ZZ člen 36. ZUTD člen 80. ZUS-1 člen 32, 36, 36/1, 36/1-2.
javni razpis - imenovanje direktorja javnega zavoda - generalni direktor Zavoda RS za zaposlovanje - obvestilo o izbiri - sodno varstvo - upravni spor - zavrženje tožbe - začasna odredba - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Iz določb ZZ in ZUTD izhaja, da je za imenovanje direktorja Zavoda RS za zaposlovanje pristojna Vlada - ta sprejme odločitev in izda oziroma pošlje predpisana obvestila prijavljenim kandidatom. Obvestilo o izbiri, ki ga je tožniku in ostalim prijavljenim kandidatom izdala razpisna komisija, torej ni obvestilo o izbiri iz 36. člena ZZ, predvsem pa nima njegovih pravnih učinkov. Šele z izdanim obvestilom iz 36. člena ZZ in njegovo vročitvijo prijavljenim kandidatom je namreč (dokončno) odločeno o izbiri in šele od takrat je mogoče zahtevati sodno varstvo.
Vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je možno le, če tožba prestane predhodni preizkus, saj je le v tem primeru izkazana možnost, da tožnik s tožbo uspe in s tem potreba za zadržanje izvršitve oziroma za začasno ureditev stanja, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe.
ZUS-1 člen 2, 3, 64a, 64a/1. ZUP člen 2, 4, 9. ZUKN člen 18, 20, 20/2, 20/3.
razrešitev člana uprave AUKN - odločitev Državnega zbora RS - odločitev nosilca zakonodajne veje - načelo zaslišanja stranke - ugotovitvena sodba
V obravnavani zadevi ne gre za odločitev, ki bi jo Državni zbor sprejel kot nosilec zakonodajne veje oblasti. Niti ne gre za odločitev o odvzemu funkcije, ki bi temeljila na ustavni pristojnosti Državnega zbora.
O predčasnem prenehanju mandata je Državni zbor lahko odločil po tem, ko je članu uprave dal možnost, da v roku osmih dni od seznanitve o razlogih za razrešitev izrazi svoje mnenje o navedenih razlogih. To pomeni, da Državni zbor, glede na ureditev postopka po ZUKN, v postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, ni odločal le o razrešitvi, temveč je odločal tudi o obstoju s strani predlagatelja zatrjevanih razrešitvenih razlogov.
Že to, da je bila predlagatelju dana možnost sodelovati v postopku ugotavljanja razlogov za razrešitev, tožniku, ki naj bi očitane kršitve storil, pa ne, pomeni kršitev zahteve po enakem obravnavanju strank in tožnikove pravice do izjave.
ZUS-1 člen 2, 3, 64a, 64a/1. ZUKN člen 18, 20, 20/2, 20/3. ZUP člen 2, 4, 9.
odločitev nosilca zakonodajne veje oblasti - odločitev Državnega zbora RS - razrešitev člana uprave AUKN - načelo zaslišanja stranke v postopku - ugotovitvena sodba
V obravnavani zadevi ne gre za odločitev, ki bi jo Državni zbor sprejel kot nosilec zakonodajne veje oblasti. Niti ne gre za odločitev o odvzemu funkcije, ki bi temeljila na ustavni pristojnosti Državnega zbora. Državni zbor namreč po odločbah ZUKN člana uprave AUKN ni mogel razrešiti, če ni bil podan eden izmed razlogov za razrešitev, ki so bili navedeni v drugem odstavku 20. člena ZUKN. Kljub pristojnosti Državnega zbora gre torej za odločitev, ki je pravno vezana.
V postopkih razrešitve članov uprave AUKN se poleg procesnih določb ZUKN in PoDZ-1 na podlagi 4. člena ZUP smiselno uporabljajo tudi določbe tega zakona.
Tožniku ni bila dana možnost predstaviti svoje mnenje na enak način, kot je bilo predlagatelju omogočeno predstaviti razloge za razrešitev in mu tudi ni bilo omogočeno, da na dodatno obrazložitev predlagatelja odgovori.
sodni cenilec - sodni izvedenec - razrešitev sodnega cenilca in sodnega cenilca - pogoji za razrešitev - strokovno izobraževanje
Ker tožnik ministru po preteku petih let od dneva svojega imenovanja ni predložil nobenih dokazil o strokovnem izpopolnjevanju in aktivnem sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnika zaradi neizpolnjevanja pogojev razrešila tako kot sodnega cenilca kot tudi sodnega izvedenca za strokovno področje gradbeništva.
Z izpodbijano odločbo ministra za pravosodje o nerazrešitvi prizadete stranke kot sodnega izvedenca ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, katere predsednik je bil predlagatelj začetka predmetnega postopka razrešitve.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - odločanje na podlagi politične diskrecije - imenovanje v Državnem zboru - član Sveta Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji - zavrženje tožbe
Državni zbor (poleg Vlade RS) imenuje ter razrešuje člane Sveta FIHO v izvrševanju ustanoviteljskih pravic in obveznosti in ne v okviru upravne funkcije.
Tožena stranka je v izreku odločbe ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za navedeni položaj, ni pa zanj primeren glede na svojo strokovno usposobljenost. Dejstvo, da tožnik ni bil spoznan kot primeren kandidat, po presoji sodišča še ne pomeni, da je odločitev tožene stranke nerazumna. Natečajna komisija je ugotovila objektivne kriterije, na podlagi standardov, med njimi tudi izkušnje in menedžerske sposobnosti tožnika. Iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja kakršnakoli nepravilnost pri uporabi standardov. Po mnenju sodišča je sklop -izkušnje in menedžerske sposobnosti- v sklepu dovolj pojasnjen in prepričljiv. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijani sklep nima sestavin iz 214. člena ZUP.
izvršitelj - razrešitev izvršitelja - pravnomočna obsodba za naklepno kaznivo dejanje - nevestno delo v službi
Ker gre v konkretnem primeru za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 262. členu KZ, pri čemer gre za nevestno delo izvršitelja pri opravljanju dejanj izvršbe, je ob legitimnosti cilja ničelne tolerance moralne nevrednosti oziroma oškodovanja javnega zaupanja, poseg tožene stranke v pravico tožnika iz 1. odst. 50. člena Ustave ustavno dopusten (test legitimnosti); z izpodbijanim ukrepom je mogoče zadovoljiti legitimen cilj (test primernosti) in je tudi nujen, saj če v takem primeru tožena stranka ne bi razrešila izvršitelja, legitimnega cilja ničelne tolerance ne bi bilo mogoče uresničevati (test nujnosti). Poseg je po oceni sodišča tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede, saj je tožniku z izpodbijanim aktom onemogočeno samo opravljanje dejavnosti izvršbe in zavarovanja, ni pa kakor koli dodatno omejen pri pridobivanju dohodka, službe, kvalifikacij in ustvarjanja pogojev za socialno varnost, in je zato poseg v tožnikovo pravico sorazmeren z javnimi koristmi strank v postopkih izvršbe, ki so z vidika varstva človekovih pravic zelo pomembne in občutljive ter zahtevajo visoko stopnjo strokovnosti in profesionalne etike izvajalcev te dejavnosti.
sodni cenilec - razrešitev sodnega cenilca - pogoji za razrešitev
Razrešitev sodnega cenilca je utemeljena, saj se je tožnik neupravičeno skliceval na lastnost sodnega cenilca pri večjem delu v spornem cenitvenem poročilu ocenjenih nepremičnin, ki jih je obravnaval kot kmetijska zemljišča in jih kot taka tudi cenil, čeprav glede na svoje imenovanje ni imel pravic in dolžnosti cenilca kmetijske stroke.
Kandidat, ki se prijavi na razpis, ima ob izpolnjevanju predpisanih pogojev le pravico potegovati se za imenovanje na delovno mesto direktorja zavoda, nima pa izključne pravice biti na to mesto tudi imenovan. Pri izbiri direktorja javnega zavoda namreč ne gre za odločanje o pravici (do imenovanja). Organ, ki je pristojen za imenovanje, pa ima pravico proste presoje, katerega izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje in je ocenjen kot primeren, bo imenoval. Zaradi navedenega je tudi sodno varstvo neizbranemu kandidatu zagotovljeno v omejenem obsegu in sicer le glede bistvenih kršitev razpisnega postopka in glede preverjanja izpolnjevanja predpisanih pogojev izbranega kandidata.
Mesto direktorja gledališča ni uradniška funkcija v državnem organu, nad katero bi organ izvršilne veje oblasti lahko izvajal politično diskrecijo v smislu 3. člena ZUS-1. To pomeni, da tožena stranka nima prav, ko navaja, da se ZUP uporablja samo „smiselno“ na podlagi 4. člena ZUP; zgolj smiselna uporaba pravil ZUP velja za postopke imenovanj direktorjev zavodov (muzejev) na področju kulturnih dejavnosti, kjer minister pri izbiri uporablja določeno diskrecijo oziroma ima zaznavno široko polje proste presoje, ne pa pri razrešitvah, kjer takšnega polja proste presoje nima. Izpodbijani akt je torej upravni akt in tožena stranka je vezana na pravila ZUP.
Šele določba, ki ureja strokovni svet zavoda na področju kulturnih dejavnosti, daje sodišču podlago za izpeljavo interpretacije, da je zakonodajalec vendarle drugače uredil pristojnost za razrešitev ravnatelja v ZUJIK, kot je to določeno v ZZ.
Z vidika načela skrbnosti ravnanja z javnimi sredstvi in vestnim gospodarjenjem z javnimi sredstvi ima lahko tožena stranka politiko t.i. ničelne tolerance. Četudi morda niso nastale nobene škodljive posledice zavodu v materialnem smislu zaradi uporabe službenega vozila v zasebne namene in zaradi določenih nakupov v zasebne namene s službeno kartico, navedena ravnanja, ki niso bila enkratna, ampak so trajala v določenem časovnem obdobju, pri čemer tožnik kot ravnatelj zavoda ni predhodno poskrbel za to, da bi zavod uredil uporabo službenih kartic in službenega avtomobila v splošnem aktu zavoda, pomenijo nevestno oziroma neskrbno ravnanje z javnimi sredstvi. Ničelna stopnja tolerance na tem področju ni nezakonita.
upravni spor - tožnik v upravnem sporu - aktivna legitimacija - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožena stranka je pri oblikovanju predloga članov za imenovanje v Svet Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS odločala na podlagi pooblastila iz 10. člena ZLPLS, pri čemer iz zakona ne izhaja, da pri tem ne bi bila avtonomna (da je kršila pravico tožeče stranke, da pri oblikovanju predloga sodeluje), kar posledično pomeni, da ni odločala o nikakršni pravici ali pravni koristi tožeče stranke, ki bi bila določena v materialno pravnem predpisu. Nenazadnje pa predlog tudi ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu po določbah ZUS-1.
Nosilni razlog organa je, da v zvezi z razširitvijo imenovanja niso podani razlogi za uporabo izjeme, ki jo določa četrti odstavek 87. člena ZS. Sodišče ocenjuje kot pravilno, da se je organ za ugotovitev dejstva, ali na področju gradbeništva, podpodročje „nepremičnine“ primanjkuje sodnih cenilcev, obrnil na Okrožno sodišče v Ljubljani. Namreč 8. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih določa, da se potrebe po cenilcih na posameznem strokovnem področju in podpodročju, na katerem primanjkuje cenilcev, ugotovijo na podlagi obrazloženega mnenja predsednika sodišča na območju sodnega okrožja, kjer ima kandidat stalno oziroma začasno prebivališče.
imenovanje predsednika sodišča - pogoji za imenovanje - diskrecijska pravica
Tožena stranka ima diskrecijsko pravico odločitve, da kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje, ne imenuje za predsednika sodišča, če po pismeno in ustno predstavljenem programu dela sodišča presodi, da kandidat ni primeren za opravljanje vodstvene funkcije. Takšna presoja tožene stranke izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, zato ne držijo tožbeni ugovori, da izpodbijana odločba ni obrazložena.
ZIZ člen 281, 281/1, 281/1-7, 287, 287/1, 287/1-1. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. URS člen 15, 15/3.
razrešitev izvršitelja - obsodba za kaznivo dejanje - začasna odredba - težko popravljiva škoda - načelo sorazmernosti - dokazno breme - ureditvena začasna odredba
Z začasno odredbo po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 bi sodišče lahko zadržalo izvrševanje izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, to pomeni do izdaje in vročitve prvostopenjske odločbe strankam postopka, kajti splošni presoji načela sorazmernosti, ki jo je na načelni ravni opravil že zakonodajalec s tem, ko je omenjene posledice izdaje odločbe uredil v zakonu, mora slediti še konkretna sodna presoja načela sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave) glede na dejanske okoliščine posamičnega primera v povezavi z določeno človekovo pravico, če jo tožnik uveljavlja kot škodo v obrazložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. Tožnik je v obrazložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe škodo vezal na dve ustavni pravici in sicer na pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave in na ustavno pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, vendar pa je to storil na tak način, da ni zadostil dokaznemu standardu, ki se zahteva v zvezi z opredeljevanjem škode in verjetnostjo nastanka težko popravljive škode.
Tožnik ne more kopičiti zahtev za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 pride v poštev takrat, kadar ni mogoče izdati začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 zaradi specifičnosti izvrševanja akta, ki je predmet izpodbijanja v upravnem sporu; druge vrste začasne odredbe v upravnem sporu pa ni mogoče izdati.
ZS člen 87, 87/1, 87/1-4, 87/1-5, 92. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 18.
imenovanje sodnega cenilca - pogoji za imenovanje - potrebe po cenilcih
Tožena stranka je pravilno upoštevala določbo četrtega odstavka 87. člena ZS, po kateri je lahko za sodnega cenilca izjemoma imenovana tudi oseba, ki ima srednješolsko izobrazbo, s področij kjer primanjkuje sodnih cenilcev in ni kandidatov z ustrezno univerzitetno izobrazbo. V skladu s tem je tožena stranka za mnenje pravilno zaprosila Okrožno sodišče v Celju in na podlagi odgovora, da po sodnih cenilcih za konkretno področje ni potreb, tožnikovo vlogo zavrnila. Sodišče tudi zavrača tožnikov ugovor, da bi moralo biti takšno mnenje obrazloženo.
državni tožilec - skupina državnih tožilcev za posebne zadeve - razrešitev vodje skupine državnih tožilcev za posebne zadeve - izločitev uradne osebe - razlogi za razrešitev - dokazovanje - začetek upravnega postopka
S pobudo se (upravni) postopek še ne začne, zato vložitve le-te še ni mogoče šteti za udeležbo v postopku in s tem za obligatorni izločitveni razlog iz 4. točke 35. člena ZUP, po katerem predstojnik ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bil udeležen v postopku na prvi stopnji ali je sodeloval pri odločanju. Upravni postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti oziroma pri katerem zahteva stranke ni predvidena, se začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje. V konkretnem primeru razrešitve je takšno lahko le dejanje ministra oziroma ministrice za pravosodje kot pristojnega predlagatelja v postopku razrešitve, kar pomeni, da je kot prvo dejanje šteti šele pooblastilo ministrice državnemu sekretarju.
V konkretnem primeru ne gre za ugotavljanje kazenske odgovornosti tožeče stranke in tudi ne za ugotavljanje njene odgovornosti za prekršek. Gre za ugotavljanje okoliščin, ki so podlaga za razrešitev in s tem okoliščin, ki kažejo na (ne)primernost za opravljanje funkcije vodje Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve. Zato so lahko pomembne tudi okoliščine, ki nimajo znakov kaznivega dejanja ali prekrška, in zato tudi ni bilo potrebno pri njihovem ugotavljanju upoštevati procesnih kavtel, ki veljajo v kazenskem postopku. V pogledu takšne presoje sodišče drugače kot tožeča stranka meni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe prepričljiva ter da temelji na okoliščinah, ki so izkazane v listinah. Sicer pa tožeča stranka dokazilom kot takim in njihovi vsebini niti ne ugovarja. Ugovarja predvsem njihovi uporabi oziroma sklicevanju nanje. S takšnimi ugovori pa z ozirom na določbe 164. člena ZUP, po katerih se lahko kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, tožeča stranka ne more uspeti.
ZS člen 87. Pravilnik o sodnih cenilcih in sodnih izvedencih člen 12, 35, 35/3.
imenovanja sodnega izvedenca - preizkus znanja - ponavljanje preizkusa znanja - število ponavljanj - za odločanje relevanten predpis
Glede na v času izdaje odločbe veljavno pravno podlago Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki je bil večkrat dopolnjen in spremenjen (zadnja sprememba je dopustila trikratno opravljanje preizkusa), in glede na dejstvo, da je minister na podlagi 12. člena Pravilnika pregledal vse tožnikove strokovne preizkuse in ugotovil, da je tožnik od vložitve vloge leta 1995 že trikrat neuspešno opravil preizkus strokovnosti, je bila tožnikova zahteva za imenovanje za izvedenca pravilno zavrnjena.
razrešitev s funkcije predsednika sodišča - nedovoljena obdelava osebnih podatkov zaposlenih - poseg v komunikacijsko zasebnost
Tožena stranka je na podlagi izvedenega postopka ocenila, da so podani pogoji za razrešitev predsednika sodišča po 1. točki 1. odstavka 64. člena ZS s tem, ker tožnik v zadevi sodne uprave ni ravnal v skladu s predpisi. S tem, da je tožnik odredil obdelavo pridobljenih telefonskih izpiskov tudi zaradi ugotavljanja medsebojnega telefonskega obveščanja, tudi zaradi odtekanja informacij s sodišča, ne da bi imel predhodno soglasje, je protipravno posegel v pravico zaposlenih do komunikacijske zasebnosti.