Sklep o zavrnitvi ugovora proti odpustu obveznosti ni le formalno pravnomočen, temveč je tudi materialno pravnomočen in je sodišče ob odločanju po 407. členu ZFPPIPP na njegovo vsebino vezano. Vse razloge, ki jih je upnik podal v ugovoru proti odpustu obveznosti, sta presojali tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče. Zato ni mogoče slediti pritožniku, da sklep o odpustu obveznosti zato, ker se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do razlogov za ugovor proti odpustu obveznosti, nima "lastne vsebinske presoje" ter da razlaga sodišča prve stopnje pomeni, da o najintenzivnejšem posegu v pravice upnika do sodnega varstva in do zasebne lastnine ni sprejeta obrazložena sodna odločba, kar naj ne bi bilo v skladu z 22. in 33. členom Ustave Republike Slovenije.
Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti, torej nekrivdi, ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Pravno pomembno je, ali je stranka (oziroma njen pooblaščenec) ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje.
ZFPPIPP v primeru, kot je podani, ko upnik v danem postopku ni pridobil ločitvene pravice, ne določa ustavitve izvršilnega postopka, temveč je besedno zvezo postopek izvršbe treba razumeti kot izvršbo, t.j. neposredno izvajanje izvršilnih dejanj, ki pomenijo "fizično" opravo izvršbe oz. prisilnega poplačila.
Upnik lahko predložitev seznama dolžnikovega premoženja predlaga že pred izdajo sklepa o izvršbi, celo že v samem predlogu za izvršbo. Pogoj pa je, da verjetno izkaže, da s predlaganimi izvršilnimi sredstvi ne bo mogel biti poplačan.
Navedbe, da kadar je pacient deležen t. i. paliativne oskrbe, ni več oporočno oziroma poslovno sposoben, ker ni v stanju izraziti svoje prave volje ipd., niso nikakršno dejstvo (še manj splošno znano dejstvo), temveč neznanstven nesmisel, ki hudo bolnim odreka človeško dostojanstvo; dodatnega komentarja s strani pritožbenega sodišča takšne navedbe ne potrebujejo.
ZIZ v 269. členu določa, da začasna odredba ni dopustna, če so dani pogoji za predhodno odredbo, s katero se da doseči enak namen. Pogoji za izdajo predhodne odredbe so določeni v 257. členu ZIZ. Ta določa, da sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ker je bil glede preživnine že izdan sklep, ki določa preživnino za celotno obdobje, ki ga pokriva tudi predlagana začasna odredba in ki v trenutku odločanja o predlogu za začasno odredbo sicer še ni bil pravnomočen, bi lahko predlagateljica predlagala zavarovanje s predhodno odredbo.
Spor med potrošnikom in proizvajalcem vozila ni potrošniški spor, saj zahtevek za uveljavljanje garancije zoper proizvajalca nima elementov pogodbenega razmerja.
Za razliko od določb člena 17 in 18 Bruselj I BIS, pri katerih je dejanska sklenitev pogodbe bistven pogoj za njihovo uporabo, v določbah prvega odstavka člena 7 sklenitev pogodbe ni bistveni element. Bistveno je, da je v tem razmerju opredeljena (pogodbena) obveznost, ki je bila med strankama sprejeta prostovoljno in na kateri temelji tožbeni zahtevek.
Sodišče prve stopnje je napravilo logično sprejemljivo dokazno oceno nasprotujočih si dokazov, ter zaključilo, da se je toženec ustno zavezal zagotoviti enoletno jamstvo za okvare motorja in avtomatskega menjalnika. To zavezo je skušal izpolniti z izročitvijo pogodbe A., ki bi naj to zagotovila, a se je ob nastanku okvare izkazalo, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je ustrezno porazdelilo trditveno in dokazno breme, pritožba pa z očitki o manjkajočih navedbah o vsebini dogovora opozarja na podrobnosti o dejstvih, ki niso pravotvorna in ne posegajo v odločilni zaključek o obstoju in vsebini prevzete zaveze.
Okoliščina, da je imela priče ob svojem zaslišanju zapiske, sama po sebi še ne omogoča sklepa, da je bila njena izpovedba dogovorjena ali neresnična. Bistveno bi bilo, ali je bila izpovedba po vsebini notranje neskladna, v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi ali očitno prilagojena rezultatu postopka.
Predlagatelj postopka bi moral v primeru, ko je Republika Slovenija eden od nasprotnih udeležencev, sprožiti predhodni postopek, čeprav se spornega razmerja ne da rešiti parcialno, k sprožitvi predhodnega postopka zoper ostale, pa ni zavezan. Mejo je namreč treba označiti s trajnimi mejnimi znamenji, to pa je, če meja nedopustno odstopa od meje po podatkih katastra, mogoče le v sodnem postopku za ureditev meje. Predhodni postopek torej sodišča in države ne bi razbremenil, ampak bi postopek le podaljšal in podražil - to pa je v očitnem nasprotju z namenom 27. člena ZDOdv.
Dejstvo, da tožnik v zadnjih letih ne prebiva več stalno v hiši na zemljišču, do katerega zahteva ugotovitev služnosti, ne preprečuje ugotovitve priposestvovanja služnosti. Prav tako ne dejstvo, da ima lastnik do nepremičnine še kak drug dostop. Služnost nastane že s samo izpolnitvijo zakonskih pogojev za njeno priposestvovanje.
Ker je od pravilnosti vročitve sodbe odvisna njena pravnomočnost in vse s tem zvezane posledice (izvršljivost), mora biti stranki omogočeno, da v primeru nepravilne vročitve z ustreznim pravnim sredstvom izpodbija klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti ter z njo zvezane pravne posledice. Mora ji biti torej omogočeno dokazovanje, da vročitev iz takega ali drugačnega razloga ni bila pravilno opravljena. Ker je sodišče dokazne predloge za zaslišanje, s katerimi je toženec skušal izpodbiti domnevo o perfektnosti vročitve, zavrnilo, mu je s tem onemogočilo izjavljanje v postopku.
Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se nanaša na kršitve, ki so nastale v postopku do izdaje sodne odločbe, ne pa na kršitve, ki se nanašajo (zgolj) na vročitev sodbe in so vplivale na možnost vložitve pritožbe. Ta se lahko sanira z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, saj zaradi napake pri vročanju še ni mogel začeti teči rok za vložitev pravnega sredstva, zaradi česar odločba še ni pravnomočna.
Iz izreka mora biti jasno razvidno, na katerem delu spornega dvorišča je prišlo do motenja posesti in na katerem delu spornega dvorišča toženci ne smejo parkirati svojih vozil. Tako kot je izrek izpodbijanega sklepa v II. (in III.) točki formuliran sedaj, se nanaša na celotni nezazidani del tlakovanega dvorišča, kar pa je najmanj v nasprotju z ugotovijo sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je druga toženka svoje vozilo (redno) parkirala ob slivi.
Če stranka, ki ima pooblaščenca, umre med postopkom, se ta ne prekine. V trenutku strankine smrti dedič postane stranka v postopku. Gre za procesno nasledstvo umrle stranke.
Zaradi same neprijave v postopku osebnega stečaja terjatev ne preneha, preneha lahko le zaradi odpusta dolga, ki pa ga v tem konkretnemu primeru ni bilo.
Popolna neaktivnost toženke ne pomeni podlage za pristojnost sodišča na temelju tihe privolitve (torej dejstva, da tožena stranka ni oporekala pristojnosti slovenskega sodišča - ni odgovorila na tožbo, ni mogoče šteti za tiho privolitev). Sodišče mora torej v skladu z določbo 28. člena Bruseljske uredbe I bis samo presoditi, ali je pristojno.
V obravnavani zadevi resda gre za specifično situacijo, ko je v prej začetem postopku sporno, ali je podana krajevna pristojnost sodišča, in ko v času izdaje izpodbijanega sklepa o ugovoru krajevne pristojnosti sodišče, ki je prej začelo postopek, še ni odločilo. Vendar v skladu s stališči pravne teorije litispendenca nastane, četudi manjkajo procesne predpostavke, zaradi česar mora sodišče, pri katerem je bila kasneje vročena tožba, le-to zavreči, ne da bi presojalo dopustnost prej vložene tožbe oziroma vročene tožbe. Res je sicer tudi, da če v prej začetem postopku pride do pravnomočnega zavrženja tožbe, s tem tudi litispendenca odpade za nazaj (ex tunc) in sodišče, pred katerim se je pravda kasneje začela, tožbe ne sme več zavreči z utemeljitvijo, da obstaja litispendenca. Vendar niti v zakonskem besedilu niti v stališčih pravne teorije ni opore za stališče, da bi moralo sodišče, pred katerim se je postopek kasneje začel, počakati na pravnomočno odločitev sodišča, pred katerim se je postopek prej začel, o obstoju procesnih predpostavk (npr. o krajevni pristojnosti).
Po oceni sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi tudi najvišje koristi otroka (četrti odstavek 7. člena ZNP-1), ki so vodilo v družinskih postopkih, ne bodo prizadete, če sodišče, ki je pozneje začelo postopek, smiselno uporabi 189. člen ZPP in takoj zavrže pozneje vložen predlog, ne da bi čakalo na odločitev o izpolnjevanju procesnih predpostavk v prej začetem postopku. Kajti, če sodišče, pred katerim se je pozneje začela nepravdna zadeva (Okrožno sodišče v Mariboru) predlog zavrže, pozneje pa bi sodišče, pred katerim se je ista nepravdna zadeva med istima udeležencema prej začela (Okrožno sodišče v Novi Gorici), ugovoru krajevne pristojnosti pravnomočno ugodilo, bo to na podlagi 23. člena ZPP imelo za posledico, da se zadeva odstopi krajevno pristojnemu sodišču. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da je krajevno pristojno sodišče tudi Okrožno sodišče v Mariboru, saj je na njegovem območju tako prebivališče očeta (nasprotnega udeleženca v postopku pred sodiščem v Novi Gorici) kakor tudi stalno prebivališče otroka (11. in 13. člen ZNP-1). Na ta način bo mogoče koristi otroka ustrezno zavarovati, četudi bo ugovoru krajevne pristojnosti morda ugodeno (kot izhaja iz pravočasne dopolnitve odgovora na pritožbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici po izdaji izpodbijanega sklepa zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti, vendar je proti tistemu sklepu še možna pritožba).
Okoliščina, da dejanje, ki se očita obdolženki, po tujem pravu ni kaznivo dejanje, ne pomeni, da kazenskega postopka zoper obdolženko ni dopustno voditi v Republiki Sloveniji.
Za obstoj kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1 zadošča že neplačilo treh zaporednih plač ali njihovih delov vsaj enemu delavcu.
Če sta zagovornica in obdolženka ocenili, da bi bilo treba glede na konkretne okoliščine primera zagotoviti prevajanje zapisnikov o narokih za glavno obravnavo, da bi se s tem zagotovilo uresničevanje jamstev ali pravic v kazenskem postopku, bi morali to sodišču prve stopnje predlagati.
Za izvedenca ni mogoče vnaprej trditi, da bo tudi pri opravljanju izvedenskega dela deloval v okviru nalog, ki jih opravlja v delovnem razmerju pri državnem organu, saj naloge izvedenca opravlja brez nadzorstva in brez navodil delodajalca.
Zgolj količina zasežene prepovedane droge, ki jo je obdolženi hranil na svojem domu, ob tem, da v dokaznem postopku ni bila ugotovljena popolnoma nobena druga okoliščina, ki bi kazala na to, da je šlo za namen prodaje le-te drugim uporabnikom (nenazadnje pa tovrstni očitki niso zajeti niti v obtožbi), sama po sebi ne pritrjuje stališču pritožnika, da je obdolžencu namen nadaljnje prodaje dokazan.
Iz petega odstavka 97. člena ZIZ jasno izhaja, da je izvršitelj dolžan na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča v osmih dneh od prejema pravnomočnega sklepa sodišča opraviti poplačilo upnika, presežek kupnine pa, če za to ni ovir, izročiti dolžniku, sicer pa denar za dolžnika položiti pri sodišču. Pri tem gre za zakonsko dolžnost izvršitelja. Ob obstoju presežka po opravljenem poplačilu upnika tako že na podlagi zakona nastane dolžnikova terjatev do izvršitelja, da mu presežek kupnine, s katerim razpolaga, izroči neposredno (bodisi v gotovini, bodisi z nakazilom na transakcijski račun dolžnika ali njegovega pooblaščenca) ali zanj položi na sodišču. Iz priloženega enotnega obračuna terjatve v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da znaša presežek plačila 424,35 EUR. Izvršitelj pa bo navedeni znesek izročil dolžniku, če bo ugotovil, da za to ni ovir.
Ali so očitki iz obtožbe utemeljeni ali ne je, kot pravilno izpostavlja pritožnica, stvar dokazne ocene, ki se opravi na glavni obravnavi. Šele tam se bo tako lahko opravila dokazna presoja fotografije, ki jo je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ocenjevalo že v okviru materialnega preizkusa. Z opisanim ravnanjem je tako sodišče prve stopnje preseglo svoje pristojnosti, ki jih ima v tej fazi postopka in storilo bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena, 277. členom ZKP in prvim odstavkom 403. člena ZKP, ta kršitev pa je, glede na to, da je pripeljala do zavrženja obtožnega predloga, imela vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe.