Pritožbene trditve, da obveznost za plačilo sodne takse ni nastala in da je s tem sodišče prekršilo materialni predpis ZST-1, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu namreč pravilno navedlo, da so z zneskom 33,00 EUR taksirane vloge po tar. št. 30010 ZST-1. Tarifna številka 30010 sodi med posebne takse (takse v primeru nastopa posebnih dejstev, zaradi katerih se odmeri sodna taksa), kot je vložena posebna pritožba, ki ni posebej taksirana, ni pa tudi takse prosta.
Zveza med zavarovano terjatvijo in hipoteko se vzpostavi s pravnim poslom, v katerem hipoteka nastane, tj. zastavno pogodbo. Hipoteka ima sicer pravno naravo akcesorne pravice v odnosu do zavarovane terjatve, vendar je pravna podlaga njenega nastanka zastavna pogodba. Pravna podlaga za nastanek predmetnih hipotek tako ni kreditna pogodba s spremembami, kot bi bilo mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pač pa Sporazumi o zavarovanju denarne terjatve v notarskih zapisih, ki imajo vse elemente zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižno dovolilo).
Izjave zastaviteljev, da ostajajo doslej dogovorjena zavarovanja in pogoji nespremenjeni in veljajo še naprej, imajo samo obligacijskopravni učinek in lahko ustvarijo le novo zavezo glede ustanovitve nove hipoteke za zavarovanje nove terjatve, nimajo pa same po sebi stvarnopravnih učinkov, ki lahko nastanejo le po strogih pravilih stvarnega prava, in so odločilni za utemeljenost hipotekarne tožbe.
V primeru, da so poroki, ki so obenem tudi zastavitelji, s poroštvom prevzeli večje obveznosti, kot z zastavno pravico (tudi zaradi stroge obličnosti stvarnega prava), ni dopustno na tej osnovi širiti njihove obligacijskopravne obveznosti tudi na področje hipotek brez ustrezne pravne podlage.
Namen petega odstavka 251. člena OZ je v tem, da se odpravi dvom, ali bo stranka, ki je v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, morala plačati pogodbeno kazen. Takšnega dvoma ni, če je upnik že predhodno, v času trajanja zamude, pozval dolžnika k izpolnitvi obveznosti in podal izjavo, da bo uveljavljal pogodbeno kazen. Zato ni potrebno, da bi upnik dolžnika še enkrat opozoril, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.
Pogodbena kazen, ki predstavlja trinajstkratnik dnevne najemnine za vsak dan zamude je nesorazmerno visoka. V okoliščinah konkretnega primera je po presoji višjega sodišča še dopustna pogodbena kazen s stoodstotnim pribitkom dnevnega zneska najemnine, kar predstavlja kaznovalni element.
Po ugotovitvah sodišča prve stopnje med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je bila predmetna prodaja letala obdavčena z DDV ter da je bila v skladu z ZDDV-1 tožnica kot prodajalec zavezana plačati DDV. Sporna je bilo namreč le vprašanje, ali sta se pravdni stranki v Prodajni pogodbi dogovorile, da nosi stroške plačila DDV toženka. To vprašanje pa se ne more presojati na podlagi določil ZDDV-1, ki ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja DDV na ozemlju Republike Slovenije (1. člen ZDDV-1), ampak na podlagi avtonomnega pogodbenega prava pogodbenih strank, v predmetnem primeru na podlagi Prodajne pogodbe.
ZSKZ člen 4, 4-2. ZKZ člen 24, 27, 27/2, 27/2-3, 27/4. ZUS-1 člen 2.
zakup kmetijskih zemljišč - razveljavitev zakupne pogodbe - izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - vrstni red prednostnih upravičencev - kmetijska organizacija - kmet - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt
Sklad v postopku izbire odloča sam, upoštevaje pri tem 27. člen ZKZ, kar pomeni, da mora pri izboru upoštevati prednostno pravico upravičencev oziroma ponudnikov po vrstnem redu določenem v drugem odstavku 27. člena ZKZ, nato pa o izbiri obvesti ponudnike z obvestilom o izboru zakupnika. Obvestilo, ki ni upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa je mogoče izpodbiti zgolj s tožbo v pravdnem postopku, torej pred sodiščem splošne pristojnosti
Ni mogoče slediti očitku toženke, da vozilo oziroma priklopnik tožnice ni bil tehnično brezhiben, če je imel opravljen tehničen pregled, tožnici pa ni mogoče očitati, da bi za ugotovljeno pomanjkljivost vedela ali morala vedeti.
jamčevalni zahtevek - pravočasno in pravilno grajanje napak
Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi nepravilnega in nepravočasnega grajanja napak tožeča stranka ne more uveljavljati oziroma uspeti z jamčevalnim zahtevkom, kar je bil razlog za zavrnitev zahtevka iz naslova dokončanja in popravila diletacij betona ter razpok in razpadanja brežin, se sodišču prve stopnje do vprašanj, ki jih je v zvezi s temi deli navedel izvedenec v svoji dopolnitvi mnenja, ni rabilo opredeljevati, saj niso pravno relevantna.
pravica do informacije in vpogleda - prekoračitev trditvene podlage - trditveno breme - ponovno uveljavljanje pravice - zloraba pravice - pooblaščena oseba
Predlagatelj nosi trditveno breme glede tega, do katere zahtevane dokumentacije mu vpogled, ki mu je dne 8. 6. 2023 bil dopuščen, naj ne bi bil omogočen. Predlagatelj pa je v izpodbijanem predlogu pravzaprav le vztrajal pri svoji prvotno postavljeni zahtevi.
ZFPPIPP člen 322, 322/1, 322/1-1, 322/2, 322/4. ZPP člen 2, 337, 337/1.
nakup nepremičnine v stečajnem postopku - tožba na izpraznitev in izročitev nepremičnine - obstoj najemnega razmerja - soglasje stečajnega sodišča - rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti - pritožbena novota
Morebiten posel oziroma dogovor, s katerim bi stečajni upravitelj stečajnega dolžnika toženki dovolil uporabo stvari v stečajni masi, bi namreč moralo odobriti stečajno sodišče z izdajo sklepa o upravljanju stečajne mase.
Ker je pritožnica umaknila že vloženo pritožbo, preden je pritožbeno sodišče odločilo o njej, je pritožbeno sodišče izdalo ugotovitveni sklep o umiku pritožbe (drugi odstavek 334. člena ZPP).
Prvi odstavek 37. člena ZST-1 določa, da vrnitev takse po uradni dolžnosti odredi sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče zato ni odločalo o vrnitvi sodne takse, ker za to ni pristojno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00076737
ZGD-1 člen 38a, 38a/1, 38a/2, 38a/3, 38a/4, 38a/9. OZ člen 73. ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 286.
ničnost posla - negativna ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - nedopustna kavza - nedopustni nagib - pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba - notarski zapis - posojilna pogodba - sporazum o ustanovitvi hipoteke - neposredno izvršljiv notarski zapis - učinki vpisa in izbrisa prokure v sodni register
V tem primeru gre za tako imenovano negativno ugotovitveno tožbo, ko tožnica od toženca (ki je sklenil sporne pravne posle) zahteva ugotovitev neobstoja (ničnost aneksov in sporazuma) pravnega razmerja. Teorija zagovarja stališče, da je negativna ugotovitvena tožba dopustna tedaj, ko želi tožnik zaradi toženčevega zatrjevanja obstoja pravnega razmerja s tožbo doseči jasnost glede obstoja tega pravnega razmerja in svojih obveznosti ter glede svojih nameravanih premoženjskopravnih razpolaganj.
Glede pritožbenih navedb o ničnosti na podlagi 38.a člena ZGD-1 pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je toženec sklepal posle sam s sabo, enkrat v vlogi družbenika-posojilodajalca, drugič pa v vlogi zakonitega zastopnika družbe, kar je ob odsotnosti soglasja skupščine za takšne posle, povsem v nasprotju interesov družbe. Toženec je ravnal, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zaradi lastnih ekonomskih interesov in pritožbene presoje ne zdržijo njegove trditve, da je šlo za interese družbe.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - skupni sporazum o višini nadomestil - nadomestilo za uporabo avtorskih varovanih del - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - primernost tarife - dobrovernost
V sodni praksi se je že izoblikovalo stališče, da redno sodišče ni pristojno presojati primernosti tarif, ki so splošno določene glede na posamezne načine oziroma obseg izkoriščanja varovanih vsebin in se v praksi tudi dejansko uporabljajo ter da bi pomisleki o primernosti sicer lahko obstajali, če bi dogovorjeno plačilo dejansko in bistveno presegalo primerljiva plačila v drugih državah članicah. Prav tako se je v sodni praksi že izoblikovalo stališče, da je sodišče pristojno, da vsakokrat preveri veljavnost tarif in njihovo skladnost z določili ZASP oziroma ZKUASP.
Tožena stranka z ugovorom, da je skupni sporazum ne zavezuje, ker ga ni podpisala in ni članica združenja uporabnikov, ki ga je podpisal, ne more uspeti. Skupni sporazum zavezuje vse istovrstne uporabnike, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi tega sporazuma. Ko je reprezentativno združenje uporabnikov pristalo na uporabo določil Pravilnika 2006 za določitev višine nadomestil za uporabo avtorskih del, je Pravilnik 2006 postal pravno zavezujoč za vse istovrstne uporabnike. Ker je treba kot pravno podlago za določitev nadomestila za uporabo avtorskih pravic uporabiti določila Skupnega sporazuma, je treba pri določitvi višine dolžnega nadomestila upoštevati vsa določila Skupnega sporazuma in ne le tistih, ki predstavljajo del tarife.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00073003
ZPP člen 2, 2/1, 274, 274/1. ZIL-1 člen 120. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 63.
znamka - razveljavitev znamke zaradi neuporabe - blagovna znamka EU - pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost za nasprotno tožbo - internetna domena - sojenje v mejah zahtevka - istovetnost tožbenega zahtevka
Ubeseditev tožbenega zahtevka in njegova istovetnost nista isto, od tega dvojega pa je za sodišče nedotakljivo samo slednje.
Dejstvo, da je stranka zmožna kot dokaz priskrbeti račune in naročilnice za pošiljanje po faksu, ki jih je izdal nekdo tretji, je indic, da uporaba zgodnejših znamk s strani tega tretjega ni bila proti strankini volji.
Resno in dejansko uporabo znamke v zadevno relevantnem petletnem obdobju lahko potrjujejo (indicirajo) tudi dokazila iz predhodnega in iz naknadnega obdobja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00073747
OZ člen 5, 5/1, 6, 6/1, 6/2, 8, 8/1, 82, 82/1, 82/2, 83, 125, 125/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pogodbena kazen - razlaga pogodb - uporaba določil in razlaga spornih določil - skupen namen pogodbenikov - nejasna določila v posebnih primerih - nagib - relativnost pogodbenih razmerij - skrbnost dobrega strokovnjaka - načelo vestnosti in poštenja - načelo enake vrednosti dajatev - zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena
Pogodbena določila so v smislu 82. člena OZ sporna, samo če glede na besedilo, včasih pa tudi kontekst, v katerem so izoblikovana, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag: zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra vloge.
83. člen OZ ni uporabljiv takrat, kadar sta se bodoča pogodbenika prosto dogovarjala o vsebini pogodbe, le zapisal pa je doseženi dogovor nujno eden od njiju. Nanaša se zlasti na primere formularnih, adhezijskih in njim podobnih pogodb, v katerih je nasprotna, navadno šibkejša stran (ekonomsko ali informacijsko) soočena z izbiro vnaprej pripravljene pogodbe po principu „vzemi ali pusti“.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE - USTAVNO PRAVO
VSK00074920
URS člen 26, 33, 67. ZUreP-3 člen 9. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ankaran (2020) člen 1. OZ člen 133, 133/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 1.
odškodninska odgovornost občine - pravica do zasebne lastnine - pravica do mirnega uživanja premoženja - legitimno pričakovanje - prostorsko načrtovanje - exceptio illegalis
V sodni praksi ESČP se je izoblikovalo stališče, da zaščito po določbi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP lahko v določenih primerih uživajo tudi tako imenovana legitimna pričakovanja, da bo neko premoženje nastalo (ali se ohranilo). Bistveno pri tem je, da je legitimno pričakovanje že konkretizirano, da temelji na pravni določbi ali pravnem aktu. V predmetni zadevi je zato odločilno vprašanje, ali so bila upravičenja in pričakovanja tožeče stranke glede vrednosti nepremičnine in v zvezi s tem možnosti gradnje na njej na podlagi pred sprejemom OPN veljavnega dolgoročnega prostorskega plana že tako konkretizirana, da utemeljujejo pravico do odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na vsa dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, meni, da niso bila. V času pred sprejetjem OPN tožeča stranka v nobenem primeru ne bi mogla dobiti gradbenega dovoljenja, saj ni bil sprejet noben prostorski izvedbeni akt, na podlagi katerega bi pristojna upravna enota lahko izdala gradbeno dovoljenje. Tak akt ni bil niti v pripravi, niti ni se tožeča stranka nikoli ni angažirala v smeri priprave takega akta. S sprejetjem OPN se tako za tožečo stranko ni spremenilo nič. Enako kot prej gradnja ni bila dopustna. Res je sicer tožeča stranka lahko pričakovala, da bo enkrat v prihodnosti (če se bodo izpolnili v dolgoročnem planu postavljeni pogoji) na tej nepremičnini dovoljena gradnja, vendar je bilo to pričakovanje v času sprejetja OPN še splošno in ni bilo tako konkretizirano, da bi lahko govorili o legitimnem pričakovanju v smislu Dodatnega protokola, saj ni temeljilo na nobenem aktu, na podlagi katerega bi se lahko z gradnjo tudi dejansko začelo. Opredelitev nekega zemljišča v planskem aktu kot zazidljivega sama po sebi še ne pomeni, da bo določena gradnja tudi zares možna. Tudi če tožena stranka v OPN namembnosti ne bi spremenila, tožeča stranka ne bi mogla iztožiti sprejetja prostorskega izvedbenega akta in s tem možnosti, da se njeno pričakovanje konkretizira. Zaključek sodišča prve stopnje, da OPN ni bistveno vplival na način uživanja in s tem na lastninska upravičenja tožeče stranke, je na podlagi povedanega pravilen. Pred in po sprejetju se je nepremičnina uporabljala kot kmetijsko zemljišče in gozd, gradnja na njej ni bila mogoča. Povedano pa pomeni, da s sprejetjem OPN do posega v mirno uživanje lastninske pravice tožeče stranke ni prišlo.
izdaja sodbe brez glavne obravnave - nesporno dejansko stanje - procesno trditveno in dokazno breme - pasivnost stranke - neprerekana dejstva - opozorilo sodišča na možnost izdaje sodbe brez naroka - pravica do izjave stranke - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Za dopustnost izdaje sodbe brez glavne obravnave po 488. členu ZPP v primeru nespornega dejanskega stanja je v vseh situacijah ključno, da je doseženo zavedanje (poenotenost) procesnih udeležencev, tj. sodišča in strank (ki je pri njiju lahko bodisi dejansko ali pa zgolj samo dolžno: morali bi se bili tega zavedati in je zato treba šteti, da sta o tem poenoteni), da je ta nespornost resnično podana.
ZPP člen 441, 441/1. ZIZ člen 62, 62/2. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3. ZST-1 tarifna številka 1111.
začetek postopka s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine - delni umik tožbe - doplačilo sodne takse za redni postopek - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - pravilna odmera sodne takse - taksa glede na vrednost spornega predmeta
Za presojo, od katere vrednosti spornega predmeta se odmeri sodna taksa za redni (pravdni) postopek, je pravno odločilno, ali je tožeča stranka vložila delni umik zahtevka pred ali po vložitvi ugovora dolžnika zoper izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
gospodarski spor majhne vrednosti - upravnik poslovne stavbe - pasivna stvarna legitimacija - sprememba lastništva - obvestilo upravniku o spremembi lastništva posameznega dela
V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da je stroške upravljanja in obratovanja dolžan plačati dobroverni lastniški posestnik ("dejanski lastnik"), čeprav v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik. Bistveno je, da je upravnik o prenosu lastninske pravice ustrezno obveščen.
Ob upoštevanju dejstva, da med strankama ni sporno, da je toženka na podlagi Pogodbe-1 tožnico angažirala za iskanje in selekcijo kandidatov in ob tem, da je tožnica že s predloženo listinsko dokumentacijo dokazala, da je na podlagi Pogodbe-1 za toženko opravljala storitve headhuntinga, bi toženka morala konkretizirane in razdelane navedbe tožnice o samem obsegu (urah) opravljenega dela bolj določno predvsem pa obrazloženo prerekati (npr. zakaj določeno opravilo ni bilo opravljeno ali ni trajalo tako dolgo). Toženka tega ni storila (drugi odstavek 214. člena ZPP).
Višje sodišče lahko le pritrdi pravilnemu stališču in obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, ki je v 12. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da je pogodbeni dogovor glede plačila (že citirana določba V. točke Pogodbe-1) povsem jasen in ga ni mogoče razlagati drugače, kot, da je plačilo headhuntinga tožnice določeno za obligacijo prizadevanja, in sicer glede na porabljen čas (10 do 15 ur).