prenehanje delovnega razmerja - trajno presežni delavec - odpovedni rok
Ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja delavca, za katerega je bilo s pravnomočnim sklepom že odločeno, da mu delovno razmerje preneha zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu, je mogoče izpodbijati le zaradi napačne določitve datuma prenehanja delovnega razmerja, ni pa z izpodbijanjem ugotovitvenega sklepa mogoče doseči razveljavitve pravnomočnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Čeprav je tožena stranka v ugotovitvenem sklepu napačno določila datum izteka šestmesečnega odpovednega roka, saj je zmotno menila, da med bolniškim staležem odpovedni rok ne teče, je bila ta njena pravna zmota tožniku v korist in ne more biti razlog za razveljavitev tega sklepa.
Tožnik je bil kot direktor tožene stranke v skladu z določbo 41. člena statuta odgovoren za zakonitost dela v podjetju, zato bi moral delavski svet tožene stranke s sklepom potrditi investicijo, ki je presegala 10% poslovnega sklada podjetja. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kljub ugotovitvi, da delavski svet tožene stranke ni sprejel posebnega sklepa o tem, komu bodo oddana dela in v kakšni višini, odločilo, da v ravnanju tožnika ni ugotoviti očitanih kršitev.
1. Razgovorov A. s tožniki, v okviru katerih je bilo govora o nevarnosti stečaja (kar bi pomenilo, da tožniki do odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi stečajnega postopka ne bi bili upravičeni), ni šteti niti za grožnjo niti za prevaro v smislu 60. oz. 65. čl. ZOR. Verbalna grožnja o možnosti stečaja nad delodajalcem tožnikov ne predstavlja ogrožanja nobene od pravno zavarovanih dobrin, kar bi pri tožnikih povzročilo utemeljen strah, ki bi vplival na oblikovanje njihove volje v zvezi s podpisom ponujenega sporazuma. Tožniki so sporazume o dogovorni odpravnini sklenili zaradi možnosti, da bo nad njihovim delodajalcem izveden stečajni postopek, kar bi lahko pomenilo zmoto v nagibu. Nagib je vzrok, ki ni sestavina pogodbe, pa se stranka vseeno zaradi njega odloči za sklenitev pravnega posla. Zmota v nagibu je kot bistvena zmota upoštevna le v primeru neodplačnih pravnih poslov, kar določa 62. čl. ZOR, sporazumi o dogovorni odpravnini pa to niso.
2. Tožniki vtožujejo odpravnino in so zato navadni sosporniki (2. tč. 1. odst. 191. čl. ZPP), pri čemer je po 195. čl. ZPP vsak sospornik v pravdi samostojna stranka in je vsak zavezan za plačilo sodne takse glede na višino njegovega tožbenega zahtevka, ki ga v tem sporu vtožuje.
V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče s spisom ZPIZ-a ni razpolagalo v obdobju od 29.10.2001 do 18.4.2002 (ko je bil priložen k drugemu spisu, saj je imel tožnik več sporov). Nevedeno ni odločilno, ker v tem obdobju sodišče ni opravilo nobene od obeh obravnav. Iz obravnavnega zapisnika je razvidno, da so se v soglasju s tožnikom šteli za prebrane vsi doslej izvedeni dokazi (torej tudi dokumentacija v tem upravnem spisu), zato ne gre za kršitev načela ustnosti po 1. odst. 4. čl. ZPP.
Za obravnavanje tožnikove zadeve ni odločilno, kakšno pokojnino (upoštevajoč nadure) ima njegova nekdanja sodelavka, saj gre pri oblikovanju pokojninske osnove z upoštevanjem plače za delo preko polnega delovnega časa za popolnoma različen pravni institut od instituta po 3. odst. 185. čl. ZPIZ (naknadno izplačana ali ugotovljena plače, ki se upošteva pri pokojninski osnovi).
prenehanje delovnega razmerja - delovno razmerje za določen čas - pripravništvo
Določba 3. odst. 92. čl. ZObr, da se kandidatu za vojaka, ki v roku enega leta od sklenitve pogodbe o zaposlitvi ne opravi uspešno vojaškega strokovnega usposabljanja, prekine pogodbo o zaposlitvi, predstavlja izjemo od splošnih delovnopravnih pravil, zato jo je potrebno razlagati tako, kot je zapisana in ni dopustno nobeno širjenje njenega pomena. Čeprav je tožnik delovno razmerje pri toženi stranki sklenil že na podlagi sklepa tožene stranke z dne 18.12.1996 (in ne šele s pogodbo o zaposlitvi z dne 10.9.1997), to ne pomeni, da je enoletni rok iz 1. alinee drugega odstavka 92. čl. ZObr pričel teči že s prvim dnem, ko je tožnik pričel opravljati pripravništvo. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi sklenil šele 10.9.1997 in šele takrat je v skladu z drugim odstavkom 92. čl. ZObr začel teči enoletni rok, v katerem mora tožnik uspešno opraviti osnovno vojaško izpopolnjevanje.
1. Po določbi 276. člena ZPP mora sodišče tožbo vročiti toženi stranki, da ta nanjo odgovori, pri čemer skladno z 1. odstavkom 189. ZPP člena pravda začne teči z vročitvijo tožbe tožencu. Ker tožena stranka ob pošiljanju odgovora na tožbo pooblaščenca tudi teoretično še ni mogla pooblastiti, saj pravda glede na določilo 1. odstavka 189. člena še ni začela teči, je neutemeljno sklicevanje pooblaščenca tožene stranke v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo vročiti njemu.
2. Tožnik je identičen zahtevek kot v tem individualnem delovnem sporu postavil v drugemu sporu, zato bi moralo sodišče prve stopnje zaradi litispendence tožbo zavreči, kot to določa 3. odst. 189. člena ZPP.
Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju člen 21, 21/1, 21/1-1, 22, 126.
pokojninsko zavarovanje - zavarovalna doba - dokazna ocena
V osebnem listu ni naveden zaključek zavarovanja, je pa naveden začetek zavarovanja ter kot temelj delovno razmerje. Po 126. čl. Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. čl. tega zakona. Ta v 21. čl. v 1. odstavku, tč. 1, določa, da so za starostno pokojnino zavarovane osebe v delovnem razmerju. To pomeni, da je že z listinskim dokazom izkazano, da je bila tožnica na dan 7.11.1960 prijavljena v zavarovanje pri tožencu. Zgolj iz tega listinskega dokaza ni moč zaključiti, da je bila v delovnem razmerju v celotnem uveljavljanem obdobju (od 1.9. 1955 do 31.5.1963), a bi pravilna ocena tega dokaza lahko pripeljala do drugačne dokazne ocene, ali za celotno obravnavano obdobje ali pa za čas od 7.11.1960 dalje.
Navedba delodajalca, da bo zoper delavca uvedel disciplinski postopek, ni nedopustna grožnja, saj je disciplinski postopek predviden v zakonu za ugotavljanje disciplinskih kršitev delavca. Prav tako lahko delodajalec v primeru nujne potrebe delovnega procesa delavca razporedi iz kraja v kraj. Navajanje delodajalca, da bo zoper delavca uvedel disciplinski postopek oz. ga razporedil, ne pomeni grožnje v smislu 60. člena ZOR. Grožnja je nedopustna, kadar stranki povzroči utemeljen strah. Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini stranke ali koga drugega.
Kadar se stranke strinjajo, da sodišče odloči brez nove glavne obravnave na seji senata, morajo pri odločanju na seji senata sodelovati isti sodniki, kot na glavni obravnavi, sicer je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 1. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Kolektivna pogodba za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije člen 62. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo člen 33.
znižanje plače - kolektivna pogodba
V primeru znižanja plač gre lahko za dve vrsti tožbenih zahtevkov. Delavec lahko uveljavlja razliko med izplačano plačo in plačo po tarifnem delu kolektivne pogodbe, pri čemer mora sodišču predložiti plačilne liste in izračun mesečnih plač po kolektivni pogodbi. Če pa zahteva le izplačilo po listinah, ki jih je izdala tožena stranka, je potrebno ugotoviti, ali so listine izdane zakonito ali ne. V primeru zakonitega znižanja plač, je delavec upravičen do zneskov iz listin le v primeru lastninjenja in stečaja, v primeru nezakonitega znižanja pa bi delavec lahko uveljavljal izplačilo iz listin.
Če delovno razmerje preneha nezakonito in delavec zahteva vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, je upravičen do vseh pravic, ki bi jih pri delodajalcu imel, če do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo in ne sme biti v slabšem položaju, kot če bi delal. To pomeni, da pripada takemu delavcu poleg plače tudi dodatek na pogoje dela, če se ugotovi, da bi ta delavec v spornem obdobju opravljal bodisi izmensko delo, bodisi delo v posebnih delovnih razmerah (nočno delo, delo ob sobotah in nedeljah, ...) in če bi bil do posebnega plačila za tovrstno delo na podlagi veljavnega predpisa upravičen.
Čeprav je tožena stranka pri pravni kvalifikaciji hujše kršitve delovne obveznosti izhajala neposredno iz določbe 1. odstavka 58. člena ZTPDR, izpad pravilne pravne kvalifikacije (po 3. odst. 58. čl. ZTPDR) v odločbi delodajalca še ne pomeni bistvene kršitve postopka oz. zmotne uporabe materialnega prava. Če se disciplinski organ v izpodbijanem sklepu ne sklicuje na KP dejavnosti, delavec pa je, upoštevajoč zakon in KP dejavnosti, hujše kršil delovne obveznosti, ki so kot take opredeljene v KP dejavnosti, to ne pomeni, da delodajalec zaradi neopredeljenosti očitane kršitve v svojem aktu ni imel podlage za obravnavanje tožnika v disciplinskem postopku in za izrek najstrožjega ukrepa.
ZOR člen 12, 16, 358, 358/1, 358/4, 12, 16, 358, 358/1, 358/4.
dolžnik - odpovedni rok - odpoved
Trajno dolžniško razmerje, kakršno se (nesporno) zatrjuje tudi glede pogodbe o poslovnem sodelovanju med pravdnima strankama, se po določbi 1. odstavka 358. člena ZOR lahko prekine z odpovedjo. Ker odpovednega roka pravdni stranki v svojem poslovnem razmerju nista določili, bi odpovedano obligacijsko razmerje prenehalo po preteku z zakonom določenega običajnega oziroma primernega roka (4. odstavek istega člena). Vendar pa, kot pritožba pravilno opozarja, v konkretnem primeru ni šlo za enostransko izjavo tožene stranke, kot opcije, ki jo po tem pravnem določilu ima. Šlo je za njen odstop od pogodbe, ker naj bi tožnik kršil poslovne običaje in povzročal škodo zaradi česar bi se v posledici ne mogel sklicevati na pravico do primernega odpovednega roka po 4. odstavku 358. člena ZOR.
Če je bil stečajni upnik napoten na pravdo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, čeprav je za to terjatev že pridobil izvršilni naslov, napotitveni sklep pa je postal pravnomočen, lahko v taki pravdi tisti, ki je terjatev prerekal (stečajni upravitelj ali drug upnik), uveljavlja samo tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal v pravdi za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, namreč tiste, ki ne posegajo v učinke pravnomočne odločbe (izvršilnega naslova), torej zlasti ugovore ugasle terjatve.
ZGD člen 246, 250, 250/I, 246, 250, 250/I. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339, 339/2, 339/2-14.
razrešitev direktorja - razlog - odpravnina - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi
Za presojo utemeljenosti razlogov za razrešitev direktorja (uprave d.d.) ni pomembno, ali so bili ti razlogi v celoti ugotovljeni že ob sami razrešitvi, ali pa so se sumi takšnih razlogov potrditi šele naknadno.
Sklep o določitvi sredstev, ki se financirajo iz republiškega proračuna člen 1, 1/1-6, 1/1-7.
plača - nadomestilo - čas pripravljenosti na delo - dežurstvo na delovnem mestu
Sklep IS Skupščine RS z dne 31.10.1991 (Ur. l. RS št. 22/91 z dne 6.11.1991) v 6. alinei 1. točke določa, da se zagotavljajo sredstva za čas pripravljenosti na domu le v višini 10% osnovne plače, v primeru dežurstva, ko gre za obvezno prisotnost na delovnem mestu, pa v višini 60% osnovne plače (7. alinea 1. točke sklepa). Ker je tožena stranka dežurala na domu, njeno dežurstvo pa ni bilo vezano na obvezno prisotnost na delovnem mestu, ji pripada za pripravljenost na domu le 10% in ne 60% osnovne plače. V 2. odst. 3. čl. Pravilnika o dežurni službi je navedeno, da za čas pripravljenosti na domu pripada dežurnemu sodniku in administrativnemu delavcu nadomestilo v višini 60% njune osnovne plače, ugotovljene na podlagi koeficienta, ki je določen za delovno mesto, ki ga delavec zaseda in osnove, ki je določena s predpisom. To določilo ni v skladu s prej citiranim sklepom IS, zato ne predstavlja pravne podlage za rešitev tega spora.
Tožnik je razširil tožbo na drugotoženo stranko potem, ko se je prvotožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, zato bi bila takšna sprememba tožbe dopustna le, če bi z njo soglašali obe toženi stranki (187. čl. ZPP). Ker sta za spremembo tožbe v konkretnem primeru potrebni soglasji obeh toženih strank kumulativno, sodišče prve stopnje spremembe pravilno ni dovolilo, saj drugotožena stranka vanjo ni privolila.
Zakon o obrambi (ZObr - Ur.l. RS št. 82/94) v 1. odst. 109. člena določa, da se določbe v zvezi z ustrezno stopnjo splošne izobrazbe za poklicno delo v vojski ne uporabljajo za tiste, ki so bili pripadniki stalne sestave Teritorialne obrambe na dan 18.7.1991 in so ob uveljavitvi tega zakona imeli najmanj 15 let skupne zavarovalne dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo omenjeno določbo 109. člena ZObr (1. in 2. odst.), da je potrebno upoštevati le stalno razporeditev pripadnika stalnega sestava slovenske vojske na določeni dolžnosti in ne morebitno začasno razporeditev na drugo dolžnost. Ker je bil tožnik stalno razporejen na dolžnost X, za katero se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe, je bil po določbi 109. člena ZObr upravičen do razporeditve na dolžnost X. Nikakor pa ne more biti razporejen na dolžnost Y., na katero je bil razporejen le začasno in za katero se zahteva VI. stopnja strokovne izobrazbe.
Če delodajalec v splošnem aktu osnovno plačo opredeli tako, da je izhodišče za obračun plače le 50 % v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene osnovne plače, razlika od 50% do 100% pa je odvisna od doseženih rezultatov in osebne ocene delavca, je to v škodo delavca in v neskladju z opredelitvijo pojma osnovne plače v 43. čl. SKPGd, zato je taka določba splošnega akta delodajalca neupoštevna.
ZN člen 68, 68. ZIZ člen 20, 20/2, 20/3, 42, 42/1, 42/3, 20, 20/2, 20/3, 42, 42/1, 42/3.
predlog za izvršbo - notarski zapis kot izvršilni naslov - izvršljivost notarskega zapisa - notarski zapis - predložitev potrdila
Notarski zapis v izvirniku ali overjenem prepisu, na katerem je potrdilo o izvršljivosti, mora biti priložen že izvršilnemu predlogu, zato je treba v konkretnem primeru izvršljivost upnikove terjatve ugotavljati na podlagi notarskega potrdila, ki ga je upnik priložil izvršilnemu predlogu in ne na podlagi kasneje brez poziva sodišča prve stopnje predloženega drugačnega notarskega potrdila drugega notarja. Ker je zapadlost upnikove terjatve vezana na izpolnitev določenih pogojev: da sta dolžnika zamudila s plačilom dveh obrokov kupnine, da ju je upnik na to zamudo pisno opozoril, da dolžnika niti v 8 dneh po pisnem opominu zapadlih obrokov kupnine nista plačala in da je upnik zato odstopil od prodajne pogodbe, bi moral notar, ki je sestavil notarski zapis, vsa ta dejstva ugotoviti v potrdilu o izvršljivosti notarskega zapisa, sestavljenem v smislu 68. člena Zakona o notariatu - ZN. Ker notarsko potrdilo o izvršljivosti ni sestavljeno v smislu 68. člena ZN, gre zaključiti, da upnik ni dokazal izvršljivosti svoje terjatve, zaradi česar je treba njegov izvršilni predlog zavrniti.