Pritožbeno sodišče se je ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali je prisojanje nagrad za zastopanje države po sili določbe 8. člena Zakona o državnem odvetništvu, da se ti stroški "obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve", pretirano (protiustavno) obremenjujoče za nasprotno stranko v zadevah, kot je ta. Nikalen odgovor izhaja iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 18. 7. 2013 v zadevi Klauz proti Hrvaški, zlasti iz stališča, da država ne premore neomejenih sredstev, zato naj tako kot zasebniki uživa varstvo pred neutemeljenim pravdanjem, ki ga med drugim zasleduje načelo uspeha pri obveznosti povrnitve stroškov.
Odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe. Pri tem je treba upoštevati, da se izjava o odstopu od pogodbe, lahko poda izrecno, mogoče pa je od pogodbe odstopiti tudi s konkludentnimi dejanji (prim. 18. člen OZ). V primeru odstopa od pogodbe s strani ene stranke, volja druge stranke na veljavnost odstopa nima nobenega vpliva.
Citirano zakonsko določilo stranki, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, nalaga, da mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila. Trditveno in dokazno breme v zvezi z ugovorom zmanjšanja odškodnine v smislu določbe četrtega odstavka 243. člena OZ je na strani pogodbene stranke, ki je kršila pogodbo.
Ne glede na to, da je šlo za procesno vprašanje pristojnosti sodišča prve stopnje, vloga tožene stranke dosega kriterij obrazložene pripravljalne vloge.
Sodišče prve stopnje mora sklep o višini stroškov izdati po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, in sicer ne glede na to, ali so bila v zadevi morebiti vložena izredna pravna sredstva ali ustavne pritožbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbe ZOdvT in toženi stranki priznalo samo eno nagrado za postopek, ker se je že nastala nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje vštela v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.
Odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini po tem, ko je pritožbeno sodišče potrdilo vmesno sodbo, ne predstavlja ponovljenega postopka, ki bi skladno z 19. členom ZOdvT predstavljalo novo stopnjo.