Skladno s prvim odstavkom 87. člena OZ mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, vendar v konkretnem primeru toženka ni ničesar prejela na podlagi ničnega posojila, ker je bilo tudi nakazilo fiktivno (krožno). Kondikcijski zahtevek po 87. členu OZ se ravna po obogatitvenem (glej 190. člen OZ) in ne vrnitvenem načelu, čemur pritrjuje tudi pravna teorija. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo 87. v zvezi s 190. členom OZ. Tudi ni napačno uporabilo določbe 50. člena OZ o navideznem pravnem poslu. Lastna in neutemeljena je tožničina dokazna ocena, da sta pogodbeni stranki imeli voljo skleniti posojilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, in da so takšno voljo imele glede poslov tudi druge pogodbene stranke krožnega posojila. Ali je sporno posojilo skrivalo kakšen drug pravni posel, ni pravno relevantno, saj v 50. členu OZ ni izražene zahteve, da bi navidezna pogodba morala skrivati kakšen drug pravni posel. Pravdni stranki sta kot udeleženki krožnega posojila preprosto ustvarili fikcijo posojila in nakazila, zato drugačnim pritožbenim dokaznim ocenam ni mogoče slediti.
Pritožbeno sodišče ne sledi razlogom sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) I Ips 141/2006 z dne 24.5.2007, iz katere izhaja možnost neobličnega soglasja pri poslih, ki so izvedeni v nasprotju z 263. členom ZGD-1, saj dejansko stanje v zadevi VS RS ni primerljivo dejanskemu stanju v tej pravdi. V tej pravdi se obravnavajo posli s povezanimi osebami v okviru 38. členu ZGD-1. Prav tako tudi sodba kazenskega oddelka VS RS izraža stališče, da mora biti soglasje jasno in vnaprejšnje, upoštevaje zgoraj izpostavljeno sodbo Višjega sodišča v Mariboru pa tudi dano za konkreten pravni posel. Sodna praksa v zvezi z uporabo 38. člena ZGD-1 je strožja in zahteva formalno soglasje. Izpolnjen je dejanski stan iz 38. a člena ZGD-1, po katerem so sporna posojila nična, zato ni mogoče slediti nekakšnemu pritožbenemu zavzemanju, da 38. a člen ni kogenten in da naj se preprosto ne uporabi. Sodna praksa kazenskega oddelka VS RS ni uporabljiva v konkretnem primeru po 38. a členu ZGD-1, medtem ko iz sodne prakse višjih sodišč (glej npr. zgoraj omenjeno odločbo Višjega sodišča v Mariboru) izhaja, da mora biti sklep edinega družbenika oziroma sklep skupščine sprejet v obliki, ki jo predvideva ZGD-1.
Ne drži bistvena pritožbena navedba, da se zaradi tožnikovega položaja kot predsedujočega skupščini in pooblaščenca oziroma kolizijskega zastopnika družbe pri podpisu pogodbe o zaposlitvi s poslovodjo učinek sklenjene sodne poravnave nanaša nanj in da jo ima zato pravni interes izpodbijati.
Dejstvo, da toženka izvaja storitve gospodarske javne službe, vpliva na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela "po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje". Gre za pravni standard, ki ga v okviru uporabe materialnega prava zapolni sodišče glede na okoliščine konkretnega primera. Stališče, da mora insolventnost vsaj neposredno in izkazano groziti, je v konkretnem primeru za toženko, ki v javnem interesu opravlja storitve gospodarske javne službe, prestrogo. Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje), je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje (pravni standard iz 399. člena ZGD-1) nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.
Skupščina lahko odloči, da se del ali celotni bilančni dobiček ne razdeli med delničarje. V tem primeru nerazporejeni dobiček postane preneseni dobiček. Ta se prenese v poslovni izid naslednjega poslovnega leta in se takrat praviloma prikaže kot bilančni dobiček, razen v izjemnem primeru, če je družba poslovala z izgubo.
Podjemnik ne odgovarja za to, da z rezultatom njegove storitve ni uresničen končni interes naročnika, če vzrok za neuresničitev končnega interesa naročnika izvira iz naročnikove sfere, podjemnik pa je pravilno izpolnil svojo pojasnilno obveznost.
Ob konkretiziranih navedbah tožeče stranke so se nasprotne navedbe tožene stranke izkazale za preveč pavšalne, izvajanje dokazov pa ni namenjeno dopolnjevanju oziroma konkretiziranju pomanjkljive trditvene podlage.
PZ je že v letu 2010 določil, da je pomorska pilotaža gospodarska javna služba in za izbiro načina izvajanja pooblastil Vlado. Vlada sicer vse do leta 2020 področja ni uredila, vendar je bilo razumno pričakovati, da bo ustrezen predpis prej ali slej sprejet. Tega se je navsezadnje zavedala tudi tožeča stranka, saj je (sicer brez ustrezne podlage v ZGJS) podala vlogo o zainteresiranosti. Ni sporno niti, da je bila tožeča stranka ves čas edini izvajalec pomorske pilotaže v A., pri čemer je dejavnost izvajala na podlagi pogodbe z A., dejavnost je torej izvajala kot monopolist. Po tretji alineji prvega odstavka 5. člena ZGJS Republika zagotavlja gospodarske javne službe v javnem podjetju, kadar gre za opravljanje ene ali več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti, ki je določena kot gospodarska javna služba, gre pa za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot profitno. Pri pomorski pilotaži v tovornem pristanišču A. gre nedvomno za po naravi stvari in glede na dejansko stanje monopolno dejavnost, ki jo je mogoče izvajati kot profitno. Ves čas je torej obstajala realna možnost, da Vlada kot način izvajanja GJS določi javno podjetje. Dejstvo, da je tožeča stranka dejansko opravljala dejavnost od leta 2010 do leta 2020, ji zato ne daje nobenih konkretnih legitimnih pričakovanj, da bi enako dejavnost lahko izvajala tudi po tem, ko bi Vlada izpolnila svojo obveznost in uredila način izvajanja GJS.
Kot izhaja iz poenotene sodne prakse, posebnega določila o ločenem vrednotenju pripravljalnega naroka in glavne obravnave, ki se izvede neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, Odvetniška tarifa ne vsebuje.
Sodišče ni dolžno upoštevati razlage Odvetniške tarife, kot jo je zavzela Odvetniška zbornica. Za sodišče bi bila zavezujoča, če bi bila takšna razlaga objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije in bi k njeni vsebini podal soglasje minister za pravosodje.
V primerih, ko se v pobot uveljavljajo različne postavke oziroma stroški, katerih seštevek presega tožbeni zahtevek, je še posebej pomembno, da je v pobot uveljavljena terjatev jasno in nedvoumno opredeljena. Le na ta način je mogoče preprečiti, da se ne bi o njej ponovno odločilo v kakšni drugi pravdi ali da se o njej ne bi začela nova pravda. Poleg tega tudi ne zadostuje zgolj trditvena podlaga o obstoju obstoječe nasprotne terjatve iz naslova povzročene škode, pač pa mora stranka pobotni ugovor, ki ga uveljavlja v zvezi z vtoževano terjatvijo, ustrezno procesuirati.
Zgolj sklicevanje na vsebino strokovnega mnenja ne more predstavljati ustrezne trditvene podlage za pravočasno grajanje napake s strani tožene stranke kot naročnice tožeči stranki kot izvajalki na način in v rokih, ki jih določa Obligacijski zakonik.
Namen pravočasnega obvestila o stvarni napaki na stvari je v tem, da prodajalcu omogoči, da se z napako seznani in ugotovi vzrok zanjo. Pravočasno obvestilo je namenjeno zaščiti prodajalčevega interesa, ki se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. Zato ima upravičen interes, da za napako izve in ugotovi vzrok zanjo. Ko je tožnica toženko in ostale dobavitelje obvestila o napakah na končnih proizvodih, je zadostila temu namenu, čeprav takrat še ni bilo znano, v katerem delu je vzrok za napako. Toženki je bilo omogočeno sodelovanje pri testiranjih, s katerimi se je odkril vzrok napake. Ko pa se je tekom testiranj razjasnilo, da je vzrok puščanja pijač v toženkinih pokrovčkih, saj niso tesnili v kombinaciji s katerokoli plastenko, toženki ni moglo ostati neznano, da so njeni pokrovčki neustrezni in imajo napako. Ker je bila toženka prisotna ob testiranjih in o rezultatih tudi sproti obveščena, na pravice kupca ne vpliva dejstvo, da je bil toženki uradni reklamacijski zapisnik poslan šele 20 dni po njegovi sestavi.
Glede na to, da pravne posledice kršitve 63. člena ZPre-1 nastanejo že po zakonu, je naloga predsednika skupščine, da to dejstvo ugotovi in ukrepa v skladu z zakonom.
Ugotovitev o tem, ali delničarja pripustiti h glasovanju, se vpisuje v notarski zapisnik, enako tudi ugotovitve v primeru spornosti glasovalne pravice delničarja.