Višina odškodnine ne more biti predmet vmesne odločbe v smislu 315.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. ZNP, saj se vmesno odločbo izda le v primeru, če sta sporna tako podlaga kot višina tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo. Le v takem primeru sodišče, če je to smotrno, izda najprej odločbo samo o podlagi zahtevka. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče odločilo o višini zahtevka in to ne v dajatveni, temveč v ugotovitveni obliki.
Zgolj dejstvo, da toženki tožeča stranka podpisane najemne pogodbe ni izročila, toženke ne more razbremeniti njenih pogodbenih obveznosti. Pravilo sočasne izpolnitve se nanaša na izpolnitev pogodbene obveznosti. V predmetni dvostranski pogodbi se je tožeča stranka kot najemodajalec zavezala izročiti toženki stanovanje v uporabo, toženka pa, da bo za to plačevala najemnino. Tožeča stranka je svojo pogodbeno obveznost izpolnila. Zato jo mora tudi toženka, ki se zato neutemeljeno sklicuje na pravila o sočasni izpolnitvi iz 122. čl. ZOR. Tudi če tožeča stranka svoje obveze, da izroči izvod pogodbe toženi stranki, ni izpolnila, neizpolnitev te obveznosti nima takega značaja, da bi jo bilo mogoče poistovetiti s posledicami neizpolnitve pogodbe.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - vzročna zveza
Pri določitvi razmerja odgovornosti med imetniki motornih vozil (gre za materialno pravno vprašanje), je potrebno pravilno in popolno ugotoviti odločilna dejstva. To pa so n.pr. stanje cestišča, vidljivost, siceršnje vremenske razmere, dovoljena hitrost in ravnanje udeležencev v konkretni prometni situaciji. Le kršitev pravil ZTVCP še ne pomeni, da je ta že vzrok nezgode. Če pa vzročne zveze ni, tudi odgovornosti ni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL07425
ZZD člen 361, 361. ZD člen 221, 221. ZPPSL člen 176, 177, 178, 179, 180, 181, 182, 183, 176, 177, 178, 179, 180, 181, 182, 183. ZPP člen 181, 181/3, 183, 183/1, 183/1-3, 181, 181/3, 183, 183/1, 183/1-3. ZFPPod člen 36, 36.
vpis blagovnih znamk na subjekt, ki je bil izbrisan iz sodnega registra po zaključenem postopku likvidacije - naknadno najdeno premoženje - delitev naknadno najdenega premoženja - ničnost - ugotovitvena tožba - vmesni ugotovitveni zahtevek
Predpostavko pravnega interesa pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku nadomešča predpostavka prejudicialnosti, saj je pravni interes za vmesni ugotovitveni zahtevek razviden že iz tega, da se s tem zahtevkom zahteva ugotovitev (ne)obstoja pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o glavnem zahtevku v pravdi.
Zaključki prvostopnega sodišča, da neobstoječega subjekta ni mogoče ponovno vpisati v register kot nosilca znamk, ker bi to pomenilo uničenje znamk, so v konkretni dejanski situaciji pravno zmotni.
Ker ničnost učinkuje retroaktivno, je posledica le-te vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred spremembo, ki je pravo ne priznava. V danem primeru torej ponoven vpis pravice do blagovnih znamk na subjekt, ki je bil nosilec te pravice pred sklenitvijo ničnih pravnih poslov, torej na I. SOZD. Ničnost namreč zahteva izbris vseh posledic neveljavnega pravnega posla.
ZFPPod je predvideval likvidacijski postopek nad naknadno najdenim premoženjem subjekta, ki je bil izbrisan iz sodnega registra po določbah ZFPPod. Določba 36. čl. ZFPPod se je rorej v primerih naknadno najdenega premoženja subjekta, ki je bil izbrisan iz sodnega registra po postopkih, ki so jih urejali drugi zakoni (npr. ZPPSL) lahko uporabljala le smiselno. Razveljavitev določbe, ki se uporablja (se je uporabljala) le smiselno, pa še ne pomeni razveljavitve pravne podlage v postopkih, na katere se neposredno ni nanašala.
Omenjena določba je torej lahko le zapolnjevala pravno praznino, glede na to, da ZPPSL ne ureja postopka delitve naknadno najdenega premoženja, to je premoženja, ki se najde po zaključku likvidacijskega (ali stečajnega) postopka.
Sporne blagovne znamke, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, niso bile del likvidacijske mase v likvidacijskem postopku nad I. SOZD. Zato bi le-te, ob morebitni ugotovljeni ničnosti pogodb o prenosu le-teh na I. d.d., ob posledici vzpostavitve prejšnjega stanja, to je ponovnega vpisa na I. SOZD, po naravi predstavljale naknadno najdeno premoženje I. SOZD. Zgoraj navedene ugotovitve torej narekujejo izvedbo postopkov delitve naknadno najdenega premoženja tudi v primerih, ko se najde premoženje pravne osebe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra po izvedenem postopku likvidacije (in stečaja). Ničnost sicer res učinkuje proti vsem, nični posli pa ne proizvajajo nikakršnih pravnih posledic. Vendar pa ugotovitev ničnosti pogodb o prenosu pravice do blagovnih znamk ne povzroči avtomatično ničnosti licenčnih pogodb, v katerih je nasprotno tožena stranka nastopala kot dajalec (nosilec) licence.
Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so bila znanja, izkušnje in usposobljenost plod lastnih raziskav in dela tožeče stranke ne pa splošnih znanj, ki jih je toženec pridobil v delovnem razmerju, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.