ZZZDR člen 105. ZPP člen 339, 339/2-3. ZMZPP člen 73.
predodelitev otroka – vnaprejšnja ocena nepotrebnosti dokaza – preizkus po uradni dolžnosti – pristojnost sodišča v sporih o varstvu in vzgoji otrok
Tožnik je v tožbenih navedbah pojasnil, da se je toženka s hčerko junija 2009 (tožbo je vložil 28.8.2009) preselila v Rusijo. V tožbi je tudi navedel, da po podatkih centralnega imenika prebivalstva niti toženka, niti mladoletna hčerka ne živita na območju Republike Slovenije. Ob takšnih navedbah bi sodišče prve stopnje moralo najprej presoditi, ali je za odločanje v tem sporu sploh pristojno naše sodišče. Po 73. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku je sodišče Republike Slovenije pristojno v sporih o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, tudi tedaj, kadar toženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, če sta oba starša slovenska državljana, ali če je otrok slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.
Na odločitev o stroških postopka v individualnem sporu ne vpliva dejstvo, da se pred sodiščem vodi več istovrstnih zadev. Tožbe namreč niso bile vložene kot skupinska tožba večih oseb, zaradi česar bi bil potreben zgolj en odgovor na tožbo. V takšnih primerih je bilo za vsako tožbo potrebno napisati odgovor na tožbo, prilagojen konkretnim tožbenim navedbam in konkretnemu tožbenemu zahtevku. Ker gre za stroške, ki so bili potrebni za pravdo, je tožena stranka do njih tudi upravičena v višini, ki ustreza vrednosti spornega predmeta.
ZDR člen 110, 110/1, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 257, 257/4, 257/3, 258.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – nevestno delo v službi
Tožnica (ravnateljica gimnazije) je zlorabila pooblastila za to, da je sebi pridobila premoženjsko korist, čeprav bi morala v funkciji ravnateljice zastopati premoženjske koristi tožene stranke, tako da je v določenem obdobju pod pretvezo vzajemne pomoči med zaposlenimi vzela delodajalčeva denarna sredstva, drugim zaposlenim pa protipravno izplačala določeno denarno vsoto. S tem je izpolnila vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 3. in 4. odstavka 257. člena KZ-1, zato podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Tožena stranka je bila na podlagi 18. člena ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, pri čemer bi morala dokumente glede te evidence hraniti kot listino trajne vrednosti (člen 10/2 ZEPDSV), ki bi jo morala tožena stranka v primeru zahteve pristojnega organa temu organu tudi predložiti. Če bi tožena stranka spoštovala to svojo z zakonom določeno obveznost, bi z evidenco o izrabi delovnega časa tožnika lahko dokazovala, koliko ur dela je dnevno v vtoževanem obdobju opravil tožnik in koliko ur je opravil preko polnega delovnega časa oziroma v času dela prostih dni. Ker tožena stranka o izrabi delovnega časa tožnika ni vodila nikakršne evidence, je moralo sodišče o obsegu delovnega časa tožnika in o opravljenih urah dela odločiti na podlagi preostalih izvedenih dokazov.
Določba 143. člena ZDR, ki določa časovne omejitve glede opravljanja nadurnega dela, je namenjena varstvu delavca. Če delodajalec te varstvene določbe ne spoštuje in delavcu odreja delo tudi v večjem časovnem obsegu, kot pa to dopušča 143. člen ZDR, mu je dolžan to delo tudi ustrezno plačati.
uporaba ZST-1 – ustavna presoja določb ZST-1 - revizija
Revizija v obravnavani zadevi je bila vložena 21. 9. 2011, torej po 1. 10. 2008, ko je pričel veljati ZST-1. Po prehodnem določilu 39. člena ZST-1 se po dotedanjih predpisih in tarifi plačujejo takse le v že začetih postopkih – ki so začeli teči pred ZST-1, in sicer do njihovega pravnomočnega zaključka. Smiselno enako velja za tiste postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1. To pa pomeni, da se za postopke (tudi z izrednimi pravnimi sredstvi), ki so se začeli kasneje, uporabljajo pravila spremenjenega zakona – ZST-1. Za ta postopek gre tudi v obravnavani zadevi.
javni uslužbenec – plača – prevedba plače – dejansko delo – sodelovanje sindikata – mnenje sindikata – splošni akt delodajalca
Tožena stranka pred sprejemom tabele primerljivih delovnih mest ni bila dolžna pridobiti mnenje sindikata pri toženi stranki. Navedena tabela ni splošni akt v smislu določbe 8. člena ZDR. Gre zgolj za pomožno gradivo, prevedba pa je bila v celoti opravljena v skladu z metodologijo, kakršna je predvidena v ZSPJS in Aneksu k zavodski kolektivni pogodbi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pooblastilo - vročitev odpovedi - zagovor - preložitev zagovora - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka – prekluzija - pooblastilo za odpoved – odvetnik – obstoj pooblastilnega razmerja
Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže tudi v postopku pred sodiščem. Za odločitev torej ni pomembno, ali je toženec dokazal, da je izpodbijani odpovedi oziroma obvestilu o nameravani odpovedi priložil pooblastilo, temveč dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med tožencem in njegovima pooblaščencema.
Tožnik, čeprav je bil za to zadolžen, iz hude malomarnosti ni pravočasno pripravil izjave o konverziji terjatev, da bi bila ta posredovana na sodišče, zaradi česar se je nad družbo začel stečajni postopek. S tem je huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pa je zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.
ZPIZ-1 člen 39, 71, 72/2, 187, 397, 406. ZPIZ člen 202. Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (1964) člen 21, 22, 125, 126, 129. Zakon o pokojninskem zavarovanju (1958) člen 49, 49/1, 49/1-2. Uredba o določanju in prevedbi pokojnin in invalidnin (1952) člen 23, 23/2. Zakon o zdravstvenem zavarovanju (1962) člen 16.
vajeništvo – pokojninska doba
Vajeniška doba, dopolnjena v letih od 1964 do 1976, se ni štela v zavarovalno dobo, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da se mu delo v rudniku pred 18 letom starosti, ko je obiskoval šolo za rudarje, šteje za odmero pokojnine.
Tožeča stranka je tožbo vložila pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, zato je bilo potrebno pravdni postopek med pravdnima strankama zaradi začetka stečaja nad toženo stranko prekiniti.
ZPIZ-1 člen 156, 156/7, 178, 273, 273/2, 274, 274/1, 275. OZ člen 352, 1060. ZOR člen 376. ZPP člen 313.
plačilo odškodnine – zastaranje
Tožnik od toženca zahteva povrnitev škode, ki je nastala kot posledica neupravičenega izplačila invalidske pokojnine. Toženec je tožniku kljub temu, da je bil v Avstriji zaposlen in s tem vključen v obvezno zavarovanje, v obdobju od 1. 5. 1992 do 30. 4. 2006 izplačeval sorazmerni del invalidske pokojnine. Tožnik je za škodo in storilca izvedel, ko je dne 26. 6. 2006 prejel dopis avstrijskega nosilca zavarovanja o tem, da je toženec zaposlen. Tožba, ki je bila vložena dne 22. 6. 2010, je bila vložena po poteku subjektivnega zastaralnega roka, zato je ob utemeljenem ugovoru zastaranja, tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine neutemeljen.
sodna poravnava – individualni delovni spor – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – odškodninska odgovornost – nezgoda pri delu
Stranki tega spora sta v pravdi pred pravdnim sodiščem sklenili sodno poravnavo, kjer sta se dogovorili, da „pravdne stranke (tožena stranka je bila tudi zavarovalnica, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost) nesporno ugotavljajo, da je v predmetni pravdni zadevi podana objektivna odgovornost prvotožene stranke...“. Navedena poravnava zavezuje stranki tega spora, vendar pa ugotovitev o objektivni odgovornosti tožene stranke lahko velja le za navedeno pravdno zadevo, ne more pa kar avtomatsko veljati tudi za ta individualni delovni spor, kar je razvidno tudi iz besedila poravnave, saj stranki ugotavljata, da je objektivna odgovornost podana „v predmetni pravdni zadevi“. To kaže na voljo strank, da veljavnost ugotovitve o objektivni odgovornosti omejijo na navedeno zadevo in navedeno poravnavo. Poravnava sicer ima značaj pravnomočne sodbe, vendar tistega dela poravnave, ki se nanaša na ugotovitev objektivne odgovornosti tožene stranke, ni možno šteti za nekakšno vmesno sodbo, ki bi veljala tudi v drugih sporih. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navesti, zakaj šteje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke in ne zadostuje zgolj njegovo sklicevanje na sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v drugem sporu. Ker tega ni storilo, sodba v tem delu nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
zamudna sodba – dejansko stanje – afirmativna litiskontestacija
Sodišče vzame za dejansko podlago odločanja tiste okoliščine in dejstva, ki jih navede tožeča stranka v tožbi, saj se pasivnost tožene stranke, ki je eden iz pogojev za izdajo zamudne sodbe (1. odstavek 318. člena ZPP), po načelu afirmativne litiskontestacije, šteje kot priznanje dejstev in navedb, na katerih tožeča stranka gradi svoj tožbeni zahtevek. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno po uradni dolžnosti razčistiti okoliščine v zvezi s podpisom ponujene pogodbe o zaposlitvi.
odvzem poslovne sposobnosti – vrnitev poslovne sposobnosti – rok za vložitev ponovnega predloga – zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tekel postopek za vrnitev poslovne sposobnosti pod opr. št. N 39/2011. V tem postopku je sodišče s sklepom z dne 21. februarja 2012 zavrnilo predlog predlagateljice in istočasno odločilo, da pred potekom enega leta od pravnomočnosti tega sklepa ni dovoljeno ponovno predlagati vrnitve poslovne sposobnosti. Glede na takšno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 55. člena ZNP, ki določa, da predlog za vrnitev poslovne sposobnosti, ki je vložen pred pretekom roka, določenega na podlagi prvega odstavka tega člena, sodišče zavrže.
ZOR člen 10, 108. OZ člen 91. ZPP člen 154, 158, 158/1.
umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški – načelo uspeha – ničnost – odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe
Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi neutemeljenost zahteve tožene stranke za povrnitev stroškov postopka izhajala iz odškodninske odgovornosti, določene v 91. členu OZ oz. 108. člena ZOR. V skladu z navedenima določbama pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Ta določba ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke napram tožnici, ker tožnica ni bila pogodbena stranka KP tožene stranke.
Za obe podpisnici KP tožene stranke (torej tudi za sindikat) je smiselno veljala omejitev svobode urejanja obligacijskih razmerij, kakor je bila določeno v 10. členu takrat veljavnega ZOR. V skladu s to določbo, udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih uveljavljati v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi in z moralo. Obveznost upoštevanja prisilnih predpisov velja za obe stranki pogodbe in ne le za eno, zato pritožbeno stališče, da naj bi bila za ničnost določbe KP tožene stranke o regresu za letni dopust lahko kriva zgolj tožena stranka, ni utemeljeno. Sicer pa tožnica v tem sporu ni postavila niti odškodninskega zahtevka in tudi ne opredeljene zahteve za povrnitev stroškov postopka.
stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik tožbe - določitev vrednosti spornega predmeta – vrednost spora – razlike v plači – bruto – neto – davki - prispevki
V času izdaje izpodbijanega sklepa ni bila znana natančna vrednost bruto zneska (višina davkov in prispevkov), ki bi ga bila dolžna tožena stranka tožnici obračunati in izplačati ob morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku, zato se kot vrednost spornega predmeta upošteva neto vrednost razlike v plači, ki jo je določila tožnica v tožbi.
Tožnik uveljavlja, da mu toženec na temelju neupravičene pridobitve izplača zneske invalidske pokojnine, za katero meni, da bi mu morala biti priznana že pred datumom, pred katerim mu je bila dejansko priznana. Ker je bilo tem, od kdaj dalje ima tožnik pravico do invalidske pokojnine, pravnomočno odločeno, toženec na škodo tožnika ni bil obogaten, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.
Nad toženo stranko ni bil začet stečajni postopek (ampak je bil stečajni postopek začet zoper drugo družbo s podobnim imenom), zato je odločitev o zavrženju tožbe materialnopravno napačna.
ZDR člen 110, 110/1, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - poneverba
Tožnik (namestnik vodje skladišča) si je prisvojil stvari, ki so mu bile zaupane v zvezi z opravljanjem dela, kar predstavlja izpolnitev znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. Po navedenem določilu takšno kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi in se kaznuje z zaporom do 3 let (1. odstavek 209. člena KZ-1). Takšno ravnanje pa hkrati predstavlja tudi kršitev pogodbenih obveznosti tožnika, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in v skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožnik je tožbo vložil zoper prvostopenjsko odločbo toženca o znižanju pokojnine po ZUJF. O pritožbi zoper to odločbo toženec še ni odločil z dokončno odločbo, zato je tožba zoper vložena prezgodaj in se zavrže.
poslovni razlog - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka se je odločila za prestrukturiranje podjetja, kar je privedlo do ukinitve treh delovnih mest, vključno s tožničinim, zaradi upada prometa in nastajajoče izgube. Takšna organizacijska rešitev je pomenila utemeljen poslovni razlog v smislu 1. in 2. odstavka 88. člena ZDR, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, zakonita.