Točka III. izreka sodbe sodišča prve stopnje vsebuje zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova nastalih procesnih stroškov pred uvedbo stečaja toženke v višini 2.361,00 EUR s pripadki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka ni izkazala in nima pravnega interesa za izpodbijanje te (zavrnilne) odločitve.
Toženka ni uveljavljala procesni pobotni ugovor, ampak materialni pobotni ugovor. Z ugotovitvijo neobstoja nasprotne terjatve v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, to je odločitvijo, ki bi lahko pridobila učinke pravnomočnosti, je sodišče prve stopnje preseglo domet ugovora toženke in s tem, kot pravilno izpostavlja toženka, prekoračilo "postavljeni zahtevek".
Pravno nerelevantno je razmerje med upravičencem iz garancije in naročnikom garancije (toženko). Pritožbeno poudarjanje pravic in dolžnosti naročnika in podjemnika v zvezi z odpravljanjem napak je povsem odvečno. Enako je za predmetni spor nerelevantno njuno razmerje v primeru neupravičeno unovčenih (dveh) bančnih garancij in pritožbeno izpostavljanje dveh pravd, v katerih upravičenec z zahtevki zoper toženko iz naslova domnevnih napak ni bil uspešen.
Nenazadnje bi bila skladno s sodno prakso (glej npr. odločbo VSRS III Ips 138/2014 z dne 22.4.2014) toženka v tej pravdi lahko uspešna le v primeru, če bi izkazala tako imenovani unfair calling (neupravičen poziv za plačilo). O njem je v primeru neodvisnih bančnih garancij mogoče govoriti le v primeru, če bi prišlo do tako očitne oziroma neutemeljene zahteve za izplačilo garancije, da bi jo lahko banka (tožnica) tudi brez kakršnegakoli presojanja ali pridobivanja podatkov prepoznala in bi posledično lahko zavrnila zahtevano izplačilo. Do takšnega primera pa upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje evidentno ni prišlo. Tožnica ni imela na razpolago nobenih opravičljivih argumentov, da bi lahko zavrnila izplačilo garancije. O pravdnih stroških (nastalih pred in po stečaju toženke) sodišče odločiti enotno in z dajatveno odločbo, ki bo plačana kot strošek stečajnega postopka.
Prvi pogoj za dopustitev uporabe 433. člena OZ je, da mora predmet prenosa predstavljati premoženjsko celoto ali njen del, s čimer je mišljen (neodplačen oz. za neustrezno ceno) izvršen prenos podjetniško organiziranega premoženja, skupka stvari, premoženjskih in nepremoženjskih pravic, ki so organizacijsko-funkcionalno- ekonomsko-pravno povezane v celoto, ki omogoča opravljanje dejavnosti prenosnika in po prenosu prevzemnika.
Ker gre pri uveljavljanju odgovornosti prevzemnika za dolgove odsvojitelja na podlagi 433. člena OZ za prevzem premoženjske celote oziroma njenega dela in je iz uporabe tega določila že po jezikovni razlagi izrecno izključen prenos posameznih stvari, je razlaga, da mora biti dolg strogo namenski na način, da bi se moral nanašati na posamezno stvar ali pravico, ki je bila v okviru te celote prenešena na prevzemnika, v nasprotju z vsebino in namenom 433. člena OZ. Ozko tolmačenje pogojev iz 433. člena po mnenju tega sodišča ne vključuje hkratne zahteve po ozkem razumevanju dolga z ozko opredeljeno vsebino. Iz vsebine 433. člena OZ takšna zahteva nedvomno ne izhaja, dolg se mora nanašati na premoženjsko celoto in ne nujno na posamezno stvar ali pravico iz te celote, lahko je tudi zgolj funkcionalno povezan s to celoto.
Po pravilu o dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP tožeča stranka zatrjuje dejstvo, da je bila sklenjena najemna pogodba in to dejstvo mora tudi dokazati. Ugotoviti je mogoče, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka svojega dokaznega bremena ni zmogla. Na drugi strani pa so bili ugovori tožene stranke, da najemna pogodba ni bila pisno sklenjena v mesecu avgustu 2021 in predloženi dokazi zato prepričljivi.
Ker je upoštevno le substancirano, ne pa pavšalno prerekanje, je prvostopenjsko sodišče zatrjevana dejstva iz dopolnitve tožbe glede obstoja pogodbenega razmerja med pravdnima strankama ter višine in dospelosti iztoževane terjatve pravilno štelo za priznana.
Pavšalnih trditev z izvajanjem dokazov ni dovoljeno konkretizirati. Prvostopenjsko sodišče je zato dokazni predlog z zaslišanjem toženkinega zakonitega zastopnika pravilno opredelilo kot informativen, saj bi se šele z njegovo izvedbo pridobila podlaga za trditve. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena mora stranka najprej podati trditve o določenem dejstvu, šele nato se njihova resničnost lahko potrjuje z dokazi.