko obstoj odškodninske odgovornosti uprave oziroma poslovodje z ugotovitvijo škode lahko ugotovi šele nova uprava (oziroma novi poslovodja), ki šele takrat lahko učinkovito uveljavi povračilo škode od prejšnje uprave, s čimer zastaranje šele lahko začne teči.
So obstajali razlogi za zadržanje zastaranje, in to vse do začetka stečajnega postopka. Res ne OZ ne ZGD-1 v tistem času nista določala zadržanja zastaranja konkretno za primer, kot je obravnavani. Zato je tudi po oceni višjega sodišča primerna uporaba generalne klavzule iz 360. člena OZ o obstoju nepremagljivih ovir za sodno zahtevo za izpolnitev obveznosti, pri čemer so nepremagljive ovire lahko subjektivne (kot v obravnavani zadevi) ali objektivne narave. Kakršnakoli drugačna uporaba oziroma razlaga zakonskih določb bi bila v nasprotju z namenom instituta zastaranja, pa tudi z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ ter načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti iz 9. člena OZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00060128
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 18, 299, 299/3, 299/4, 355. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2.
razžalitev - zavrnitev dokaznih predlogov - prosta presoja dokazov - čast in dobro ime
Zavrnitev dokazov je prvo sodišče obrazložilo v točki 3.) izpodbijane sodbe, takim razlogom pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Le glede predlaganega ogleda kraja dogodka spisovno gradivo izkazuje, da je ta dokazni predlog bil podan s strani obrambe, z njim pa se je strinjala tudi zasebna tožilka, prvo sodišče pa je na podlagi ostalih izvedenih dokazov, zlasti fotografij, ki so bile glede kraja dogodka predložene v spisovno gradivo s strani obeh strank, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, kje naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je tak dokaz kot nepotreben zavrnilo, z identičnimi razlogi pa je zavrnilo tudi predvajanje posnetka klica na TV oddajo na USB ključku (priloga A 10), kar pritožbeno sicer ni problematizirano.
Sodišče, ki je vezano na načelo proste presoje dokazov v obravnavani zadevi je v nasprotju s pritožbenimi navedbami prepričljivo utemeljilo, zakaj je izpoved zasebne tožilke prepričljivejša. V zadostni meri je v nasprotju s stališčem zagovornika razčistilo razmerja med strankama in razmerja strank z zaslišanimi pričami in posledično tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo vso podlago za zavrnitev obdolženčevega zagovora, ko je ves čas trdil, da si je zasebna tožilka vse dogodke izmislila.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00059885
OZ člen 9, 9/1, 619. ZGD-1 člen 35, 35/1.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - izvedba dela - prokurist - prokurist pravne osebe - tretja oseba - nedovoljena pritožbena novota - prokura - obseg prokure - opravljanje dela oziroma storitev prokuristov in direktorjev - podlaga za plačilo opravljenih del - dolžnost izpolnitve obveznosti
Pritožnica ima prav, da je prokurist poslovni pooblaščenec (prvi odstavek 35. člena ZGD-1), pogodba o prokuri sama po sebi pa nima delovnopravnih posledic. Sama prokura torej ne daje podlage za zakonito opravljanje dela v gospodarski družbi. A trditev, da prokurist ni zaposlen pri toženki, je pritožbena novota. Ker pritožnica ne pojasni, zakaj takšnih navedb ni podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih višje sodišče ni obravnavalo. Tudi sicer se toženke ne tiče, na kakšni podlagi je za tožnico delo opravil prokurist. Bistveno je, da je bila toženka s tožnico v pogodbenem razmerju in da je bilo delo (zanjo, to je namreč pokazal dokazni postopek) opravljeno.
zavrženje obtožnega predloga - predlog za izločitev sodnika
Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da besede zaradi katerih oškodovanka kot tožilka preganja obdolženca niso resna grožnja z napadom na njeno življenje ali telo, z opisovanjem drugih historičnih dogodkov nanašajočih se na bodisi na obdolženca bodisi na druge v pritožbi navedene osebe, oškodovanka kot tožilka ne more doseči drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.
ZZZDR člen 59, 59/1.. ZGD-1 člen 471, 471/2, 475, 475/1, 475/2.. ZPP člen 257, 286.
skupno premoženje bivših zakoncev - poslovni delež kot skupno premoženje - pojem skupnega premoženja - skupno premoženje kot enovit materialnopravni pojem - domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - res iudicata - tožbeni predlog
Zakonec, ki ni družbenik, lahko namreč s tožbo zahteva ugotovitev, da je poslovni delež družbe skupno premoženje zakoncev, in da naj se določita deleža zakoncev v zahtevanem razmerju oziroma da se poslovni delež razdeli na dva nova poslovna deleža z ustrezno vrednostjo.
Tisti, ki je na podlagi nične pogodbe svojo obveznost že izpolnil, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj. To uveljavlja s kondikcijskim zahtevkom. Aktivno legitimacijo za postavitev tega zahtevka ima izpolnitelj (prikrajšanec), ne pa vsaka oseba, ki v zvezi s tem izkazuje določen pravni interes. Tožnik ni stranka tega kondikcijskega razmerja, ni niti solvens niti accipiens. Z dajatvenim zahtevkom ne uveljavlja varstva svojih (zatrjevanih) pravic, temveč varstvo pravic tretjih oseb. Zaradi pomanjkanja procesne legitimacije njegova tožba v tem delu ni dopustna.