ALTERNATIVNO REŠEVANJE SPOROV - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - TRANSPORTNO PRAVO
VSL00081485
Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) člen 1, 1/1, 2, 2/1. Konvencija o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz (Montrealska konvencija) člen 1, 1/1, 1/2, 18, 18/1, 18/3, 18/4, 38, 38/1. ZPPCP-1 člen 82, 82/1, 82/5. ZARSS člen 16, 16/3, 18, 18/3, 18/5. ZPP člen 141a, 142.
gospodarski spor majhne vrednosti - mednarodni prevoz blaga - prevoz blaga v cestnem prometu - letalski prevoz - izguba pošiljke - odgovornost prevoznika v cestnem prometu - očitna napaka - omejitev višine odškodnine - huda malomarnost - povrnitev separatnih stroškov - informativni narok - alternativno reševanje sporov - vabilo na narok - osebno vročanje
Sicer drži, da se skladno s četrtim odstavkom 18. člena Montrealske konvencije v primeru prevoza po kopnem, ki se opravi zunaj letališča v okviru izvajanja pogodbe za letalski prevoz za namen dobave pošiljke naslovniku, šteje, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom. Vendar pa je ta domneva izpodbojna in velja samo v primeru, če ni dokazov o nasprotnem. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, in sicer po tem, ko je toženka po zaključenem letalskem delu prevoza pošiljko pripeljala v svoje skladišče, od koder bi jo morala po cesti pripeljati do tožničinega sedeža. Ker je ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, domneva, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom, v obravnavani zadevi ne pride v poštev, posledično za presojo toženkine odgovornosti za izgubo pošiljke ni mogoče uporabiti določb Montrealske konvencije.
Toženka pošiljke ni izgubila namerno in se tudi ni zavedala možnosti nastanka škode, do izgube pošiljke pa je prišlo zato, ker je toženkin delavec zaradi podobnosti identifikacijskih številk na tožničini in drugi pošiljki ti številki zamenjal, tako da je na tožničini pošiljki pomotoma videl številko druge pošiljke, namenjene v Singapur, zaradi česar je bila pošiljka iz toženkinega skladišča pomotoma poslana napačnemu naslovniku v Singapur, kjer se je kljub toženkinemu prizadevanju za vrnitev pošiljke le-ta izgubila.
Tožničin očitek toženki, da pred pošiljanjem ni ustrezno preverila, kam je pošiljka namenjena, ne utemeljuje zaključka o hudi malomarnosti, ker ni bilo nobene razumne potrebe, da bi se poleg identifikacijske številke pošiljke dodatno preverjal še namembni naslov, ki je s to številko povezan. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se upoštevajoč izjemno redko pojavnost zmotne zaznave identifikacijske številke pošiljke dodatno preverjanje identifikacijske številke oziroma namembnega naslova ne pričakuje od povprečnega prevoznika, temveč kvečjemu od posebej pazljivega prevoznika, zato odsotnost dodatnega preverjanja namembnega naslova ne utemeljuje obstoja hude malomarnosti.
Tretji odstavek 18. člena ZARSS določa, da se vabilo na informativni narok strankam vroči osebno. Tretji odstavek 16. člena ZARSS določa, da se vročanje vabil na srečanja in naroke v okviru postopkov alternativnega reševanja sporov po tem zakonu opravi po pravilih pravdnega postopka. Iz podatkov spisa (vabilo na informativni narok o mediaciji na list. št. 34 spisa) je razvidno, da je bilo vabilo na informativni narok o mediaciji strankama in njunima pooblaščencema poslano po elektronski pošti, kar ne ustreza pravilom pravdnega postopka o osebnem vročanju, skladno s katerimi se pisanja osebno vročajo tako, da se vročajo po (fizični) pošti z osebnim vročanjem ali po varni elektronski poti (142. in 141.a člen ZPP). Ker toženka ni bila pravilno vabljena na informativni narok o mediaciji, ni dolžna nasprotni stranki povrniti stroškov tega naroka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00081323
OZ člen 3, 198, 333, 333/1, 583, 583/3. SPZ člen 116. ZPP člen 226, 226/1, 226/3, 339, 339/2-8, 451, 452, 453, 458, 458/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - prekluzija v postopku v sporih majhne vrednosti - nedovoljena pritožbena novota - lastninska pravica na nepremičnini - dovozna pot - uporabnina - uporaba tuje stvari v svojo korist - utemeljitev zahtevka - dokazovanje z listinami - predložitvena dolžnost - zemljiškoknjižni izpisek - dokazni predlog - preklic rabe - vsebina pogodbe - avtonomija strank - prekarij - trajno pogodbeno razmerje - odpoved trajnega dolžniškega razmerja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ko gre za razmerje med lastnikom in uporabnikom nepremičnine, za utemeljitev zahtevka na podlagi 198. člena OZ zadošča, da tožnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. Toženec pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje.
Kot primer, ko sodišče ne ukrepa po tretjem odstavku 226. člena ZPP in si ne priskrbi listine po uradni dolžnosti, pravna teorija omenja ravno izpiske iz zemljiške knjige.
Ker je zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin, v obravnavani zadevi ena od temeljnih predpostavk za utemeljenost tožbenega zahtevka, bi morala tožeča stranka dokaze za svoje navedbe o lastništvu nepremičnin predlagati že v tožbi. S tem, ko je predlagala vpogled v zemljiško knjigo za sporne nepremičnine, je to tudi storila. Ko je bila s strani nasprotne stranke opomnjena, da sodišče ni dolžno samo vpogledovati v zemljiško knjigo, je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi sama predložila zemljiškoknjižne izpiske. Stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka s predložitvijo zemljiškoknjižnih izpiskov prekludirana, je ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka že v tožbi predlagala vpogled v zemljiško knjigo, prestrogo.
Ugotavljanje vsebine pogodbe oziroma posameznih pogodbenih določil predstavlja dejansko vprašanje.
V 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih podeljene trajne pravice uporabe spornih nepremičnin ni mogoče pravno opredeliti kot prekarij, ki bi ga bilo mogoče kadarkoli preklicati. Prekarij je posebna oblika posodbene pogodbe, pri kateri čas trajanja in namen uporabe nista določena (tretji odstavek 583. člena OZ). Prekaristično razmerje traja do preklica lastnika stvari, ki lahko prekarij prekliče kadarkoli želi, brez omejitev. Bistvena značilnost prekarija je njegova začasnost in preklicnost. Ker 5. člen pogodbe o vzajemnih razmerjih govori o trajni pravici uporabe, ne gre zgolj za začasno neobvezno posodbo, ki jo lahko lastnik nepremičnin kadarkoli prekliče. Poleg tega ni mogoče šteti, da ni bil določen namen uporabe spornih nepremičnin.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3, 274. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-2. ZST-1 tarifna številka 1111, 1112.
nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - doplačilo sodne takse za pravdni postopek - stečajni postopek nad toženo stranko - prekinitev postopka - priznanje terjatve v stečajnem postopku - pravni interes (pravna korist) za tožbo - prenehanje pravnega interesa - zavrženje tožbe - neplačilo sodne takse - domneva umika tožbe - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - znižanje količnika
Glede na kronološki pregled procesnih dejanj pritožbeno sodišče ocenjuje, da je rok za plačilo sodne takse za redni postopek po plačilnem nalogu z dne 6. 12. 2023 potekel, tožnica pa taksne obveznosti, obračunane s tistim plačilnim nalogom, ni izpolnila. Kot rečeno, za tak primer zakon določa domnevo umika tožbe in znižanje taksne obveznosti na tretjino. Te pravne posledice imajo v konkurenci s tistimi, ki naj bi nastopile po oceni prvostopenjskega sodišča (ki jih je izpeljevalo iz tega, da je skupaj s sklepom o nadaljevanju prekinjenega postopka tožbo zavrglo zaradi prenehanje tožničinega pravnega interesa za tožbo, kar po ZST-1 ne privede do znižanja taksne obveznosti), prednost. Tožnica namreč ne more biti v slabšem položaju, kot bi bila v primeru fikcije umika tožbe. Zato je pritožnica kljub temu, da je bila tožba zavržena, upravičena do enakega znižanja taksne obveznosti kot v primeru domneve umika tožbe iz 105.a člena ZPP.
ZFPPIPP člen 24, 24/2, 24/2-2, 253, 253/1, 265, 265/1. ZZK-1 člen 94, 94/3.
posledice začetka stečajnega postopka - vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - prodaja nepremičnine - zavezovalni in razpolagalni pravni posel
Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu odločitve pravilno oprlo na stališče VSRS, ki je v odločbi III Ips 128/2014 z dne 22. 4. 2016 obravnavalo to problematiko. Utemeljeno ga je apliciralo na obravnavamo zadevo. V tej odločbi je VSRS pojasnilo, da ima kupec, če je bil v zvezi s prodano nepremičnino sklenjen le zavezovalni, ne pa tudi razpolagalni pravi posel, le obligacijsko terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Stvarnopravnih zahtevkov na podlagi zavezovalnega pravnega posla nima. Če razpolagalni pravni posel do začetka stečajnega postopka ni bil realiziran, ima kupec, ki je svojo obveznost plačila kupnine v celoti izpolnil, do stečajnega dolžnika "le" nedenarno terjatev, ki jo je treba pretvoriti v denarno po pravilih iz 253. člena ZFPPIPP. 94. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) narave terjatve kupca, ki je že v celoti izpolnil prodajno pogodbo, ne spreminja. Določba druge alineje 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1 je uporabljiva v primeru vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb (265. - 268. člen ZFPPIPP), saj za njih ne velja določba 253. člen ZFPPIPP. V primeru pogodbe, ki je s strani ene od pogodbenih strank že v celoti izpolnjena, je treba uporabiti 253. člen ZFPPIPP. Upnik mora nedenarno terjatev pretvoriti v denarno in jo prijaviti v stečajnem postopku nad prodajalcem.
Tudi po mnenju pritožbenega sodišča na sprejem odločitve (ali gre v obravnavani zadevi za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo) ne vpliva presoja, ali je bil tožnici solastni del nepremičnine, ki v naravi predstavlja poslovni prostor, pred začetkom stečajnega postopka izročen v posest. Dejstvo je namreč, kot je že bilo poudarjeno, da toženka, ne glede na to, med strankama sporno okoliščino, vseh svojih obveznosti po Prodajni pogodbi ni izpolnila - ni overila podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu. Očitno tudi VSRS v zgoraj citirani zadevi v zvezi s presojo, ali gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, dejstvo izročitve nepremičnine kupcu (tožeči stranki) v posest ni štelo za pravno odločilno. Ne glede na to, da sta bili v tej zadevi obe nepremičnini kupcu izročeni v posest, je presodilo, da gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Izhajalo je iz dejstva, da je kupec za obe nepremičnini plačal kupnino, s tem pa svojo obveznost v celoti izpolnil, kar pa ne velja za prodajalca (toženo stranko), ki kupcu za eno od nepremičnin ni izdal zemljiškoknjižnega dovolila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081331
ZIZ člen 15, 270, 270/2. OZ člen 107. ZPP člen 7, 7/2.
prodaja poslovnega deleža - začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - dokazni standard - verjetnost - odstop od pogodbe pred iztekom roka - smiselna uporaba ZPP - nezatrjevana dejstva
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pritožničinih trditev, da je nasprotnica zavarovanja prodajo poslovnih deležev, h kateri se je zavezala prizadevati, ovirala, ko je zoper svoja sopogodbenika predlagala izvršbo in z njo dosegla zastavno pravico na njunem deležu v družbi F. Dejstva iz tega sklopa, če so verjetna, bi lahko bila pomembna (v odvisnosti tudi od procesnega gradiva, ki ga je v svojo obrambo uveljavljala nasprotnica zavarovanja) s stališča 107. člena OZ, po katerem je dopusten takojšen odstop od pogodbe, če je iz sopogodbenikovega ravnanja očitno, da je ne bo izpolnil.
Neoporekanje nezatrjevanim (oz. nekonkretno zatrjevanim) dejstvom ne more zasnovati dejanske podlage za sodno odločbo.
Na splošno v postopku zavarovanja ni nujno (tako kot v pravdi) izčrpati vse dokazne ponudbe glede odločilnih dejstev; tipično bodo imeli "likvidnejši" listinski dokazi prednost, glede na naravo (zatrjevanega) spornega razmerja pa je včasih treba poseči tudi po personalnih dokazih, vendar niti v tem okviru ni treba izvesti vseh zaslišanj, pač pa se omejiti na tista, ki glede na zatrjevane okoliščine primera obetajo najkakovostnejše ugotovitve (prednost imajo osebe, ki so bolje seznanjene z zadevo, in priče - kar je pogosto nasprotno pravkar navedeni prvi skupini -, ki za izid zadeve niso močno zainteresirane.
Drži, da je bila podpisana "podizvajalska pogodba", vendar je bila dogovorjena pogodba v smislu drugega odstavka 62. člena ZDR-1. Nerazumno in nelogično je toženkino vztrajanje pri formalno zapisanih pogodbenih določilih, saj iz vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera izhaja, da pogodbenici, kljub zapisu pogodbe, nista sklenili podizvajalske pogodbe, ampak sta sklenili pogodbo o posredovanju delavcev.
razpravno načelo - izjeme od razpravnega načela - preiskovalno načelo - pomanjkljiva trditvena podlaga - materialno procesno vodstvo
Ker sodišče ni ugotovilo, da bi stranki pravdo uporabljali za obid zakona, odločbe v tej zadevi ne bi smelo opreti na dokaz z zaslišanjem priče C. C., saj nobena od strank njegovega zaslišanja ni predlagala.
Stranki sta odgovorni, da v zadevi preskrbita ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage. Ker sodišče ni ugotovilo, da bi stranki pravdo uporabljali za obid zakona, odločbe ne bi smelo opreti na dokaz z zaslišanjem priče, ki je ni predlagala nobena od pravdnih strank. Prav tako sodišče ni smelo samo dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage na podlagi izpovedbe priče in stranke.
sodna taksa za pritožbo - odmera sodne takse za pritožbo - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog - laična pritožba - taksna obveznost - taksna tarifa
Ker je sodišče prve stopnje s plačilnim nalogom III Pg 253/2024 toženi stranki znesek sodne takse pravilno odmerilo je utemeljeno zavrnilo njen (s tem povezan) ugovor.
ZASP člen 23, 23/1, 23/2, 37, 37/1, 37/5, 38, 38/1, 50. ZKUASP člen 9, 46, 48, 48/6. Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje (2006) člen 4.
kolektivno uveljavljanje pravic - reproduciranje avtorskih del - privatno in drugo lastno reproduciranje - fotokopiranje - skeniranje - razlog podobnosti - mobilni telefoni - nadomestilo - pravica do nadomestila - sodni izvedenec - izvedensko mnenje
Z nadomestilom iz 37. člena ZASP je urejena posebna poplačilna pravica avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja – razmnoževanja. Po tem določilu se kot njena temeljna oblika šteje fotokopiranje (prvi odstavek 37. člena ZASP), s fotokopiranjem pa so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja (peti odstavek 37. člena ZASP). Že sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz stališča, da reprodukcija po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje.
Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku osredotočilo na vprašanje, ali mobilni telefoni, ki jih je uvozila tožena stranka, omogočajo reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Ta presoja je bila omejena po predmetu, času in kraju.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika učinka obravnavane tehnike reproduciranja, ampak zgolj z vidika podobnosti tehnik reproduciranja.
Pritožbena teza, da je tožena stranka pri spornem poslu nastopala v svojem imenu (posredno zastopanje), ker naj bi bila v komunikaciji s tožečo stranko, sama grajala napake pri izvedbi del in sama nakazovala pogodbena plačila po predhodnih dveh računih, ne more vzdržati kritične pravne presoje. Tožena stranka je navedena dejanja opravljala v okviru izvajanja svoje upravniške funkcije zastopanja etažnih lastnikov v pravnem poslu s tretjo osebo, kar pa ne pomeni, da je sama z lastnimi sredstvi odgovorna za njihove pogodbene obveznosti.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da zgolj zaradi izostalosti seznama etažnih lastnikov kot priloge k pogodbi s tretjo osebo, to še ne pomeni, da pogodba ni bila sklenjena v imenu in za račun etažnih lastnikov.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - umik tožbe - materialno procesno vodstvo - protislovne navedbe - opozorilo nasprotne stranke - stroški pravdnega postopka - kriterij uspeha v pravdi - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožeča stranka v pritožbi priznava, da je tožbeni predlog v dopolnitvi tožbe pomotoma zapisala tako, kot da ni prejela plačila, vendar sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je v dopolnitvi tožbe tudi izrecno navedla, da umika tožbo za prejeto plačilo v višini 1.898,48 EUR in da glede na delno poplačilo dolga tako vztraja pri plačilu zneska 170,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2023 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo v sporu majhne vrednosti dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka), ne pa tudi zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. S povzetimi pritožbenimi navedbami pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določbe 188. člena ZPP, ki ureja umik tožbe in postopanje sodišča v primeru umika tožbe. Tožeča stranka s tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 188. členom ZPP), kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato ne more presojati, ali je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je presodilo, da tožeča stranka ni podala izrecne izjave o umiku tožbe za že plačan znesek, in posledično vsebinsko odločilo o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka.
Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da načeloma velja, da mora sodišče v primeru, ko zaradi protislovja med strankinimi navedbami in postavljenim tožbenim predlogom ni jasno, ali je prišlo do izrecnega umika tožbe, v okviru materialno procesnega vodstva razjasniti, ali gre v resnici za (delni) umik tožbe. Vendar materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno, kadar je na pomanjkljivosti opozorila že nasprotna stranka.
Temeljno merilo za odločitev o stroških postopka je kriterij uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP). Uspeh strank v pravdi se določa glede na izid odločitve o glavnem zahtevku, torej glede na to, ali je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno ali pa je tožbeni zahtevek zavrnjen. V obravnavani zadevi je bil tožbeni zahtevek v pretežnem delu (94,5 %) zavrnjen. Ker je torej tožeča stranka uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (5,5 %), je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP in tožeči stranki naložilo povrnitev vseh potrebnih stroškov postopka tožene stranke.
Ker so vsi roki za tožečo stranko potekli pred statusno spremembo tožene stranke, tožena stranka pa je vložila odgovor na pritožbo in predlagala nadaljevanje postopka, ni ovir za odločanje višjega sodišča o predloženi pritožbi. Bo pa moralo sodišče prve stopnje pred vročitvijo sodbe višjega sodišča izdati sklep o nadaljevanju postopka in ga vročiti pravdnima strankama, saj od vročitve odločbe višjega sodišča v povezavi z gornjim sklepom o nadaljevanju postopka tečejo roki za vložitev izrednih pravnih sredstev.
Izrecna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov ni potrebna, kadar to, zakaj izvedba dokazov ni bila potrebna, dovolj jasno izhaja iz siceršnje obrazložitve.
Res je sodišče prve stopnje v točkah 53 - 59 obrazložitve skoraj dobesedno prepisalo trditve toženke iz odgovora na tožbo v točkah 2.1 - 3.2, česar pa ni mogoče trditi za 60. - 64. točko obrazložitve, saj so tu povzeta le stališča toženke, predvsem iz druge pripravljalne vloge. Vendar pa je sodišče prve stopnje v teh točkah obrazložitve tudi pojasnilo, iz katerih konkretnih listin izhajajo ugotovitve (z navedbo listovne številke priloge), prav tako pa je tudi dovolj kritično ocenilo trditve toženke. Ne gre za to, da bi spregledalo navedbe tožnice, le ni jih ocenilo za utemeljene in s tem ne kot razloge za utemeljitev odločitve.
Banka je pred odobritvijo kredita dolžna presoditi kreditno sposobnost morebitnega kreditojemalca, prav tako pa tudi vpliv odobritve kredita na ugled banke. Podatki, ki jih je tožeča stranka dostavljala toženi, so bili namenjeni temu. Banka kot gospodarska družba pa nima nobenih razlogov, da bi podatke pridobivala, če ti niso potrebni za odobritev kredita, kar je eno njenih temeljnih poslanstev oziroma dejavnosti. S kakšnim namenom naj bi sicer pridobivala podatke o A. A., tožeča stranka niti ni pojasnila. Ti podatki so bili pri odobritvi kredita pomembni in potrebni. Ni pa bila banka dolžna najprej preverjati teh podatkov ter šele nato kreditno sposobnost tožnice, ki je nenazadnje bistveni in prvi pogoj za odobritev kredita.
V nasprotju z elementarno logiko je, da bi tožena stranka kot banka, ki je tudi gospodarski subjekt, kar koli storila s predlogom za odobritev kredita (razen ga že takoj zavrnila) in pridobivala podatke o morebitnem kreditodajalcu, ne da bi to počela zaradi presoje, ali bo kredit tudi odobrila, saj mora tudi sama optimalno ravnati s svojimi viri, tudi s svojimi zaposlenimi.
Tožena stranka je z negativnim mnenjem oddelka za skladnost na seji kreditnega odbora 12. 11. 2020, katerega posledica je bila zavrnitev odobritve kredita, upravičeno opustila vse nadaljnje dejavnosti v zvezi s tem kreditom, vsa njena ravnanja pred tem pa so bila usmerjena zgolj k preveritvi odločitve o odobritvi kredita, torej kreditne sposobnosti in drugih dejavnikov (kot je bila izjava o skladnosti), zato ji ni mogoče očitati, da bi bila odgovorna za kakršnokoli škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki.
Višjemu sodišču se je zastavilo tudi vprašanje, ali je opisano ravnanje sploh predstavljalo pogajanja v smislu 20. člena OZ. Ko banka pridobiva podatke in dokumentacijo, kar vse je namenjeno odločitvi o odobritvi kredita, z njene strani ne gre za pogajanja, prav tako se v tem delu ne pogaja niti morebitni kreditojemalec, ki le izpolnjuje zahteve banke, da bi pridobil želeni kredit.
ZASP člen 23, 23/1, 23/2, 37, 37/1, 37/5, 38, 38/1, 50. ZKUASP člen 9, 46, 48, 48/6. Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje (2006) člen 4.
kolektivno uveljavljanje pravic - reproduciranje avtorskih del - privatno in drugo lastno reproduciranje - fotokopiranje - skeniranje - razlog podobnosti - mobilni telefoni - nadomestilo - pravica do nadomestila - sodni izvedenec - izvedba dokaza z izvedencem - izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka
Z nadomestilom iz 37. člena ZASP je urejena posebna poplačilna pravica avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja - razmnoževanja. Po tem določilu se kot njena temeljna oblika šteje fotokopiranje (prvi odstavek 37. člena ZASP), s fotokopiranjem pa so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja (peti odstavek 37. člena ZASP). Že sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz stališča, da reprodukcija po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje.
Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku osredotočilo na vprašanje, ali so mobilni telefoni znamke X, ki so bili na slovenskem trgu dostopni v obdobju od 2016 do 2018, omogočali reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Ta presoja je bila omejena po predmetu, času in kraju.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika učinka obravnavane tehnike reproduciranja, ampak zgolj z vidika podobnosti tehnik reproduciranja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00081320
ZPP člen 226, 226/1, 226/3, 394, 394-10. ZIL-1 člen 88, 88/1, 88/1-b, 91, 91/1, 92, 92/1, 92/2, 93, 93/1, 111.
obnova postopka - novi dokazi in nova dejstva - informativni dokaz - novost in inovativnost izuma - izum - mnenje - intelektualna lastnina - najbližje stanje tehnike - stanje tehnike - ugotovitvena odločba - URSIL - listina pri drugi osebi
"Kandidati" za najbližje stanje tehnike, s katerimi je treba primerjati izum (prejšnji patenti, izdelki itd.), bodo lahko različni, enaki ali (najpogosteje) delno enaki in delno različni, kadar jih presoji v sodnem sporu izpostavi konkurent (tipično v pravdi) ali organizacija, ki opravlja popoln preizkus (tipično v upravnem sporu).
Pritožnica utemeljeno kritizira zavrnitev pridobitve mnenja RO205365 pri URSIL in izvedbe (branja) tega dokaza s strani sodišča prve stopnje. Zavrnitev je posledica napačne uporabe 10. točke 394. člena ZPP, češ da navedeno mnenje naj "ne bi predstavljalo novega dokaza, saj naj bi se v ponovljenem postopku ponovno preverjalo, ali izum izpolnjuje vse pogoje patentibilnosti, torej vključno pogoja novosti in inventivnosti, kar pa je že bilo predmet tega postopka". A je ravno to treba v ponovljenem postopku storiti pod pogojem, da bo mnenje RO205365 razkrilo enega ali več predmetov stanja tehnike, s katerimi patentirani izum še ni bil primerjan v pravnomočni sodbi.
Tožena stranka v ničemer ni prerekala trditev tožeče stranke, da storitev ni nikoli grajala ali prejete račune zavrnila (še najmanj zaradi domnevno neopravljenih storitev ali nepravilnih količin). Ta dejstva so torej dokazana.
Račun, ki mu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, je dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku. Navedeno sicer ne pomeni, da obstoja teh dejstev ni mogoče zanikati. Zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na dolžnikovi strani, v obravnavanem primeru torej na strani tožene stranke.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00083162
URS člen 33. ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/2, 65/3, 170. SPZ člen 10, 23. ZZK-1 člen 8, 41, 150, 150/2.
izvršba na nepremičnino - ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi - pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo - lastninska pravica na nepremičnini - lastninska pravica v pričakovanju na predmetu izvršbe - napotitev na pravdo - tožba tretjega za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - zaznamba sklepa o izvršbi - pridobitev zastavne pravice v izvršilnem postopku - učinkovanje zaznambe izvršbe - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - prodajna pogodba za nepremičnino - overjeno zemljiškoknjižno dovolilo - opustitev vpisa v zemljiško knjigo - lastninska pravica v pričakovanju - nadaljnja prodaja nepremičnine - veriga prodajnih pogodb - zemljiškoknjižno dovolilo ni vsebovano v listini o pravnem poslu - priznanje izločitvene pravice v stečajnem postopku - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - vpis v zemljiško knjigo - načelo vrstnega reda vpisov - obremenjenost nepremičnine z zastavno pravico (hipoteko) - uveljavljanje nedopustnosti izvršbe v pravdi - obstoj veljavnega razpolagalnega pravnega posla pred pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi - pravica do zasebne lastnine
Izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 se je sodna praksa ustalila na stališču, da ima imetnik lastninske pravice v pričakovanju, ki ni vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, prednost pred upnikom, ki je pridobil prisilno zastavno pravico v izvršilnem postopku oziroma takšna izvršba ni dopustna. Pričakovalna pravica varuje tistega, ki bi se do pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku že lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik in za vknjižbo že izpolnjuje vse pogoje, izostal je le zemljiškoknjižni vpis. Navedeno pomeni, da morajo biti za pridobitev lastninske pravice v pričakovanju izpolnjeni naslednji pogoji: 1) veljaven zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prodajalca prenesti lastninsko pravico na kupca; 2) razpolagalna sposobnost prodajalca in 3) veljaven razpolagalni pravni posel v obliki zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim prodajalec dovoli vknjižbo lastninske pravico na kupca, pri čemer mora biti podpis prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu notarsko overjen (23. člen SPZ in 41. člen ZZK-1). Za pridobitev pričakovalne lastninske pravice torej lahko izostane le četrti pogoj za siceršnjo popolno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - vpis v zemljiško knjigo.
V verigi pogodb za prenos lastninske pravice na nepremičninah morajo vse pogodbe same zase imeti naravo popolne oziroma perfektne listine, torej vsebovati tudi notarsko overjeno zemljiško knjižno dovolilo (prim. drugi odstavek 150. člena ZZK-1). V obravnavnem primeru tožnica zato ne more uspeti s sklicevanjem na popolnost listine med A. in C., če hkrati ne zatrjuje popolnosti naslednje prodajne pogodbe v verigi, to je med C. in njo samo.
Zato tožnica v času, ko je toženka na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi pridobila hipoteko na nepremičninah (12. 4. 2013), ni imela lastninske pravice v pričakovanju, na podlagi katere bi lahko preprečila izvršbo na te nepremičnine. Pritožnica ne izpodbija zaključka prvostopenjskega sodišča, da je lastninsko pravico na nepremičninah pridobila šele s sklepom o preizkusu terjatev in izločitvenih pravic v stečaju nad B. (z dne 7. 9. 2016), na podlagi katerega se je vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin, z začetkom učinkovanja vpisa 4. 4. 2017. Lastninsko pravico je zato pridobila potem, ko je toženka v svojo korist že imela vpisano zastavno pravico. Zato velja načelo vrstnega reda vpisov v zemljiško knjigo (10. člen ZZK-1), po katerem se vrstni red pridobitve stvarne pravice določi po trenutku, od katerega začne učinkovati vpis te pravice. V skladu s 170. členom ZIZ upnik z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiško knjigo pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Tožnica je zato postala lastnica nepremičnine, obremenjene z zastavno pravico v korist toženke, saj je slednja zastavno pravico pridobila, preden je tožnica postala lastnica.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081549
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3, 271, 271/1, 271/2. SPZ člen 119, 119/1, 119/2.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - primerno sredstvo zavarovanja - namen zavarovanja terjatve - namen zavarovanja z začasno odredbo - premoženje dolžnika - prepoved razpolaganja s premoženjem - odškodninska odgovornost - izpolnitev pogodbene obveznosti - sredstva rezervnega sklada
Upnik mora predlagati takšno sredstvo zavarovanja, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev služijo zagotovitvi (premoženja) za bodočo izvršbo.
Namen zavarovanja bi lahko tožeča stranka dosegla z začasno odredbo, ki bi urejala varovanje premoženja tožene stranke in prepoved razpolaganja s premoženjem tožene stranke, s čimer bi bilo tožeči stranki onemogočeno kasnejše poplačilo vtoževane denarne terjatve.
Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih vselej, kadar svojim naslovnikom sporoča stališče sodišča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki glede na pravno pravilo, ki ga je treba po oceni sodišča uporabiti, pridejo v poštev. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je eden od razlogov, zaradi katerega preizkus sodbe ni mogoč, pri čemer je glavno merilo kršitve po tej točki prav nemožnost preizkusa.
ZPP člen 104, 104/2, 285. OZ člen 40, 73, 73/1, 116. ZASP člen 168.
licenčna pogodba - nagib za sklenitev pogodbe - epidemija - COVID-19 - licenčna analogija - radiodifuzna retransmisija TV programov
Drugi odstavek 104. člena ZPP se nanaša samo na vloge. Če pa gre za dokazne listine, ki jim ni priložen overjen prevod, mora sodišče na podlagi 285. člena ZPP zahtevati od stranke, da v določenem roku predloži še overjen prevod listine.
Izdajateljice so odobrile tožničino zastopanje (prvi odstavek 73. člena OZ) s tem, ko so v cesijski pogodbi izrecno potrdile pooblastilo tožnici.
Ker po Licenčni pogodbi na višino pogodbeno določene licenčnine niso vplivale okoliščine, katere oddaje so se predvajale v okviru TV programov, kdaj in koliko časa, niti ni bilo ločitve med lastnimi oddajami (kršitev sorodnih pravic iz 137. člena ZASP) in pridobljenimi pravicami radiodifuzne retransmisije (kršitev avtorske pravice iz 31. člena ZASP), te okoliščine tudi niso relevantne za določitev višine odškodnine. Okoliščina, da tožnica v športnih TV programih zagotavlja prenose najatraktivnejših športnih dogodkov v živo, tj. športne vsebine najvišjega ranga, kot je Liga prvakov in druga tekmovanja, je lahko le nagib, ki ne vpliva na veljavnost pogodbe. Tožnica je tudi v času, ko zaradi epidemije COVID-19 ni bilo športnih prenosov v živo, zagotavljala toženki retransmisijo TV programov, zato ne gre za nemožnost izpolnitve po 116. členu OZ.
Po kriteriju (predhodno) dogovorjenega nadomestila, ki je v tem konkretnem primeru najustreznejše merilo licenčne analogije, je tožnica dolžna toženki povrniti škodo v višini, kot je bila med njima dogovorjena pred iztekom veljavnosti Licenčne pogodbe in za kakršno ceno je tožnica tudi dala ponudbo toženki za nadaljnje obdobje (pa je toženka ni sprejela).
sklenitev pogodbe po zastopniku - pooblastitev - ustno pooblastilo - podjemna pogodba (pogodba o delu) - nadzornik gradbenih del - izpodbijanje dokazne ocene
Dejstvo, da nadzornik ni imel splošnega pooblastila za sklepanje poslov ali oddajanje naročil v imenu investitorja, ne pomeni, da ga investitor ni mogel ustno pooblastiti, da odda enkratno naročilo za izvedbo del tožnici. Za podjemno pogodbo pisna oblika ni predpisana, zato se pisnost ne zahteva niti za pooblastilo.