prenehanje delovnega razmerja - sporazum - izpolnitev obveznosti
S sporazumom o prenehanju delovnega razmerja sta se stranki dogovorili o medsebojnih pravicah in obveznostih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in sta se dolžni sporazuma držati. Ta zaveza bi prenehala le, ko bi prenehala obveznost. V skladu z določbami ZOR je to lahko z izpolnitvijo ali v drugih, z zakonom določenih primerih (295. čl. ZOR). Ker tožena stanka ni predložila dokazov, da je izpolnila svoje obveznosti oz. da je prišlo do prenehanja njene obveznosti do tožnika na drug način (pobot, odpust dolga, prenovitev, združitev, nemožnost izpolnitve,...), je dolžna tožeči stranki svojo obveznost iz navedenega sporazuma poravnati.
Ne gre za nemožnost izpolnitve tožene stranke, če tožnik vnovči akceptni nalog, kar naj bi prekinilo poslovanja tožene stranke. Skladno z ZOR (členi od 354 do 356) gre za nemožnost izpolnitve, če postane izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Neugodno finančno stanje dolžnika ne predstavlja razloga za prenehanje obveznosti po citiranih členih.
Če delovno razmerje preneha nezakonito in delavec zahteva vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, je upravičen do vseh pravic, ki bi jih pri delodajalcu imel, če do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo in ne sme biti v slabšem položaju, kot če bi delal. To pomeni, da pripada takemu delavcu poleg plače tudi dodatek na pogoje dela, če se ugotovi, da bi ta delavec v spornem obdobju opravljal bodisi izmensko delo, bodisi delo v posebnih delovnih razmerah (nočno delo, delo ob sobotah in nedeljah, ...) in če bi bil do posebnega plačila za tovrstno delo na podlagi veljavnega predpisa upravičen.
prenehanje delovnega razmerja - delovno razmerje za določen čas - pripravništvo
Določba 3. odst. 92. čl. ZObr, da se kandidatu za vojaka, ki v roku enega leta od sklenitve pogodbe o zaposlitvi ne opravi uspešno vojaškega strokovnega usposabljanja, prekine pogodbo o zaposlitvi, predstavlja izjemo od splošnih delovnopravnih pravil, zato jo je potrebno razlagati tako, kot je zapisana in ni dopustno nobeno širjenje njenega pomena. Čeprav je tožnik delovno razmerje pri toženi stranki sklenil že na podlagi sklepa tožene stranke z dne 18.12.1996 (in ne šele s pogodbo o zaposlitvi z dne 10.9.1997), to ne pomeni, da je enoletni rok iz 1. alinee drugega odstavka 92. čl. ZObr pričel teči že s prvim dnem, ko je tožnik pričel opravljati pripravništvo. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi sklenil šele 10.9.1997 in šele takrat je v skladu z drugim odstavkom 92. čl. ZObr začel teči enoletni rok, v katerem mora tožnik uspešno opraviti osnovno vojaško izpopolnjevanje.
ZDR (1990) člen 7, 7/4. ZOR člen 103, 103/1, 105, 105/1, 109.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi po volji delavca - konkurenčna klavzula - ničnost pogodbenega določila - plačilo
9. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je delavec dolžan družbi povrniti vse morebitne stroške dodatnega izobraževanja in izpopolnjevanja, ki mu jih je plačala družba v zadnjih dveh letih zaposlitve ter odmeno za pridobljeno tehnično-tehnološko znanje v družbi v pavšalnem znesku 5.000 DEM v SIT protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila v primeru, da mu delovno razmerje preneha po njegovi volji ali krivdi, ne predstavlja dopustnega dogovora o konkurenčni klavzuli. Ta določba namreč ne vsebuje niti zaveze delavca, da določen čas po prenehanju delovnega razmerja ne bo uporabljal znanja, ki jih je pridobil v času delovnega razmerja pri delodajalcu, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco, niti zaveze delodajalca, da bo za spoštovanje konkurenčne klavzule delavcu plačal določeno odmeno.
Obveznost kateregakoli plačila ne sme biti vezana na način prenehanja delovnega razmerja, saj le-to delavcu lahko preneha samo v primerih in ob pogojih, določenih z zakonom. Veljavna delovnopravna zakonodaja ne predvideva, da delodajalec delavcu lahko naloži drugačne ali dodatne obveznosti, če mu delovno razmerje preneha po njegovi volji ali krivdi.
Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju člen 21, 21/1, 21/1-1, 22, 126.
pokojninsko zavarovanje - zavarovalna doba - dokazna ocena
V osebnem listu ni naveden zaključek zavarovanja, je pa naveden začetek zavarovanja ter kot temelj delovno razmerje. Po 126. čl. Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. čl. tega zakona. Ta v 21. čl. v 1. odstavku, tč. 1, določa, da so za starostno pokojnino zavarovane osebe v delovnem razmerju. To pomeni, da je že z listinskim dokazom izkazano, da je bila tožnica na dan 7.11.1960 prijavljena v zavarovanje pri tožencu. Zgolj iz tega listinskega dokaza ni moč zaključiti, da je bila v delovnem razmerju v celotnem uveljavljanem obdobju (od 1.9. 1955 do 31.5.1963), a bi pravilna ocena tega dokaza lahko pripeljala do drugačne dokazne ocene, ali za celotno obravnavano obdobje ali pa za čas od 7.11.1960 dalje.
Navedba delodajalca, da bo zoper delavca uvedel disciplinski postopek, ni nedopustna grožnja, saj je disciplinski postopek predviden v zakonu za ugotavljanje disciplinskih kršitev delavca. Prav tako lahko delodajalec v primeru nujne potrebe delovnega procesa delavca razporedi iz kraja v kraj. Navajanje delodajalca, da bo zoper delavca uvedel disciplinski postopek oz. ga razporedil, ne pomeni grožnje v smislu 60. člena ZOR. Grožnja je nedopustna, kadar stranki povzroči utemeljen strah. Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini stranke ali koga drugega.
Prvotožena stranka zaradi zaključenega likvidacijskega postopka ne obstaja več, zato je sodišče tožbo zoper njo pravilno zavrglo, zoper drugotoženo stranko pa zavrnilo, saj tožnik v vtoževanem obdobju pri njej ni bil več zaposlen. Skladno z 159. členom takrat veljavnega ZPPS je imel tožnik možnost vložiti tožbo zoper drugotoženo stranko za uveljavljanje pravic v enem letu po objavi oklica o zaključenem likvidacijskem postopku, glede na to, da je ostanek likvidacijske mase prvotožene stranke prešel nanjo.
Kadar se stranke strinjajo, da sodišče odloči brez nove glavne obravnave na seji senata, morajo pri odločanju na seji senata sodelovati isti sodniki, kot na glavni obravnavi, sicer je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 1. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče je na podlagi 13. točke 1. odst. 100. člena ZDR utemeljeno zaključilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu. Ker se je tožnik izmikal vročitvi dokončnega sklepa, mu je tožena stranka vročila delovno knjižico en mesec po sprejetju dokončne odločbe o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja. Zato se tožnik ne more sklicevati na to, da mu zaradi nevročitve dokočne odločbe disciplinskega organa delovno razmerje sploh še ni prenehalo. Nevročitev dokončnega sklepa je sodišče upoštevalo pri začetku teka roka za sodno varstvo in zavzelo stališče, da delavec ne more biti pri vložitvi tožbe prekludiran, če mu ni bila pravilno osebno vročena dokočna odločba disciplinskega organa. Na datum prenehanja delovnega razmerja pa nevročitev dokončne odločbe ne vpliva, če je delavec o načinu prenehanja delovnega razmerja drugače seznanjen. Za določitev datuma prenehanja delovnega razmerja je pravno pomembna okoliščina, da je bil tožnik s konkludentnim dejanjem seznanjen z odpovedjo in s pričetkom njenega učinkovanja, saj ni prihajal več na delo in je s tem dokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja (čeprav ni bil osebno vročen) pričel učinkovati. Sicer pa pozitivna delovno-pravna zakonodaja ne določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, kot je to včasih določal 113. člen Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 12/70, prečiščeno besedilo), ampak govori le o dokončnosti sklepov (1. odst. 100. člena ZDR).
Tožnik je bil kot direktor tožene stranke v skladu z določbo 41. člena statuta odgovoren za zakonitost dela v podjetju, zato bi moral delavski svet tožene stranke s sklepom potrditi investicijo, ki je presegala 10% poslovnega sklada podjetja. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kljub ugotovitvi, da delavski svet tožene stranke ni sprejel posebnega sklepa o tem, komu bodo oddana dela in v kakšni višini, odločilo, da v ravnanju tožnika ni ugotoviti očitanih kršitev.
1. Razgovorov A. s tožniki, v okviru katerih je bilo govora o nevarnosti stečaja (kar bi pomenilo, da tožniki do odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi stečajnega postopka ne bi bili upravičeni), ni šteti niti za grožnjo niti za prevaro v smislu 60. oz. 65. čl. ZOR. Verbalna grožnja o možnosti stečaja nad delodajalcem tožnikov ne predstavlja ogrožanja nobene od pravno zavarovanih dobrin, kar bi pri tožnikih povzročilo utemeljen strah, ki bi vplival na oblikovanje njihove volje v zvezi s podpisom ponujenega sporazuma. Tožniki so sporazume o dogovorni odpravnini sklenili zaradi možnosti, da bo nad njihovim delodajalcem izveden stečajni postopek, kar bi lahko pomenilo zmoto v nagibu. Nagib je vzrok, ki ni sestavina pogodbe, pa se stranka vseeno zaradi njega odloči za sklenitev pravnega posla. Zmota v nagibu je kot bistvena zmota upoštevna le v primeru neodplačnih pravnih poslov, kar določa 62. čl. ZOR, sporazumi o dogovorni odpravnini pa to niso.
2. Tožniki vtožujejo odpravnino in so zato navadni sosporniki (2. tč. 1. odst. 191. čl. ZPP), pri čemer je po 195. čl. ZPP vsak sospornik v pravdi samostojna stranka in je vsak zavezan za plačilo sodne takse glede na višino njegovega tožbenega zahtevka, ki ga v tem sporu vtožuje.
Če je bil stečajni upnik napoten na pravdo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, čeprav je za to terjatev že pridobil izvršilni naslov, napotitveni sklep pa je postal pravnomočen, lahko v taki pravdi tisti, ki je terjatev prerekal (stečajni upravitelj ali drug upnik), uveljavlja samo tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal v pravdi za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, namreč tiste, ki ne posegajo v učinke pravnomočne odločbe (izvršilnega naslova), torej zlasti ugovore ugasle terjatve.
Če delodajalec v splošnem aktu osnovno plačo opredeli tako, da je izhodišče za obračun plače le 50 % v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene osnovne plače, razlika od 50% do 100% pa je odvisna od doseženih rezultatov in osebne ocene delavca, je to v škodo delavca in v neskladju z opredelitvijo pojma osnovne plače v 43. čl. SKPGd, zato je taka določba splošnega akta delodajalca neupoštevna.
Sklep o določitvi sredstev, ki se financirajo iz republiškega proračuna člen 1, 1/1-6, 1/1-7.
plača - nadomestilo - čas pripravljenosti na delo - dežurstvo na delovnem mestu
Sklep IS Skupščine RS z dne 31.10.1991 (Ur. l. RS št. 22/91 z dne 6.11.1991) v 6. alinei 1. točke določa, da se zagotavljajo sredstva za čas pripravljenosti na domu le v višini 10% osnovne plače, v primeru dežurstva, ko gre za obvezno prisotnost na delovnem mestu, pa v višini 60% osnovne plače (7. alinea 1. točke sklepa). Ker je tožena stranka dežurala na domu, njeno dežurstvo pa ni bilo vezano na obvezno prisotnost na delovnem mestu, ji pripada za pripravljenost na domu le 10% in ne 60% osnovne plače. V 2. odst. 3. čl. Pravilnika o dežurni službi je navedeno, da za čas pripravljenosti na domu pripada dežurnemu sodniku in administrativnemu delavcu nadomestilo v višini 60% njune osnovne plače, ugotovljene na podlagi koeficienta, ki je določen za delovno mesto, ki ga delavec zaseda in osnove, ki je določena s predpisom. To določilo ni v skladu s prej citiranim sklepom IS, zato ne predstavlja pravne podlage za rešitev tega spora.
Tožnik je razširil tožbo na drugotoženo stranko potem, ko se je prvotožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, zato bi bila takšna sprememba tožbe dopustna le, če bi z njo soglašali obe toženi stranki (187. čl. ZPP). Ker sta za spremembo tožbe v konkretnem primeru potrebni soglasji obeh toženih strank kumulativno, sodišče prve stopnje spremembe pravilno ni dovolilo, saj drugotožena stranka vanjo ni privolila.
Čeprav je tožena stranka pri pravni kvalifikaciji hujše kršitve delovne obveznosti izhajala neposredno iz določbe 1. odstavka 58. člena ZTPDR, izpad pravilne pravne kvalifikacije (po 3. odst. 58. čl. ZTPDR) v odločbi delodajalca še ne pomeni bistvene kršitve postopka oz. zmotne uporabe materialnega prava. Če se disciplinski organ v izpodbijanem sklepu ne sklicuje na KP dejavnosti, delavec pa je, upoštevajoč zakon in KP dejavnosti, hujše kršil delovne obveznosti, ki so kot take opredeljene v KP dejavnosti, to ne pomeni, da delodajalec zaradi neopredeljenosti očitane kršitve v svojem aktu ni imel podlage za obravnavanje tožnika v disciplinskem postopku in za izrek najstrožjega ukrepa.
Zakon o obrambi (ZObr - Ur.l. RS št. 82/94) v 1. odst. 109. člena določa, da se določbe v zvezi z ustrezno stopnjo splošne izobrazbe za poklicno delo v vojski ne uporabljajo za tiste, ki so bili pripadniki stalne sestave Teritorialne obrambe na dan 18.7.1991 in so ob uveljavitvi tega zakona imeli najmanj 15 let skupne zavarovalne dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo omenjeno določbo 109. člena ZObr (1. in 2. odst.), da je potrebno upoštevati le stalno razporeditev pripadnika stalnega sestava slovenske vojske na določeni dolžnosti in ne morebitno začasno razporeditev na drugo dolžnost. Ker je bil tožnik stalno razporejen na dolžnost X, za katero se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe, je bil po določbi 109. člena ZObr upravičen do razporeditve na dolžnost X. Nikakor pa ne more biti razporejen na dolžnost Y., na katero je bil razporejen le začasno in za katero se zahteva VI. stopnja strokovne izobrazbe.
ZGD člen 246, 250, 250/I, 246, 250, 250/I. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339, 339/2, 339/2-14.
razrešitev direktorja - razlog - odpravnina - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi
Za presojo utemeljenosti razlogov za razrešitev direktorja (uprave d.d.) ni pomembno, ali so bili ti razlogi v celoti ugotovljeni že ob sami razrešitvi, ali pa so se sumi takšnih razlogov potrditi šele naknadno.
ZOR člen 12, 16, 358, 358/1, 358/4, 12, 16, 358, 358/1, 358/4.
dolžnik - odpovedni rok - odpoved
Trajno dolžniško razmerje, kakršno se (nesporno) zatrjuje tudi glede pogodbe o poslovnem sodelovanju med pravdnima strankama, se po določbi 1. odstavka 358. člena ZOR lahko prekine z odpovedjo. Ker odpovednega roka pravdni stranki v svojem poslovnem razmerju nista določili, bi odpovedano obligacijsko razmerje prenehalo po preteku z zakonom določenega običajnega oziroma primernega roka (4. odstavek istega člena). Vendar pa, kot pritožba pravilno opozarja, v konkretnem primeru ni šlo za enostransko izjavo tožene stranke, kot opcije, ki jo po tem pravnem določilu ima. Šlo je za njen odstop od pogodbe, ker naj bi tožnik kršil poslovne običaje in povzročal škodo zaradi česar bi se v posledici ne mogel sklicevati na pravico do primernega odpovednega roka po 4. odstavku 358. člena ZOR.
Vprašanje ali je tožeča stranka kot upnica izpolnila svojo obveznost iz 1. odst. 107. člena ZOR ne vpliva na vprašanje obstoja toženčeve obveznosti, ampak le na vprašanje hkratne odškodninske odgovornosti upnika za škodo, ki je nastala poroku zaradi opustitve priglasitve terjatve v stečajnem postopku in obvestitve poroka.