davčna izvršba - izvršilni naslov - naknadna sprememba izvršilnega naslova - stroški postopka
Davčni organ bi moral ob upoštevanju drugega odstavka 152. člena ZDavP-2 stroške davčne izvršbe, kamor v konkretnem primeru spadajo stroški izdaje sklepa o izvršbi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 30 dni od dneva, ko je davčni organ ugotovil, da izvršba ni bila upravičena do plačila, povrniti tožniku, v kolikor so bili ti stroški že poravnani. V obravnavanem primeru se je namreč kasneje izkazalo, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan neupravičeno, zaradi česar po presoji sodišča v takem primeru tožnik ni tisti, ki bi moral plačati stroške davčne izvršbe.
ZEKom-1 člen 14, 14a, 14a/2, 14a/6, 218, 218/2. ZEKom-2 člen 16, 16/2.
telekomunikacije - dostop do podatkov - posredovanje podatkov - pravna podlaga - zavrženje zahteve
Ne obstoji normativna podlaga za zahtevo tožnic, da se jima podatki posredujejo prav v .xml formatu. Po presoji sodišča je toženka pravilno presodila, da je stranka z interesom dolžna podatke posredovati v enaki obliki, kot jih hrani sama zase, ni pa dolžna zgolj zaradi ugoditve prošnji tožnic te podatke preoblikovati v zaprošeni format.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški
V konkretnem primeru po presoji sodišča ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito.
V konkretni zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj bo v tem primeru vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in bo imel povsem drugačen status, kot ga je imel, ko so ga hrvaški policisti prijeli po prečkanju bosansko-hrvaške meje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški
Tožnik je v osebnem razgovoru povedal, da na Hrvaškem ni imel nobenih problemov in da tam ni bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju in ponižanju. S splošnimi, nekonkretiziranimi navedbami ni uspel prepričati sodišča, da bo do takšnega ravnanja hrvaških pristojnih organov prišlo po predaji na podlagi določb Uredbe Dublin III.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito
Za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je tožnik ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi.
V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Drži tožbena ugotovitev, da tožnikova subjektivna izkušnja, če je vse zatrjevano res (da je bi s strani hrvaških organov pretepen, da je moral ob vojakih stati moker, zunaj na meji, da so mu bile zaplenjene njegove stvari (mobitel in denar), da mu ni bil omogočen tolmač ter da je ves postopek potekal v hrvaškem jeziku), omogoča zaključek, da hrvaški organi s tujci, ki se nelegalno nahajajo na teritoriju Hrvaške, ravnajo nečloveško in poniževalno. Glede na povzeta materialnopravna stališča in stališča Vrhovnega sodišča RS, pa ravnanje hrvaških policistov (in vojakov) s tujci, tudi če je resnično táko, kot ga zatrjuje tožnik, ne dokazuje ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III.
Tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov in vojakov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, do katerih vseh se je v opredelila toženka v izpodbijani odločbi, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Upravnemu sodišču RS.
ZVZD-1 člen 17, 71, 73. PZ člen 24, 78, 78/1, 90, 90/1, 181. Pravilnik o ravnanju s tankerji in oskrbo ladij s pogonskim gorivom v tovornem pristanišču Koper (2009) člen 1, 15.
inšpekcijski ukrep - oprema za delo - kršitev predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu - pomorsko pravo
Tožeča stranka v tožbi kot prvi ugovor uveljavlja, da je v obravnavani zadevi, v kateri se tožeči stranki očitajo kršitve določb ZVZD-1, odločala Pomorska inšpekcija, ki pa po njenem mnenju za to ni stvarno pristojna. Sodišče s tem stališčem tožeče stranke ne soglaša. Nadzor nad izvajanjem ZVZD-1, predpisov, izdanih na njegovi podlagi, in drugih predpisov o varnosti in zdravju pri delu, ter nad varnostnimi ukrepi, določenimi s splošnimi akti delodajalca in kolektivnimi pogodbami, opravlja inšpekcija dela. Izjema pa velja za ta nadzor na morskih plovilih za gospodarske namene, vpisanih v slovenski ladijski register, razen nadzora na ribiških ladjah, saj ta nadzor opravlja inšpekcija, pristojna za pomorstvo. Inšpekcija, ki je pristojna za pomorstvo, je po določbi 181. člena PZ pomorska inšpekcija pri ministrstvu, pristojnem za pomorstvo.
Tožeča stranka oporeka tudi zahtevi tožene stranke, da mora pridobiti osebno varovalno delovno opremo za zaposlene delavce (pomorske pilote), in sicer ATEX VHF prenosne radijske postaje ter zaščitne antistatične delovne obleke za delovanje v eksplozivnih območjih na tankerjih in na terminalih za nafto ter terminalu "A." za kemične snovi. Tožeča stranka trdi, da takih zahtev ne določa noben predpis in da je zato taka zahteva tožene stranke po njenem mnenju neutemeljena. Sodišče je pri odločanju o tem ugovoru tožeče stranke izhajalo iz Pravilnika o ravnanju s tankerji in oskrbo ladij s pogonskim gorivom v tovornem pristanišču Koper. Ob upoštevanju opisanih določb Pravilnika, sodišče soglaša s toženo stranko, da so zaradi nevarnosti tovora, ki ga prevažajo tankerji (nafta, njeni derivati, kemikalije) in s tem možnosti, da te snovi onesnažijo okolje ter povzročijo nevarnost za ljudi in plovila, zahtevani posebni varnostni ukrepi. Ker ni dvoma, da zaposleni pri tožeči stranki glede na naravo dela dostopajo do tankerjev in terminalov, kjer so ti tankerji privezani, je razumljivo, da morajo imeti obutev in opremo, ki ne povzroča iskrenja, torej antistatično delovno obleko (oblačila, ki ne ustvarjajo statične električne energije in ne povzročajo iskrenja, s tem pa se zmanjša možnost povzročitve požara ali eksplozije).
mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - dokazna ocena - splošna verodostojnost - prosilec iz Pakistana
Tožnik je bil samo enkrat udeležen v pretepu v zvezi z verskim obredom, kjer naj bi dobil hud udarec po nogi s palico, med tem ko za prvi incident (pretep) niti ni rekel, da je bil on žrtev. Poleg tega naj bi bile tarče omenjenih prisilnih obredov mladi fantje, tožnik pa je bil februarja 2018, ko se je prvič umaknil k stricu, kjer je bil varen, tik pred polnoletnostjo. Ob drugem incidentu je že bil polnoleten, v času izpodbijanega akta pa je bil star že 20 let.
Tožnik ni izkazal, da ga izvorna država (policija) ne bi mogla zaščititi zoper zatrjevano matretiranje v času priprav na verski obred šiitov. Tožnik se tudi ne sklicuje na nobeno konkretno informacijo o stanju v Pakistanu, ki bi kazala na to, da ga policija ni sposobna ali da ga ne bi hotela zaščititi
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih in socialnih razlogov.
Tožnica v tožbi zgolj pavšalno navaja, da ni ničesar dolžna, ne navede pa konkretno, kdaj naj bi dolgovani znesek plačala in v kakšni višini, ter za svoje navedbe tudi ne predloži nobenih dokazov. Pri tem pa v tožbi tudi sama priznava, da je morda dolžna plačilo za NUSZ za leto 2013. Pavšalnih ugovorov tožnice pa sodišče ne more presoditi. Na podlagi 20. člena ZUS-1 sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta zgolj v okviru tožbenih navedb.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - lobiranje - register lobistov - pravila postopka
Sodišče se strinja s tožečo stranko, da je tožena stranka resničnost dejstev, ki se nanašajo na vplivanje tožeče stranke na obravnavanje in sprejemanje predpisov neutemeljeno ugotavljala zgolj z zapisom priče o lobističnem stiku. Tak zapis je lahko dokaz o dejstvu, ki se dokazuje, vendar, nima večje dokazne moči od drugih dokaznih sredstev. Tožena stranka bi morala omogočiti tožeči stranki dokazovanje svojih nasprotnih trditev, da do njenega vplivanja na B. B. ni prišlo.
Tožena stranka ravnala napačno, ko je po ugotovitvi, da je vloga tožeča stranke nepopolna, namesto da bi ravnala v skladu s 67. členom ZUP in jo pozvala na dopolnitev vloge, vlogo zavrnila. Res je, da v 10. točki javnega razpisa piše, da dopolnjevanje ponudb ni dovoljeno in da bo koncedent nepopolne ponudbe zavrnil z upravno odločbo. Vendar je iz navedenega razloga že besedilo javnega razpisa v nasprotju z ZUP, saj določa drugačno ravnanje z nepopolnimi vlogami, kot pa jo veleva zakon. Čeprav 10. točka javnega razpisa res določa, da se nepopolne vloge zavrnejo z upravno odločbo in da jih ni možno dopolnjevati, bi moral pristojni organ po prejemu ponudbe postopati v skladu z ZUP.
javni razpis - subvencija za zagon inovativnih podjetij - točkovanje - merila za točkovanje vlog
Ker tožnica z ugovorom v zvezi z ocenjevanjem po 1. merilu (Predstavitev na Demo dnevu v okviru pred-selekcijskega postopka tekmovanja), ne more uspeti, saj ni vložila tožbe na konkretnost postopka,so posledično tudi njeni ugovori v zvezi z ocenjevanjem po 3. merilu (Inovativnost) pravno nepomembni. Četudi bi tožnica zatrjevano uspela dokazati, to namreč ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev sodišča, torej da bi sodišče odločitev toženca, da se vloga tožnice na Javni razpis ne odobri, presodila kot nezakonito ter da bi izpodbijani sklep toženca odpravila.
dohodnina - drug dohodek - dohodek iz kapitala - prikrito izplačilo dobička
4. točka prvega odstavka 90. člena ZDoh-2 določa, da se kot prikrito izplačilo dobička štejejo izplačila, kot so določena v ZDDPO-2, konkretno so določena v 7. točki 74. člena. Kot je razsodilo Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 3/3023 z dne 13. 9. 2023, pa že iz besedila določbe 7. točke 74. člena ZDDPO-2 izhaja, da zajema tudi enostranske obveznosti. Prav enostranske obveznosti (oziroma izplačila brez obveznosti vračila oziroma druge proti dajatve) družbe A. A. do tožnika pa so bile ugotovljene v obravnavani zadevi. Glede uporabe materialne razlage 7. točke 74. člena ZDDPO-2 (v povezavi s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2), kot jo je podalo VSRS v navedenem sklepu, pa sodišče ugotavlja, da jo je potrebno uporabiti tudi za nepravnomočno zaključene zadeve, kot je obravnavana, in ne šele za obdavčljive dogodke po tej odločitvi VSRS (četudi gre v delu za razširitev dosedanje razlage tega prava s strani VSRS), kot to meni tožena stranka. Gre namreč za vprašanje pravilne razlage materialnega prava, na katerem temelji izpodbijana odločba.
Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2, 12/3, 14, 14/4.
stroški odvetnika - brezplačna pravna pomoč - odvetniška tarifa
Drugi odstavek 12. člena OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. V tretjem odstavku 12. člena OT je res določena izjema od tega pravila, in sicer, da je stranka izjemoma dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov. Vendar četrti odstavek 14. člena OT, ki ureja uporabo tarife, določa, da so sodišča in drugi organi dolžni odmeriti odvetniške stroške ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 12. člena te tarife na predlog odvetnika.
komunalna čistilna naprava - načelo proste presoje dokazov - listinski dokaz - ogled na kraju samem - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
To, ali je mala komunalna čistilna naprava (MKČN) sploh postavljena in služi komunalni opremi objekta, je po presoji sodišča mogoče ugotoviti z ogledom na kraju samem oziroma pred izvedbo ogleda tega ni mogoče izključiti. Načeloma namreč za tako preveritev ni potrebno nobeno posebno strokovno znanje, razen če ne bi bilo jasno, ali je naprava res MKČN ali če bi se MKČN nahajala tik ob meji, tako da ne bi bilo na prvi pogled jasno, na kateri parceli je.
V upravnem sporu se presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov in ne pravilnost strokovne ocene. Sodišče presoja le, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava. Javni razpis predstavlja materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev. V upravnem sporu se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.
ZDavP-2 člen 140, 140/2. ZDDV člen 46. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 79, 79/2, 79/3. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 138, 138/1.
davčni postopek - davčni inšpekcijski postopek - prekluzija dokazov
Po presoji sodišča je potrebno drugi odstavek 140. člena ZDavP-2 (dokazna prekluzija), ki opredeljuje pojem zamude pri predložitvi novih dokazov, restriktivno razlagati. Zapisnik DIN je namreč procesni akt, izdan v davčnem postopku v katerem se dejansko stanje šele ugotavlja in s katerim se davčnega zavezanca seznani z dotedanjimi ugotovitvami DIN. Davčni zavezanec je v dokazni zamudi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov po izdanem zapisniku DIN le v primeru posebnih okoliščin in sicer, če podani razlogi kažejo na zlorabo pravice, ki bi lahko privedla do izgube davčnih prihodkov. Davčni organ ne presoja podrobne vsebinske (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj to, ali so očitno neopravičljivi. Takšni pa so so tisti razlogi, pri katerih je mogoče zaključiti, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov. Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je tako mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov in če je imel davčni zavezanec v postopku možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja strank). Če davčni zavezanec ni bil seznanjen s celotnim dejanskim stanjem, ki ga je ugotovil davčni organ, pred izdajo zapisnika, to samo po sebi predstavlja opravičljiv razlog za navajanje dejstev in predložitev dokazov v pripombah na zapisnik. Le v primeru, da je bil davčni zavezanec še pred izdajo zapisnika seznanjen z ugotovljenim dejanskim stanjem davčnega organa in mu je bila v postopku v celoti zagotovljena pravica do izjave (načelo zaslišanja stranke), nastopi dolžnost davčnega zavezanca po navajanju dodatnih opravičljivih razlogov za zamudo pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - stanovanje ali stanovanjska hiša, v kateri prosilec ne živi - možnost razpolaganja z nepremičnino
Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica okoliščine, s katerimi je utemeljevala "dejansko nezmožnost razpolaganja" kot pravni standard, navajala že v prošnji (priložila je sklep sodišča o prepovedi približevanja) in pisni izjavi z dne 5. 5. 2023 (predlagala je vpogled v listine zadeve Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpd 8331/2022; opisala lokacijo hiše v povezavi s strahom do ponovitve nasilniških dejanj moža; ter opisala, da zaradi lastništva nepremičnine iz nje ne pridobiva nobenih dohodkov). Do navedenih okoliščin s katerimi je utemeljevala, da naj se v obseg premoženja ne upošteva 1/2 stanovanjske hiše, in ki utemeljujejo in zapolnjujejo pravni standard,"dejanske nezmožnosti razpolaganja", se organ ni opredelil, zato se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti.
ukrep gradbenega inšpektorja - oporni zid - javna cesta - objekt - nepopolno ugotovljene dejanske okoliščine
Oporni zid je lahko cestni objekt in s tem sestavni del javne ceste ne glede na to, kdo je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, na kateri stoji, tj. ne glede na to, ali je bila izvedena formalna razlastitev lastnika (dela) nepremičnine, na kateri je del cestnega sveta. Za odločitev je torej relevantno, ali je navedeni oporni zid konstrukcijsko povezan s cesto tako, da je bistven za obstoj ceste in je s tem njen del, ali pa gre za gradbeno samostojen objekt zemljišča parc. št. A. k.o. ..., tj. utrjuje to nepremičnino zato, da lahko tožnika nepremičnino uporabljata za namen, za katerega ga uporabljata. Tega dejstva toženka ni ugotavljala.