ZNSVZ člen 26d, 26e. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-1.
prvo reševanje stanovanjskega problema - javni poziv - odločanje po skrajšanem postopku - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Prvostopenjski organ je odločal po skrajšanem postopku, saj naj bi bilo dejansko stanje mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je predložila stranka v svoji zahtevi, oziroma na podlagi dejstev, ki so bila organu znana. Pri tem pa organ zgolj pavšalno navaja, da je predložena prodajna pogodba neustrezna. Iz listin upravnega spisa namreč izhaja, da so med strankama sporne okoliščine, ki bistveno vplivajo na odločitev in sicer ali gre v danem primeru za stanovanjski objekt, katerega površinski normativ ustreza normativu za tričlansko družino, opredeljenemu v Pravilniku iz 87. člena SZ-1 ter normativu iz predmetnega javnega poziva. Navedene okoliščine v postopku niso bile v zadostni meri presojene, saj tožnik v postopku ves čas navaja, da gre za starejši stanovanjski objekt, ki ima ustrezno uporabno površino, o čemer bi se prvostopenjski organ lahko prepričal z ogledom. Tako v danem primeru niso bili podani pogoji za odločanje po skrajšanem postopku, dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, kar vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.
DDV - dodatna odmera DDV - obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami - izpolnjevanje pogojev
V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računa, ker je ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 45. člena ZDDV-1. Tožnik v postopku ni izkazal, da bi bila predpisana izjava iz 45. člena ZDDV-1 in 78. člena Pravilnika o DDV-1 predložena davčnemu organu. Sklicevanje, da naj bi se večkrat osebno zglasil pri davčnem organu in mu predložil med drugim tudi izjavo, ni z ničemer izkazano. Ker je bil račun izdan 29. 6. 2009, bi do tega dne morala oba, tako tožnik kot kupec kot tudi prodajalec (vsak zase) izjavo poslati davčnemu organu. Da bi to storila, tožnik v postopku ni uspel dokazati. Dokazno breme trditev v davčnem postopku pa je na strani tožnika kot davčnega zavezanca.
ZMed člen 84, 84/1, 84/2, 84/3, 84/7, 109, 109/1, 109/3. ZUP člen 189.
mediji - strokovni nadzor nad izvajanjem programskih zadev - vizualno opozorilo programske vsebine - strokovno mnenje
Toženka je dejstva, ki so narekovala izrek ukrepa po tretjem odstavku 109. člena ZMed, ugotavljala sama in sicer na podlagi opravljene analize v odločbi podrobneje opisanih posnetkov resničnostne oddaje, ki jo je tudi žanrsko pravilno opredelila, opredelila pa se je tudi do njihove vsebine in podala oceno vpliva le-te v razmerju do otrok in mladostnikov oziroma njihove sposobnosti presoje. Strokovni mnenji sta ugotovitve toženke le potrdili, nikakor pa nista bili podlaga za izrečen ukrep.
zastaranje davčne obveznosti - nastanek davčnega dolga - relativno zastaranje - absolutno zastaranje - pretrganje zastaranja
Izterjava davčnega dolga je možna šele, ko postane odmerna odločba izvršljiva. Kot podlago za izterjavo davčnega dolga iz naslova odmerne odločbe za dohodnino za leti 1994 in 1995 davčni organ pravilno navaja določbo drugega odstavka 125. člena ZDavP-2, po kateri pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativno zastaranje). Iz listin upravnega spisa izhaja, da je odmerna odločba za dohodnino za leto 1994 postala izvršljiva 12. 4. 2005, odmerna odločba dohodnine za leto 1994 pa je postala izvršljiva 9. 9. 2004. Pri presoji zastaranja izterjave davčnega dolga je merodajen trenutek izvršljivosti glede na vročitev predmetne odmerne odločbe. Ob upoštevanju določb ZDavP-2 absolutno zastaranje izterjave davčnega dolga iz naslova dohodnine za leto 1994 in 1995 (rok 10 let, odkar je prvič začelo teči zastaranje) do izdaje izpodbijane odločbe 28. 12. 2009, še ni nastopilo. Relativno zastaranje izterjave davčnega dolga iz naslova dohodnine za leto 1994 pa tudi ni nastopilo, saj do izdaje izpodbijane odločbe (28. 12. 2009) še ni preteklo pet let.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - subvencija za inovativna podjetja
v konkretnem primeru se tožeča stranka ne strinja z oceno tehnološke in tržne perspektivnosti njenega projekta in z oceno realnosti njenih pričakovanj glede ekonomskih učnikov poslovanja. Ker projekt tožeče stranke ne pomeni uvajanja novega izdelka, ki bi bil rezultat povsem lastnega razvoja, temveč gre za nadgradnjo že obstoječih storitev, je odločitev tožene stranke pravilna glede na kriterije razpisa.
ZUreP-1 člen 93, 93/1, 93/1-1, 93/3, 95, 95/2. ZPNačrt člen 103, 103/1, 104, 104/1.
razlastitev - zahteva za razlastitev - javna korist - javna cesta
ZPNačrt prostorskih aktov, sprejetih po ZUreP-1, ni razveljavil, niti v primeru, če občine v roku niso sprejele novih prostorskih aktov. Veljavni prostorski akti so še vedno podlaga za izkazovanje javnega interesa, ki opravičuje poseg v lastninsko pravico z razlastitvijo. Za konkreten odvzem ali omejitev lastninske pravice se v posameznem postopku ugotavlja, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znakoma
Pri ugotavljanju razlikovalnega učinka znamke se ocenjuje sposobnost znamke za identificiranje blaga/storitev, za katere je znamka registrirana in s tem za razlikovanje tega blaga/storitev glede na njegovega proizvajalca oziroma izvajalca. Razlikovalni učinek je torej tisti, ki omogoča, da znamka lahko izpolnjuje svojo bistveno nalogo, tj. zagotoviti potrošniku identiteto izvora blaga/storitev, ki ju označuje.
Upravni organ je pravilno ugotovil, da ima tožničina znamka majhno razlikovalno moč, kar je obrazložil s tem, da besedo omega povprečni potrošnik povezuje z nenasičenimi maščobnimi kislinami (omega 3, 6 in 9), ki se pogosto omenjajo v propagandnih in drugih zdravstvenih sporočilih. Upravni organ besedi omega ni v celoti odrekel razlikovalnega učinka, saj navaja, da je za živila precej opisovalne narave in ima zelo nizko stopnjo razlikovalnosti. Verjetnost obstoja zmede je toliko manjša, kot je manjši razlikovalni učinek prejšnje znamke. Ker manj razlikovalne znamke uživajo na trgu ožje varstvo, tožnica s svojo znamko OMEGA ne more omejevati registracije znamke OmegaVita zato, ker ta vsebuje besedo omega.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znakoma - celostni vtis
Celosten vtis, ki ga dajeta primerjana znaka glede na svoje vizualne, fonetične in pomenske lastnosti, kaže na določeno mero podobnosti znakov. Vendar pa šibka razlikovalnost tožničine znamke zmanjšuje možnost nastanka zmede med njeno in prijavljeno znamko pri potrošnikih predmetnega blaga/storitev. Kljub enakemu ali podobnemu blagu zaradi soobstoja obeh znamk na slovenskem trgu potrošnik ne bo zmeden glede njunega izvora.
Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi dveh računov, ki sta ju izdali družbi, za kateri prvostopenjski organ ugotavlja, da sta „neplačujoča gospodarska subjekta“, glede spornih računov pa organ ugotavlja, da navedeni družbi dobav, zaračunanih po navedenih računih, nista opravili in da sta bila navedena računa izdana le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV.
DDV - dodatna odmera DDV - davek od dohodkov pravnih oseb - stroški vzdrževanja nepremičnin - storniranje dobropisov
Pri storniranju dobropisov tožnik ni izpolnjeval pogojev za popravek obračunanega DDV po 39. členu ZDDV-1 v povezavi s 146. členom Pravilnika o izvajanju ZDDV. Tožnik ni razpolagal s pisnim obvestilom kupca o popravku vstopnega DDV v zvezi z izdanimi dobropisi, kar je utemeljen razlog za nepriznavanje popravka, saj za to niso izpolnjeni zakonski pogoji. V obravnavanem primeru gre torej za znižanje davčne osnove brez ustreznih dokazil, ki so podlaga za knjiženje.
Glede davčne obravnave stroškov vzdrževanja nepremičnine tožnik ni dokazal, kdo je zaračunano storitev dejansko opravil oz., da jo je opravil izdajatelj računa. Gre za neverodostojno knjigovodsko listino po SRS, ki ne izkazuje resničnosti nastanka poslovnega dogodka. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - relativni razlogi za zavrnitev znamke - podobnost med znakoma - dominantni del znaka
Upravni organ je pravilno ocenil, da obstaja možnost povezovanja in zamenjevanja znamk. Visoka stopnja podobnosti v znakih in blagu rezultira v verjetnosti obstoja zmede pri potrošnikih, ne glede na okoliščine v zvezi z blagom, kar vse iz izpodbijane odločbe tudi izhaja.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znakoma - dominantni del znaka
Kot dominantni del je upravni organ štel pri prijavljenem znaku besedno zvezo BONUS PLUS, pri tožnikovi znamki pa BONUX. Sodišče ne pritrjuje tožbeni trditvi, da dominantnega dela prijavljenega znaka zaradi svojega opisnega značaja ne predstavlja beseda PLUS. Kot argument za nasproten zaključek tožbeni trditvi je upravni organ navedel popolnoma enako grafično podobo in pomensko povezavo obeh besed. Predvsem s slednjim je po mnenju sodišča podkrepil svojo opredelitev dominantnega dela znaka. Tudi po presoji sodišča gre za kombinacijo dveh besed, ki sta sami zase precej opisni - upravni organ navaja, da beseda BONUS v običajnem pomenu pomeni dodatek, beseda PLUS pa pomeni, da gre za nekaj več. Kombinacija obeh besed njun pomen potencira; kar pomeni, da gre za več kot dodatek oziroma za zelo pomemben dodatek. Ne gre zgolj za zaporedje dveh besed, ampak za kombinacijo besed s svojim smislom, kakor bo obe besedi kot celoto dojemala tudi javnost.
Registracija znamke v besedi z običajnimi črkami njenemu imetniku ne daje pravice uporabe znamke v kakršnikoli obliki in s kakršnimikoli grafični elementi. Besedna znamka po mnenju sodišča ne ovira njene uporabe predvsem v različnih pisavah. Znak v barvah in grafizmu pa je varovan le, če je takšna registracija zahtevana.
Ne glede na identičen začetek in isto končnico si po izgovorjavi primerjana znaka nista podobna, saj je prijavljeni znak daljši, obe njegovi besedi pa enako poudarjeni. Primerjana znaka si tudi vizualno nista zamenljivo podobna. Zaradi enakega besednega korena ''bon'' si besede še niso pomensko zelo podobne.
azbest - odškodnina zaradi izpostavljenosti azbestu - uveljavljanje izplačila odškodnine - smrt upravičenca - dedič - postopek pred pristojno komisijo
Vloga za odškodnino pri Komisiji za odpravljanje posledic dela z azbestom je bila vložena s strani tožnika po tem, ko je njegov oče kot upravičenec do odškodnine umrl. To pomeni, da za zahtevano nadaljevanje postopka pred Komisijo ni izpolnjen predpisani pogoj iz 1. alinee prvega odstavka 5. člena ZOPDA, po katerem bi moral vlogo za odškodnino pri Komisiji vložiti tožnikov oče. Pridobitev mnenja o verifikaciji pri tem nima odločilne vloge. Uveljavljanje izplačila odškodnine v pavšalnem znesku kot ene od pravic po ZOPDA se namreč začne z vlogo pri Komisiji, medtem ko je mnenje o verifikaciji kot strokovno mnenje interdisciplinarne komisije le eden od pogojev za odločanje o odškodnini. Postopek za uveljavljanje izplačila odškodnine se torej ni začel z zahtevo za verifikacijo, temveč s predložitvijo mnenja o verifikaciji, ki jo je pristojna Komisija glede na okoliščine konkretnega primera utemeljeno obravnavala kot (nepopolno) vlogo za odškodnino ter jo po tem, ko je izvedela za smrt upravičenca, kot vloženo po neupravičeni osebi utemeljeno zavrgla.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - rok za vložitev vloge za odobritev pravnega posla - izjava o sprejemu ponudbe
Šteje se, da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena s sprejemom ponudbe, vendar pod odložnim pogojem naknadne odobritve po ZKZ s strani upravne enote. Če je ponudbo sprejelo več sprejemnikov, je treba šteti, da je vsak izmed njih s prodajalcem sklenil pravni posel pod odložnim pogojem naknadne odobritve in zato tudi vsak sprejemnik ponudbe izkazuje pravni interes, da upravna enota o njegovi vlogi za odobritev pravnega posla vsebinsko odloči. Svoj pravni interes za odobritev tako sklenjene pogodbe sprejemnik ponudbe izkaže z vlogo za sklenitev pravnega posla, ki pa mora biti podana v roku 60 dni.
Tožniku je bila dne 10. 8. 2000 dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v pravdnem postopku, zaradi motenja posesti, ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Ker je bil postopek na podlagi prve vloge tožnika pravnomočno zaključen, je tožena stranka tudi po presoji sodišča odločila pravilno, ko je tožnikovo novo vlogo zavrgla.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - odločitev o ugovoru - podobnost med znakoma - celovita presoja podobnosti znamk - dominanten del
Upravni organ je pravilno ugotovil, da dominantni del prijavljenega znaka izgovorimo kot dve besedi in ne kot eno samo (bonus plus), zaradi česar posledično ne drži trditev o zamenljivi fonetični podobnosti znakov (bonusplus : bonuks), ne glede na enake začetne zloge.
Primerjana znaka si tudi vizualno nista zamenljivo podobna, upravni organ pa je tudi pravilno ocenil, da je črka X v znaku tožnika pri tej obliki primerjave tisti element, zaradi katerega podobnosti med znakoma ni.
Začetni del ''bon'' daje neko pomensko konotacijo znaku tožnika, vendar pa le določeni strukturi potrošnikov, medtem ko pa sta na drugi strani nedvomno obe besedi (''bonus'' in ''plus'') znani povprečnemu potrošniku kot splošno priznana izraza za nekaj dodatnega oziroma nekaj več.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - odločitev o ugovoru - podobnost med znakoma - celovita presoja podobnosti znamk - dominantni del
Registracija znamke v besedi z običajnimi črkami njenemu imetniku ne daje pravice uporabe znamke v kakršnikoli obliki in s kakršnimikoli grafični elementi. Besedna znamka ne ovira njene uporabe predvsem v različnih pisavah. Znak v barvah in grafizmu pa je varovan le, če je takšna registracija zahtevana.
Relevantni potrošnik bo prijavljeni znak izgovoril kot dve besedi (BONUS PLUS) in ne kot eno samo. Ne glede na identičen začetek in isto končnico si po izgovorjavi primerjana znaka nista podobna, saj je prijavljeni znak daljši, obe besedi pa enako poudarjeni.
Primerjana znaka si tudi vizualno nista zamenljivo podobna. Pri tem je upravni organ pravilno opozoril na črko X v znaku znamke tožnika, ki glede podobnosti razmejuje besedi BONUS in BONUX.
ZBPP člen 13, 14. ZDIU12 člen 4, 4/5. ZZK-1 člen 134, 134/1.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - nepremičnina - prepoved odtujitve in obremenitve - plomba v zemljiški knjigi
Po določbah ZZK-1 je plomba pomožni vpis, s katerim se javno objavi, da je bil glede določene nepremičnine začet zemljiškoknjižni postopek, v katerem zemljiškoknjižno sodišče o vpisu še ni pravnomočno odločilo. Kot takšna plomba ni nepomembna, saj se z njenim vpisom v zemljiško knjigo objavi začetek postopka, s čimer že zaživijo publicitetni učinki vpisa. Ne gre pa za vpis pravice in s tem tudi (še) ne za vzpostavitev prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki jo tožnik zatrjuje v tožbi. Zato ostaja, kljub v zemljiški knjigi vpisani plombi, pravilna ugotovitev tožene stranke, po kateri ni na zadevni nepremičnini, ki se upošteva kot premoženje tožnika in njegove družine, vknjižena nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi omejevala lastninsko pravico v smislu dejanskega razpolaganja z nepremičnino v pravnem prometu.
ZIL člen 44, 44/1. Pravilnik o vsebini prijavljene znamke člen 3, 3/1.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - podobnost med znakoma - dominantni del znaka
Upravni organ svojo odločitev utemelji na neenakosti oziroma nepodobnosti prijavljenega znaka in znaka znamke tožnika, ki sta si po njegovi oceni toliko različna, da ni podana verjetnost zmede. Kot dominantni del je upravni organ pravilno štel pri prijavljeni znamki besedno zvezo BONUS PLUS, pri tožnikovi znamki pa BONUX. Gre namreč za kombinacijo dveh besed, ki sta sami zase precej opisni. Kombinacijo obeh besed njun pomen potencira; kot navaja upravni organ, pomeni, da gre za več kot dodatek oziroma za zelo pomemben dodatek.
Neutemeljeno tožnik uveljavlja širšo zaščito svoje znamke kot besedne znamke. Registracija znamke v besedi z običajnimi črkami njenemu imetniku ne daje pravice uporabe znamke v kakršnikoli obliki in s kakršnimikoli grafični elementi. Besedna znamka po mnenju sodišča ne ovira njene uporabe predvsem v različnih pisavah. Znak v barvah in grafizmu pa je varovan le, če je takšna registracija zahtevana.
Relevantni potrošnik bo prijavljeni znak izgovoril kot dve besedi in ne kot eno samo. Ne glede na identičen začetek in isto končnico si po izgovorjavi primerjana znaka nista podobna, saj je prijavljeni znak daljši, obe besedi pa enako poudarjeni. Primerjana znaka si tudi vizualno nista zamenljivo podobna.
ZUTD člen 164, 164/1, 164/2, 185, 185/2. URS člen 155. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3.
zagotavljanje delavcev drugemu delodajalcu - vpis v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu - pogoji za vpis v register - kršitev delavnopravne zakonodaje - retroaktivnost - prepoved povratne veljave pravnih aktov - upravni spor - začasna odredba
Da bi se kot kršitev delovnopravne zakonodaje v smislu 2. alinee prvega odstavka 164. člena ZUTD lahko upoštevala zgolj takšna kršitev, ki je bila ovrednotena kot prekršek in za katero je bilo treba plačati globo, iz zakona ne izhaja.
ZUTD določbe, da učinkuje za nazaj, nima. V obravnavanem primeru tudi ne gre za situacijo, ko bi zakon spreminjajoče posegal v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Kvečjemu bi zato lahko šlo za primer t. i. neprave dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še ne zaključena pravna stanja. Po presoji sodišča pa zakonodajalec ni prestopil dopustne meje glede kolizije med načelom zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načelom prilagoditve prava družbenim razmerjem. V konkretnem primeru javna korist in nastale družbenogospodarske razmere terjajo dosledno spoštovanje delovnopravne zakonodaje. Gre namreč za občutljivo dejavnost, pri kateri lahko prihaja do zelo velikih kršitev pravic delavcev, kar terja takojšnje ukrepanje ob vsaki kršitvi.
Predlog za izdajo začasne odredbe, tako iz drugega kot tudi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, je mogoče presojati le do trenutka izdaje pravnomočne odločbe o glavni stvari.