OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00021900
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1. ZVPSBNO člen 1.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odškodnina za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku - dolgotrajnost postopka - dolžnik v stečaju - neizpolnitev obveznosti - insolventnost dolžnika - vzročna zveza - obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - obstoj škode - nadaljevanje pravdnega postopka - obstoj terjatve do dolžnika - ugovor delne izpolnitve - zakonske zamudne obresti - prenehanje terjatve
Tožniku je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, zato je upravičen do povrnitve tiste že prisojene premoženjske škode, ki je zaradi dolgotrajnega sojenja ni uspel pravočasno izterjati od svojega dolžnika, ki je zapadel v insolventnost. Vendar je tožnik upravičen le do dela vtoževane terjatve, ki mu je bila tedaj prisojena, a je ni uspel izterjati, ne pa tudi do tistega njenega dela, v katerem je bila tožnikova terjatev že tedaj zavrnjena zato, ker je prenehala.
Že na prvi pogled je očitno, da več kot 25 let trajajoč postopek ni nekaj normalnega ali običajnega. Stopnjevitost sojenja ne sme predstavljati priročnega alibija, ki bi sodstvu omogočal ponavljajoče se mletje brez sodnega epiloga. Sodstvo mora biti sposobno ne samo soditi, temveč predvsem razsoditi in to v razumnem roku, zato tudi množica raznoraznih razveljavitev sama po sebi ne predstavlja opravičljivega razloga za tako ekscesno dolg sodni postopek.
Toženka zanemarja, da je bilo prav sodišče tisto, ki je odločalo več kot 25 let - ne pa tožnik. Pričakovanje, da bi moral tožnik sodišče vseskozi spodbujati, naj opravlja svojo zakonsko dolžnost, ni utemeljeno oz. je takšno pričakovanje neživljenjsko in pretirano. Že res, da lahko tudi stranke postopka vplivajo na dinamiko določenega postopka, a vselej le v okviru svojih zakonskih možnosti, ki so vnaprej predvidene in kot take legitimne, medtem ko je prav na sodišču osrednja odgovornost, da postopek vodi, nadzira in obvlada, stranke usmerja in po potrebi omejuje ter na tej podlagi poda svojo končno razsodbo. V takšno vlogo sodišča pa petletni sodni premor in to brez kakršnihkoli vsebinskih razlogov - gotovo ne sodi. Stranka se lahko v skladu z načelom zaupanja upravičeno zanese na to, da bo sodni organ opravil svoje delo in to v skladu z zakonskimi pravili ter standardi dela, kamor navsezadnje sodi tudi sojenje v razumnem roku. To enako velja ne glede na to, ali je imelo sodstvo samo s sabo v kritičnem obdobju resne probleme oz. sistemske težave s sodnimi zaostanki, saj to stranke, ki skuša na sodišču na miren način poiskati svojo pravico, načeloma niti ne zanima. Zato ni razumljivo, zakaj bi moral tožnik sodišče priganjati oz. prosjačiti, naj vendarle postopa, če pa je sodišče dolžno postopati zaradi svoje zakonske dolžnosti in ne zato, ker bi si to tako zelo (za)želel tožnik kot stranka postopka. Da je imel tožnik ambicijo, da je postopek tekel in se premikal, pa izhaja že iz tega, da je vložil tožbo in se zahtevku ni odpovedal ali ga umaknil.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - MEDICINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00020024
ZIKS-1 člen 236, 236/1. ZPacP člen 2, 2-12, 2-19, 28. Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (2009) člen 24, 24/5.
odškodninska odgovornost države - prisilna sredstva - uporaba prisilnih sredstev policistov - uporaba prisilnega sredstva za vklepanje - namestitev v poseben prostor - nujna medicinska pomoč - privolitev pacienta v zdravljenje ali poseg
Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče pravilno zaključilo, da je obstajala realna nevarnost, da bi tožnik fizično napadel pravosodne policiste, če bi v posebni sobi pristopili do njega in mu odstranili lisice. Zaradi odvrnitve nevarnosti takega napada je bila uporaba lisic tudi v posebnem prostoru zakonita.
Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo tožniku potrebno nuditi nujno medicinsko pomoč, saj je bilo tožnikovo psihično zdravstveno stanje takšno, da bi lahko resno ogrozilo njegovo zdravje. Nujna medicinska pomoč je neodložljivo ravnanje, ki je potrebno za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja (12. točka 2. člena ZPacP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00019494
OZ člen 39, 39/2, 86, 86/1.
ničnost pogodbe - nedopustna podlaga - pridobitev lastninske pravice v izvršilnem postopku - originarna pridobitev lastninske pravice kupca nepremičnine v izvršilnem postopku - obrazložitev stroškovne odločitve
Prvi toženec je imel pravico razpolagati z nepremičninami, kar je tudi storil in nepremičnine z obravnavano prodajno pogodbo prodal drugemu tožencu. Šlo je za tipično prodajno pogodbo, katere namen ni bil izigrati tožnikovega očeta.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - nastanek obveznosti plačila sodne takse
Pravilna je odločitev, da se zavrne ugovor z dne 7. 1. 2018 zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse. Na podlagi prvega odstavka 34.a člena ZST-1 je zoper plačilni nalog dopustno vložiti ugovor iz razlogov, da je bila taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.
povrnitev škode - odgovornost drugih za mladoletnika - nadzorstvo šole - dolžna skrbnost učitelja
Toženka ni dokazala, da je bil učitelj v razredu v času poškodovanja tožnika. Zato je pravilno zaključilo tudi, da toženka ni dokazala, da je bilo nadzorstvo nad tožnikom opravljano z dolžno skrbnostjo oziroma da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.
Neracionalno bi bilo, da bi moral dolžnik praktično skupaj z ugovorom ali v zelo kratkem času po vložitvi podati še predlog za nasprotno izvršbo, ko sploh še ne ve, ali je utemeljeno ugovarjal sklepu o izvršbi ali ne.
Upnik še neutemeljeno nasprotuje plačilu zakonskih zamudnih obresti, ker po njegovem v nobenem primeru ni mogel postati nepošten. Sodišče prve stopnje navedlo pravilno materialnopravno podlago 193. člen OZ. Ugotovilo je, da je dolžnik zahteval zakonske zamudne obresti od izterjevanega zneska od datuma, ko je upnik prejel poziv dolžnika na prostovoljno vračilo preplačila. Prejema poziva v pritožbi ne zanika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil upnik od dneva izvensodnega poziva v zamudi, kajti takrat je vedel, da bo moral neupravičeno prejeta sredstva vrniti in ni bilo mogoče govoriti o njegovi dobri veri1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00020503
ZIZ člen 272, 272/1. ZPP člen 39, 39/1, 44. ZST-1 člen 19.
pogoji za začasno odredbo - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - stranki postopka - sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog - pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog - vrednost spornega predmeta - sodna taksa - vrednost glavnega zahtevka - ugotovitveni zahtevek - ničnost pogodbe - dajatveni tožbeni zahtevek - pobotanje
Družba holding I. d. d. in direktor Č. Č. nista stranki tega postopka in ni mogoče izdati začasne odredbe zoper nekoga, ki ni v razmerju upnika in dolžnika.
Samo zatrjevanje, da so pogoji podani pogoji za izdajo začasne odredbe in da so njegove teze dokazane, brez da bi tožnik postavil konkretne trditve o dejstvih v zvezi z zahtevanimi pogoji, ne zadostuje.
Tožeča stranka je postavila ugotovitveni zahtevek na ničnost pogodb in denarni, torej dajatveni, zahtevek za plačilo dividend v višini 1.640.539,91 EUR, kar je upoštevaje določbo prvega odstavka 39. člena ZPP vrednost spornega predmeta, od katere se odmeri sodna taksa. Tudi če bi držala teza tožeče stranke, da je relevanten samo zahtevek na ničnost pogodb, se v takšnem primeru ničnost pogodb ugotavlja z vrednostjo le-teh. Zatrjevanje tožeče stranke, da bo drugemu tožniku v izplačilo po pobotanju zahtevkov s prvo toženko ostalo le 30.000,00 EUR, pa za samo ugotovitev vrednosti spornega predmeta in nadaljnjo odmero sodne takse ne more biti relevantno, saj ZPP in ZST-1 takšnih pobotanj in razpolaganj ob morebitnem uspehu z zahtevkom ne določata kot upoštevne za samo določitev vrednosti predmeta in odmero sodne takse, ki je javna dajatev in kot taka predvidena za delo sodne veje oblasti.
sojenje v nenavzočnosti - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - ponovitev dokaza - odpoved pooblastila za zastopanje - postavitev zagovornika po uradni dolžnosti
Sodišče prve stopnje je kršilo določbe tretjega odstavka 307. člena ZKP, kjer so kot formalni pogoji za sojenje obtoženca v nenavzočnosti določeni sledeči pogoji:
- obtoženec na glavno obravnavo ne pride, kljub temu, da je bil v redu povabljen,
- na glavni obravnavi je navzoč njegov zagovornik,
- obtoženec je bil pred tem že zaslišan.
Poleg formalnih pogojev pa je potrebno zadostiti tudi materialnemu pogoju, to je, da obtoženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni nujna. Na glavni obravnavi dne 7. 4. 2018 za sojenje v nenavzočnosti ni bil izpolnjen prvi formalni pogoj, ker obtoženec na narok ni pristopil po svoji krivdi. Izpolnjen pa je materialnopravni pogoj za sojenje v nenavzočnosti, saj je bil na tem naroku prebran le izpisek iz kazenske evidence, ta dokaz pa je bil na naslednjem naroku glavne obravnave v obtoženčevi prisotnosti ponovljen. Kršitev tretjega odstavka 307. člena ZKP pa predstavlja le bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je storilo sodišče prve stopnje med glavno obravnavo in za katero bi pritožnik, v kolikor bi želel uspeti, moral utemeljiti zakaj je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa ni storil.
Ravnanje sodišča prve stopnje, ko je obtožencu na naroku glavne obravnave dne 17. 5. 2018, potem ko je svojemu zagovorniku odvetniku D. D. odpovedal pooblastilo, istega odvetnika postavilo kot zagovornika po uradni dolžnosti, ni bilo pravilno. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da to lahko predstavlja le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, to je kršitev obtoženčeve pravice do obrambe. Vendar iz podatkov spisa izhaja, da je bil to zadnji narok glavne obravnave, na katerem je odvetnik D. D. podal le še obsežno končno besedo. To pa pomeni, da je zagovornik svoje delo še naprej opravljal korektno, kvalitetno in v korist obtoženca, medtem ko je bila obrazložitev obtoženca, zakaj je zagovorniku odpovedal pooblastilo, povsem posplošena. Pritožnik tudi ni z ničemer utemeljil zakaj je njegova postavitev kot zagovornika po uradni dolžnosti lahko vplivala ali je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato so tudi te pritožbene navedbe povsem neutemeljene.
pogodba o odobritvi limita - poroštvo - porok in plačnik - pravna ali fizična oseba - samostojni podjetnik posameznik - zastaranje - gospodarska pogodba
V primeru, če se je porok zavezal kot porok in plačnik, ta odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00020744
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 343, 343/1, 365, 365-1, 365-3. ZGD-1 člen 384. ZIZ člen 15, 272, 273.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - predlog za zavarovanje nedenarne terjatve - ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine - sklep skupščine o povečanju osnovnega kapitala - izključitev manjšinskih delničarjev - pravni interes za pritožbo - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe - vpis skupščinskega sklepa o prenosu delnic v sodni register - standard obrazloženosti odločbe - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
S predlogom za izdajo začasne odredbe je upnik zahteval prepoved obravnavanja in sprejemanja skupščinskih sklepov pod 3. točko dnevnega reda 30. seje skupščine tožene stranke z dne 21. 12. 2018. Ker je ta datum že minil, tretja seja skupščine tožene stranke z dne 21. 12. 2018 pa je bila tudi že izvedena, upnik prepovedi, ki jo je zahteval s predlogom za izdajo začasne odredbe, ne more več doseči. V tem delu je zato upnik izgubil pravni interes za pritožbo, zato jo je pritožbeno sodišče v tem obsegu zavrglo.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da sta predloga tako povezana, da zaradi zavrnitve predloga za prepoved skupščini, predloga za prepoved poslovodstvu niti ni vsebinsko obravnavalo. Sklep sodišča prve stopnje zato v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih ter se ne more preizkusiti.
Odvetnik kot mandatar ni dolžan dejstev, ki so v spoznavnem področju stranke, raziskovati na lastno pest ali jih celo preverjati. Glede na to, da je tožeča stranka nesporno prejela tožbo, je bila o tem dejstvu dolžna obvestiti toženo stranko.
zapuščinski postopek - izvedba naroka - prekluzija v zapuščinskem postopku - prikrajšanje nujnega deleža - vrnitev darila v zapuščino
Ker so dediči vezani le na pravnomočen sklep, lahko tudi po zaključenem naroku podajajo ugovore in dajejo izjave.
Po ustaljeni sodni praksi je mogoče uveljavljati zahtevo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža tudi šele v pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju.
začasna odredba - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe - nastanek težko nadomestljive škode
Čeprav sta tožnika na podlagi prodajne pogodbe za nakup stanovanja, sklenjene s toženko, vpisana v zemljiško knjigo kot solastnika nepremičnine, v zvezi s katero zahtevata izročitev ključa vhodnih vrat, pa ni moč prezreti obsežne zdravstvene dokumentacije, ki vzbuja resen dvom v pravnoveljavno sklenitev prej navedene pogodbe. Ni mogoče spregledati toženkine visoke starosti (97 let) ter zdravstvene dokumentacije, ki izkazuje toženkino časovno dezorientiranost, krajevno pomanjkljivo orientiranost ter znake demence že v letu 2017, torej občutno pred sklenitvijo prodajne pogodbe za nakup stanovanja in parkirnega mesta.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSC00023439
ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/4. OZ člen 49, 49/1, 49/2, 131.
prodajna pogodba - prevara - odškodnina
Toženec je pri tožniku povzročil zmoto z namenom, da bi ga napeljal k sklenitvi prodajne pogodbe ter je škodo povzročil naklepno. Tožnikova pravica do odškodnine izhaja iz splošnih pravil odškodninskega prava, saj ima stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, pravico zahtevati povrnitev nastale škode.
izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - obveznost kaj storiti, dopustiti ali opustiti - opustitev - dejanje, ki ga more opraviti le dolžnik - denarna kazen
Med strankama ni sporno, da je dolžnik po 24. 10. 2008 prenehal parkirati svoje vozilo na služnostni poti, kar pomeni, da je svojo obveznost po pravnomočnem sklepu o izvršbi izpolnil. To pa pomeni, da predmetnega izvršilnega postopka za uveljavitev nedenarne terjatve ni več mogoče voditi. Sklep o izvršbi namreč ne daje pravnega varstva dolžniku tudi za bodoča motilna dejanja, v nedoločenem času po izdaji sklepa o izvršbi. Če bi bilo tako, bi bil namreč izvršilni postopek odprt neomejeno, kar pa ne more biti. Če pa kasneje pride do ponovnega ravnanja v nasprotju z izvršilnim naslovom, mora upnik vložiti nov predlog za izvršbo (prim. VSL sklep III Ip 5622/2012 z dne 20. 3. 2013).
Odločilno je, da je dolžnik svojo obveznost iz izvršilnega naslova po izdaji sklepa o izvršbi, v letu 2008 že izpolnil, zato sodišče ni imelo podlage za postopanje po četrtem odstavku 226. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 227. členom ZIZ.
ZFPPIPP člen 339, 339/2, 341, 341/7, 342, 342/5, 344, 347, 347/1, 347/3, 347/3-2, 347/3-3. OZ člen 507, 513. SPZ člen 66, 66/3, 72, 72/5. ZZZDR člen 51, 51/1, 55, 58, 58/2, 59, 59/1.
postopek osebnega stečaja - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - rok za plačilo kupnine - predkupna pravica - uveljavitev predkupne pravice - rok za plačilo - skupno premoženje
Za predkupnega upravičenca se uporabljajo določila 347. člena ZFPPIPP. Če le-ta svojo pravico uveljavi, mora kupnino poravnati, saj je šele z izjavo o uveljavljanju predkupne pravice, sklenitvijo pogodbe in plačilom kupnine v roku iz pogodbe predkupna pravica pravilno uveljavljena. Sodišče sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe s predkupnim upravičencem izda le v primeru, da je vse navedeno izpolnjeno, torej da je tudi plačana kupnina, torej tudi upravitelj izdajo soglasja predlaga šele, ko je vse izpolnjeno (vključno s plačilom kupnine). Določila tretjega odstavka 341. člena ZFPPIPP se za predkupnega upravičenca ne uporabljajo, saj je predpostavka za veljavnost sklenjene pogodbe tudi plačilo kupnine, s čimer se šele izkaže, ali je bila predkupna pravica pravilno uveljavljena. Ravno iz teh razlogov pa predkupni upravičenec tudi ne more odkloniti plačila kupnine, dokler sklep sodišča o soglasju k prodajni pogodbi ne postane pravnomočen.
Ob izdaji soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe je treba preveriti, ali je prodaja potekala zakonito, kar pomeni, da mora sodišče v skladu s sedmim odstavkom 341. člena ZFPPIPP preveriti tudi, ali so bila pravilno upoštevana določila 347. člena ZFPPIPP. Višje sodišče je tako moralo presoditi tudi o tem, ali ima pritožnica dejansko položaj predkupnega upravičenca, kar bi tudi pomenilo, da niso bila upoštevana pravila tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP. Zato višje sodišče njene pritožbe ni zavrglo, temveč je o njej vsebinsko odločilo.
Na osebi, ki trdi, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje, je, da svojo zatrjevano pravico tudi pravilno uveljavi. Pritožnica je ni. Za to tudi ni poskrbela pred začetkom postopka osebnega stečaja nad dolžnikom – njenim možem. Pritožnica tako v tem stečajnem postopku izločitvene pravice ni uveljavila, v zemljiški knjigi pa njena lastninska pravica tudi ni vknjižena. Čim pa je tako, tudi ni podlage, da bi jo moral upravitelj upoštevati kot predkupno upravičenko.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSC00019966
KZ-1 člen 86, 86/9.
ponovitvena nevarnost - izvrševanje kazenskih dejanj - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - vedenje obsojenca med prestajanjem kazni - poslovna goljufija
Drži sicer, da so bila kazniva dejanja, zaradi katerih je bila obsojenka že predkaznovana, storjena v letih 2011 do 2013, kot tudi, da inkriminirani čas kaznivega dejanja v postopku IV K 17543/2016, glede katerega je obtožnica še v fazi vročanja, prav tako datira v obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2013 in da iz poročila PP izhaja, da obsojenka po letu 2015 ni bila več obravnavana pri organih odkrivanja za storitev morebitnega kaznivega dejanja. Vendar pa prvostopno sodišče slednjih okoliščin nikakor ni spregledalo, kot to neutemeljeno trdi pritožba. Nasprotno, v izpodbijanem sklepu (točka 17) je kronološko povzelo čas izvršitve kaznivih dejanj, ki nedvomno izkazuje, da je obsojenka v navedenem obdobju permanentno izvrševala istovrstna kazniva dejanja in da tudi dve predhodno izrečeni pogojni obsodbi z daljšo preizkusno dobo nista dosegli svojega namena, kar nedvomno dokazuje specifičen način obsojenkinega delovanja v preteklosti in brez dvoma ponuja zanesljiv zaključek o obstoju nevarnosti, da bi obsojenka tovrstna kazniva dejanja lahko ponovila tudi v bodoče.
Prvo sodišče je obsojenkine premoženjske in socialne razmere temeljito proučilo in ob upoštevanju dopisa oškodovanca z dne 4. 11. 2018 tudi prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da s tem, ko se obsojenka ne odziva na dopise oškodovanca, s katerim je bila pozvana k vračilu denarja, kaže na njen izrazito nekritičen odnos do svojega ravnanja, saj ni uresničila niti svojih zatrjevanj o delnem mesečnem odplačilu v višini 50,00 EUR, kar je najmanj, kar bi od pravnomočnosti sodbe dalje lahko samoiniciativno storila in pri tem pravilno izpostavilo, da je obsojenka oškodovanca oškodovala za najmanj 24.199,16 EUR, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne vzdrži pritožbeni očitek, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do uradno izkazanih obsojenkinih premoženjskih razmer v času odločanja, ki jih je bilo dolžno tako, kot narekuje tudi ustaljena sodna praksa, presojati konsistentno, torej tudi v odnosu do vseh ostalih okoliščin, navedenih v devetem odstavku člena 86 KZ-1.
Na podlagi take dokazne ocene izpovedi navedenih prič ter ob ugotovitvi, da nihče od zaslišanih policistov ni z gotovostjo potrdil, ali je obdolženec 7. in 8. 12. 2015, ko je bil še na delu na PP, imel službeno pištolo pri sebi, medtem, ko se policist S. V. tudi ni spomnil, da bi obdolženca tekom opravljanja službe opozoril, da ni bil opremljen s službeno pištolo v službenih prostorih, kar je bilo sicer običajno, ko tudi ob dejstvu, da niti izvedba hišnih preiskav v obdolženčevem vozilu in na dveh različnih naslovih ni potrdila, da je obdolženec doma hranil orožje (slednje je potrdila tudi obdolženčeva žena), prepričljivo dognalo, da je bilo možno garderobne omarice odklepati z različnimi ključi, zaradi česar je dopustilo možnost, da je obdolženec zadnji delovni dan pustil službeno pištolo in izkaznico ter naboje v svoji službeni omarici. Ker pa je bilo mogoče do te njegove službene omarice dostopati na različne načine (vsak ključ je lahko odklenil več omaric), pa tudi sicer odprtje posamezne omarice ni terjalo posebnega napora, je zaključilo, da nedvomno obstaja resen dvom, da je storil obdolženec očitano mu kaznivo dejanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00020286
OZ člen 243, 346. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-12, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 365/2. Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 3, 3/1. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 98, 98/2.
gradnja odprtega širokopasovnega omrežja - pogodba o sofinanciranju - znižanje sofinanciranja - finančni popravek - višina finančnega popravka - sredstva evropske kohezijske politike - izbira postopka oddaje javnega naročila - nepravilnosti v postopku javnega naročanja - odločilna dejstva - narava tožbenega zahtevka - upravna pogodba - splošni zastaralni rok - ugovor pravnomočno razsojene stvari - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - zastaranje
Zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, toženi stranki pa je bil s tem tudi onemogočen poln, vsebinski dialog s sodiščem, saj niti ni jasno, katere točno kršitve v postopku javnega naročanja (in pod katero številko Smernic 2007) so bile med pravdnima strankama sporne in zakaj sodišče meni, da naj bi bile le-te sploh podane (ugotovitve revizijskega sodišča so lahko zgolj dokaz, ne morejo pa nadomestiti dokazne ocene sodišča). Prav tako sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj navedbe tožene stranke, ki storitev kršitev demantirajo, po njegovi oceni niso utemeljene oziroma relevantne in zakaj ni bilo potrebno izvesti dokazov v tej smeri.
Pravdni stranki sta se v četrtem odstavku 14. člena Pogodbe o sofinanciranju dogovorili, da bo ministrstvo v primeru ugotovljenih nepravilnosti pri postopku izbire soinvestitorja lahko določilo ustrezne finančne popravke - zmanjšanje/znižanje sofinanciranja upravičenih stroškov iz javnih sredstev. Po prepričanju višjega sodišča iz vsebine tega pogodbenega določila jasno izhaja, da za oblikovalno tožbo ni pravovarstvene potrebe, temveč lahko tožeča stranka preoblikovanje v smislu zmanjšanja sofinanciranih sredstev izvede že z enostransko izjavo / opcijo.
Rok za zastaranje terjatev iz upravnih pogodb ni posebej predpisan, zato se za zastaranje uporablja splošni petletni zastaralni rok.