Prvi pogoj za dopustitev uporabe 433. člena OZ je, da mora predmet prenosa predstavljati premoženjsko celoto ali njen del, s čimer je mišljen (neodplačen oz. za neustrezno ceno) izvršen prenos podjetniško organiziranega premoženja, skupka stvari, premoženjskih in nepremoženjskih pravic, ki so organizacijsko-funkcionalno- ekonomsko-pravno povezane v celoto, ki omogoča opravljanje dejavnosti prenosnika in po prenosu prevzemnika.
Ker gre pri uveljavljanju odgovornosti prevzemnika za dolgove odsvojitelja na podlagi 433. člena OZ za prevzem premoženjske celote oziroma njenega dela in je iz uporabe tega določila že po jezikovni razlagi izrecno izključen prenos posameznih stvari, je razlaga, da mora biti dolg strogo namenski na način, da bi se moral nanašati na posamezno stvar ali pravico, ki je bila v okviru te celote prenešena na prevzemnika, v nasprotju z vsebino in namenom 433. člena OZ. Ozko tolmačenje pogojev iz 433. člena po mnenju tega sodišča ne vključuje hkratne zahteve po ozkem razumevanju dolga z ozko opredeljeno vsebino. Iz vsebine 433. člena OZ takšna zahteva nedvomno ne izhaja, dolg se mora nanašati na premoženjsko celoto in ne nujno na posamezno stvar ali pravico iz te celote, lahko je tudi zgolj funkcionalno povezan s to celoto.
Po pravilu o dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP tožeča stranka zatrjuje dejstvo, da je bila sklenjena najemna pogodba in to dejstvo mora tudi dokazati. Ugotoviti je mogoče, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka svojega dokaznega bremena ni zmogla. Na drugi strani pa so bili ugovori tožene stranke, da najemna pogodba ni bila pisno sklenjena v mesecu avgustu 2021 in predloženi dokazi zato prepričljivi.
Ker je upoštevno le substancirano, ne pa pavšalno prerekanje, je prvostopenjsko sodišče zatrjevana dejstva iz dopolnitve tožbe glede obstoja pogodbenega razmerja med pravdnima strankama ter višine in dospelosti iztoževane terjatve pravilno štelo za priznana.
Pavšalnih trditev z izvajanjem dokazov ni dovoljeno konkretizirati. Prvostopenjsko sodišče je zato dokazni predlog z zaslišanjem toženkinega zakonitega zastopnika pravilno opredelilo kot informativen, saj bi se šele z njegovo izvedbo pridobila podlaga za trditve. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena mora stranka najprej podati trditve o določenem dejstvu, šele nato se njihova resničnost lahko potrjuje z dokazi.
Ustavno sodišče RS je potrdilo, da je z uveljavitvijo ZOKIPOSR Republika Slovenije po samem zakonu prevzela dolgove družbenikov izbrisanih družb do upnikov, ki razpolagajo z izvršilnim naslovom, njihove terjatve pa še niso bile poplačane ali drugače prenehale. Ker je bil tožniku po prevzemu dolga s strani Republike Slovenije v izvršbi odvzet denarni znesek, je s tem poplačal tuj dolg in mu ga je toženka dolžna povrniti.
Neutemeljena je lastna dokazna ocena, da ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti oziroma da z izpodbojnim dejanjem ni prišlo do zmanjšanja vrednosti stečajne mase. Tožnica je zmogla trditveno in dokazno breme o vrednosti predmetne nepremičnine in nakupni ceni, medtem ko so toženčeve ugovorne navedbe ostale na ravni pavšalnosti.
Že s tem, da je bila ob vložitvi izvršilnega predloga v zamudi, je toženka povod za tožbo dala.