pogodba o dosmrtnem preživljanju – aleatornnost pogodbe – darilna pogodba
Naloga sodišča je bila ugotavljati, ali je bila pogodba v času sklepanja glede na vse okoliščine – starost in zdravstveno stanje preživljanca, planirani odhod v dom starejših, za toženko tvegana.
Materialno procesno vodstvo se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu, trditvenemu ali dokaznemu, ne zadosti, saj le-tega ne nadomešča, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila. V danem primeru pa bi tožeča stranka ob ustrezni skrbnosti glede na trditve, ki jih je podala tožena stranka, morala vedeti, da svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila.
Dejstvo, da gre za poslovni objekt z veliko lastniki, samo po sebi še ne zadošča za zaključek, da je varnostno-receptorska služba potrebna za nemoteno uporabo oziroma funkcioniranje objekta. Tožeča stranka bi morala pojasniti, zakaj je fizično, protivlomno in protipožarno varovanje objekta potrebno, da se objekt lahko uporablja in da deluje v skladu z njegovim namenom.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073993
OZ člen 131, 149. ZVZD člen 5, 6, 7.
nesreča pri delu – nesreča na gradbišču – odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost – opustitev ukrepov varstva pri delu – deljena odgovornost – pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih – protispisnost
Delodajalec, ki je odgovoren za organizacijo varnega dela, ne bi smel tolerirati ravnanja delavcev, ki so cevi dvigovali na nepravilen način, če se je to dogajalo že pred obravnavano nesrečo in je za to vedel.
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je za presojo v sporni zadevi pravno odločilno, ali je v času nastanka škode obstajalo zavarovalno kritje, saj je sodišče prve stopnje navedlo le, da je bila zavarovalna pogodba po plačilu premije dne 18. 3. 2005 na podlagi opomina tožene stranke še vedno veljavna in da se je s poznejšim plačilom zavarovalne premije zavarovalno kritje ponovno vzpostavilo skladno z 937. členom OZ.
Da bi lahko podalo odgovor na to pravno odločilno vprašanje, bi moralo sodišče natančno ugotoviti, kakšna zavarovalna pogodba je bila sklenjena med drugotoženo stranko kot izvajalko del in prvotoženo stranko kot zavarovalnico in tudi obrazložiti, na podlagi katere zavarovalne pogodbe je tožeča stranka uveljavljala povračilo škode, česar pa sodišče prve stopnje ni natančno ugotavljalo niti obrazložilo, čeprav je zato nedvomno imelo zadosti trditev obeh pravdnih strank.
Od tega, kakšne vrste zavarovalne pogodbe je bila sklenjena, vključno s splošnimi pogoji kot sestavnim delom zavarovalne pogodbe, pa je odvisen odgovor na vprašanje, ali je utemeljen ugovor tožene stranke, da zaradi plačila zavarovalne premije šele na opomin tožene stranke, v času nastanka škodnega primera ni obstajalo zavarovalno kritje.
Pravnomočnost morebitnih deklaratornih sklepov o ustavitvi izvršilnih postopkov, izdanih na podlagi razveljavljenega drugega odstavka 4. člena ZFPPod-B, sama po sebi ne more preprečiti nadaljevanja izvršb, ki ga je odredilo Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007.
Tožena stranka odgovarja, ker njen zavarovanec ni zavaroval gradbišča tako, da bi to ne ogrožalo zdravja in varnosti ljudi, zlasti mimoidočih (ni zavaroval kanalizacijskega jaška tako, da ne bi mogel ostati odprt). Vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da je bila tožnica, ko je hodila po pločniku, ki še ni bil dokončno urejen in je to vedela, premalo skrbna, saj ni gledala pod noge. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da tožnica odgovarja za nastalo škodo 15%, tožena stranka pa 85%.
V skladu z šestim odstavkom 236.a člena ZPP sodišče mora izvesti zaslišanje priče, ki je podala pisno izjavo, če tako zahteva katera od strank. Sodišče prve stopnje je kljub zahtevi tožene stranke, da se priče neposredno zaslišijo, svojo odločitev oprlo na pisne izjave prič, ne da bi jih poprej zaslišalo. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z šestim odstavkom 236.a člena ZPP.
pristojnost – atrakcija pristojnosti – spor v zvezi s stečajnim postopkom – zveza vtoževane terjatve s stečajnim postopkom – odškodninska terjatev – nastanek spora
Zveza med vtoževano terjatvijo in stečajnim postopkom obstaja, če je uveljavljanje terjatve v vzročni zvezi s stečajnim postopkom. Takšna zveza obstaja zlasti, če je terjatev v stečajnem postopku prerekana in zato upnik uveljavlja terjatev v pravdnem postopku.
Za presojo, ali gre za spor, ki je nastal med stečajnim postopkom, ni odločilen začetek pravdnega postopka, temveč nastanek spora. Spor pa nastane takrat, ko nastanejo dejstva, na katera se opira terjatev tožeče stranke.
Zavarovalnica dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ni krila razlike med stroški zdravstvenih storitev in kritjem po obveznem zdravstvenem zavarovanju, od zavarovalca ni upravičena zahtevati plačil premij za isto obdobje. Zavarovalna pogodba je dvostranska, za kakršne po 101. členu OZ velja pravilo sočasne izpolnitve.
Začasne odredbe se izdajajo po pravilih ZIZ, po katerih se odločbe praviloma izdajajo brez naroka, zato je v tem primeru izključena smiselna uporaba določb, ki sodišču nalagajo materialno procesno vodstvo.
S predlagano začasno odredbo želi tožnik začasno regulirati med pravdnima strankama v tožbi opisano pravno razmerje in se z njo ne zavaruje vtoževana denarna terjatev oziroma bodoča izvršba vtoževane denarne terjatve, s čemer namen zavarovanja uveljavljane denarne terjatve ne bi bil dosežen.
Uveljavljanje nadomestila plače predstavlja uveljavljanje povračila škode, ki jo je delodajalec povzročil z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal. Tožnica v spornem obdobju ni delala iz razlogov na strani tožene stranke, zato je upravičena do nadomestila v 100 % višini osnove, kot jo opredeljuje sedmi odstavek 137. člena ZDR. Osnova za izračun nadomestila, če ni drugače določeno z zakonom ali na njegovi podlagi izdanih predpisov, je delavčeva povprečna mesečna plača za polni delovni čas v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Za toženo stranko je veljala Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma, ki je v 52. členu določala, da plačo delavca sestavlja: osnovna plača, dodatki, del plače na podlagi delovne uspešnosti ter del plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Zato v osnovo za odmero nadomestila tožnice sodi tudi del plače iz naslova nedeljskega dela, nočnega dela, dela na praznik ter minulega dela in tudi del plače iz naslova delovne uspešnosti po 54. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti.
ZEMLJIŠKA KNJIGA – STVARNO PRAVO – LASTNINJENJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0065312
ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/2, 243/2-2. ZLNDL člen 2. ZPDS člen 6, 7, 7/2. ZPP člen 196, 286, 286/4, 339, 339/2, 339/2–14, 339/2–15.
izbrisna tožba – pogoji za izbrisno tožbo – družbena lastnina – pravica uporabe – delna ničnost odločbe o denacionalizaciji – aktivna legitimacija – enotno sosporništvo – glavna obravnava – potek glavne obravnave – pravočasnost dokazov – absolutna bistvena kršitev postopka - očitek protispisnosti
Na tožnika je lahko prešla pravica uporabe le v obsegu, kot jo je pridobila njegova pravna prednica. Pravice uporabe, ki je bila vezana na nacionaliziran in v letu 1992 denacionaliziran poslovni prostor, njegovi pravni prednici nikoli nista imeli in je zato nanj tudi nista mogli prenesti. Ta pravica je z denacionalizacijo poslovnega prostora v letu 1992 prešla na dediče denacionalizacijske upravičenke. Slednji so zato ob uveljavitvi ZLNDL, v obsegu te pravice, postali tudi (so)lastniki sporne nepremičnine. S spornimi vknjižbami, s katerimi je bila na pokojno denacionalizacijsko upravičenko, nato pa njene dediče in ostale pravne naslednike, vknjižena lastninska pravica ne le na poslovnem prostoru, ampak tudi na „pripadajočem zemljišču parc. št. 64/3“, zato v pravice tožnika ne posega oziroma jih ne krši, saj jih v tem delu sploh (nikoli) ni imel. Za izbrisno tožbo zato ni aktivno (stvarno) legitimiran.
Glede na trditve tožene stranke, da ji družba K. ne namerava prostovoljno plačati terjatve iz arbitražne odločbe, sama pa tudi ni pripravljena te terjatve od nje prisilno izterjati, je evidentno, da se pogoj za zapadlost tožničine terjatve ne bo nikoli izpolnil. Prav tako situacijo pa ureja 63. člen OZ, ki napotuje na uporabo pravil OZ o pogoju. Ker je zapadlost tožničine terjatve vezana na čas (po dobljeni arbitraži in po plačilu dolga družbe K.), je v obravnavanem primeru treba po 63. členu OZ smiselno uporabiti pravila o odložnem pogoju.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. KPVIZ člen 66, 66/1, 66/1-19, 66/1-20.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – vzgoja in izobraževanje - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - odgovornost delavcev za delovne obveznosti - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Ravnanje, ki je bilo v KPVIZ opredeljeno kot hujša kršitev delovne dolžnosti, ki je lahko razlog za uvedbo disciplinskega postopka, prav gotovo pomeni tudi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Razlika med obema ureditvama ni v vsebini kršitve, temveč v načinu njenega sankcioniranja.
Tožnica (učiteljica) je poklicala bivšo učenko, da naj se zglasi pri njej v glasbeni šoli, kjer je skupaj še z eno učenko odigrala vajo za nastop, ne da bi zato imela dovoljenje ravnatelja tožene stranke. Opravljanje privatnega dela v delovnem času pomeni kršenje pogodbene obveznosti oziroma obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.
neupravičena obogatitev – uporabnina – uporaba solastne stvari – prikrajšanje – konkretno in realno prikrajšanje – privolitev v prikrajšanje
Predpostavka verzijskega zahtevka je tudi prikrajšanje na strani tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Če gre za solastnike, mora biti prikrajšanje vselej konkretno in realno. Poleg odsotnosti pravne podlage za tak način uporabe stvari s strani toženca in obogatitve toženca mora tožnik za ugoditev tožbenemu zahtevku v skladu z uveljavljenim standardom konkretnega in realnega prikrajšanja zatrjevati in dokazati, da stvari proti svoji volji ne uporablja in da v tak način uporabe stvari ni privolil.
ZFPPIPP člen 228, 308, 308/2, 308/5, 371, 371/1, 371/3, 371/4, 371/4-2. ZIZ člen 71.
razdelitev posebne razdelitvene mase – odlog razdelitve – načelo omejevanja tveganj- smiselna uporaba instituta odloga izvršbe
Pritožnik že razpolaga s pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil zavrnjen zahtevek na ugotovitev neobstoja njegove ločitvene pravice. Pritožbeno sodišče zato ne vidi zakonskih ovir za razdelitev posebne razdelitvene mase tudi pritožniku. Slednji namreč utemeljeno oporeka smiselni uporabi instituta odloga izvršbe iz 71. člena ZIZ, ker za tako uporabo navedene določbe v ZFPPIPP ni podlage, odloga razdelitve posebne stečajne mase pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče utemeljevati niti z določbo 228. člena ZFPPIPP, ki govori o omejevanju tveganj, saj je ta inkorporirana v določbah ZFPPIPP o pogojih, pod katerimi sme insolventni dolžnik nadaljevati poslovanje in v pravilih ZFPPIPP o upravljanju stečajne mase.
ZDR člen 11, 14, 14/1, 14/2, 204, 204/1. OZ člen 86.
pogodba o zaposlitvi – aneks – ničnost pogodbenega določila – sprememba višine plače – izpodbojnost – uporaba splošnih pravil civilnega prava
Tožnici je bila s sklepom spremenjena višina plače, dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Poseg delodajalca v pogodbeno določilo o plači pomeni kršitev pravice, zoper katero delavec lahko uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanih rokih. V primeru spremembe plače bi morala tožnica skladno s prvim odstavkom 204. člena ZDR pisno zahtevati odpravo kršitev. V kolikor delodajalec v nadaljnjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi ne bi odpravil kršitve, bi lahko tožnica v roku 30 dni od poteka roka za odpravo kršitve s strani delodajalca zahtevala sodno varstvo.
Ob vložitvi tožbe je potekel enoletni objektivni rok od podpisa aneksa k pogodbi o zaposlitvi, zato je tožba na razveljavitev sklepa in aneksa k pogodbi o zaposlitvi prepozna, saj skladno s 14/3 čl. ZDR pravica zahtevati razveljavitev pogodbe v vsakem primeru preneha po preteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.
Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje in večinskem stališču uveljavljenem v sodni praksi (primerjaj sodbo VSL I Cpg 1041/2010, I Cp 254/2011), da v obravnavanem primeru velja enoletni zastaralni rok tako za terjatve, ki jih upravljalci uveljavljajo iz naslova storitev upravljanja kot tudi za vse terjatve, ki jih upravljalec terja zato, ker je z dobaviteljem poravnal obveznosti etažnega lastnika oziroma njegovega najemnika.