Tožnik je tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazal, da je obstajal ustni dogovor za plačilo opravljenega dela. Dejstvo je, da urna postavka v Republiki Sloveniji ne more biti enaka urni postavki na Norveškem oziroma Nemčiji. Prav tako pa je tožena stranka glede višine plače zatrjevala različne zneske in ji sodišče ni moglo slediti. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločalo tudi na podlagi 17. člena ZDR-1, ki sicer določa pisnost pogodbe, pri čemer pa četrti odstavek določa, da če pogodba ni sklenjena v pisni obliki, to na veljavnost pogodbe na vpliva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00015419
ZPP člen 7, 7/1, 180, 180/3, 214, 214/1, 324, 324/4, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 351, 351/1, 354, 354/1, 355, 358. OZ člen 5, 7, 626, 626/2, 626/3, 660. ZOR člen 1083, 1083/1, 1086, 1087, 1087/1, 1087/3. ZIZ člen 272, 272/1.
bančna garancija - zloraba bančne garancije - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazni sklep - dokazni standard - gradbena pogodba - bančna garancija za dobro izvedbo posla - vnovčenje bančne garancije - iura novit curia - prepoved vnovčevanja bančne garancije - neupravičen poziv na plačilo ("unfair calling") - zloraba pravic iz bančne garancije - neodvisna bančna garancija - obstoj napak - zamuda - zahtevek na vrnitev bančne garancije - sklep o zavarovanju - začasna odredba - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - prepoved vnovčenja - neodvisna garancija
Namen neodvisne bančne garancije je preprečiti, da bi garant zavlačeval z izplačilom, dokler se ne bi nesporno ugotovilo, ali je obveznost iz temeljnega posla prekršena ali ne. Tega osnovnega namena bančne garancije ni mogoče zaobiti niti v sporu med naročiteljem in upravičencem, to je v primeru, ko naročitelj proti upravičencu uveljavlja zahtevek na prepoved unovčenja bančne garancije. Obsega napak v sporu, v katerem se presoja utemeljenost zahteve za unovčenje bančne garancije, tako ni dopustno ugotavljati. Presoja obsega napak na izvedenih delih bi predstavljala že razreševanje osnovnega pravnega razmerja, kar pa je v nasprotju z namenom neodvisne bančne garancije kot samostojnega in od temeljnega posla neodvisnega sredstva zavarovanja obveznosti.
Z materialnopravnim merilom presoje neupravičene zahteve za izplačilo na podlagi bančne garancije, ki je zoženo na očitno neutemeljenost zahtevka, je povezan tudi način ugotavljanja zlorabe. Zloraba pravic iz bančne garancije je podana, če obstajajo jasni in likvidni dokazi, ki onkraj razumnega dvoma kažejo na zlorabo pravice, ne da bi to terjalo izvedbo poglobljenega in obsežnega dokaznega postopka. O očitni neutemeljenosti in s tem o zlorabi je tako na primer mogoče sklepati iz predhodnih nedvoumnih izjav upravičenca, da so dela izvedena v skladu s pogodbo, iz jasne kršitve pogodbene obveznosti s strani upravičenca in drugih podobnih razlogov.
ZDR-1 člen 33, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obveščanje delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odsotnost delavca
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je spornega dne tožnik v telefonskem razgovoru delovodji sporočil, da ga ne bo na delo, je zmotna presoja, da je podan odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, bistvo katerega je, da delavec kljub najmanj petdnevni odsotnosti z dela delodajalca ne obvesti o razlogih odsotnosti. Vendar pa še vedno ostaja v odpovedi naveden in obrazložen odpovedni razlog - neupravičena odsotnost z dela, ki ga je toženec dokazal. Z neupravičeno, več kot 5 dni trajajočo odsotnostjo delavca z dela, zaradi katere je prišlo do težav v poslovanju toženca oziroma izgube posla, so podani vsi elementi hujše kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
sorodne pravice - pravice proizvajalcev fonogramov - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - javna priobčitev fonogramov
Na podlagi prvega odstavka 130. člena ZASP je dolžnost plačila primernega nadomestila vezana na javno priobčevanje fonogramov. V skladu s sodno prakso Sodišča EU je kriterij "priobčitve javnosti" izpolnjen samo v primeru, če so fonogrami dostopni dovolj velikemu številu oseb. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka terensko kontrolo 26. 3. 2014 opravila izven delovnega časa poslovne enote tožene stranke. Četudi je tožena stranka ob kontroli fonograme res predvajala, kriterij priobčitve javnosti iz prvega odstavka 130. člena ZASP ob upoštevanju sodne prakse SEU ni izpolnjen, saj ni mogoče šteti, da so bili pri obratovanju lokala tožene stranke izven delovnega časa fonogrami dostopni večjemu številu oseb. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato že iz tega razloga pravilna.
ZPP člen 435, 435/2, 436, 436/2. ZIZ člen 62. ZFPPIPP člen 252, 386.
ugovor zoper plačilni nalog - ugovor zoper sklep o plačilnem nalogu - obrazloženost ugovora - standard obrazložitve sklepa - pravica do izjave - začetek postopka osebnega stečaja - poslovna sposobnost stečajnega dolžnika - pravdni postopek
V postopku pri ugovoru zoper plačilni nalog sodišče preizkuša obrazloženost ugovora, ne pa vsebinske utemeljenosti. Zato po ustaljeni sodni praksi v primeru ocene, da je ugovor obrazložen, sodišču prve stopnje ni treba podrobneje navajati razlogov o tem, zakaj šteje ugovor tožene stranke za obrazložen. O vseh pravno relevantnih trditvah strank se bo moralo izjaviti sodišče v pravdnem postopku, ki bo sledil.
finančni leasing - odstop od pogodbe o leasingu - vrnitveni zahtevek
Finančni lizing je specifičen pravni posel, ki ga ni mogoče uvrstiti med klasične tipe pogodb. Pri tem poslu gre za kompleksni, atipični pogodbeni odnos, ki ga opredeljujejo predvsem specifične pogodbene klavzule. Ključnega pomena pa je, da so pri finančnem lizingu izraženi drugačni interesi: dajalca izpostavlja interes financiranja, jemalca pa interes uporabe. Finančnega lizinga ni mogoče enačiti z najemom, kot je to pravilno in prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje. Pojem najem običajno označuje transakcijo, pri kateri lastnik pogodbeno prepusti posest na svojem premoženju drugi osebi, za določeno najemno obdobje, ki je krajše od življenjske dobe premoženja, v zameno za določena periodična denarna plačila. Po koncu obdobja se premoženje vrne k lastniku, pri čemer najemnik med najemnim obdobjem nima lastniških interesov glede premoženja najema. Toda pojem najema se uporablja tudi v smislu transakcij, katerih ključna funkcija je financiranje nakupa premoženja. Končni cilj te transakcije je, da lastnik premoženja pridobi povrnjeno naložbo v premoženje, skupaj z obrestmi, medtem ko ima oseba, ki dobi posest na predmetu, pravice in obveznosti, ki so v praksi vzporedne z lastnikovimi. Zaradi tega je transakcija po imenu finančni lizing pravzaprav zavarovan finančni mehanizem in ne dejanski najem. Iz tega razloga je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za pravni posel najema in zato uporaba določb Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) ne pride v poštev.
Oddaljenost procesnih udeležencev od sodečega sodišča, s katero obdolženec utemeljujejo lažjo izvedbo postopka, sicer lahko predstavlja relevantno okoliščino za prenos krajevne pristojnosti, vendar mora sodišče upoštevati tudi druge okoliščine, še zlasti obremenjenosti posameznih sodišč. Prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, ki je bistveno bolj obremenjeno z reševanjem zadev, bi namreč lahko vodilo v nesorazmerno podaljšanje postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00017485
ZPP člen 100, 100/1, 205, 205/1, 205/1-1, 208, 337, 337/1. ZIZ člen 24, 24/1. OZ člen 637, 648.
ustna pogodba - smrt pooblastitelja - nasledstvo v pravdi - procesno nasledstvo - univerzalno nasledstvo - ipso iure dedovanje - odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - pooblaščenec - smrt stranke v postopku - gradbena dela - dodatna dela - neupravičena obogatitev - odstop od pogodbe - smrt stranke v pritožbenem postopku
Sodba višjega sodišča bo učinkovala tudi zoper dediče pokojnega toženca, ki v izreku niso imenovani. Tožeča stranka bo terjatev iz tega izvršilnega naslova lahko uveljavljala v izvršbi na podlagi prvega odstavka 24. člena ZIZ, dediči pa bodo imeli v izvršilnem postopku možnost uveljavljati morebitne ugovore iz dednopravnega razmerja.
aktivna procesna legitimacija - samostojni podjetnik posameznik - prekinitev postopka - pogoji za prekinitev postopka - identično dejansko stanje - predhodno vprašanje - kazenski postopek - odškodninska odgovornost delavca - ekonomičnost postopka - stvarna pristojnost - ugovor stvarne pristojnosti
Dokler traja prekinitev postopka, sodišče prve stopnje ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, zato v času prekinitve postopka tudi ne more odločati o ugovoru toženca glede stvarne (ne)pristojnosti.
dokazi - izvajanje dokazov - dokazna ocena - neprerekana dejstva - pridobitev lastnih delnic - odškodninska odgovornost - vzročna zveza - pravna korist za vložitev tožbe
Tožeča stranka izpodbija dokazno oceno izvedenskega mnenja o premoženju družbe E., ker je bila izvedenka angažirana v predhodnem stečajnem postopku nad tožečo stranko in ne v postopku nad družbo E. Zato tudi ne drži, da naj bi bilo s strani izvedenke potrjeno, kar so v svoj zagovor navajale tožene stranke, in sicer, da je bila E. brez premoženja.
Prvostopenjsko sodišče je ugotovitve izvedenke povzelo iz sklepa o začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko St 000 z dne 23. 2. 2010 (priloga C 14). Na ta sklep in izvedensko mnenje, na katerem temelji, se je v zvezi z ugotavljanjem insolventnosti tožeče stranke že v tožbi sklicevala sama tožeča stranka. Kot izhaja iz sklepa o začetku stečajnega postopka, pa je izvedenka ugotavljala tudi vrednost premoženja tožeče stranke, med drugim tudi izterljivost terjatev, ki jih je tožeča stranka izkazovala v računovodskih izkazih. Posledično je v mnenju morala presojati tudi sposobnost tožnikovih dolžnikov za poravnavo dolgov. V tem okviru pa je izvedenka ugotovila nesposobnost poravnave dolga družbe E. d. o. o. do tožeče stranke, ker ne razpolaga z unovčljivim premoženjem, niti ne opravlja donosne dejavnosti. Pritožnica zato neutemeljeno izpodbija dokaz, na katerega se je v tem postopku v zvezi s svojo insolventnostjo sklicevala sama.
Neutemeljen je zato pritožbeni očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ker navedbe tožene stranke o nezadostnem premoženjskem stanju E. d.o.o. niso izkazane. Tožeča stranka namreč v prvostopenjskem postopku ni navajala, niti izkazala, da je v času sklenitve Dogovora E. imel premoženje za poplačilo njegovih kreditnih obveznosti do tožeče stranke. Neizpodbijanih dejstev pa ni potrebno dokazovati, ker se štejejo za priznana.
skupno premoženje zakoncev - nastanek skupnega premoženja - izvenzakonska skupnost - zakonski zadržek za obstoj zunajzakonske skupnosti - formalno obstoječa zakonska zveza - družbena pogodba (societas)
Prej sklenjena in obstoječa zakonska zveza je zakonska ovira za sklenitev nove zakonske zveze, torej tudi za nastanek pravno priznane zunajzakonske skupnosti. Nove zakonske zveze ni dovoljeno skleniti, dokler prejšnja zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena (20. člen ZZZDR). Zakonska zveza, sklenjena v nasprotju z 20. členom ZZZDR, je neveljavna (32. člen ZZZDR). Dejstvo, da je bila toženka v času, ko naj bi s tožnikom živela v skupnosti, poročena, je torej pravno relevantno. Glede na določila 20. in 51. člena ZZZDR pravdni stranki, v primeru obstoja zakonskega zadržka za veljavno sklenitev zakonske zveze, ne moreta pridobivati skupnega premoženja. Takšna odločitev bi bila v nasprotju s kogentnimi določbami ZZZDR, ki urejajo predpostavke instituta skupnega premoženja, in kot taka materialnopravno napačna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00019226
SPZ člen 10. ZPP člen 7, 8, 239, 239/3.
vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice - ničnost vpisa - kupoprodajna pogodba - dokazovanje - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - zaslišanje - soočenje prič s stranko - dokazno sredstvo - dokazni predlog - sklep procesnega vodstva - ponovljeni postopek pred sodiščem - prekluzija - trditvena in dokazna podlaga - dobra vera - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - sodna poravnava - dvojna prodaja stanovanja - dobroverni pridobitelj - izbrisna tožba
Ker je toženka pred sklenitvijo sodne poravnave vedela za število stanovanj, kot tudi, da so tri že bila prodana, od tega eno tožnikom, je (tudi) vedela oziroma bi ob zadostni skrbnosti morala vedeti, s kolikšnimi preostalimi deleži glede na celotno kvadraturo je lahko prodajalec ob podpisu sodne poravnave še razpolagal, oziroma bi morala vedeti, da 3/18 delež v naravi odpade še na dve preostali stanovanji v pritličju prizidka. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da toženke zaradi njene nedobrovernosti načelo zaupanja v zemljiško knjigo po 10. členu SPZ ne varuje.
Soočenje ni dokazno sredstvo oziroma dokazni predlog, temveč le metoda zaslišanja. Ker dokazovanje izvaja sodišče, je odločitev o soočenju sklep procesnega vodstva.
ZKP člen 25, 25/6, 352, 352/1, 352/1-3, 352/2, 402, 402/5.
zavrženje obtožnega akta - funkcionalna pristojnost sodišča - preizkus pravilnosti prvostopne odločbe po uradni dolžnosti
Sodeči senat, ki je izdal izpodbijani sklep, za sprejem te odločitve ni bil funkcionalno pristojen. Po določbah 352. člena ZKP lahko namreč sodeči senat zavrže obtožnico le med glavno obravnavo oziroma po njej. Iz podatkov kazenskega spisa, kot tudi razlogov izpodbijanega sklepa, pa izhaja, da se glavna obravnava zoper obdolženki še sploh ni začela. V taki procesni situaciji zato sodeči senat (še) ni imel zakonske podlage za sprejem odločitve o zavrženju obtožnice na podlagi citiranih določb ZKP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NOTARIAT - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016029
ZIZ člen 1, 17, 17/1, 17/1-2, 20a, 20a/1, 20a/3, 20a/4, 20a/5, 26, 26/1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-5, 71, 71/1, 71/1-5. OZ člen 86, 111, 111/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10, 339/2-14. ZN člen 4. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - ugovor zoper sklep o izvršbi - dokazovanje zapadlosti terjatve - odpoklicno upravičenje - konkretizacija zahtevka - narok v izvršilnem postopku - ničnost - kredit v CHF - načelo formalne legalitete - nepošteni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov - odlog izvršbe
Notarski zapis je neposredno izvršljiv in predstavlja izvršilni naslov, saj je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo, terjatev pa je tudi zapadla.
Ureditev poenostavljenega izkazovanja zapadlosti v 20.a členu ZIZ je specialnejša v nasprotju s 26. členom ZIZ, ki se nanaša na splošna pravila izkazovanja zapadlosti pogojne terjatve, zato v primeru izkazovanja zapadlosti terjatve po notarskem zapisu, ki je ločeno in posebej urejena v 20.a členu ZIZ, zahteve iz 26. člena ZIZ ne pridejo v poštev.
Določilo notarskega zapisa, da upnik v primeru zamude s plačili lahko „odstopi od pogodbe“, je le posledica nedoslednega izražanja, saj uresničitev odpoklicnega upravičenja ne povzroči razveze pogodbe, temveč povzroči samo predčasno dospelost preostalih obrokov kredita. „Odstop od pogodbe“ je v konkretnem primeru po svojem pravem namenu torej le prenehanje možnosti kreditojemalca, da svojo obveznost plačuje obročno, temveč mora zaradi neizpolnjevanja rednih obveznosti upniku terjatev poravnati takoj v celotnem še neplačanem znesku – terjatev torej zapade v plačilo takoj.
Upnik je že v predlogu za izvršbo natančno pojasnil višino terjatve po vsaki od kreditnih pogodb, ki jo je tudi specificiral po posameznih postavkah (glavnica, redne obresti, zakonite zamudne obresti in stroški) ter pojasnil tečaj, po katerem je terjatev pretvoril iz CHF v EUR. V odgovoru na ugovor pa je upnik priložil še izpise in razknjižbo vplačil, obračune nezapadle glavnice, obračune obresti ter izpis obračunov stroškov, iz katerih so razvidni časovno sosledje zapadanja obrokov in stroškov v plačilo, način poračunavanja prejetih plačil, način izračuna obresti ter obrestna mera. Z opisano ustrezno razčlenjenostjo, strukturiranostjo in identifikacijo terjatve je bilo dolžniku omogočeno, da se s terjatvijo seznani in jo ustrezno preizkusi, s tem pa je bilo breme obrazloženega nasprotovanja višini terjatve prevaljeno nanj.
V izvršilnem postopku narok ni obligatoren, temveč ga sodišče opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. V konkretnem primeru zakon naroka ne predpisuje, ravno tako pa ob dejstvu, da ga je dolžnik predlagal le za izvedbo dokazov v zvezi z navedbami, ki niso pravno odločilne, ni mogoče zaključiti, da bi bil smotrn za odločitev v zadevi.
Ničnosti v izvršilnem postopku ni mogoče uveljavljati oziroma ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete ali vezanosti na izvršilni naslov izvršilno sodišče ne sme posegati v izvršilni naslov in presojati njegove materialnopravne pravilnosti, temveč je njegova naloga le, da ga izvrši tako, kot se ta glasi.
Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom sicer ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, pri čemer predhoden preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi in moralo pri sklepanju pravnih poslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opravi že notar kot oseba javnega zaupanja, vešča pravne stroke. Vendar pa ko je enkrat dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Takšno razlago potrjujejo tudi določbe ZIZ, ki kot kasnejši zakon kot predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov, določa zgolj soglasje z neposredno izvršljivostjo in zapadlost terjatve. Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti obveznosti iz notarskega zapisa z odločbo torej predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku.
Dolžnik uveljavlja, da je stališče, da se v izvršilnem postopku ničnost ne more uveljavljati, v nasprotju z evropskim pravom, vendar takim navedbam ni mogoče slediti. Kljub temu, da izvršilno sodišče ne presoja ugovora ničnosti obveznosti, ki izhaja iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, namreč v slovenskem pravnem redu obstajajo druga ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah. Naš sistem tako na eni strani že notarjem nalaga preizkus skladnosti pravnega posla z javnim redom, po drugi strani pa dolžniku omogoča, da začne sodni postopek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe brez rokovnih omejitev in ne glede na to, ali izvršba že teče. V tem (pravdnem) postopku ima sodišče pooblastila, da po uradni dolžnosti pazi na nedovoljenost nepoštenih pogodbenih pogojev, dolžnik pa ima v primeru, ko tečeta oba postopka vzporedno, možnost predlagati odlog izvršbe. S tem je po mnenju višjega sodišča zadoščeno zahtevam prakse Sodišča EU za učinkovito varstvo potrošnikov ter tudi zahtevam iz Direktive 93/13.
Glede na to, da je postopek prodaje vozila po pooblastilu zunajzakonske partnerke M.K., ki je bila formalni lastnik vozila, opravil obdolženec in da je on spravil oškodovanko z lažnivim zatrjevanjem o številu prevoženih kilometrov v zmoto, navedeni podatek pa je bil odločilen, da se je oškodovanka odločila za nakup vozila, pri čemer je obdolženi vedel, da je imelo vozilo že 25. 11. 2013 dejansko prevoženih 238.498 km, okoliščina, da je formalni lastnik vozila druga oseba in ne obdolženi, na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, nima prav nobenega vpliva.
Izločitev sodnice, za kar se v pritožbi obdolženec smiselno zavzema, smejo glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZKP stranke zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, če gre za izločitev iz razloga 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki jo v pritožbi smiselno uveljavlja obdolženec, lahko tudi med glavno obravnavo, če je razlog nastal po začetku glavne obravnave. Kot izhaja iz podatkov spisa obdolženec tekom postopka na prvi stopnji izločitev sodnice ni predlagal, niti ni navajal, da bi obstajale kakršnekoli okoliščine, ki bi kazale na pristransko vodenje in postopanje razpravljajoče sodnice. Zato je predlog obdolženca, "da se mu zamenja sodnik" neutemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00015406
ZD člen 141. ZZZDR člen 12. ZPP člen 184, 184/2, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 405, 406.
dediščinska tožba - izročitev dela zapuščine - dedna pravica - vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti - obstoj zunajzakonske skupnosti - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - obrazloženost sodbe - sklicevanje na razloge v razveljavljeni sodbi - ponovna obravnava - primarni in podrejeni tožbeni zahtevek - ista dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka - nerazumljiv izrek - solidarnost na upniški strani - deljiva denarna terjatev - uveljavljanje več enakih zahtevkov v isti pravdi - isti zahtevek - solidarno (nerazdelno) plačilo - razdelna obveznost - poštenost dediča - zadostna skrbnost - ugovor zastaranja - zastaralni rok za dediščinsko tožbo - pomanjkljiva presoja in ocena navedb
Obrazložitev sodbe mora biti takšna, da je omogočeno strankama in višjemu sodišču le na njeni podlagi ugotoviti razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo odločitev, ki jo vsebuje izrek sodbe. Sklicevanje na razloge druge sodbe, ki je bila izdana v isti pravdni zadevi, vendar je bila razveljavljena, zahtevi po obrazloženosti ne zadosti. S tem, ko je bila sodba razveljavljena, del njene obrazložitve namreč ni mogel postati pravnomočen, čeprav se je pritožbeno sodišče z njim strinjalo in to v svojem sklepu obrazložilo.
Tožniki s primarnim in podrejenim zahtevkom uveljavljajo isti zahtevek. Tega ne spremeni dejstvo, da so s primarnim zahtevkom uveljavljali solidarno plačilo vtoževane terjatve, saj je zahtevek za razdelno plačilo vključen v zahtevek za nerazdelno plačilo iste terjatve. Če tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja isti zahtevek kot s podrejenim, gre za navidezno podrejeno kumulacijo. Slednjo sodišče reši tako, da več zahtevkov obravnava kot en zahtevek in odloči o najvišje postavljenem zahtevku, ne glede na to, ali je takšnega tožnik oblikoval v okviru podrejenega ali primarnega zahtevka.
Sodišče prve stopnje mora celovito oceniti navedbe in dokaze strank glede toženkine poštenosti. Izhodišče za to presojo ne bo, ali je toženka vedela za dedno pravico tožnikov, temveč, ali je vedela oziroma morala in mogla vedeti, da ni edina dedinja zapustnika.
Obseg dajatvenega zahtevka, vključno z obveznostjo plačila zakonskih zamudnih obresti, je tudi pri dediščinski tožbi odvisen od tega, ali je bil dedič dobroveren ali nedobroveren posestnik zapuščine.
Zastaralni rok po 141. členu ZD začne teči šele tedaj, ko je prišlo do konflikta pravnih položajev pravega in deklariranega dediča; zastaralni rok za vložitev dediščinske tožbe ne more preteči, dokler zapuščinski postopek ni končan; uveljavljanje pravice v zapuščinskem postopku pretrga tek zastaralnega roka iz 141. člena ZD.
kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - priobčitev glasbenih del - male avtorske pravice - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - uporaba tarife - tarifa SAZAS - višina tarife - neupravičena pridobitev - primerno nadomestilo - pravna podlaga - pravna praznina
Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča RS in vseh nespornih okoliščin primera presodilo, da je najbolj primerno in ustrezno nadomestilo za sporno obdobje tâko, kot ga je toženka plačevala tožniku pred odpovedjo pogodbe, torej v skladu z njo, to pa je 3,85 % od ustvarjenega prihodka.
ZKP člen 285e. ZNPPol člen 112, 112/3, 123, 123/2, 123/2-9, 124, 124/1, 124/1-9, 128. Pravilnik o obdelavi podatkov o elektronskih komunikacijah policije in o dostopu do policijskih zbirk podatkov (2013) člen 1, 1/2, 3, 3/1.
izločitev dokazov - zbirka osebnih podatkov - zbiranje osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - evidence policije - evidenca dogodkov - klic na operativno komunikacijski center (OKC) - telefonska številka
Sodišče prve stopnje v postopku ni raziskalo, v kakšne vrste zbirko podatkov je vpogledala policija z namenom pridobitve podatka o uporabniku telefonske številke in torej ni razčistilo, ali je šlo s strani policije dejansko za vpogled v "Evidenco dogodkov" iz 9. točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol, ki je policijska evidenca in v kateri se zaradi opravljanja policijskih nalog lahko obdelujejo osebni podatki obtoženke, ali pa je šlo za vpogled v mrežno računalniško aplikacijo policije, v kateri se ob sprejemu klicev na interventno številko 113 beležijo relevantne informacije glede interventnega dogodka ter se podatki lahko obdelujejo le v obsegu in za namen iz tretjega odstavka 112. člena ZNPPol.