Pravico do invalidske pokojnine je tožniku mogoče priznati šele od pravnomočnosti zadnje odločbe toženca, s katero je bilo odločeno, da se zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne, čeprav je bila že prej ugotovljena I. kategorija invalidnosti (popolna nezmožnost za delo).
Tožnik uveljavlja, da mu toženec na temelju neupravičene pridobitve izplača zneske invalidske pokojnine, za katero meni, da bi mu morala biti priznana že pred datumom, pred katerim mu je bila dejansko priznana. Ker je bilo tem, od kdaj dalje ima tožnik pravico do invalidske pokojnine, pravnomočno odločeno, toženec na škodo tožnika ni bil obogaten, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.
Tožnik je tožbo vložil zoper prvostopenjsko odločbo toženca o znižanju pokojnine po ZUJF. O pritožbi zoper to odločbo toženec še ni odločil z dokončno odločbo, zato je tožba zoper vložena prezgodaj in se zavrže.
Tožena stranka je bila na podlagi 18. člena ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, pri čemer bi morala dokumente glede te evidence hraniti kot listino trajne vrednosti (člen 10/2 ZEPDSV), ki bi jo morala tožena stranka v primeru zahteve pristojnega organa temu organu tudi predložiti. Če bi tožena stranka spoštovala to svojo z zakonom določeno obveznost, bi z evidenco o izrabi delovnega časa tožnika lahko dokazovala, koliko ur dela je dnevno v vtoževanem obdobju opravil tožnik in koliko ur je opravil preko polnega delovnega časa oziroma v času dela prostih dni. Ker tožena stranka o izrabi delovnega časa tožnika ni vodila nikakršne evidence, je moralo sodišče o obsegu delovnega časa tožnika in o opravljenih urah dela odločiti na podlagi preostalih izvedenih dokazov.
Določba 143. člena ZDR, ki določa časovne omejitve glede opravljanja nadurnega dela, je namenjena varstvu delavca. Če delodajalec te varstvene določbe ne spoštuje in delavcu odreja delo tudi v večjem časovnem obsegu, kot pa to dopušča 143. člen ZDR, mu je dolžan to delo tudi ustrezno plačati.
Na odločitev o stroških postopka v individualnem sporu ne vpliva dejstvo, da se pred sodiščem vodi več istovrstnih zadev. Tožbe namreč niso bile vložene kot skupinska tožba večih oseb, zaradi česar bi bil potreben zgolj en odgovor na tožbo. V takšnih primerih je bilo za vsako tožbo potrebno napisati odgovor na tožbo, prilagojen konkretnim tožbenim navedbam in konkretnemu tožbenemu zahtevku. Ker gre za stroške, ki so bili potrebni za pravdo, je tožena stranka do njih tudi upravičena v višini, ki ustreza vrednosti spornega predmeta.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – pravočasnost – rok za podajo odpovedi
Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi ukinitve delovnega mesta vodja nabavnega trženja, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Delovno mesto vodja nabavnega trženja je bilo ukinjeno s pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji tožene stranke, ki ga je sprejel upravni odbor tožene stranke. Predhodno soglasje k temu pravilniku je podala tudi Vlada RS, njeno soglasje pa je pogoj za sprejem tega Pravilnika v javnem zavodu. Šele po pridobitvi tega soglasja je lahko tožena stranka pristopila k uresničevanju nameravane reorganizacije, katere posledica je bila tudi ukinitev delovnega mesta tožnice, zato je 6-mesečni rok iz čl. 88/6 ZDR za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga začel teči po začetku veljavnosti navedenega pravilnika.
Tožničino delo je bilo (zaradi ukinitve njenega delovnega mesta) razporejeno med njene sodelavce. Prišlo je do organizacijskih sprememb pri toženi stranki (služba za nabavno trženje se je združila s splošno službo), zato je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je zato uspela dokazati obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.
Abstraktno priznavanje poslovnega razmerja z upnikom in hkratno vsebinsko prazno zanikanje obstoja upnikove terjatve ne zadošča za presojo, da ni izpolnjen pogoj po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ.
Tožnikova delovna zmožnost za poklica kuharja in avtomehanika je zmanjšana za več kot 50 % in je zmožen za opravljanje drugega dela z omejitvami, poklicna rehabilitacija pa ni potrebna. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zato neutemeljen.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 36, 36/3. ZPIZ-1 člen 177.
Sporazum z Bosno - preračun pokojnin - pokojnina v tretji državi
Tožniku je bila pravica do starostne pokojnine priznana na podlagi skupne slovenske in bosanske pokojninske dobe. Čeprav tožnik izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do slovenske starostne pokojnine, pravna podlaga ni v 177. členu ZPIZ-1, temveč v Sporazumu z Bosno. Pri tem je potrebno upoštevati, da je tožnik pravico do pokojnine pridobil tudi v Avstriji, in ugotoviti, ali gre za stanje iz 3. odstavka 36. člena sporazuma, po katerem se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za tako imenovane „samostojne“ pokojnine, priznane v istem obdobju, na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisih obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo.
Tožnik od toženca vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin, ki naj bi mu nastala, ker je bil zaradi odločitve toženca, da je bil določeno obdobje začasno nezmožen za delo v polovičnem delovnem času štiri ure dnevno zaradi poškodbe pri delu, nato pa za delo zmožen, ki je bila v sodnem postopku odpravljena in ugotovljen bolniški stalež, prisiljen delati. Zato je potrebno ugotoviti, ali je ravnanje toženca, ki je tožnika pred odločitvijo tudi osebno pregledal in odločil na podlagi razpoložljive zdravstvene dokumentacije, odstopalo od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti ter ali je bilo samovoljno in arbitrarno ter kot takšno protipravno.
ZPIZ-1 člen 39, 71, 72/2, 187, 397, 406. ZPIZ člen 202. Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (1964) člen 21, 22, 125, 126, 129. Zakon o pokojninskem zavarovanju (1958) člen 49, 49/1, 49/1-2. Uredba o določanju in prevedbi pokojnin in invalidnin (1952) člen 23, 23/2. Zakon o zdravstvenem zavarovanju (1962) člen 16.
vajeništvo – pokojninska doba
Vajeniška doba, dopolnjena v letih od 1964 do 1976, se ni štela v zavarovalno dobo, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da se mu delo v rudniku pred 18 letom starosti, ko je obiskoval šolo za rudarje, šteje za odmero pokojnine.
Tožeča stranka je tožbo vložila pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, zato je bilo potrebno pravdni postopek med pravdnima strankama zaradi začetka stečaja nad toženo stranko prekiniti.
Nad toženo stranko ni bil začet stečajni postopek (ampak je bil stečajni postopek začet zoper drugo družbo s podobnim imenom), zato je odločitev o zavrženju tožbe materialnopravno napačna.
ZDR člen 110, 110/1, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - poneverba
Tožnik (namestnik vodje skladišča) si je prisvojil stvari, ki so mu bile zaupane v zvezi z opravljanjem dela, kar predstavlja izpolnitev znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. Po navedenem določilu takšno kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi in se kaznuje z zaporom do 3 let (1. odstavek 209. člena KZ-1). Takšno ravnanje pa hkrati predstavlja tudi kršitev pogodbenih obveznosti tožnika, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in v skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožnik se je pritožil zoper sodbo, s katero je bil tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnjen. Čeprav je tožnik že plačal sodno takso za postopek na prvi stopnji, je dolžan plačati še sodno takso pritožbo zoper sodbo. Plačilo sodne takse za pritožbo je procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe.
Ker tožnik, sicer invalid III. kategorije od leta 1979 dalje, ni bil uživalec pravic po določbah predpisov, ki so veljali do 31. 12. 2002 (do uveljavitve določb ZPIZ-1 o invalidskem zavarovanju), in tudi ni bilo ugotovljeno poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, ne izpolnjuje za pogojev za priznanje pravic po ZPIZ-1, torej pravice do nadomestila za invalidnost.
ZDR člen 88. ZZVZZ člen 78, 78/1, 80, 81. ZVZD člen 36. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev člen 5, 5/2, 5/2-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja – preventivni zdravstveni pregled
Glede na to, da se tožnica po pozivu na delo ni vrnila in se na delu ni zglasila, je tožena stranka pravilno, na podlagi 2. točke drugega odstavka 10. člena Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih (ki določa, da predhodni preventivni zdravstveni pregled opravi delavec po prenehanju opravljanja določenega dela na določenem delovnem mestu za več kot 12 mesecev) tožnico napotila na ustrezen preventivni pregled, da bi ugotovila, ali tožnica izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delovno mesto šivilje.
V opisu delovnega mesta šivilje je med drugim določeno, da delo ni primerno za delavce z okvaro hrbtenice, ker gre za sedeče delo. Ker tožnica torej posebnega pogoja, zapisanega v opisu delovnega mesta za delovno mesto šivilje ni izpolnjevala, istočasno pa pomeni tudi, da je takšno delo nevarno za njeno zdravje, kar je v nasprotju s predpisi o varstvu in zdravju pri delu, tožnica ne more več izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zato je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik tožbe - določitev vrednosti spornega predmeta – vrednost spora – razlike v plači
Tožnica je postavila opisni zahtevek. OT v tar. št. 15 tč. 1.b za te zahtevke določa vrednost nagrade za odgovor na tožbo in sicer v sporih o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, v sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja in sporu s področja socialne varnosti, v višini 300 točk. Ker je bila vrednost spora določena, nagrada za opisni zahtevek pa v OT predvidena, sodišču samo zaradi odmere stroškov ni bilo potrebno določati nove vrednosti spora.