tožba na izselitev in izročitev nepremičnine - izselitev razvezanega zakonca - posebno premoženje zakonca - uporaba tuje stvari v svojo korist - nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - uporabnina za nepremičnino - plačilo uporabnine - neupravičena pridobitev - neprivolitev v prikrajšanje - pravica uporabe nepremičnine - dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine - privolitev v prikrajšanje - obstoj dogovora - ugotovitev neobstoja - uporaba nepremičnine brez pravne podlage - zahtevek za plačilo uporabnine - pravica do uporabnine - nedobroverni posestnik - presoja dobrovernosti posestnika - tek zamudnih obresti od prisojene uporabnine
Med pravdnima strankama je bilo v postopku sporno, ali je med njima obstajal dogovor, da bo toženec brezplačno uporabljal spodnje prostore hiše do razdelitve skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da takšen dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine med pravdnima strankama ni bil sklenjen, saj iz izpovedb obeh pravdnih strank izhaja, da se med sabo nista pogovarjali, prav tako pa je ugotovilo, da s tem, ko je tožnica tožencu dovolila uporabo spodnjih prostorov, ni konkludentno pristala na brezplačno uporabo prostorov s strani toženca, saj je s svojim ravnanjem zgolj zasilno reševala nevzdržno situacijo med njima.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil toženec nedobroverni posestnik nepremičnine, o čemer je sklepalo na podlagi okoliščine, da mu je tožnica zgolj zasilno dovolila bivati v spodnjih prostorih hiše. Pritožba utemeljeno graja navedeni materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje glede toženčeve nedobrovernosti, saj pravilno izpostavlja, da je tožnica šele 20. 4. 2020 z dopisom toženca pozvala na izselitev in na plačilo uporabnine. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo šele sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1941/2019 z dne 27. 1. 2020 sploh ugotovljeno, da nepremičnina, ki je predmet tega postopka, ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank, kar je bilo do tedaj med pravdnima strankama, ki sta bili sprti in se nista pogovarjali, očitno sporno.
ZP-1 člen 58, 58/1, 62, 62/2, 66, 66/6, 159. ZUP člen 35, 36, 37, 37/1.
hitri postopek o prekršku - prekrškovni organ - odločba o prekršku - izločitev uradne osebe - zahteva za sodno varstvo - pritožba prekrškovnega organa - odprava odločbe o prekršku
Storilec lahko zahteva izločitev posamezne in konkretne uradne osebe, pri čemer mora konkretno navesti in določno opredeliti (navzven) zaznavne oziroma objektivne okoliščine, zaradi katerih zahteva izločitev. Dokazno breme je na strani storilca, ki zahteva izločitev konkretne uradne osebe. Samo dvom v nepristranskost in nezaupanje v strokovnost uradne osebe ne more vplivati na odločitev.
Mama oškodovanca ni na noben način sodelovala v postopku in zgolj dejstvo, da je zaposlena v policijski enoti, še ne pomeni razloga, da bi se morala celotna enota izločiti iz postopka.
ZDSS-1 člen 1, 58, 61, 62, 63.. ZPP člen 274, 274/1.
zavrženje tožbe - izdaja nove odločbe - pravni interes za tožbo - vročitev odločbe
Odločba z dne 16. 3. 2022, ki je nadomeščena z novo odločbo z dne 6. 4. 2022, s katero je o začasni nezmožnosti za delo tožnica odločeno za isto obdobje od 19. 3. 2022 do 15. 4. 2022, ne obstaja več, saj je nadomeščena z novo odločbo z dne 6. 4. 2022, ki je pravnomočna. Te odločbe tožnica ni izpodbijala, zato pritožbene navedbe, da toženec take odločbe ne bi smel izdati, niso upoštevne.
Obvezne sestavine predloga za oprostitev plačila sodnih taks so izrecno določene v drugem odstavku 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v tretjem odstavku tega člena pa je določeno, v katerih primerih sodišče z vlogo, ki ne vsebuje vseh predpisanih podatkov, ravna kot z nepopolno vlogo. To velja za primere, ko vloga ne vsebuje v drugem odstavku 12. člena ZST-1 predpisanih podatkov in izjav, razen podatkov o dohodkih in premoženju stranke in njenih družinskih članov iz tretjega in četrtega odstavka 12.a člena ZST-1 ter podatkov o premoženju iz prve alineje prvega odstavka 12.b člena ZST-1, s katerim stranka dejansko ne more razpolagati, izjav stranke in njenih polnoletnih družinskih članov iz pete in šeste alineje drugega odstavka 12. člena ZST-1 ter podpisov polnoletnih družinskih članov strank. Da bi bila vloga za oprostitev plačila sodne takse popolna, mora torej obvezno vsebovati vsaj podatke iz prve (osebno ime, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, davčno številko, EMŠO in državljanstvo stranke oziroma naziv, sedež, davčno in matično številko osebe iz tretjega odstavka 11. člena ZST-1), druge (osebno ime, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, davčno številko, EMŠO in državljanstvo družinskih članov stranke) in tretje (podatke o zadevi) alineje drugega odstavka 12. člena ZST-1, podatke o dohodkih in premoženju stranke in njenih družinskih članov iz prvega in drugega odstavka 12.a člena ZST-1 oziroma podatke o premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju stranke iz prvega odstavka 12.b člena ZST-1, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena ZST-1 ter podpis stranke.
ZPrCP člen 12, 13, 13/1, 106, 106/1, 106/2, 106/3, 107, 107/7, 114, 114/3. Pravilnik o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu (2006) člen 2, 3, 3/2.
psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preverjanje psihofizičnega stanja - postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov - zakonitost postopka - vožnja pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi - prepovedane droge - pooblastila policije - strokovni pregled - veljavnost pravilnika
V zvezi s sklicevanjem na določbe Pravilnika pritožbeno sodišče opozarja, da je ta prenehal veljati z dnem uveljavitve ZPrCP 1. 4. 2011, vendar se do uveljavitve ustreznih predpisov, izdanih na podlagi 11. člena ZPrCP, uporablja še naprej, kolikor ni v nasprotju s tem zakonom (tretji odstavek 114. člena ter 116. člen ZPrCP). Za razliko od ZPrCP Pravilnik v 2. členu določa, da sme policist izvesti postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih snovi v organizmu, če pri načinu vožnje, izgledu, razpoloženju, obnašanju, načinu govora in drugih vidnih znakih udeleženca cestnega prometa prepozna znake, ki bi lahko bili posledica teh snovi, v drugem odstavku 3. člena pa določa, da policist ob razlogih za sum, da je udeleženec cestnega prometa pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, odredi udeležencu cestnega prometa postopek iz tega pravilnika. Glede na to, da 107. člen ZPrCP ne določa, da sme policist ta postopek izvesti pod pogojem, če prepozna znake, ki bi lahko bili posledica teh snovi oziroma da (šele) ob razlogih za sum, da je udeleženec cestnega prometa pod vplivom teh snovi, odredi tak postopek, je torej Pravilnik v nasprotju z ZPrCP, zato ga v tem delu ni mogoče uporabiti in je sklicevanje nanj neutemeljeno.
Skladno z določbo sedmega odstavka 107. člena ZPrCP sme policist, ne glede na to, ali so podani razlogi za sum, da udeleženec cestnega prometa vozi pod vplivom prepovedanih snovi, izvesti ali preizkus z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti teh snovi ali pa predpisan postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, pri čemer je preizkus z napravo za hitro ugotavljanje lahko tudi sestavni del postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov.
Ne glede na to, kaj je glede kajenja marihuane zapisano v zapisniku zdravniške preiskave, je za ugotavljanje obdolženčeve odgovornosti za očitani prekršek odločilno, da iz poročila toksikološke preiskave Inštituta za sodno medicino z dne 30. 3. 2021 izhaja, da je bil obdolžencu 24. 3. 2021 odvzet vzorec krvi, katerega kromatografska preiskava je pokazala prisotnost snovi THC, ki v Republiki Sloveniji predstavlja prepovedano drogo, kar pomeni, da je glede na rezultat toksikološke preiskave očitno, da je obdolženec zaužil marihuano in je bila ta v njegovi krvi prisotna tudi med vožnjo, kar pomeni, da je obdolženec vozil vozilo v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih drog.
ZIZ člen 15, 24, 24/3, 24/4. ZPP člen 365, 365-2. ZOKIPOSR člen 1, 2, 2-3, 2-5, 2-6, 7, 8, 17, 17/3.
izvršba - izvršilni naslov - Republika Slovenija - prevzem dolga - izbrisana družba - nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - prehod obveznosti na novega dolžnika - sprememba dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal pogojev iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi upnikovemu predlogu za nadaljevanje izvršbe na novega dolžnika - RS, ker podlago za prehod obveznosti predstavlja že sam zakon (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00061445
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42-2, 183, 183/1.. ZPP člen 116, 337, 337/1.
I. kategorija invalidnosti - pravica do invalidske pokojnine - neizpolnjevanje pogojev - odsotnost z naroka - pritožbene novote
Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik dopolnil v Sloveniji 9 let, 2 meseca in 10 dni, v BiH 2 leti in 6 mesecev, na Hrvaškem 4 mesece in 8 dni, v Srbiji pa 4 mesece in 12 dni pokojninske dobe. Skupaj dopolnjena pokojninska doba znaša 12 let, 5 mesecev in 1 dan. S tem pa ni izpolnjen pogoj 13 let pokojninske dobe.
Sodišče je že po zaključku naroka prejelo tožnikov dopis, s katerim opravičuje svoj izostanek. Tožnik bi moral pred zaključkom obravnave sodišču posredovati opravičilo. Le v takem primeru, bi ga lahko sodišče upoštevalo in narok, če bi bili izkazani opravičljivi razlogi, preložilo. Po zaključku obravnave pa bi moral tožnik zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.
pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - začasna odredba o stikih - začasna prepoved stikov - odtujevanje otroka - ogroženost otroka - dokazni standard verjetnosti - načelo izbire milejšega ukrepa - hitrost postopka zavarovanja
V okviru CSD je bil sklican urgentni medinstitucionalni tim, ki je pridobil informacije različnih institucij. Te so bile skupaj z opažanji strokovnih delavcev CSD, ki so opravili pogovore s staršema in otroki, podlaga za celovito oceno družinske situacije. Prav zaradi celovitosti mnenja, v katerem so zajete ugotovitve različnih institucij, je z visoko stopnjo verjetnosti izkazano očetovo odtujevanje otrok od matere. Tem ugotovitvam predlagatelj v pritožbi konkretizirano niti ne oporeka. Zato v tej fazi postopka ob upoštevanju vseh okoliščin in načela hitrega postopanja v tovrstnih zadevah sodišče z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank ter oprave naroka ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene kršitve.
Sodišče je določbo 151. člena DZ pravilno uporabilo. Ta zapoveduje izdajo začasne odredbe (že) v primerih verjetne izkazanosti otrokove ogroženosti.
Odtujevanja otrok je pretanjen in daljši proces, ki ga usmerja starš. Ni le fizično omejevanje otrokovega stika z drugim staršem, ampak (in zlasti) vplivanje na mnenje otroka o tem staršu. Na verjetnost predlagateljevega odtujevanja otrok od matere kaže bipolaren pogled otrok (predvsem A. in B.) na starša.
Otroci so na očeta navezani, zato le začasna prepoved stikov, ki je nujno potrebna za vzpostavitev ponovnega odnosa otrok z materjo, ne bo privedla do odtujitve otrok od očeta.
ZPP člen 18. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7.
pristojnost slovenskega sodišča - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - pravočasnost ugovora - pristojnost tujega sodišča - dogovor o pristojnosti tujega sodišča - veljavnost dogovora o pristojnosti - potrebni pravdni stroški
Ne drži stališče, da se je s tem, ko je v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala tudi ugovore vsebinske narave, tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari, ne da bi pred tem uveljavljala ugovor nepristojnosti. Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča z navedbo, da je po Pogodbi med strankama za spore pristojno sodišče v Padovi. Če se je v isti vlogi spustila tudi v vsebinsko obravnavo zahtevka, to še ne pomeni, da bi bil lahko njen ugovor nepristojnosti spregledan.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - oprostilna sodba - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi za oprostilno sodbo - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotja med izrekom in razlogi - dejanje ni dokazano - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja - neobrazložena sodba
V primeru ugotovitve neobstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja ni moč ugotavljati, da neobstoječi znaki niso dokazani. Prvostopenjsko sodišče je z oceno dokazov prišlo do zaključka, da ni znakov obtožencema očitanih kaznivih dejanj, obrazložitev sodbe je tako najprej v nasprotju z izrekom sodbe, razlogom izreka oprostilne sodbe, sama obrazložitev pa je tudi sama s seboj v nasprotju, saj ni povsem jasno ali je razlog izreka oprostilne sodbe neobstoj znakov kaznivega dejanja ali nedokazanost očitkov obtožbe.
Tudi po sodbi drugostopenjskega sodišča utemeljen sum storitve vseh očitanih kaznivih dejanj izhaja iz zoper obdolženca vloženega obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Celju in pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora zoper obdolženca Okrajnega sodišča v Celju ter v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju, s katerim je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so pogoji za pripor še vedno podani.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00060414
DZ člen 158, 159, 161. ZNP-1 člen 108.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - začasna prepoved stikov - predlog za spremembo začasne odredbe - sprememba sklepa o začasni odredbi - sprememba okoliščin po izdaji začasne odredbe - upoštevanje otrokovih želja - ogroženost otroka - otrokovi stiki - nasilje v družini - smrt žene in matere - umor - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Začasno odredbo kot ukrep za varstvo koristi otroka je mogoče izdati, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Enako velja v primeru spremembe že izdane začasne odredbe.
Za presojo vprašanja, ali je verjetno izkazano, da so otroci ogroženi in je zato treba spremeniti izdano začasno odredbo o začasni prepovedi stikov nasprotnega udeleženca z otroki, je treba upoštevati vse okoliščine primera oziroma doslej zbrane podatke spisa.
Po človeški plati je razumljivo, da otroke bremenijo tudi vprašanja, kaj bo z očetom oziroma kaj se z njim dogaja ter da želijo imeti stik z njim. Vendar pa to ne zadošča, da bi bila sprememba začasne odredbe o začasni prepovedi stikov v korist otrok. V tem trenutku bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča stiki z očetom otroke v določeni meri tudi vznemirjali in s tem ogrožali njihov notranji mir ter razvoj. Takšen zaključek izhaja tudi iz vsebine mnenj in poročil strokovnih delavcev predlagatelja oziroma njegovega strokovnega tima (enako tudi iz poročil kriznega centra), ki imajo z vidika 108. člena ZNP pomembno težo pri presoji, ali je utemeljena sprememba začasne odredbe o začasni prepovedi stikov. Iz teh podatkov je razvidno, da otroci zaradi svojih stisk in posledic travmatičnih dogodkov najverjetneje še vedno niso sposobni dojeti pomena svoje želje po stikih z očetom, saj se še ne zavedajo (v celoti) razsežnosti in zahtevnosti nastale situacije.
vrnitev v kazenskem postopku zaseženih predmetov - vrnitev zaseženega vozila - ugotovitev lastništva vozila - napotitev na pravdo
Kazensko sodišče ne more odločati, kateri izmed dveh ali več oškodovancev je lastnik stvari, če glede tega obstaja spor med njimi, ker ga lahko reši le pravdno. Potreba po ugotavljanju lastništva v kazenskem postopku se nanaša na primer, ko je to pomembno za odločitev o obtožbi, ko bi takšna ugotovitev bila pomembna z vidika izpolnjenosti zakonskih znakov (na primer ali je stvar tuja).
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00059937
KZ-1 člen 24, 45a, 49, 49/1, 49/2, 86, 86/4, 86/5, 86/9, 99, 99/9, 241, 241/1, 241/2, 242, 242/2. KZ-1B člen 44. KZ-1E člen 5. ZIKS-1 člen 12, 12/1, 24. ZKP člen 129.
kazen zapora - način izvršitve kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - delo v splošno korist - individualizacija kazenske sankcije - namen kaznovanja - resocializacija obsojenca - generalna prevencija - specialna prevencija - retribucija - človekovo dostojanstvo - reintegracija - izbira kazenske sankcije - odmera kazenske sankcije - splošna pravila za odmero kazni - teža kaznivega dejanja - krivda - olajševalne in obteževalne okoliščine - stopnja krivde - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - ponovitvena nevarnost - koristoljubnost - opravljanje poklica - družinsko življenje
Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost.
Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca.
Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni.
Pravilno je sicer, da se upošteva tudi stanje socializiranosti in integriranosti storilca v družbo v času storitve kaznivega dejanja, saj je na ta način mogoče ugotoviti bodisi pozitivne bodisi negativne spremembe na osnovi katerih je mogoče sklepati o stanju v trenutku odločanja o NIK, vendar gre le za en vidik presoje, ki pa je pretežno usmerjena na stanje v trenutku odločanja in predvidevanje bodočega ravnanja obsojenca. Zaključek, da ugotovitev o nespremenjenem stanju socializiranosti in integriranosti (ali posamezne subjektivne okoliščine) vodi v zavrnitev nadomestnega načina izvršitve kazni, je očitno napačen. Na ta način bi vsem obsojencem, pri katerih v času storitve kaznivega dejanja ni bilo negativnih subjektivnih okoliščin, bilo to v škodo, saj ne bi mogli izkazati, da so kasneje bile odpravljene, v korist pa bi bilo le tistim obsojencem, ki so dejanje storili v obdobju osebnostnih težav (npr. odvisnosti).
Zakon kot osnovno pravilo odmere kazni določa težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo, med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami pa med drugim navaja stopnjo storilčeve krivde (prvi odstavek in drugi 49. člena KZ-1). Pojem krivde kot del splošnega pojma kaznivega dejanja, kot podlaga za kazen (24. člena KZ-1), ni enak pojmu krivde upoštevne pri odmeri kazni, krivdi kot merilu za kazen. Pri krivdi kot podlagi za kazen stopnjevanje ni mogoče. Pri krivdi kot merilu za kazen pa je stopnjevanje, kvantifikacija, možna in se razlikuje od primera do primera. Tudi pri odločanju o nadomestni izvršitvi kazni pride v poštev le krivda v smislu krivde kot merila kazni.
Pri pojmu krivde kot merila za kazen je tudi teža dejanja del krivde. Teža izvršenega kaznivega dejanja je izražena v nevrednosti posledice, v stopnji ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne dobrine. Merilo nevrednosti posledice je predvsem tipična posledica predvidena za kaznivo dejanje. Teža kaznivega dejanja je izražena tudi v nevrednost ravnanja storilca, kakor izhaja iz načina, na katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno (npr. intenzivnost nasilja).
Opiranje na zgolj večjo ali manjšo koristnost izvršitve kazni zapora na nadomestni način bi vodilo v "razredno pravico", ko bi nadomestni način bil dostopen le življenjsko privilegiranim obsojencem. Ocena koristnosti lahko pomembno vpliva na presojo utemeljenosti nadomestnega načina izvršitve kazni, ne more pa biti edina, niti odločilna.
Družinske razmere, skrb za otroka, in poslabšanje socialnih in finančnih razmer same po sebi ne morejo biti razlog za ugoditev predlogu za NIK. To pa ne pomeni, da ta dva kriterija sploh nista upoštevna, vendar le izjemoma oziroma je njun vpliv na odločitev omejen, odvisen od celote upoštevnih okoliščin.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - kršitev pravice stranke do izjave - zavrnitev dokaznih predlogov - dokazovanje z izvedencem
Prav tako je zavrnilo dokazni predlog tožnice po zaslišanju dr. C. C. kot priče ter pri tem upoštevalo, da je mogoče dokazni predlog stranke zavrniti le izjemoma (zaradi varovanja pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS – v nadaljevanju URS), med drugim tudi tedaj, če "sodišče ne bi odločilo drugače, četudi bi predlagana priča izpovedala natančno tako, kot trdi stranka, ki je to pričo predlagala", kot je bilo tudi v konkretnem primeru.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A. v zvezi z odgovorom na vprašanje o tem kaj je dr. C. C. povedal tožnici v zvezi s tveganjem ponovne operacije, prav tako pa je upoštevalo izpovedbo tožnice v tej smeri in se pri odločitvi oprlo tudi na ambulantni izvid dr. C. C. iz katerega izhaja njegovo mnenje o ponovni operaciji, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje v tej smeri raziskano in tožnici ni bila kršena pravica do izjave iz 22. člena URS ter posledično očitana bistvena kršitev postopka ni podana.
Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je odločilna okoliščina, ali obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir ali pa zato, ker se je tako odločil zaradi nespoštovanja sodišča in naložene mu obveznosti iz pogojne obsodbe.
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da prodaja nepremičnin tožeče stranke ni bila zgolj vabilo k dajanju ponudb temveč ponudba, saj gre za kmetijska zemljišča, upoštevaje 17.a člen ZKZ pa je predmet prodaje v primeru, če je zemljišče le delno kmetijsko, za celotno zemljišče velja, da je potrebno izvesti postopek prodaje po ZKZ. Stranka, ki je v zmoti lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ).
zavrženje obtožnega predloga - predlog za izločitev sodnika
Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da besede zaradi katerih oškodovanka kot tožilka preganja obdolženca niso resna grožnja z napadom na njeno življenje ali telo, z opisovanjem drugih historičnih dogodkov nanašajočih se na bodisi na obdolženca bodisi na druge v pritožbi navedene osebe, oškodovanka kot tožilka ne more doseči drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00060045
ZPP člen 216, 339, 339/2-14.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepremoženjska in premoženjska škoda - višina denarne odškodnine - prosti preudarek - prekoračenje trditvene podlage - sodba brez razlogov - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe
Pritožbeno sodišče opozarja na nasprotje med obrazložitvijo sodbe in izrekom, kar je absolutna bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi zapisalo, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, iz izreka sodba pa je razvidno, da je bilo ugodeno samo delno. Tako o delu tožbenega zahtevka ni odločeno (ni izreka o zavrnitvi tožbenega zahtevka za vtoževanih 1.000 EUR), a je iz izreka razvidno, da je bilo ugodeno le za 9.200 EUR od zahtevanih 10.200 EUR, torej delno (ne v celoti, kot je obrazloženo).
V sodni praksi je najti nekaj sodnih odločb, ki dopuščajo, da se odškodnina oškodovancu za škodo, ki je višja od pavšalnega zneska po ZPŠOIRSP, lahko prisodi tudi po prostem preudarku (216. člen ZPP), vendar morajo biti za to izpolnjeni zakonski pogoji: da se višina ne da ugotoviti, ali bi bilo ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami. Poleg tega pa je seveda predpogoj ta, da je podan temelj, na podlagi katerega je oškodovanec upravičen do odškodnine. Če se torej ugotovi, da je oškodovanec po temelju upravičen do odškodnine zaradi izgube socialnih transferjev, je treba jasno ugotoviti tudi katerih socialnih transferjev ni mogel pridobiti in v kakšni višini. Res je, da od oškodovanca ni mogoče zahtevati, da bi imel za vsa leta shranjeno dokumentacijo in zahtevke za pridobitev pravic po ZSV, a za odločitev to tudi ne bo potrebno. Zadošča namreč že ugotovitev, ali bi bil oškodovanec upravičen do teh transferjev, ki pa jih zaradi izbrisa iz ZSV ni mogel pridobiti. Sklicevanje na prosti preudarek za ugotovitev višine tovrstne odškodnine pa ne zadošča, saj je podatke o višini socialnih transferjev mogoče pridobiti, prav tako tudi oceniti odškodovančeve socialne razmere.