Gre za posebno zakonsko določbo s katero je zakonodajalec uredil vprašanje usode pogodbe, ki jo poslovodstvo, prokurist in izvršni direktor delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo sklene v koliziji interesov. V konkretnem primeru, ko gre za sklepanje poslov edinega zakonitega zastopnika enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo na eni strani in te iste fizične osebe kot pogodbenika (prejemnika poslovnega deleža družbe) na drugi strani, brez soglasja edinega družbenika (22. točka obrazložitve), še toliko bolj velja, da je nasprotje (kolizija) interesov podana in je treba pridobiti soglasje skupščine tudi za primer, ko govorimo o fizični osebi. Ker je bila v času sklenitve pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014 tožena stranka enoosebna d.o.o., katere edina družbenica je bila družba A., bi tožnik po 4. odstavku 38.a člena ZGD-1 lahko sklenil takšno pogodbo kot poslovodja v svojo osebno korist le s soglasjem skupščine tožene stranke. Če omenjeno soglasje ni dano, se v skladu z 9. odstavkom 38.a člena takrat veljavnega ZGD-1 šteje, da je pravni posel oziroma pogodba nična. V primeru enoosebnih družb, bi moral tožnik za veljavno sklenitev takšnega pravnega posla pridobiti sklep edinega družbenika, ki bi moral biti ne le sprejet, ampak v skladu z deseto alinejo 505. člena ZGD-1, v zvezi s 38. a členom ZGD-1 ter prvim in drugim odstavkom 526. člena ZGD-1, tudi vpisan v knjigo sklepov, ki se vodi pri notarju. Sklepi edinega družbenika, ki niso vpisani v knjigo sklepov, namreč nimajo pravnega učinka. Ker tožnik za sklenitev Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014 ni pridobil (formalnega in zakonsko določenega) soglasja edinega družbenika tožene stranke, je omenjeni pravni posel ničen (24. in 25. točka obrazložitve). Ničen pravni posel je brez pravnih učinkov in tožnik poslovnega deleža v družbi B. d.o.o., nikoli ni pridobil in so drugačne pritožbene navedbe v smislu pridobitve poslovnega deleža, dekleratornosti vpisa v sodni register, povsem neutemeljene in nerelevantne. Morebitno vedenje lastnikov (družbenikov) tožene stranke in njihovo morebitno soglasje kot ga zatrjuje pritožnica, kot tudi generalno pooblastilo, ki ga je edini družbenik v času sklepanja pogodbe tožniku podelil za razpolaganje s poslovnimi deleži v družbah B. d.o.o. in C. d.o.o. in naj bi po navedbah pritožnika bilo podeljeno za sklenitev navedenega spornega posla, preprosto povedano ne zadošča (26. točka obrazložitve). Nerelevantne in pavšalne so pritožbene navedbe s katerimi zgolj teoretizira o različnih možnih situacijah v primeru večosebnih družb, saj je bila tožena stranka v času sklepanja navedenega spornega pravnega posla (Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014) enoosebna družba. Povsem pavšalni in nekonkretizirani so pritožbeni očitki o zlorabi ničnosti in se pritožbeno sodišče do njih niti ne more opredeliti.
Pravna sredstva v stečajnem postopku ne zadržijo učinkov imenovanja, ki nastopijo z objavo oklica ter je posledično stečajni upravitelj edini zakoniti zastopnik družbe, dokler ni razrešen. Če bo predlagatelj uspešen s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka in bo razveljavljen, bo lahko oživel njegov pravni interes za imenovanje poslovodje.
Trditveno in dokazno breme sta v pravdnem postopku najpomembnejši procesni bremeni, ki imata neposreden vpliv na uspeh stranke v postopku. Stranka mora v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožnik mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe), ter, kot to določa 212. člen ZPP, navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Da bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva, mora sodišče upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožnika je tako mogoče terjati le tisto, kar je od njega življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) ni mogoče znižati do te mere, da bi bil v svoji pravici do obrambe prizadet toženec - braniti se je namreč mogoče le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago.
Minimum tožbene dejstvene podlage narekuje teorija individualizacije, ki terja takšen opis, da je pravno razmerje iz konkretne pravde mogoče ločiti od drugih. Odločilni test o ustreznosti trditev je, ali bi sodišče ob ponujenih trditvah v primeru, da bi bili za to izpolnjeni procesni pogoji, izdalo zavrnilno sodbo po 318. členu ZPP. Če bi jo, potem je (bila) tožba nesklepčna. Pri tem pa ni nujno, da sta glede na predloženo procesno (trditveno) gradivo možna le dva odgovora; namreč bodisi odgovor, da je tožba nesklepčna in zato njena dokazna obravnava odpade ter se tožbeni zahtevek že takoj zavrne, bodisi da je sklepčna in je zato (pod predpostavko dokaznega uspeha) zahtevek v celoti utemeljen. Mogoči so tudi vmesni položaji. Vmesni položaji med obema skrajnostma so možni predvsem tedaj, ko gre za vprašanje količinskih dejstev ter s tem za vprašanje utemeljenosti zahtevka po višini. Ti vmesni položaji, ki nalagajo delno ugoditev in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, niso nujno posledica (delnega) dokaznega uspeha, marveč so lahko tudi posledica preohlapne trditvene podlage v delu, ki se nanaša na višino terjatve. Povedano bolj preprosto: ko gre za vprašanje sklepčnosti tožbe, ki se nanaša na višino zahtevka, se je treba vprašati, ali tožbene trditve morda ne omogočajo, da sodišče tožniku prisodi vsaj nekaj od tistega, kar zahteva. Sodišče mora zadostnost podanih trditev oziroma presojo njihove ustreznosti torej preveriti na podlagi navedenih testov.
Solidarna obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov. V primeru, ko tožeča stranka izpolnitev denarnega zahtevka terja od več solidarno zavezanih tožencev, je v sodni praksi utrjeno stališče, da solidarna obveznost tožencev izhaja iz porabe besedne zveze, da so toženci solidarno dolžni plačati uveljavljeni denarni znesek.
Če tekom postopka poseže vmes pravnomočna sodba zoper enega solidarnega dolžnika, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika in sta oba ločeno obsojena kot samostojna dolžnika, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zaradi tega sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.