Središče tožnikovih življenjskih interesov ni na navedenem naslovu B., ampak v A.
Uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča.
Tožeča stranka je gospodarski subjekt in ima pravico do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave), ki pa se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (drugi odstavek 74. člena Ustave). Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja. V predmetni zadevi gre torej po oceni sodišča za način uresničevanja gospodarske pobude v smislu drugega odstavka 15. člena Ustave in ne za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude.
Pravnomočne odločbe pristojnega organa, izdane v drugih postopkih, predstavljajo dokazno vrednost, ni pa upravni organ z njimi odvezan zakonske dolžnosti, da popolno ugotovi dejansko stanje. Tudi v obnovljenem postopku pa upravni organ zavezujejo vsa temeljna načela, ki veljajo v ZUP.
V zadevi je nesporno, da tožnici pred izdajo izpodbijanega sklepa pravica, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so bili pomembni za izdajo upravnih aktov (tj. glede tega, ali tožnica opravlja javno službo in na kakšnih dejanskih in pravnih podlagah jo je treba šteti za zavezanko po ZVDAGA), ni bila omogočena. Kljub temu, da je tožnica to kršitev uveljavljala v pritožbi (s tem ko je navajala, da prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijanega sklepa glede statusa tožnice in njene zavezanosti po ZVDAGA ni opravil razgovora s predstavniki tožnice), pravice do izjave tožnici ni omogočila niti toženka.
Glede na to, da tretji odstavek 41. člena ZPGOPEK po izrecni določbi drugega odstavka 40. člena ureja dokazila za dokazovanje upravičenosti do pomoči, cit. tretji odstavek torej ne opredeljuje listin, potrebnih za formalno popolnost vloge, vložene po prvem odstavku 41. člena ZPGOPEK. Posledično pa zaradi nepredložitve teh listin po presoji sodišča ni na mestu pozivanje k dopolnitvi po prvem odstavku 67. člena ZUP, temveč bi bilo, ob odsotnosti nasprotnega določila v ZPGOPEK, zaradi t.i. materialne nepopolnosti ustrezno kvečjemu pozivanje po drugem odstavku 140. člena ZUP, kolikor stranka dokazil ne predloži, pa ni na mestu zavrženje vloge kot nepopolne po drugem odstavku 67. člena ZUP, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, ampak nadaljevanje postopka po tretjem odstavku 140. člena ZUP.
Ustava v tretjem odstavku 153. člena določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti (torej tudi splošni akti za izvrševanje javnih pooblastil) v skladu z ustavo in z zakoni. Iz te določbe med drugim izhaja, da nižji pravni akt v primeru, ko zakonodajalec opredeli okvir pooblastila za normativno urejanje, ne sme preseči tega pooblastila. To za obravnavani primer, ko gre za izvrševanje danega zakonskega (javnega) pooblastila, pomeni, da normodajalec s splošnim aktom (SONDSEE) ni smel preseči zakonsko opredeljenega okvira urejanja, moral pa je tudi upoštevati, da v skladu s 87. členom Ustave RS pravice in obveznosti oseb lahko določa samo zakon.
Tudi za SONDSEE je upoštevno navedeno stališče, še toliko bolj, ker je zakonodajalec z določbami EZ-1 dal pooblastilo za sprejem splošnega akta neoblastvenemu organu, ki je zato strogo vezan na izrecen obseg in vsebino javnega pooblastila. Pri tem pa bi že zakonodajalec moral določiti, kdaj šteje, da gre za neupravičen odjem in kakšni so iz tega izhajajoči ukrepi, ko gre za denarno obveznost odjemalca, v bistvenem pa tudi, kako (po katerih kriterijih) se bo ta obveznost ugotavljala.
V tej zadevi sodišče za SONDSEE ugotavlja, da za sporno ureditev obračunavanja porabljene električne energije in uporabe omrežja v SONDSEE v EZ-1 ni ustrezne pravne podlage. Te podlage ni v 144. členu EZ-1 in tudi ne v kateri od drugih določb EZ-1, ZOEE pa ob izdaji računa še ni veljal. Vsa ta vprašanja za sporno obdobje v celoti ureja SONDSEE, zato SONDSEE ne predstavlja zgolj konkretizacijo postopkov in kriterijev neupravičenega odjema, kar bi kot podzakonski akt edino lahko določal.
V 476. členu ZTFI-1 je določeno, v katerih primerih je proti odločbam toženke dovoljeno začeti postopek sodnega varstva. Načeloma je to dovoljeno proti vsaki odločbi (prvi odstavek 476. člena ZTFI-1). Vendar pa sta v drugem odstavku 476. člena ZTFI-1 prepisani dve izjemi. Za odločanje v tej zadevi je pomembna izjema iz 1. točke, po kateri ni posebnega postopka sodnega varstva proti odločbi, s katero toženka odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo. Izpodbijana Odločba je prav takšna in se jo lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo toženka izda zato, ker subjekt nadzora ni ravnal v skladu z njeno odredbo (tretji odstavek 476. člena ZTFI-1).
Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.