ZŠtip-1 člen 87, 87/1, 87/5, 92, 92-1, 92-2, 92-3, 97, 97-2, 99.. Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij člen 9, 9/2.
državna štipendija - vračilo neupravičeno pridobljenih zneskov štipendije - sprememba zakonodaje - pravilna uporaba materialnega prava - dokazovanje z izvedencem - obstoj duševne motnje
Tožena stranka je bila dolžna upoštevati predpise, ki so veljali v času, ko je prvostopenjski organ izdal odločbo z dne 17. 2. 2017. Tedaj pa ni veljala niti sprememba Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij niti sprememba ZŠtip-1 glede podaljšanja roka za opravo šolskih obveznosti. Tako tudi ni odločilno, da je bila dokončna odločba, s katero je bila presojana prvostopenjska odločba, izdana 27. 3. 2019. Iz novele ZŠtip-1 povsem jasno izhaja, da se novela ZŠtip-1 ne nanaša na štipendijska razmerja, ki so nastala do začetka uporabe novele ZŠtip-1, temveč se uporabljajo dosedanji predpisi. Razen tega pa je potrebno upoštevati, da je drugostopenjski organ dolžan zadevo presojati po materialnem predpisu, ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega organa.
Upoštevaje navedeno in oceno, ki jo je sodišče prve stopnje podalo v točki 6 obrazložitve sodbe, da je na podlagi zagovora, izpovedbe priče B. B., računa A. z dne 4. 5. 2021 ter razdalje med A. in krajem prekrška obdolženi uspel z dovolj veliko verjetnostjo izkazati alibi za čas storitve prekrška, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi nadalje izveden dokaz z izvedencem ne vpliva na že izkazan razumen dvom v zakonsko domnevo iz 8. člena ZPrCP, zato je sodišče prve stopnje postopek o prekršku zoper obdolženca pravilno ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker ni dokazano, da je storil očitani prekršek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00061195
ZPP člen 154, 154/2. ZPŠOIRSP člen 10, 11.
povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - odškodninska odgovornost države - več tožnikov v postopku - izbrisani - pravne posledice izbrisa - obseg škode - vzročna zveza - odmera odškodnine - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - nepremoženjska škoda - stroški postopka - kriterij za odločitev o stroških
Sodišče prve stopnje je upoštevalo in dokazno ocenilo relevantna dejstva ter na podlagi logičnega sklepanja in življenjskih izkušenj prepričljivo pojasnilo, katera dejstva so oziroma niso v vzročni zvezi med zatrjevano škodo in izbrisom tožnikov iz RSP, s tem, da protipravnost in odgovornost ravnanja toženke ni sporna.
Načelo individualizacije odškodnine je sodišče prve stopnje ovrednotilo in uravnovesilo z zahtevo po njeni objektivni pogojenosti.
Iz sodne prakse izhaja, da so sodišča v teh sporih v zvezi s stroški postopka oprla odločitev na drugi odstavek 154. člena ZPP in sprejela odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, tudi v primerih, ko je bil tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v pretežnem delu zavrnjen.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061291
ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. ZIUPOPDVE člen 117, 117/1, 117/1-1. ZPSPP člen 24, 26, 27, 27/1, 28. OZ člen 112. ZUstS člen 21, 21/1, 21/1-1, 23, 23/1.
ugovor zoper sklep o izvršbi - najem poslovnih prostorov - najem za določen čas - odpoved najemne pogodbe za določen čas - predčasna odpoved najemne pogodbe, sklenjene za določen čas - COVID-19 - epidemija - nastanek škodljive posledice - omejitev opravljanja dejavnosti - razlaga pravne norme - gramatikalna, jezikovna, sistematična in zgodovinska razlaga - ocena ustavnosti zakonskih določb - retroaktivnost - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - tehtanje interesov - javni interes - legitimen cilj - primernost in sorazmernost ukrepa - nujnost posega - načelo proporcionalnosti
Prva alineja prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE določa, da najemnik „ne glede na Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih najemno pogodbo odpove s pisno izjavo z odpovednim rokom osem dni“. Zakon torej govori splošno o najemni pogodbi in ne ločuje med najemno pogodbo za nedoločen čas in najemno pogodbo za določen čas. Taka zakonska določba je gramatikalno popolnoma jasna in ne dopušča s strani upnika zastopane razlage, da se nanaša le na najemne pogodbe za nedoločen čas, saj iz zakonskega besedila to ne izhaja. Dikcijo „ne glede na ZPSPP“ je že ob uporabi osnove jezikovne metode razlage razumeti skladno z njenim dobesednim pomenom, torej „mimo pravil, ki jih za odpoved najemne pogodbe sicer določa ta zakon, in s tem tudi mimo pravila, ki načeloma odpovedi najemne pogodbe za določen čas ne dopušča“. Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da 117. člen ZIUPOPDVE omogoča tako odpoved najemnih pogodb, sklenjenih za nedoločen čas, kot tudi odpoved najemnih pogodb, sklenjenih za določen čas.
Določba je sistemsko umeščena v zakon, katerega glavni namen je omilitev škodljivih posledic izrednih okoliščin, do kateri je prišlo zaradi epidemije COVID-19. Z zakonom je posebej urejen tudi položaj najemnikov poslovnih nepremičnin, ki jim je bilo zaradi epidemije s predpisi opravljanje gospodarske dejavnosti onemogočeno ali bistveno omejeno in zaradi tega poslovne nepremičnine niso mogli v celoti ali v pretežnem delu uporabljati za dogovorjen namen. Vpliv epidemije na najemnike poslovnih prostorov je nastopil ne glede na vrsto najemnega razmerja, saj so enake posledice prepovedi oziroma omejitve opravljanja dejavnosti trpeli tako najemniki s pogodbami za nedoločen čas kot najemniki s pogodbami za določen čas. V nasprotju z namenom zakona bi zato bila razlaga, po kateri bi bili do pravice prenehanja najemnega razmerja (katerega namena zaradi izrednih epidemioloških razmer ni bilo mogoče izpolnjevati) upravičeni le najemniki s pogodbami za nedoločen čas, posebej ob že pojasnjenem dejstvu, da zakonska določba med obema položajema ne ločuje oziroma te pravice ne omejuje le na najeme za nedoločen čas.
Zatrjevana neustavnost ureditve iz prve alineje prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE po oceni višjega sodišča ni podana, zato postopka ni prekinilo in ni sprožilo s strani upnika zahtevanega postopka ustavne presoje te določbe.
ZPrCP člen 12, 13, 13/1, 106, 106/1, 106/2, 106/3, 107, 107/7, 114, 114/3. Pravilnik o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu (2006) člen 2, 3, 3/2.
psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preverjanje psihofizičnega stanja - postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov - zakonitost postopka - vožnja pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi - prepovedane droge - pooblastila policije - strokovni pregled - veljavnost pravilnika
V zvezi s sklicevanjem na določbe Pravilnika pritožbeno sodišče opozarja, da je ta prenehal veljati z dnem uveljavitve ZPrCP 1. 4. 2011, vendar se do uveljavitve ustreznih predpisov, izdanih na podlagi 11. člena ZPrCP, uporablja še naprej, kolikor ni v nasprotju s tem zakonom (tretji odstavek 114. člena ter 116. člen ZPrCP). Za razliko od ZPrCP Pravilnik v 2. členu določa, da sme policist izvesti postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih snovi v organizmu, če pri načinu vožnje, izgledu, razpoloženju, obnašanju, načinu govora in drugih vidnih znakih udeleženca cestnega prometa prepozna znake, ki bi lahko bili posledica teh snovi, v drugem odstavku 3. člena pa določa, da policist ob razlogih za sum, da je udeleženec cestnega prometa pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, odredi udeležencu cestnega prometa postopek iz tega pravilnika. Glede na to, da 107. člen ZPrCP ne določa, da sme policist ta postopek izvesti pod pogojem, če prepozna znake, ki bi lahko bili posledica teh snovi oziroma da (šele) ob razlogih za sum, da je udeleženec cestnega prometa pod vplivom teh snovi, odredi tak postopek, je torej Pravilnik v nasprotju z ZPrCP, zato ga v tem delu ni mogoče uporabiti in je sklicevanje nanj neutemeljeno.
Skladno z določbo sedmega odstavka 107. člena ZPrCP sme policist, ne glede na to, ali so podani razlogi za sum, da udeleženec cestnega prometa vozi pod vplivom prepovedanih snovi, izvesti ali preizkus z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti teh snovi ali pa predpisan postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, pri čemer je preizkus z napravo za hitro ugotavljanje lahko tudi sestavni del postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov.
Ne glede na to, kaj je glede kajenja marihuane zapisano v zapisniku zdravniške preiskave, je za ugotavljanje obdolženčeve odgovornosti za očitani prekršek odločilno, da iz poročila toksikološke preiskave Inštituta za sodno medicino z dne 30. 3. 2021 izhaja, da je bil obdolžencu 24. 3. 2021 odvzet vzorec krvi, katerega kromatografska preiskava je pokazala prisotnost snovi THC, ki v Republiki Sloveniji predstavlja prepovedano drogo, kar pomeni, da je glede na rezultat toksikološke preiskave očitno, da je obdolženec zaužil marihuano in je bila ta v njegovi krvi prisotna tudi med vožnjo, kar pomeni, da je obdolženec vozil vozilo v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih drog.
ZIZ člen 15, 24, 24/3, 24/4. ZPP člen 365, 365-2. ZOKIPOSR člen 1, 2, 2-3, 2-5, 2-6, 7, 8, 17, 17/3.
izvršba - izvršilni naslov - Republika Slovenija - prevzem dolga - izbrisana družba - nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - prehod obveznosti na novega dolžnika - sprememba dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal pogojev iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi upnikovemu predlogu za nadaljevanje izvršbe na novega dolžnika - RS, ker podlago za prehod obveznosti predstavlja že sam zakon (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00061445
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42-2, 183, 183/1.. ZPP člen 116, 337, 337/1.
I. kategorija invalidnosti - pravica do invalidske pokojnine - neizpolnjevanje pogojev - odsotnost z naroka - pritožbene novote
Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik dopolnil v Sloveniji 9 let, 2 meseca in 10 dni, v BiH 2 leti in 6 mesecev, na Hrvaškem 4 mesece in 8 dni, v Srbiji pa 4 mesece in 12 dni pokojninske dobe. Skupaj dopolnjena pokojninska doba znaša 12 let, 5 mesecev in 1 dan. S tem pa ni izpolnjen pogoj 13 let pokojninske dobe.
Sodišče je že po zaključku naroka prejelo tožnikov dopis, s katerim opravičuje svoj izostanek. Tožnik bi moral pred zaključkom obravnave sodišču posredovati opravičilo. Le v takem primeru, bi ga lahko sodišče upoštevalo in narok, če bi bili izkazani opravičljivi razlogi, preložilo. Po zaključku obravnave pa bi moral tožnik zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - oprostilna sodba - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi za oprostilno sodbo - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotja med izrekom in razlogi - dejanje ni dokazano - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja - neobrazložena sodba
V primeru ugotovitve neobstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja ni moč ugotavljati, da neobstoječi znaki niso dokazani. Prvostopenjsko sodišče je z oceno dokazov prišlo do zaključka, da ni znakov obtožencema očitanih kaznivih dejanj, obrazložitev sodbe je tako najprej v nasprotju z izrekom sodbe, razlogom izreka oprostilne sodbe, sama obrazložitev pa je tudi sama s seboj v nasprotju, saj ni povsem jasno ali je razlog izreka oprostilne sodbe neobstoj znakov kaznivega dejanja ali nedokazanost očitkov obtožbe.
zavrženje obtožnega predloga - predlog za izločitev sodnika
Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da besede zaradi katerih oškodovanka kot tožilka preganja obdolženca niso resna grožnja z napadom na njeno življenje ali telo, z opisovanjem drugih historičnih dogodkov nanašajočih se na bodisi na obdolženca bodisi na druge v pritožbi navedene osebe, oškodovanka kot tožilka ne more doseči drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00059937
KZ-1 člen 24, 45a, 49, 49/1, 49/2, 86, 86/4, 86/5, 86/9, 99, 99/9, 241, 241/1, 241/2, 242, 242/2. KZ-1B člen 44. KZ-1E člen 5. ZIKS-1 člen 12, 12/1, 24. ZKP člen 129.
kazen zapora - način izvršitve kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - delo v splošno korist - individualizacija kazenske sankcije - namen kaznovanja - resocializacija obsojenca - generalna prevencija - specialna prevencija - retribucija - človekovo dostojanstvo - reintegracija - izbira kazenske sankcije - odmera kazenske sankcije - splošna pravila za odmero kazni - teža kaznivega dejanja - krivda - olajševalne in obteževalne okoliščine - stopnja krivde - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - ponovitvena nevarnost - koristoljubnost - opravljanje poklica - družinsko življenje
Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost.
Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca.
Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni.
Pravilno je sicer, da se upošteva tudi stanje socializiranosti in integriranosti storilca v družbo v času storitve kaznivega dejanja, saj je na ta način mogoče ugotoviti bodisi pozitivne bodisi negativne spremembe na osnovi katerih je mogoče sklepati o stanju v trenutku odločanja o NIK, vendar gre le za en vidik presoje, ki pa je pretežno usmerjena na stanje v trenutku odločanja in predvidevanje bodočega ravnanja obsojenca. Zaključek, da ugotovitev o nespremenjenem stanju socializiranosti in integriranosti (ali posamezne subjektivne okoliščine) vodi v zavrnitev nadomestnega načina izvršitve kazni, je očitno napačen. Na ta način bi vsem obsojencem, pri katerih v času storitve kaznivega dejanja ni bilo negativnih subjektivnih okoliščin, bilo to v škodo, saj ne bi mogli izkazati, da so kasneje bile odpravljene, v korist pa bi bilo le tistim obsojencem, ki so dejanje storili v obdobju osebnostnih težav (npr. odvisnosti).
Zakon kot osnovno pravilo odmere kazni določa težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo, med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami pa med drugim navaja stopnjo storilčeve krivde (prvi odstavek in drugi 49. člena KZ-1). Pojem krivde kot del splošnega pojma kaznivega dejanja, kot podlaga za kazen (24. člena KZ-1), ni enak pojmu krivde upoštevne pri odmeri kazni, krivdi kot merilu za kazen. Pri krivdi kot podlagi za kazen stopnjevanje ni mogoče. Pri krivdi kot merilu za kazen pa je stopnjevanje, kvantifikacija, možna in se razlikuje od primera do primera. Tudi pri odločanju o nadomestni izvršitvi kazni pride v poštev le krivda v smislu krivde kot merila kazni.
Pri pojmu krivde kot merila za kazen je tudi teža dejanja del krivde. Teža izvršenega kaznivega dejanja je izražena v nevrednosti posledice, v stopnji ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne dobrine. Merilo nevrednosti posledice je predvsem tipična posledica predvidena za kaznivo dejanje. Teža kaznivega dejanja je izražena tudi v nevrednost ravnanja storilca, kakor izhaja iz načina, na katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno (npr. intenzivnost nasilja).
Opiranje na zgolj večjo ali manjšo koristnost izvršitve kazni zapora na nadomestni način bi vodilo v "razredno pravico", ko bi nadomestni način bil dostopen le življenjsko privilegiranim obsojencem. Ocena koristnosti lahko pomembno vpliva na presojo utemeljenosti nadomestnega načina izvršitve kazni, ne more pa biti edina, niti odločilna.
Družinske razmere, skrb za otroka, in poslabšanje socialnih in finančnih razmer same po sebi ne morejo biti razlog za ugoditev predlogu za NIK. To pa ne pomeni, da ta dva kriterija sploh nista upoštevna, vendar le izjemoma oziroma je njun vpliv na odločitev omejen, odvisen od celote upoštevnih okoliščin.
V obravnavani zadevi gre za posojilo med dvema gospodarskima družbama, ki pa sta povezani tako, kot je sicer običajno za družinske člane. Od osebe, ki je edini družbenik in zakoniti zastopnik obeh pogodbenih strank, pri tem pa pravna oseba svojo voljo izraža oziroma svoja dejanja opravlja le preko zakonitega zastopnika, zaradi osebnih okoliščin ni pričakovati, da bo učinkovito, tudi prek sodišča, uveljavila svojo terjatev do tako povezane druge pravne osebe. Situacija je enaka kot v primeru 263. in 264. člena ZGD-1, ko obstoj odškodninske odgovornosti uprave oziroma poslovodje z ugotovitvijo škode lahko ugotovi šele nova uprava (oziroma novi poslovodja), ki šele takrat lahko učinkovito uveljavi povračilo škode od prejšnje uprave, s čimer zastaranje šele lahko začne teči.
So obstajali razlogi za zadržanje zastaranje, in to vse do začetka stečajnega postopka. Res ne OZ ne ZGD-1 v tistem času nista določala zadržanja zastaranja konkretno za primer, kot je obravnavani. Zato je tudi po oceni višjega sodišča primerna uporaba generalne klavzule iz 360. člena OZ o obstoju nepremagljivih ovir za sodno zahtevo za izpolnitev obveznosti, pri čemer so nepremagljive ovire lahko subjektivne (kot v obravnavani zadevi) ali objektivne narave. Kakršnakoli drugačna uporaba oziroma razlaga zakonskih določb bi bila v nasprotju z namenom instituta zastaranja, pa tudi z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ ter načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti iz 9. člena OZ.
Tisti, ki je na podlagi nične pogodbe svojo obveznost že izpolnil, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj. To uveljavlja s kondikcijskim zahtevkom. Aktivno legitimacijo za postavitev tega zahtevka ima izpolnitelj (prikrajšanec), ne pa vsaka oseba, ki v zvezi s tem izkazuje določen pravni interes. Tožnik ni stranka tega kondikcijskega razmerja, ni niti solvens niti accipiens. Z dajatvenim zahtevkom ne uveljavlja varstva svojih (zatrjevanih) pravic, temveč varstvo pravic tretjih oseb. Zaradi pomanjkanja procesne legitimacije njegova tožba v tem delu ni dopustna.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00060414
DZ člen 158, 159, 161. ZNP-1 člen 108.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - začasna prepoved stikov - predlog za spremembo začasne odredbe - sprememba sklepa o začasni odredbi - sprememba okoliščin po izdaji začasne odredbe - upoštevanje otrokovih želja - ogroženost otroka - otrokovi stiki - nasilje v družini - smrt žene in matere - umor - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Začasno odredbo kot ukrep za varstvo koristi otroka je mogoče izdati, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Enako velja v primeru spremembe že izdane začasne odredbe.
Za presojo vprašanja, ali je verjetno izkazano, da so otroci ogroženi in je zato treba spremeniti izdano začasno odredbo o začasni prepovedi stikov nasprotnega udeleženca z otroki, je treba upoštevati vse okoliščine primera oziroma doslej zbrane podatke spisa.
Po človeški plati je razumljivo, da otroke bremenijo tudi vprašanja, kaj bo z očetom oziroma kaj se z njim dogaja ter da želijo imeti stik z njim. Vendar pa to ne zadošča, da bi bila sprememba začasne odredbe o začasni prepovedi stikov v korist otrok. V tem trenutku bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča stiki z očetom otroke v določeni meri tudi vznemirjali in s tem ogrožali njihov notranji mir ter razvoj. Takšen zaključek izhaja tudi iz vsebine mnenj in poročil strokovnih delavcev predlagatelja oziroma njegovega strokovnega tima (enako tudi iz poročil kriznega centra), ki imajo z vidika 108. člena ZNP pomembno težo pri presoji, ali je utemeljena sprememba začasne odredbe o začasni prepovedi stikov. Iz teh podatkov je razvidno, da otroci zaradi svojih stisk in posledic travmatičnih dogodkov najverjetneje še vedno niso sposobni dojeti pomena svoje želje po stikih z očetom, saj se še ne zavedajo (v celoti) razsežnosti in zahtevnosti nastale situacije.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00059885
OZ člen 9, 9/1, 619. ZGD-1 člen 35, 35/1.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - izvedba dela - prokurist - prokurist pravne osebe - tretja oseba - nedovoljena pritožbena novota - prokura - obseg prokure - opravljanje dela oziroma storitev prokuristov in direktorjev - podlaga za plačilo opravljenih del - dolžnost izpolnitve obveznosti
Pritožnica ima prav, da je prokurist poslovni pooblaščenec (prvi odstavek 35. člena ZGD-1), pogodba o prokuri sama po sebi pa nima delovnopravnih posledic. Sama prokura torej ne daje podlage za zakonito opravljanje dela v gospodarski družbi. A trditev, da prokurist ni zaposlen pri toženki, je pritožbena novota. Ker pritožnica ne pojasni, zakaj takšnih navedb ni podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih višje sodišče ni obravnavalo. Tudi sicer se toženke ne tiče, na kakšni podlagi je za tožnico delo opravil prokurist. Bistveno je, da je bila toženka s tožnico v pogodbenem razmerju in da je bilo delo (zanjo, to je namreč pokazal dokazni postopek) opravljeno.
vezanost pravdnega sodišča na odločitev prekrškovnega sodišča
ZPP je torej jasen in je pravdno sodišče vezano zgolj na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, ne pa pravnomočno sodbo, izdano v postopku, v katerem se ugotavljajo prekrški. Pravdno sodišče ni vezano na sodbo prekrškovnega sodišča, vendar pravnomočne sodbe, ki so v pravdnem postopku predložene kot dokaz za ugotovitev določenih pravnorelevantnih dejstev, kot obrazloženo zgoraj, zagotovo imajo določeno dokazno moč. Če sodišče oceni, da stranka ni ustrezno substancirala dokaznega predloga in gre za pravno relevanten dokaz, je sodišče dolžno stranko na to opozoriti. Ker je zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva povsem v rokah pravdnih strank, dosledno izpeljano razpravno načelo ter prekluzija kot protiutež terjata večjo angažiranost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva, tako v smeri dopolnjevanja navedb kot v smeri dokazne pobude.
Vsi stanovanjski prostori, torej obe sobi, kopalnica in kuhinja, so se nahajali v isti etaži stanovanje hiše in so že na prvi pogled delovali kot celota oziroma enotni stanovanjski prostor. Spalnica A. A. je bila tako sestavi del zaključene stanovanjske celote in ni predstavljala povsem ločenega prostora, v katerem bi lahko bila njena zasebnost posebej varovana.
ZZZDR člen 59, 59/1.. ZGD-1 člen 471, 471/2, 475, 475/1, 475/2.. ZPP člen 257, 286.
skupno premoženje bivših zakoncev - poslovni delež kot skupno premoženje - pojem skupnega premoženja - skupno premoženje kot enovit materialnopravni pojem - domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - res iudicata - tožbeni predlog
Zakonec, ki ni družbenik, lahko namreč s tožbo zahteva ugotovitev, da je poslovni delež družbe skupno premoženje zakoncev, in da naj se določita deleža zakoncev v zahtevanem razmerju oziroma da se poslovni delež razdeli na dva nova poslovna deleža z ustrezno vrednostjo.
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da prodaja nepremičnin tožeče stranke ni bila zgolj vabilo k dajanju ponudb temveč ponudba, saj gre za kmetijska zemljišča, upoštevaje 17.a člen ZKZ pa je predmet prodaje v primeru, če je zemljišče le delno kmetijsko, za celotno zemljišče velja, da je potrebno izvesti postopek prodaje po ZKZ. Stranka, ki je v zmoti lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00060035
ZFPPIPP člen 14, 33, 35, 42, 42/1, 42/1-1, 42/2, 44, 44/6, 60, 60/2, 60/2-3, 151, 151/1, 151/3, 289, 289/2, 296, 296/1, 296/5, 354, 354/1. ZGD-1 člen 55, 55/8, 55/8-4, 263, 263/1, 397, 397/1. ZPP člen 3, 3/3, 163, 163/4. OZ člen 132.
odškodninska odgovornost poslovodstva - izključitev odškodninske odgovornosti - insolventnost - trajnejša nelikvidnost - stečajni postopek - nastanek terjatve - stroški pravdnega postopka - stroški stečajnega postopka - nastanek škode - zmotna uporaba materialnega prava
Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.
Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je odločilna okoliščina, ali obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir ali pa zato, ker se je tako odločil zaradi nespoštovanja sodišča in naložene mu obveznosti iz pogojne obsodbe.