Tožnik v tožbi očita, da tožena stranka ni upoštevala, da je tožnica solastnica nepremičnin do 1/18-tine in prilaga zemljiškoknjižne izpiske in posestni list za k.o. L. Tožena stranka je v svoji obrazložitvi izpodbijane odločbe res navedla, da prosilka in njena hči nista lastnici nepremičnin, vendar je nasprotno upoštevala potrdilo o višini katastrskega dohodka in višino katastrskega dohodka upoštevala pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilke. Tožena stranka je pri tem upoštevala 4. alineo 2. odstavka 19. člena ZBPP, ki določa, da se kot premoženje ne upošteva premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilca. Ker je tožena stranka pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilke upoštevala višino katastrskega dohodka njenega premoženja, se to premoženje po citiranem določilu ne upošteva.
Tožnik tudi ugovarja, da je tožena stranka napačno uporabila materialne predpise in se pri tem sklicuje na 4. alineo 2. odstavka 19. člena ZBPP. Tožnik tega ugovora posebej ne obrazlaga, navaja le, da je tožena stranka upoštevala kot premoženje osnovno sredstvo firme AAA d.o.o. Vendar 2. odstavek 19. člena ZBPP določa katero premoženje se po tem zakonu ne upošteva in med drugim tudi premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilca (4. alinea), kar pa za primer tožnika ne velja, ker tožnik v zvezi s premoženjem v firmi AAA d.o.o. ni predložil nobenih drugih podatkov oziroma dogodkov in zato jih tožena stranka tudi ni mogla upoštevati pri ugotavljanju njegovega lastnega dohodka.
Ker v konkretnem primeru ni bilo zakonske podlage za ugodnejši skupinski obračun, je bilo treba upoštevati odmero davka od dobička na podlagi (prvostopnega) posamičnega davčnega obračuna. Davčni obračun je izvršilni naslov, zato ga zavezanec ne more naknadno spreminjati s predložitvijo drugačnega davčnega obračuna. Z vlogo je tožeča stranka uveljavljala davčno olajšavo iz naslova pokrivanja izgube iz preteklih let, in sicer tako, da se sprejme nov obračun tožeči stranki ali da se izda odmerna odločba. O navedeni zahtevi, ki je predmet postopka, pa davčni organ sploh ni odločil in s tem kršil pravila postopka.
Tožena stranka je dejansko izdala odločbo 12. 12. 2002, ki je bila pritožniku vročena 31. 12. 2002, torej po poteku več kot 5 let od dneva izdaje prvostopne odločbe, vendar to ne pomeni, da je s tem tudi zastarala pravica do odmere davkov, saj tožena stranka ni odmerila davkov za leto 1995, saj je bila ta pravica izpolnjena že s prvostopno odločbo z dne 15. 1. 1997, ki je z vročitvijo (20. 1. 1997) postala izvršljiva, temveč je samo preizkušala zakonitost in pravilnost prvostopne odločbe po vloženi pritožbi. Zato po presoji sodišča pravica do odmere ni zastarala v pritožbenem postopku, čeprav je pritožbeni organ o pritožbi odločil po preteku predpisanega roka.
Na podlagi določbe 3. odstavka 72. člena ZDDV je zavezanec, ko gre za finančne leasinge, dolžan zaradi končnega obračuna davka od prometa storitev plačati prometni davek za vse neplačane terjatve do izteka najemne pogodbe. Ni podlage za vračilo davka po 1. odstavku 95. člena ZDavP, ker tožnik ni plačal preveč davka.
PUP ne sme "širiti" gradnje na kmetijskih zemljiščih tudi na objekte, ki niso namenjeni primarni kmetijski proizvodnji, torej izven okvirov, ki jih določa ZKZ.
Ker tožnica ni uradno sklenila zakonske zveze s svojim partnerjem AA, je njeno prošnjo obravnavala ločeno. Tožnica v tožbi očita kršitev 3. člena ZAzil, vendar je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno. Tožnica je v upravnem postopku pojasnila, da se je s AA poročila le po romskih običajih in ne uradno, zato med tožnico in AA ne obstaja zakonska zveza, ki bi obstajala že pred prihodom v Republiko Slovenijo (2. odstavek 3. člena ZAzil). Ker tožnica ni sklenila uradno zakonsko zvezo, ji ne gre pravica iz 3. člena ZAzil in ji ta pravica zato ne more biti kršena, prav tako pa tudi ne ostale pravice, na katere v tožbi opozarja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi obrazložila in navedla razloge zakaj je obravnavala vlogo tožnice ločeno od vloge njenega partnerja AA in tožnica v tožbi ne ugovarja navedbi tožene stranke, da je z njim poročena le po romskih običajih in ne uradno. Tožnici ni bila kršena pravica iz 3. člena ZAzil, ker tožnica ne šteje za zakonca oziroma ženo AA in ZAzil ne določa, da bi morala tožena stranka izdati negativno ugotovitveno odločbo v zvezi z ugotavljanjem ožjega družinskega člana. Žaljivke oziroma šikane pa ne predstavljajo takšnega preganjanja oziroma groženj, kakršne so se kot pravni standard uveljavile v upravnosodni praksi v azilnih zadevah. Tožnica pri tem tudi v tožbi ne zatrjuje, da bi ji zaradi žaljivk, šikaniranj oziroma dejstva, da je lahko živila kupovala le v dveh trgovinah, nastale zaradi tega izrazito škodljive posledice.
Tožbi prilaga tudi dopis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), iz njega izhaja, da je prejel izvršilni naslov za rubež pokojninskih dajatev za tožnika in da se tožniku do poplačila dolga odteguje znesek v višini do 2/3 pokojninskega prejemka. Tožena stranka je kljub temu pravilno izračunala lastni dohodek tožnika na mesec, ki presega višino minimalne plače. Tožena stranka je namreč pri izračunu pravilno upoštevala podatke o izplačanih bruto pokojninah in višino katastrskega dohodka. Določila ZBPP namreč ne predvidevajo, da se pri izračunu lastnega dohodka upoštevajo tudi sodne prepovedi oziroma odplačevanje dolga, ki ga mora prosilec dejansko odplačevati.
Po presoji sodišča tožeča stranka nima prav, ko meni, da preveritev pravilnosti davčnega obračuna ne more predstavljati predhodnega vprašanje, kajti ima obe bistveni značilnosti, ki pravno vprašanje opredeljujeta kot predhodno vprašanje, in sicer je to vprašanje glede na določbo 112. člena ZDavP samostojna pravna celota, hkrati pa predstavlja del dejanskega stanja (dejanskih ugotovitev o tem, ali je davčni obračun vsebinsko pravilen) od katerega je odvisna odločitev v konkretni upravni stvari, to je o vprašanju, ali je zahteva davčnega zavezanca za vračilo preveč plačane akontacije, ki jo le ta opira na predložen davčni obračun, utemeljena.
Za hujše škodljive posledice v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS je po mnenju sodišča šteti le tiste hujše škodljive posledice, katerih nastanek je vsaj verjetno izkazan in jih tudi pozneje ne bi bilo mogoče, kolikor bi seveda nastale, v celoti odpraviti. Tožeča stranka pa česa takega niti ne zatrjuje, niti verjetno ne izkazuje. Sklicuje se na priloženo poročilo psihiatrične ordinacije, iz katerega izhaja, da bi pridobitev stanovanja pri tožniku nedvomno zelo ugodno vplivala na njegov nadaljnji potek zdravljenja, kar pa po presoji sodišča ne izkazuje nastanka hujših škodljivih posledic.
V zvezi s priznavanjem pravice do odbitka DDV je potrebno upoštevati pogoje, ki so določeni v 40. členu ZDDV, ki veljajo za odbitek vstopnega DDV domačim davčnim zavezancem. Ti pogoji so kogentne narave in ne poznajo izjem. Med temi podatki pa so tudi tisti, ki se nanašajo na firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčno številko prejemnika blaga oziroma storitve, ki se zahtevajo po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV. Ti podatki pa so bili, kot je bilo v postopku ugotovljeno in čemur tožnik tudi ne ugovarja, navedeni pomanjkljivo, to pa hkrati pomeni, da se tudi v primeru, kakršen je obravnavani, odbitek davka lahko prizna le ob doslednem spoštovanju vseh, v 40. členu ZDDV predpisanih pogojev, med drugim tudi tistega, da mora biti vstopni DDV izkazan na računu, ki ga je izdal davčni zavezanec in na katerem so navedeni vsi podatki iz 34. člena ZDDV. Nima prav tožnik, ko meni, da gre v obravnavanem primeru zgolj za nepomembne pomanjkljivosti, saj je bistven element računa pravilna oznaka davčne številke, ki omogoča identifikacijo davčnega zavezanca. Po 34. členu ZDDV izpolnjen račun je pogoj za vračilo DDV po 40. členu ZDDV, zato mora biti firma davčnega zavezanca pravilno izpisana.