Tožnik je tožbo vložil po tem, ko se je nad toženko začel stečajni postopek. V stanovanju je živel, odkar ga je kupil, intervenient pa predtem že vse od 1999, ko je posest pridobil na podlagi prodajne predpogodbe s toženkino univerzalno pravno prednico, ki je bila investitorka izgradnje stanovanj v tej stavbi. Kupec ima v položaju, kakršen je tožnikov oziroma kakršen je bil predtem intervenientov, nasproti vrnitvenemu zahtevku prodajalca ugovor rei venditae et traditae po 93. členu SPZ.
Tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja izločitvene pravice in pridobitve lastninske pravice na posameznem delu se prilegata pridobitvi lastninske pravice, ki je že nastala na podlagi zakona (v tožnikovem primeru s priposestvovanjem), medtem ko se zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi Pogodbe 1 in 2 prilega pridobitvi na podlagi pravnega posla, s katerim se torej iztožuje še manjkajoča prodajalčeva dajatev, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Protislovno pa je iztoževati (in prisoditi) oboje hkrati. Te zahtevke je sicer dopustno kopičiti, vendar na način eventualnega kopičenja.
Prvi odstavek 166. člena ZPP določa, da se izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, sme izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. Ker tožena stranka izpodbija le odločitev o stroških postopka, gre za pritožbo zoper sklep.
Tožnik z vlogo ni zgolj predlagal oprostitve plačila sodne takse, kot je obravnavalo sodišče prve stopnje, pač pa je hkrati vložil tudi ugovor zoper plačilni nalog. O ugovoru sodišče prve stopnje še ni odločilo. Če bi ugotovilo, da je ta po materialnem pravu utemeljen, bi predložilo pritožbo tožnika zoper sklep z dne 28. 12. 2022 v pritožbeno obravnavanje brez procesne predpostavke plačila sodne takse.
V tej luči se torej po oceni pritožbenega sodišča kaže pravilo, da je pri zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb pridobivanje dobička vendarle podrejeno zagotavljanju javnih potreb. Uporabniki sistema namreč plačujejo omrežnine, ki predstavljajo plačilo za storitve elektro operaterja, pri čemer je omrežnina za distribucijski sistem namenjena pokrivanju stroškov distribucijskega operaterja, ki se nanašajo na vzdrževanje ter razvoj sistema, ter pokrivanja stroškov distribucijskega operaterja za odpravljanje prezasedenosti v distribucijskem sistemu in sistemske storitve za distribucijski sistem (prvi odstavek 126. člena ZOEE).
Zaradi tega je treba pravni standard nujnosti posega v pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička v konkretnem primeru razlagati nekoliko bolj široko; ne zgolj v smeri, da je izjema možna le v primeru prekomernega zadolževanja. Presežek prihodkov, ki so pridobljeni predvsem iz naslova omrežnin, nad odhodki (zmanjšani za davke in namene iz prvega in tretjega odstavka 230. člena ZGD-1), je treba prvenstveno namenjati za nujne investicije v omrežje.
Ekonomska nujnost zadržanja dobička za leto 2022 izhaja že iz okoliščine negativnega poslovnega rezultata toženke v tem letu (kar vse je posledica nižjih prihodkov iz poslovanja zaradi omenjenih izpadlih plačil iz naslova najemnin oziroma omrežnin).
Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. Tožnica je sicer navedla, da je toženka prodala del nepremičnin v X. na Hrvaškem, vendar je poleg tega lastnica velikega števila nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, glede katerih tožnica ne zatrjuje nobenih konkretnih toženkinih ravnanj v smeri onemogočanja ali otežitve uveljavitve tožničine terjatve. Ker je toženka, poleg nedoločenega števila nepremičnin na Hrvaškem, lastnica še velikega števila nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, ni mogoče zaključiti, da so se s prodajo dela nepremičnin v k. o. X. na Hrvaškem zmanjšale možnosti za uspešno uveljavljanje tožničine denarne terjatve.
Tožnik ni upravičen do plačila vtoževanega zneska, ker do realizacije (vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na kupca B. d.o.o. ali z njim povezane osebe in do vpisa lastninske pravice na navedenega kupca) nikoli ni prišlo, saj se je prodajna pogodba razvezala in se ni izpolnila. Niti s plačilom kupnine, niti z vknjižbo lastninske pravice na navedenega kupca in torej nikoli ni bila realizirana, kot je bilo določeno v navedenem členu mandatne pogodbe. Kar pomeni, da tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila.
Za pritožbeno sojenje je značilno, da se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi.
Toženka je bila zavezana doseči rezultat. Ta rezultat ni bila pritožničina potrditev toženkinih predlogov. Ta potrditev je bila odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi izdelava ustreznih predlog celotne grafične podobe avtomobilske blagovne znamke.
Preden se pogodbeno materialno pravo lahko uporabi kot takšno, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo za pogodbe, smiselno uporabljajo (14. člen OZ). Ratio zahteve po zatrjevanju vsebine določb je tudi tu isti.