ZPP člen 136, 142, 142/2, 142/3, 142/4, 143. ZPPreb člen 8.
vročanje – naslov za vročanje – vročanje v zapor – sprememba naslova – postopek ugotavljanja dejanskega bivališča
Na naslovu je bil pritožnikov poštni predalčnik, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo nobenih razlogov, da bi ugotavljalo, ali se je stranka preselila, saj le-tega med postopkom sodišču ni javila.
URS člen 22, 50. ZDSS-1 člen 58, 63, 72, 72/1, 75. ZUJF 143, 143/2. ZPIZ-1 člen 232.
dokončna odločba – procesne predpostavke – znižanje pokojnine po ZUJF
Tožnik je tožbo vložil zoper obvestilo toženca o znižanju pokojnine po ZUJF, o čemer je toženec kasneje tudi izdal prvostopenjsko odločbo. O pritožbi zoper to odločbo toženec še ni odločil z dokončno odločbo, zato je tožba vložena prezgodaj in se zavrže.
predhodna odredba – kontradiktornost – nevarnost za uveljavitev terjatve – trditveno in dokazno breme – finančno stanje dolžnika – blokada TRR
ZIZ dopušča sodišču, da o ugovoru odloči, ne da bi razpisalo narok in ne da bi dolžniku dalo možnost, da se o odgovoru upnika na ugovor izjavi.
Res je, da blokada transakcijskih računov ne daje celovite slike o finančnem oziroma premoženjskem stanju dolžnika, vendar upniku ni treba prikazati celovite slike dolžnikovega finančnega stanja, da bi s predlogom za izdajo predhodne odredbe uspel. Trditveno in dokazno breme za trditev, da upnikova terjatev kljub blokadi dolžnikovih TRR ni ogrožena, je na dolžniku.
ZIZ člen 1, 1/1, 36, 239. ZPP člen 116, 120, 120/1, 120/2.
vrnitev v prejšnje stanje v postopku odločanja o predhodni odredbi – prehodna odredba – ugovor – zamuda roka za plačilo sodne takse
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o predhodni odredbi v postopku zavarovanja ni dovoljen.
Sklep o določitvi izvedenca, s katerim sodišče zgolj konkretizira izvajanje dokaza z izvedencem, je sklep iz 244. člena ZPP, zato je sodišča pravilno pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.
Prvi del tožnikovega tožbenega zahtevka je po vsebini negatorna tožba, ki je obrambno sredstvo lastnika pred posegi od zunaj, ki nimajo narave odvzema posesti. Ker je tožena stranka v letih 1980 zgradila, zatem pa v letih 1993 oz. 1994 rekonstruirala in razširila državno cesto ter ta poteka tudi na delu zemljišča, ki je last tožnika, je pritrditi pritožbi, da tak postopek ni bil zakonit, saj bi tožena stranka predhodno morala izvesti postopek razlastitve (le tega je tedaj urejal Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, sedaj pa Zakon o urejanju prostora - v nadaljevanju ZureP-1). Primere, ko je ob uveljavitvi Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) obstoječa javna cesta potekala po nepremičninah, last drugih oseb, je uredil ZJC v 19. členu ZJC-B, potem, ko je Ustavno sodišče razveljavilo 85. člen ZJC. 19. člen ZJC je določil možnost odvzema ali omejitve lastninske pravice proti odškodnini ali plačilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, ki se izvede po določbah ZureP-1 s tem, da se šteje, da je javna korist ugotovljena, če po cesti poteka javni promet v skladu s prvim odstavkom drugega člena ZJC. V tem postopku pa tožeča stranka želi odstranitev ceste, s takim zahtevkom pa glede na razloženo ne more uspeti.
fikcija umika tožbe - izostanek iz prvega naroka za glavno obravnavo - izostanek ene od strank - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Prvega naroka za glavno obravnavo se tožeča stranka ni udeležila, se ga je pa udeležila tožena stranka. Domneva umika tožbe pa nastopi le, če na prvi narok za glavno obravnavo ne pride nobena od strank.
OZ člen 6, 131, 131/1, 131/2. ZPP člen 347, 347/2.
povzročitev škode – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost – skrbnost – mokra in spolzka tla – pritožbena obravnava
Dejstvo, da lahko stvar v določenih okoliščinah postane nevarna, še ne pomeni, da to vodi k uporabi pravil o objektivni odgovornosti. V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki za to, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je možno pripisati krivdo za ravnanje, ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin.
Stranka mora imeti za intervencijo pritožbenega sodišča pravovarstveno potrebo. Gre za procesno predpostavko, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi, obstajati pa mora tako ob njeni vložitvi kot v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi. Tožena stranka za odločitev o pritožbi z dne 14. 6. 2012 nima več pravnega interesa, saj je z izpolnitvijo vtoževane obveznosti konkludentno priznala utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke in pravilnost izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje.
stvarne napake – napake na stvari – vednost kupca za napake – privolitev kupca v napako
Prvi odstavek 460. člena OZ določa, da prodajalec ne odgovarja za napako po 1. točki 459. člena OZ (t.j. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet), če je bila ta ob sklenitvi pogodbe kupcu znana ali mu ni mogla ostati neznana. Smisel te določbe je, da prodajalec za napako ne odgovarja, če je kupec vanjo privolil oziroma drugače, če je kupec ob sklenitvi pogodbe privolil, da kupi stvar s takšnimi lastnostmi, ne gre za napako in posledično ni podana odgovornost prodajalca.
predlog za obnovo postopka - omejenost roka za vložitev predloga za obnovo postopka - udeleženec, ki v nepravdnem postopku ni sodeloval
Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi pravilno zaključilo, da tisti udeleženec, ki v nepravdnem postopku ni sodeloval, ne more imeti neomejenega roka za vložitev predloga za obnovo po tretjem odstavku 396. člena ZPP, ker ga omejuje drugi odstavek 30. člena ZNP.
Ni drugotožena stranka tista, ki je tožeči stranki izpolnila zahtevek, zato izjema iz 158. člena ZPP, po kateri mora tožeča stranka povrniti pravdne stroške nasprotni stranki (drugotoženi stranki), ni podana. Razlogi zaradi katerih je tožeča stranka vtoževala zahtevek zoper tri tožene stranke pa na obravnavano odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov zaradi umika tožbe, ne morejo imeti nobenega vpliva.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 51, 51/1, 45, 45/3.
stroški izvedenca - višina nagrade - pisna izdelava izvida in mnenja - ostali materialni stroški
Nagrada od prve do tretje točke prvega odstavka 51. člena Pravilnika zajema tri “osnovne primere”, medtem ko četrta točka zajema nagrado za izjemno zahteven primer. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da v tej zadevi ni šlo za izjemno zahteven primer, ki bi bil izven treh osnovnih primerov. Izvedenec je izdelal izvid in mnenje na osmih straneh, njegovo jedro pa je bilo ugotavljanje insolventnosti tožeče stranke na 31. 12. 2008 na podlagi javno dostopnih podatkov.
Ostali materialni stroški se po tretjem odstavku 45. člena Pravilnika ovrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade. Ta določba Pravilnika določa zgornjo mejo materialnih stroškov, kar pa ne pomeni, da je izvedenec v vsakem primeru upravičen do povračila stroškov v takšni višini.
ZPos člen 24, 24/1. ZSS člen 45, 45/1. ZZDODP člen 2.
plača – sodnik – plačilo razlike plače – znižanje osnovne plače – sodniška plača – osnova za obračun plače
V 45. členu ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje državnega zbora o določanju osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, kot je določena za obračun plače poslanca tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko to pomeni, da velja vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove poslanske plače, tudi za sodniško plačo. Izhodišče take ureditve je bila predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo, kakor je bilo to razmerje vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS.
V ZZDODP ni bilo podlage za obračun 100 % osnove iz določbe 1. člena ZZDODP, saj je morala tožena stranka skladno z določbo 2. člena ZZDODP upoštevati odstotke, določene za izplačila v februarju 1997. Osnova za določanje poslanskih plač v februarju 1997 pa je bila v skladu z določbami ZPos predpisana v višini 80 % osnove. Zato je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje za sodnike (in poleg njih tudi na tožilce ter državne pravobranilce) pravilno upoštevala tako določeno osnovo.
ZPP člen 286, 286/2, 442, 451, 452, 453, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti – pisnost postopka – omejeno navajanje dejstev in predlaganje dokazov – prekluzija – poostreno načelo prekluzije
ZPP v poglavju, ki ureja spore majhne vrednosti, posebej ureja trenutek, do katerega lahko stranka navaja dejstva in predlaga dokaze. Zaradi navedenega v sporu majhne vrednosti ni mogoče (niti smiselno) uporabiti določbe drugega odstavka 286. člena ZPP, po kateri lahko stranki še kasneje navaja dejstva in predlaga dokaze, če tega brez svoje krivde ni storila pravočasno.
Od (pravilne) vročitve tožbe dalje je bilo upravičeno pričakovati ustrezno skrbnost toženca, da bo sodišču sporočil nov naslov svojega prebivališča. Ker tega ni storil, je sodišče zamudno sodbo pravilno vročilo na istem naslovu.
Ker je tožena stranka pravočasno podala ugovor nesorazmernosti pogodbene kazni in sodba prve stopnje o tem ugovoru nima razlogov, je ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po štirinajsti točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pravno podlago za plačilo stroškov izvedenca glede na kvadraturo parcele predstavlja sklenjena sodna poravnava, za preostale stroške (tj. plačilo sodne takse) pa neposredno 126. člen ZNP, ki za delitev predpisuje isti kriterij.
OZ člen 299, 299/1, 631. ZFPPIPP člen 269, 271, 271/1, 271/1-1, 272, 272/3, 272/3-1, 272/3/2, 278, 278/1, 287, 287/2.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - asignacija - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - nastop zamude
V skladu s prvim odstavkom 278. člena ZFPPIPP pravne posledice uspešnega izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja, po drugem odstavku tega člena pa je toženec dolžan tožniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejel. Glede na navedeno tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti, kot je bilo prisojeno, niti od dneva, ko je toženec prejel nakazilo (17. 12. 2010), kot je bilo zahtevano, temveč šele od pravnomočnosti izpodbojne sodbe, saj bo toženec glede na omenjeno specialno zakonsko določilo (278. člen ZFPPIPP) šele takrat prišel v zamudo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).