Konkretni Javni razpis je merila in podmerila določil tako, da dosežene ocene ni mogoče preizkusiti na podlagi objektivnih kriterijev. Večpomenskost oziroma določena odprtost posameznega merila sicer še ne pomeni nezakonitosti, a mora pristojni odločevalec pomensko odprt prostor zapolniti z razlago merila in ustrezno obrazložitvijo podeljene ocene ob hkratnem doslednem upoštevanju načela enakosti med prijavitelji, česar toženka po presoji sodišča ni naredila v tolikšni meri, da bi dosegla potreben standard obrazložitve.
Ali je razlika sorazmerna glede na različne pravne položaje stavbnih zemljišč, ki se po namenu uvrščajo pod B. in C., za razliko od stavbnih zemljišč, ki se uvrščajo pod ostale namene, sodišče ne more preizkusiti, saj se toženka do tega ugovora ni opredelila. Po 214. členu ZUP mora obrazložitev odločbe med drugim vsebovati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Ker preizkus tega ugovora torej ni mogoč, je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.
Da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja morajo biti kumulativno izpolnjeni trije osnovni pogoji, in sicer mora informacija izvirati iz delovnega področja organa, ki mora z njo razpolagati, informacija pa se mora nahajati v materializirani obliki.
Tožnica je zavezana k posredovanju dokumentov le v delu, v katerem ti kažejo na njeno delovanje v okviru opravljanja javne službe. Kadar določen dokument vsebuje tako informacije, povezane z opravljanjem javne službe kot tudi informacije, ki s tem niso povezane, se posredujejo le tisti izseki dokumenta, ki predstavljajo informacije javnega značaja. Ostale dele dokumentov lahko tožnica prekrije, saj jih v okviru določb ZDIJZ ni zavezana posredovati prosilcu. S prekritjem dela dokumenta, ki ne predstavlja javne službe, se dokument kot tak ne spreminja in se ne "predrugači", saj se prosilcu posredujejo točno tiste informacije, ki jih dokument že vsebuje, vendar v obsegu, v katerem informacije kažejo na izvrševanje javnih nalog.
S tem, ko je toženka z izpodbijano odločbo (po prvem odstavku) 252. člena ZUP sama rešila zadevo in torej sama odločila o tožničini vlogi za priznanje pravice do osebne asistence z dne 6. 6. 2022, bi morala tudi odločiti, od kdaj tožnici ta pravica pripada. Vendar o tem izpodbijana odločba v 2. do 6. točki izreka molči. V 2. točki izreka izpodbijana odločba vsebuje le nejasen sklic na odločbo I, češ da ima tožnica pravico do osebne asistence, ki ji je že bila priznana z odločbo I. To je nelogično, saj ni jasno, zakaj bi toženka z izpodbijano odločbo znova odločala o nečem, kar je že bilo odločeno.
Odločitev, da se tožnici zavrne pravica do osebne asistence v obsegu nad 40 ur tedensko, še naprej ostaja v najboljšem primeru "implicitna", razlogi o tem, zakaj tožnici ne pripada več od 40 ur osebne asistence, pa so v obrazložitvi izpodbijane odločbe izostali. Ni razumljivo, zakaj toženka, brez navedbe zakonske podlage, odloči, da tožnici pripada "le" 40 ur osebne asistence, s čimer hkrati "implicitno" odloči, da ji več kot to ne pripada. Tako tudi v tem implicitnem zavrnilnem delu po presoji sodišča izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, prav tako pa toženka ni sledila napotkom sodišča iz predhodno izdane sodbe za odpravo kršitev pravice do izjave.
Pravni učinki izpodbijanega sklepa na dan odločanja o tožnikovi tožbi so nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožnikov pravni položaj izpodbijani sklep nedvomno (več) ne posega. V takem položaju pa si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava izpodbijanega sklepa, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa ni več mogoče za odločbo (in posledično izpodbijani sklep), izdano za določeno časovno obdobje, ki je že poteklo. Če bi sodišče v takem primeru odpravilo izpodbijani sklep in ga v ponoven postopek vrnilo organu, ki je akt izdal, bi odločalo o pravnem razmerju, ki ne obstaja več. Sodišče še pripominja, da tožnik ni uveljavljal zahtevka na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta.