Tožnice so tožbo umaknile, tožena stranka pa je z umikom soglaša. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ta pogoj v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, saj tožnice tožbe niso umaknile zaradi tega, ker bi tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, temveč zato, ker je glede na datum sklenitve kolektivne pogodbe očitno, da bi bil, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožnice so zato toženi stranki dolžne povrniti pravdne stroške po načelu odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP.
Tožnik je vložil nerazumljivo in nepopolno tožbo, zato ga je sodišče pozvalo na njeno dopolnitev. Ker tožnik ni ravnal po sklepu sodišča in tožbe ni dopolnil, jo je sodišče utemeljeno zavrglo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0076685
ZPP člen 458, 458/1. ZIZ člen 9, 9/2.
odpoved pogodbe - izjava pravnoposlovne volje – odpoved pogodbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi - spor majhne vrednosti
Z ugovorom zoper sklep o izvršbi se napada odločitev sodišča in je torej v prvi vrsti sredstvo komunikacije med stranko in sodiščem. Z ugovorom zoper sklep o izvršbi se tako ne odpoveduje pogodbe, pač pa je zato potrebna jasna enostranska izjava volje, ki mora biti naslovljena na sopogodbenika.
ZZZDR člen 105. ZPP člen 339, 339/2-3. ZMZPP člen 73.
predodelitev otroka – vnaprejšnja ocena nepotrebnosti dokaza – preizkus po uradni dolžnosti – pristojnost sodišča v sporih o varstvu in vzgoji otrok
Tožnik je v tožbenih navedbah pojasnil, da se je toženka s hčerko junija 2009 (tožbo je vložil 28.8.2009) preselila v Rusijo. V tožbi je tudi navedel, da po podatkih centralnega imenika prebivalstva niti toženka, niti mladoletna hčerka ne živita na območju Republike Slovenije. Ob takšnih navedbah bi sodišče prve stopnje moralo najprej presoditi, ali je za odločanje v tem sporu sploh pristojno naše sodišče. Po 73. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku je sodišče Republike Slovenije pristojno v sporih o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, tudi tedaj, kadar toženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, če sta oba starša slovenska državljana, ali če je otrok slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.
javni uslužbenec – plača – prevedba plače – dejansko delo – sodelovanje sindikata – mnenje sindikata – splošni akt delodajalca
Tožena stranka pred sprejemom tabele primerljivih delovnih mest ni bila dolžna pridobiti mnenje sindikata pri toženi stranki. Navedena tabela ni splošni akt v smislu določbe 8. člena ZDR. Gre zgolj za pomožno gradivo, prevedba pa je bila v celoti opravljena v skladu z metodologijo, kakršna je predvidena v ZSPJS in Aneksu k zavodski kolektivni pogodbi.
javni uslužbenci – dodatek za dvojezičnost – znanje jezika narodne skupnosti – pogoj za opravljanje dela
Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, s katero je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev prve tožnice.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da prva tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
Tožnik se je pritožil zoper sodbo, s katero je bil tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnjen. Čeprav je tožnik že plačal sodno takso za postopek na prvi stopnji, je dolžan plačati še sodno takso pritožbo zoper sodbo. Plačilo sodne takse za pritožbo je procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe.
stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik tožbe - določitev vrednosti spornega predmeta – vrednost spora – razlike v plači – bruto – neto – davki - prispevki
V času izdaje izpodbijanega sklepa ni bila znana natančna vrednost bruto zneska (višina davkov in prispevkov), ki bi ga bila dolžna tožena stranka tožnici obračunati in izplačati ob morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku, zato se kot vrednost spornega predmeta upošteva neto vrednost razlike v plači, ki jo je določila tožnica v tožbi.
ZPP člen 154, 154/1, 154/2. ZDSS-1 člen 58, 63, 81.
državna štipendija – stroški postopka – brezplačna pravna pomoč
Tožnika, ki v sporu ni uspel, je zastopal odvetnik, dodeljen po brezplačni pravni pomoči. Tožnik je stroške postopka priglasil, toženec pa ne. Stroški postopka zato bremenijo proračun, o višini stroškov pa bo odločala služba za brezplačno pravno pomoč.
Tožnik od toženca vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin, ki naj bi mu nastala, ker je bil zaradi odločitve toženca, da je bil določeno obdobje začasno nezmožen za delo v polovičnem delovnem času štiri ure dnevno zaradi poškodbe pri delu, nato pa za delo zmožen, ki je bila v sodnem postopku odpravljena in ugotovljen bolniški stalež, prisiljen delati. Zato je potrebno ugotoviti, ali je ravnanje toženca, ki je tožnika pred odločitvijo tudi osebno pregledal in odločil na podlagi razpoložljive zdravstvene dokumentacije, odstopalo od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti ter ali je bilo samovoljno in arbitrarno ter kot takšno protipravno.
Tožena stranka je bila na podlagi 18. člena ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, pri čemer bi morala dokumente glede te evidence hraniti kot listino trajne vrednosti (člen 10/2 ZEPDSV), ki bi jo morala tožena stranka v primeru zahteve pristojnega organa temu organu tudi predložiti. Če bi tožena stranka spoštovala to svojo z zakonom določeno obveznost, bi z evidenco o izrabi delovnega časa tožnika lahko dokazovala, koliko ur dela je dnevno v vtoževanem obdobju opravil tožnik in koliko ur je opravil preko polnega delovnega časa oziroma v času dela prostih dni. Ker tožena stranka o izrabi delovnega časa tožnika ni vodila nikakršne evidence, je moralo sodišče o obsegu delovnega časa tožnika in o opravljenih urah dela odločiti na podlagi preostalih izvedenih dokazov.
Določba 143. člena ZDR, ki določa časovne omejitve glede opravljanja nadurnega dela, je namenjena varstvu delavca. Če delodajalec te varstvene določbe ne spoštuje in delavcu odreja delo tudi v večjem časovnem obsegu, kot pa to dopušča 143. člen ZDR, mu je dolžan to delo tudi ustrezno plačati.
stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik tožbe - določitev vrednosti spornega predmeta – vrednost spora – razlike v plači
Tožnica je postavila opisni zahtevek. OT v tar. št. 15 tč. 1.b za te zahtevke določa vrednost nagrade za odgovor na tožbo in sicer v sporih o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, v sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja in sporu s področja socialne varnosti, v višini 300 točk. Ker je bila vrednost spora določena, nagrada za opisni zahtevek pa v OT predvidena, sodišču samo zaradi odmere stroškov ni bilo potrebno določati nove vrednosti spora.
pravdni stroški - umik tožbe - določitev vrednosti spornega predmeta – vrednost spora – razlike v plači
Tožnica je tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je od tožene stranke za določeno obdobje zahtevala obračun razlik v plači v določenem skupnem bruto znesku. Upoštevaje, da se vrednost spora v premoženjskih sporih določi po znesku zahtevanih dajatev (kot izhajajo iz tožbenega zahtevka), je treba vtoževani bruto znesek razlik v plači upoštevati kot vrednost spora.
Tožnik uveljavlja, da mu toženec na temelju neupravičene pridobitve izplača zneske invalidske pokojnine, za katero meni, da bi mu morala biti priznana že pred datumom, pred katerim mu je bila dejansko priznana. Ker je bilo tem, od kdaj dalje ima tožnik pravico do invalidske pokojnine, pravnomočno odločeno, toženec na škodo tožnika ni bil obogaten, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.
uporaba ZST-1 – ustavna presoja določb ZST-1 - revizija
Revizija v obravnavani zadevi je bila vložena 21. 9. 2011, torej po 1. 10. 2008, ko je pričel veljati ZST-1. Po prehodnem določilu 39. člena ZST-1 se po dotedanjih predpisih in tarifi plačujejo takse le v že začetih postopkih – ki so začeli teči pred ZST-1, in sicer do njihovega pravnomočnega zaključka. Smiselno enako velja za tiste postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1. To pa pomeni, da se za postopke (tudi z izrednimi pravnimi sredstvi), ki so se začeli kasneje, uporabljajo pravila spremenjenega zakona – ZST-1. Za ta postopek gre tudi v obravnavani zadevi.
zamudna sodba – dejansko stanje – afirmativna litiskontestacija
Sodišče vzame za dejansko podlago odločanja tiste okoliščine in dejstva, ki jih navede tožeča stranka v tožbi, saj se pasivnost tožene stranke, ki je eden iz pogojev za izdajo zamudne sodbe (1. odstavek 318. člena ZPP), po načelu afirmativne litiskontestacije, šteje kot priznanje dejstev in navedb, na katerih tožeča stranka gradi svoj tožbeni zahtevek. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno po uradni dolžnosti razčistiti okoliščine v zvezi s podpisom ponujene pogodbe o zaposlitvi.
sodna poravnava – individualni delovni spor – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – odškodninska odgovornost – nezgoda pri delu
Stranki tega spora sta v pravdi pred pravdnim sodiščem sklenili sodno poravnavo, kjer sta se dogovorili, da „pravdne stranke (tožena stranka je bila tudi zavarovalnica, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost) nesporno ugotavljajo, da je v predmetni pravdni zadevi podana objektivna odgovornost prvotožene stranke...“. Navedena poravnava zavezuje stranki tega spora, vendar pa ugotovitev o objektivni odgovornosti tožene stranke lahko velja le za navedeno pravdno zadevo, ne more pa kar avtomatsko veljati tudi za ta individualni delovni spor, kar je razvidno tudi iz besedila poravnave, saj stranki ugotavljata, da je objektivna odgovornost podana „v predmetni pravdni zadevi“. To kaže na voljo strank, da veljavnost ugotovitve o objektivni odgovornosti omejijo na navedeno zadevo in navedeno poravnavo. Poravnava sicer ima značaj pravnomočne sodbe, vendar tistega dela poravnave, ki se nanaša na ugotovitev objektivne odgovornosti tožene stranke, ni možno šteti za nekakšno vmesno sodbo, ki bi veljala tudi v drugih sporih. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navesti, zakaj šteje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke in ne zadostuje zgolj njegovo sklicevanje na sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v drugem sporu. Ker tega ni storilo, sodba v tem delu nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.