Tožena stranka je bila na podlagi 18. člena ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, pri čemer bi morala dokumente glede te evidence hraniti kot listino trajne vrednosti (člen 10/2 ZEPDSV), ki bi jo morala tožena stranka v primeru zahteve pristojnega organa temu organu tudi predložiti. Če bi tožena stranka spoštovala to svojo z zakonom določeno obveznost, bi z evidenco o izrabi delovnega časa tožnika lahko dokazovala, koliko ur dela je dnevno v vtoževanem obdobju opravil tožnik in koliko ur je opravil preko polnega delovnega časa oziroma v času dela prostih dni. Ker tožena stranka o izrabi delovnega časa tožnika ni vodila nikakršne evidence, je moralo sodišče o obsegu delovnega časa tožnika in o opravljenih urah dela odločiti na podlagi preostalih izvedenih dokazov.
Določba 143. člena ZDR, ki določa časovne omejitve glede opravljanja nadurnega dela, je namenjena varstvu delavca. Če delodajalec te varstvene določbe ne spoštuje in delavcu odreja delo tudi v večjem časovnem obsegu, kot pa to dopušča 143. člen ZDR, mu je dolžan to delo tudi ustrezno plačati.
Tožnik od toženca vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin, ki naj bi mu nastala, ker je bil zaradi odločitve toženca, da je bil določeno obdobje začasno nezmožen za delo v polovičnem delovnem času štiri ure dnevno zaradi poškodbe pri delu, nato pa za delo zmožen, ki je bila v sodnem postopku odpravljena in ugotovljen bolniški stalež, prisiljen delati. Zato je potrebno ugotoviti, ali je ravnanje toženca, ki je tožnika pred odločitvijo tudi osebno pregledal in odločil na podlagi razpoložljive zdravstvene dokumentacije, odstopalo od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti ter ali je bilo samovoljno in arbitrarno ter kot takšno protipravno.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pooblastilo - vročitev odpovedi - zagovor - preložitev zagovora - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka – prekluzija - pooblastilo za odpoved – odvetnik – obstoj pooblastilnega razmerja
Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže tudi v postopku pred sodiščem. Za odločitev torej ni pomembno, ali je toženec dokazal, da je izpodbijani odpovedi oziroma obvestilu o nameravani odpovedi priložil pooblastilo, temveč dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med tožencem in njegovima pooblaščencema.
Tožnik, čeprav je bil za to zadolžen, iz hude malomarnosti ni pravočasno pripravil izjave o konverziji terjatev, da bi bila ta posredovana na sodišče, zaradi česar se je nad družbo začel stečajni postopek. S tem je huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pa je zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.
ZPos člen 24, 24/1. ZSS člen 45, 45/1. ZZDODP člen 2.
sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od aprila 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP in ne podzakonski akt (sklep Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve – KVIAZ). KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS velja tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.
Tožena stranka je za opravljanje tožničinega dela zaposlila dva nova delavca in v skladu s 88/3 čl. ZPP ni preverila ali bi bilo tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali bi jo bilo mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati za opravljanje drugega dela, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita.
ZPP člen 154, 154/1, 154/2. ZDSS-1 člen 58, 63, 81.
državna štipendija – stroški postopka – brezplačna pravna pomoč
Tožnika, ki v sporu ni uspel, je zastopal odvetnik, dodeljen po brezplačni pravni pomoči. Tožnik je stroške postopka priglasil, toženec pa ne. Stroški postopka zato bremenijo proračun, o višini stroškov pa bo odločala služba za brezplačno pravno pomoč.
zamudna sodba – dejansko stanje – afirmativna litiskontestacija
Sodišče vzame za dejansko podlago odločanja tiste okoliščine in dejstva, ki jih navede tožeča stranka v tožbi, saj se pasivnost tožene stranke, ki je eden iz pogojev za izdajo zamudne sodbe (1. odstavek 318. člena ZPP), po načelu afirmativne litiskontestacije, šteje kot priznanje dejstev in navedb, na katerih tožeča stranka gradi svoj tožbeni zahtevek. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno po uradni dolžnosti razčistiti okoliščine v zvezi s podpisom ponujene pogodbe o zaposlitvi.
ZPIZ-1 člen 156, 156/7, 178, 273, 273/2, 274, 274/1, 275. OZ člen 352, 1060. ZOR člen 376. ZPP člen 313.
plačilo odškodnine – zastaranje
Tožnik od toženca zahteva povrnitev škode, ki je nastala kot posledica neupravičenega izplačila invalidske pokojnine. Toženec je tožniku kljub temu, da je bil v Avstriji zaposlen in s tem vključen v obvezno zavarovanje, v obdobju od 1. 5. 1992 do 30. 4. 2006 izplačeval sorazmerni del invalidske pokojnine. Tožnik je za škodo in storilca izvedel, ko je dne 26. 6. 2006 prejel dopis avstrijskega nosilca zavarovanja o tem, da je toženec zaposlen. Tožba, ki je bila vložena dne 22. 6. 2010, je bila vložena po poteku subjektivnega zastaralnega roka, zato je ob utemeljenem ugovoru zastaranja, tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine neutemeljen.
Nad toženo stranko ni bil začet stečajni postopek (ampak je bil stečajni postopek začet zoper drugo družbo s podobnim imenom), zato je odločitev o zavrženju tožbe materialnopravno napačna.
ZDR člen 110, 110/1, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - poneverba
Tožnik (namestnik vodje skladišča) si je prisvojil stvari, ki so mu bile zaupane v zvezi z opravljanjem dela, kar predstavlja izpolnitev znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. Po navedenem določilu takšno kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi in se kaznuje z zaporom do 3 let (1. odstavek 209. člena KZ-1). Takšno ravnanje pa hkrati predstavlja tudi kršitev pogodbenih obveznosti tožnika, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in v skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
odvzem poslovne sposobnosti – vrnitev poslovne sposobnosti – rok za vložitev ponovnega predloga – zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tekel postopek za vrnitev poslovne sposobnosti pod opr. št. N 39/2011. V tem postopku je sodišče s sklepom z dne 21. februarja 2012 zavrnilo predlog predlagateljice in istočasno odločilo, da pred potekom enega leta od pravnomočnosti tega sklepa ni dovoljeno ponovno predlagati vrnitve poslovne sposobnosti. Glede na takšno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 55. člena ZNP, ki določa, da predlog za vrnitev poslovne sposobnosti, ki je vložen pred pretekom roka, določenega na podlagi prvega odstavka tega člena, sodišče zavrže.
Pravico do invalidske pokojnine je tožniku mogoče priznati šele od pravnomočnosti zadnje odločbe toženca, s katero je bilo odločeno, da se zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne, čeprav je bila že prej ugotovljena I. kategorija invalidnosti (popolna nezmožnost za delo).
Bistvo trditev tožeče stranke je v tem, da je kot svetovalec družbe K. d.d. za informatiko organizirala sestanek med naročnikom in toženo stranko (s katero je imela sklenjeno posredniško pogodbo), ne pa z ostalimi potencialnimi ponudniki, in ji na ta način omogočila prednost, ki je na koncu dejansko pripeljala do sklenitve posla. Sodišče prve stopnje se je zato ukvarjalo z vprašanjem, ali tožena stranka brez tega sestanka ne bi sklenila posla. Za navedene trditve je (glede na dejstvo, da je bila pogodba z M. d.o.o. sklenjena nekaj mesecev po odpovedi pogodbe o sodelovanju) dokazno breme na tožeči stranki.
Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka sama zatrjevala, da je imela v zadevi dvojno vlogo. Po eni strani je svetovala družbi K. d.d. v zvezi s sklenitvijo pogodb za strojno in programsko opremo maloprodaje, po drugi strani pa je z enim od potencialnih ponudnikov sklenila pogodbo, s katero se je proti plačilu provizije zavezala izkoristiti svoj položaj svetovalca in aktivno posredovati pri K. d.d. ter na ta način temu ponudniku omogočiti sklenitev posla. Taka pogodba je že na prvi pogled nemoralna in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, v posledici pa nična.
Toženčevo sklicevanje na silobran ne more biti utemeljeno, saj je tožnico močno držal za roke in jo na koncu spustil na tla, s čemer jo je poškodoval, kljub temu, da je njen napad s palico medtem že prenehal.
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 142, 158, 158/1, 158/2, 171, 188, 188/1.
nevarna stvar – domača žival – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost – soprispevek oškodovanca – opustitev dolžnega varstva in nadzorstva s strani staršev
Kobila je bila zaradi paritvenega obdobja nemirna, njene značajske lastnosti pa spremenjene, zato je bila nevarna za okolico. Utemeljen je zato zaključek, da je podana objektivna odgovornost imetnika.
Če starši niso ustrezno poskrbeli za varstvo triletne deklice, ki se je sama igrala na dvorišču ob kobili, tega ni mogoče upoštevati kot njenega soprispevek h nastali škodi, saj je odločilno le njeno ravnanje.
odškodninska odgovornost delodajalca – poškodba pri delu – nevarna dejavnost – zagotavljanje varstva pri delu – navodila delodajalca o varnem opravljanju dela – pisna navodila
Tožnik je že v tožbi navedel, da delodajalec ni poskrbel, da bi se žarometi lahko varno zamenjali, katere konkretne ukrepe je delodajalec opustil, pa je lahko navedel šele po izdelavi izvedenskega mnenja, zato so tovrstne tožnikove trditve pravočasne.
Glede na oceno tveganja, ki jo je delodajalec tožnika izdelal in iz katere izhaja, da pri delu tožnika lahko pride do urezov, je za delodajalca obstajala dolžnost izdelave pisnega navodila glede izvajanja konkretnega opravila. Samo v izjemnih primerih, kadar delavcem grozi neposredna nevarnost za zdravje in življenje, so lahko ta navodila v ustni obliki, nikakor pa ne (glede na oceno tveganja), da naj navodila v primeru, kot je konkretni, sploh ne bi bila potrebna.