Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodbo I Cpg 363/2009 z dne 13. 1. 2009, v kateri je Višje sodišče v Ljubljani pojasnilo, da mora stranka, ki predlaga "edicijo", predlagati tudi dokaz, da ima njen pravdni nasprotnik listino, če je to dejstvo sporno. Tega svojega dokaznega bremena pritožnici nista zmogli.
ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00079408
URS člen 26, 156. ZPPSL člen 152, 152/3, 154, 154/1, 155, 155/1, 155/2. ZFPPIPP člen 298a, 298a/3. ZZK-1 člen 89, 89/4, 89/4-1, 96, 96/1, 96/2, 96/2-2.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo stečajnega upravitelja - stečajni upravitelj - zakoniti zastopnik - državni organ - izvrševanje oblastne funkcije države - vpisi na podlagi sklepov stečajnega sodišča - vpisi na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu - ovire za vpis - pravnomočen sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - posebna pravila za prijavo in preizkus hipoteke in terjatve, zavarovane s to hipoteko ali maksimalno hipoteko - odgovornost države za delo stečajnega sodnika - pričakovalna pravica - protipravnost ravnanja sodnika - protiustavna pravna praznina - ustavni spor
Ravnanje stečajnega upravitelja v tej zadevi se ne uvršča med primere, v katerih stečajni upravitelji izvajajo nanje prenesene naloge države (oblast). Tudi kadar je fizičnim in pravnim osebam kot nosilkam javnega pooblastila poverjeno izvajanje oblasti, je značilnost njihovega ravnanja enostranskost in oblastvenost, tako da se o vsebini pravnih razmerij z zavezanci ne pogajajo, ampak jim obveznosti enostransko naložijo. V tej zadevi pa je pritožnica Pogodbo z upraviteljem sklenila po svoji volji in v prirejenem civilnopravnem razmerju. S sklenitvijo te pogodbe in z opustitvijo priprave na prodajo (pravnomočne vknjižbe lastninske pravice na stečajno dolžnico) je upravitelj objektivno ravnal s ciljem unovčitve dolžničinega premoženja in ni izvrševal nikakršne oblasti. Zato pritožnici država za to odškodninsko ne odgovarja.
Na zakonodajni ravni ni bil urejen položaj imetnikov hipotek, ki so bili vknjiženi na nepremičnini, še preden jo je stečajni dolžnik kupil. Očitno nevzdržno bi bilo, da bi se skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPPSL te hipoteke izbrisale, ne da bi tudi za njihove upnike veljalo, kar je izhajalo iz drugega odstavka 155. člena: "Iz kupnine se najprej poplačajo ločitveni upniki, katerih terjatve in ločitvene pravice so priznane." Te določbe na podlagi jezikovne razlage zakona zanje ni bilo mogoče uporabiti. Ne upravitelj, ne v okviru nadzora nad njim ali njegovega usmerjanja stečajno sodišče, niti slednje ob izdaji sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu niti zemljiškoknjižni sodišči prve ali druge stopnje niso zagrešili grobih kršitev zakonskih določb. Zaradi opisane pravne praznine namreč ni šlo za nezahtevno odločanje na podlagi jasnih določb.
ZASP člen 2, 3, 4, 4/2, 22, 22/1, 81, 82, 82/1, 130, 130/1, 132, 146, 146/1, 157, 157/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 16, 16/1, 44, 44/4. OZ člen 131, 190, 190/1, 193, 198, 346. ZPP člen 13, 212, 213, 214. ZUP člen 279.
kolektivno uveljavljanje pravic - javna priobčitev fonogramov - dovoljenje za kolektivno upravljanje - dovoljenje za za kolektivno upravljanje pravic - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - sklenitev pogodbe - višina nadomestila - prihodki iz radijske dejavnosti - civilna kazen
Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo.
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožeča stranka zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.
nadzorni svet - član nadzornega sveta - delavski predstavnik - izbris iz sodnega registra - listina, ki je podlaga za izbris - pristojnosti Agencije za zavarovalni nadzor - odločba Agencije za zavarovalni nadzor - prepoved opravljanja funkcije - dokončna in izvršljiva odločba v upravnem postopku
Agencija za zavarovalni nadzor je neodvisni regulatorni organ, ki nadzira slovenski zavarovalni trg. ZZavar-1 ji z namenom zagotavljanja strokovne usposobljenosti članov nadzornih svetov zavarovalnic podeljuje določene pristojnosti, med drugim pristojnost izdaje odločbe o prepovedi opravljanja funkcije, če ugotovi, da član nadzornega sveta ne izpolnjuje pogojev iz 66. člena ter prvega in drugega odstavka 67. člena ZZavar-1.
ZASP člen 2, 3, 4, 4/2, 22, 22/1, 81, 82, 82/1, 130, 130/1, 132, 146, 146/1, 157, 157/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 16, 16/1, 44, 44/4. OZ člen 131, 190, 190/1, 198.
kolektivno uveljavljanje pravic - javna priobčitev fonogramov - dovoljenje za kolektivno upravljanje - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - sklenitev pogodbe - višina nadomestila - prihodki iz radijske dejavnosti - civilna kazen
Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo.
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožeča stranka zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00079255
SPZ člen 23, 141, 142. ZZK-1 člen 34, 124, 149, 149/4, 149/5, 243, 244. OZ člen 3, 5, 86, 86/1.
popravni sklep - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - pravnomočnost - pooblastilo za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - izbrisna tožba - veljavnost vknjižbe - materialnopravna veljavnost vknjižbe - formalnopravni razlogi neveljavnosti vpisa - notarska hipoteka - dobra vera - ničnost kreditne pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič
Zemljiškoknjižno dovolilo je nujni sestavni del sporazuma o ustanovitvi notarske hipoteke. Zato v takšnem primeru pooblastilo za sklenitev pravnega posla o ustanovitvi hipotek v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa obsega tudi pooblastilo za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Brez izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila hipotek ne bi bilo mogoče ustanoviti. Prav z namenom ustanovitve hipotek pa je bilo pooblastilo dano. Če pooblastilo ne bi obsegalo izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, pooblaščenec ne bi mogel opraviti tisto, za kar je bil pooblaščen - sklenitev sporazuma, ki je vsebovalo zemljiškoknjižno dovolilo in s tem za zastavo nepremičnin.
izdaja sodbe brez opravljene glavne obravnave - obvezne sestavine pritožbe - gola pritožba - preizkus po uradni dolžnosti
Edino, kar je pritožnica zapisala, je, da želi, da "se opravi obravnava, na kateri se bo dokazalo, da je sklep številka opr. I Pg 1114/2023 izdan nepravilno". To ni konkretno obrazložen očitek kršitve po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta se glasi: "Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je […] podana: […] 10. če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo[.]" Na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da je ne išče (raziskuje) samo, zato jo mora pritožnik konkretno obrazložiti. Tega pritožnica ni storila.
stroški postopka - končni uspeh - načelo uspeha v pravdi - stroški pritožbe - različen uspeh strank v posameznih fazah postopka
Čeprav torej tožena stranka s pritožbo zoper sklep o pristojnosti sodišča ni uspela, ji mora stroške te pritožbe povrniti tožeča stranka, saj ji jih je povzročila s sprožitvijo pravde, v kateri ni uspela, tožena stranka pa se je imela pravico braniti in izkoristiti pravna sredstva zoper odločbe, ki so bile izdane tekom postopka.
ZIZ člen 270, 270/2, 270/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - verjeten obstoj nevarnosti - objektivna nevarnost - subjektivna nevarnost - neznatna škoda
Objektivna nevarnost za začasno odredbo ne zadošča. Enako je v našem primeru sodišče prve stopnje evidentno ugotovilo, da tožena stranka v smeri kakršnegakoli odtujevanja, zmanjševanja oziroma skrivanja premoženja ne ravna in tega tudi tožeča stranka v postopku ni zatrjevala. Le konkretno ravnanje v tej smeri pa je tisto, ki bi lahko vplivalo na vprašanje (ne)utemeljenosti začasne odredbe, s tem bi bila izpolnjena subjektivna nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, pretekla poslovanja tožene stranke, ki sicer resda vplivajo na vprašanje plačevitosti tožene stranke do svojih upnikov, pa sama po sebi ne morejo vplivati na vprašanje (ne)utemeljenosti začasne odredbe.
razmerja med etažnimi lastniki - upravljanje skupnih delov nepremičnine - obveznosti etažnega lastnika - oddajanje skupnih delov v najem - obveščanje etažnih lastnikov - stopničasta tožba
Zgolj pomanjkanje podatkov, potrebnih za konkretizacijo tožbe in tožbenega zahtevka (dokazna in trditvena stiska), samo po sebi ni pogoj, da bi se s prvim zahtevkom lahko uspešno iztožilo njihovo posredovanje. Tožnik si s stopničasto tožbo lahko pomaga samo, če ima po materialnem pravu pravico, da mu toženec posreduje določene informacije. Takšne (materialnopravne) pravice (procesnopravni) 182.a člen ZPP ne ustanavlja. Kot pa je razložilo Vrhovno sodišče, takšno pravico tožnik v tej zadevi na podlagi šestega odstavka 121. člena SPZ ima.
zamuda roka za plačilo sodne takse - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiva zamuda stranke - nenadna in nepredvidljiva bolezen ali poškodba
Zgolj obstoj bolezni in zdravljenje še ne zadošča za vrnitev v prejšnje stanje, temveč bi morala pritožnica izkazati tudi, da v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja zamude zaradi bolezni ni mogla preprečiti.
Pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil zlom sramnice prav gotovo naključje, ki ga tožnica ni mogla predvideti in da je potek hudega onkološkega zdravljenja primarnega karcinoma in sekundarne maligne neoplazme, ki se pričelo neposredno med rehabilitacijo zloma in se je izteklo po preteku roka za plačilo sodne takse, takšna okoliščina, zaradi katere zamude s plačilom sodne takse ni mogla preprečiti ali predvideti, saj ji je predvidevanja v zvezi s sodnimi postopki onemogočil predhodni zlom sramnice, zaradi katerega je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje vsaj ene mesec nepokretna, že v vmesnem času pa njene psihične in fizične zmožnosti zaradi kemoterapije praktično neobstoječe.
rok za odgovor - pravica družbenika do informacije in vpogleda - poslovodja družbe - zahteva za sklic skupščine
Iz teorije izhaja, da je načeloma družbenik upravičen vedeti za vse podatke o delovanju in poslovanju družbe, saj je - nepravno vzeto - lastnik ali solastnik podjetja. Zato bi lahko načeloma zahteval tudi informacijo o podatkih, ki so poslovna skrivnost. Pravica je namenjena informaciji in/ali odločanju o kateremkoli vprašanju, za katerega družbenik meni, da je pomembno za njegov ali družbeni položaj. Gre za široko razumevanje pravice do informacij in vpogleda.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo in ni sporno, da je dal predlagatelj v zahtevi 4. 7. 2023 nasprotnima udeleženkama rok 5 dni za odgovor, dejansko pa je počakal z vložitvijo zahteve 13 dni. Tak rok ustreza zakonski dikciji.
Skladno s prvim odstavkom 87. člena OZ mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, vendar v konkretnem primeru toženka ni ničesar prejela na podlagi ničnega posojila, ker je bilo tudi nakazilo fiktivno (krožno). Kondikcijski zahtevek po 87. členu OZ se ravna po obogatitvenem (glej 190. člen OZ) in ne vrnitvenem načelu, čemur pritrjuje tudi pravna teorija. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo 87. v zvezi s 190. členom OZ. Tudi ni napačno uporabilo določbe 50. člena OZ o navideznem pravnem poslu. Lastna in neutemeljena je tožničina dokazna ocena, da sta pogodbeni stranki imeli voljo skleniti posojilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, in da so takšno voljo imele glede poslov tudi druge pogodbene stranke krožnega posojila. Ali je sporno posojilo skrivalo kakšen drug pravni posel, ni pravno relevantno, saj v 50. členu OZ ni izražene zahteve, da bi navidezna pogodba morala skrivati kakšen drug pravni posel. Pravdni stranki sta kot udeleženki krožnega posojila preprosto ustvarili fikcijo posojila in nakazila, zato drugačnim pritožbenim dokaznim ocenam ni mogoče slediti.
Pritožbeno sodišče ne sledi razlogom sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) I Ips 141/2006 z dne 24.5.2007, iz katere izhaja možnost neobličnega soglasja pri poslih, ki so izvedeni v nasprotju z 263. členom ZGD-1, saj dejansko stanje v zadevi VS RS ni primerljivo dejanskemu stanju v tej pravdi. V tej pravdi se obravnavajo posli s povezanimi osebami v okviru 38. členu ZGD-1. Prav tako tudi sodba kazenskega oddelka VS RS izraža stališče, da mora biti soglasje jasno in vnaprejšnje, upoštevaje zgoraj izpostavljeno sodbo Višjega sodišča v Mariboru pa tudi dano za konkreten pravni posel. Sodna praksa v zvezi z uporabo 38. člena ZGD-1 je strožja in zahteva formalno soglasje. Izpolnjen je dejanski stan iz 38. a člena ZGD-1, po katerem so sporna posojila nična, zato ni mogoče slediti nekakšnemu pritožbenemu zavzemanju, da 38. a člen ni kogenten in da naj se preprosto ne uporabi. Sodna praksa kazenskega oddelka VS RS ni uporabljiva v konkretnem primeru po 38. a členu ZGD-1, medtem ko iz sodne prakse višjih sodišč (glej npr. zgoraj omenjeno odločbo Višjega sodišča v Mariboru) izhaja, da mora biti sklep edinega družbenika oziroma sklep skupščine sprejet v obliki, ki jo predvideva ZGD-1.
ZPP člen 18, 18/3, 29. ZMZPP člen 56. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 25. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4/4.
civilnopravno razmerje z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - sporazum o mednarodni pristojnosti - konzularne funkcije - zavrnitev dokaznih predlogov - kraj izpolnitve - kolizijska pravila - pogodbeni statut - najtesnejša povezanost - nemško pravo - konkludentna ravnanja - pooblastilo
Obstoj in veljavnost dogovora o mednarodni pristojnosti mora dokazati tista stranka, ki se na tak dogovor sklicuje. Zato mora tudi obstoj pooblastila zatrjevanega pooblaščenca, ki naj bi sklenil dogovor o mednarodni pristojnosti v imenu in za račun ene od strank, dokazati tista stranka, ki uveljavlja dogovor o mednarodni pristojnosti.
Mednarodno pravo je res del slovenskega pravnega reda, vendar to ne pomeni, da je njegova pravila in načela mogoče uporabiti tudi v primeru, ko iz narave spornega razmerja izhaja, da le-to ne spada na področje pravnega urejanja mednarodnega javnega prava, ki ureja mednarodna razmerja med subjekti mednarodnega prava. Zasebnopravni posli, ki jih država sklene kot poslovni subjekt (iure gestionis), niso predmet pravnega urejanja mednarodnega javnega prava.
Če dogovor o mednarodni pristojnosti ni sklenjen v eni od predpisanih oblik, ga je možno naknadno odobriti samo tako, da se tožena stranka spusti v postopek, ne da bi ugovarjala pristojnosti, ne pa tudi tako, da tožena stranka delno izpolni svoje pogodbene obveznosti.
Pravnoposlovnih ravnanj konzulata oziroma konzularnih predstavnikov (sklenitev pogodbe, plačilo posameznih računov) ni mogoče pripisati državi pošiljateljici po načelu enotnosti državnega ustroja, ker je to načelo uveljavljeno na področju mednarodnega javnega prava, in ne na področju obligacijskega prava.
Ne drži bistvena pritožbena navedba, da se zaradi tožnikovega položaja kot predsedujočega skupščini in pooblaščenca oziroma kolizijskega zastopnika družbe pri podpisu pogodbe o zaposlitvi s poslovodjo učinek sklenjene sodne poravnave nanaša nanj in da jo ima zato pravni interes izpodbijati.
OZ člen 40, 40/2. URS člen 23. ZZK člen 35. ZFPPIPP člen 300.
litispendenca - priznanje terjatev v stečajnem postopku - pogojna terjatev - ločitvena pravica - zloraba pravice - zastavna pravica - ničnost - fiktivna pogodba - zemljiški dolg - kreditna pogodba - solidarni dolžnik - pristop k dolgu - zloraba pravice do sodnega varstva
Za ničnost nekega pravnega posla ne zadošča nedopusten nagib ene od strank, če druga zanj ni vedela (drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika) in je bil posel realiziran tako, kot je bil dogovorjen, ima pa dopusten predmet in podlago. Kreditna pogodba, h kateri je drugi tožnik pristopil kot solidarni dolžnik, in glede katere ni sporno, da ni bila fiktivna, je bila sklenjena že v letu 2010. Res je prvi tožnik navajal, da naj bi bila takrat že vložena tožba A. na razveljavitev posla z drugim tožnikom in na vračilo kupnine, vendar take navedbe ne zadoščajo za ugotovitev ničnosti pogodbe o solidarnem poroštvu, ki je bila sklenjena z banko. Običajno je, da h kreditni pogodbi za pravno osebo pristopijo kot solidarni dolžniku tudi njeni (dejanski) lastniki. Res je bilo zavarovanje sprva samo z menicami, vendar je drugi tožnik že na podlagi kreditne pogodbe postal solidarni dolžnik. Zato ni nič nenavadnega in gre za običajno prakso, da je banka v letu 2012 svojo terjatev dodatno zavarovala na način, da ji je drugi tožnik izročil zemljiško pismo za že prej ustanovljeni (in v zemljiški knjigi vpisan) zemljiški dolg. Ker kakšnih drugih navedb glede tega, da naj bi banka za očitan namen drugega tožnika vedela, oziroma da sicer ne bi zavarovala svoje terjatve s poroki in v posledici z zemljiškim dolgom (ali hipoteko), prvi tožnik ni podal, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prvi tožnik ni izkazal niti, da naj bi bil posel fiktiven niti da naj bi bil ničen. Naknadno je bil med solidarnima dolžnikoma in banko sklenjen dodatek, s katerim se je solidarno poroštvo spremenilo v pristop k dolgu. Zaradi tega dodatka sama terjatev in njeno zavarovanje nista postali fiktivni in tudi ne nični.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00079161
OZ člen 106, 247. ZPP člen 8, 139, 139/3, 277, 277/1, 277/2, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4, 318/4, 338, 338/2, 339, 339/2, 339/2-8.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročanje tožbe - vročanje pravni osebi na naslovu v registru - fikcija vročitve - nesklepčnost tožbe - dejanska trditvena podlaga - utemeljenost tožbenega zahtevka - nasprotje med navedbami v tožbi in predloženimi dokazi - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - odstop od pogodbe - dodatni rok za izpolnitev obveznosti - pogodbena kazen
Zamudna sodba temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Posledično tožena stranka po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati.
ZFPPIPP člen 132, 132/3. ZIZ člen 165, 165/3. ZSReg člen 11, 11/2, 17, 17/1, 17/2, 34, 36, 36/1, 39, 40, 40/3.
vpis zaznambe sklepa o izvršbi v sodni register - pravica do pritožbe - prizadeti udeleženec - pravne posledice začetka stečajnega postopka - ustavitev izvršilnega postopka
Drži sicer pritožbeno izvajanje, da gre v obravnavani zadevi za postopek vpisa zaznambe sklepa o izvršbi, ki se izvede po uradni dolžnosti in ki ga sproži izvršilno sodišče. Zanj skladno z v pritožbi citirano sodno prakso velja, da registrsko sodišče presojo utemeljenosti predloga za vpis iz 34. člena ZSReg izvede zgolj v omejenem obsegu in da ni pristojno presojati, ali je odločitev izvršilnega sodišča glede (zaznambe) izvršbe na poslovni delež prvega udeleženca pravilna ali ne. Sodišče prve stopnje s svojo presojo v obravnavani situaciji ni ravnalo v nasprotju s pravkar povedanim. Izpodbijana odločitev ne temelji na presoji vsebinske (ne)pravilnosti sklepa o izvršbi. Vanjo se namreč sodišče prve stopnje sploh ni spuščalo. Temelji na objektivnem dejstvu, do katerega je prišlo po izdaji sklepa o izvršbi, t.j. začetku stečajnega postopka nad prvim udeležencem. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je treba tovrstne okoliščine, ki imajo določene pravne posledice, upoštevati po uradni dolžnosti v postopkih, ki se nanašajo na (položaj) stečajnega dolžnika.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSK00078883
Uredba o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (2020) člen 1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 1. PZ člen 43, 78. ZGJS člen 5, 5/1, 5/1-3, 34.
gospodarska javna služba - odškodninska odgovornost države - javno podjetje - javni interes - vzročna zveza - monopol - svobodna gospodarska pobuda - zakonitost postopka sprejemanja podzakonskega akta - izvajanje javne službe na podlagi koncesije - konkurenca - vloga o zainteresiranosti - pravica do mirnega uživanja premoženja
PZ je že v letu 2010 določil, da je pomorska pilotaža gospodarska javna služba in za izbiro načina izvajanja pooblastil Vlado. Vlada sicer vse do leta 2020 področja ni uredila, vendar je bilo razumno pričakovati, da bo ustrezen predpis prej ali slej sprejet. Tega se je navsezadnje zavedala tudi tožeča stranka, saj je (sicer brez ustrezne podlage v ZGJS) podala vlogo o zainteresiranosti. Ni sporno niti, da je bila tožeča stranka ves čas edini izvajalec pomorske pilotaže v A., pri čemer je dejavnost izvajala na podlagi pogodbe z A., dejavnost je torej izvajala kot monopolist. Po tretji alineji prvega odstavka 5. člena ZGJS Republika zagotavlja gospodarske javne službe v javnem podjetju, kadar gre za opravljanje ene ali več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti, ki je določena kot gospodarska javna služba, gre pa za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot profitno. Pri pomorski pilotaži v tovornem pristanišču A. gre nedvomno za po naravi stvari in glede na dejansko stanje monopolno dejavnost, ki jo je mogoče izvajati kot profitno. Ves čas je torej obstajala realna možnost, da Vlada kot način izvajanja GJS določi javno podjetje. Dejstvo, da je tožeča stranka dejansko opravljala dejavnost od leta 2010 do leta 2020, ji zato ne daje nobenih konkretnih legitimnih pričakovanj, da bi enako dejavnost lahko izvajala tudi po tem, ko bi Vlada izpolnila svojo obveznost in uredila način izvajanja GJS.