Pregled zadeve pokaže, da je izpodbijani sklep o nagradi in stroških izvedenca izdala strokovna sodelavka. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da lahko strokovni sodelavec opravlja v pravdnem postopku zgolj tista procesna dejanja, za katera je tako določeno z zakonom (tretji odstavek 15. člena ZPP). Tako lahko npr. izda plačilni nalog (433. člen ZPP), med pripravami za glavno obravnavo do naroka za glavno obravnavo opravlja opravila iz točk 3, 9, 10, 12, 13, 14, 15, 16, 17 in 18 prvega odstavka 270. člen ZPP (drugi odstavek navedenega člena), odloča o višini pravdnih stroškov, če je pred tem sodnik ali senat odločil o temelju stroškov, torej o tem, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu (četrti odstavek 163. člena ZPP), ter odloča o višini stroškov, če je sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave (osmi odstavek 163. člena ZPP). Izpodbijani sklep ne predstavlja nobenega od zgoraj naštetih sklepov, za izdajo katerega bi bil pooblaščen strokovni sodelavec, saj gre pri izpodbijanem sklepu za sklep o nagradi in stroških izvedenca (t.j. sklep o izvedenini).
Pravico do stikov urejajo mednarodni pravni akti, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Konvencija o otrokovih pravicah in Ustava Republike Slovenije. Ustava RS v ospredje postavlja otroka, ki je nosilec pravice do stikov z obema staršema, zato se stiki prvenstveno zagotavljajo zaradi koristi otroka. Čeprav so stiki z otrokom tudi pravica staršev, jih ti, če ti niso v korist otroka, ne morejo izsiliti.
Zato prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine. Prekinitev te vezi dejansko odreže otroka od njegovih korenin. Zaradi tega otrokove koristi narekujejo, da lahko prekinitve družinskih vezi upravičijo resnično izjemne okoliščine in da si je treba na vsak način prizadevati za ohranitev stikov.
Zapisnik pripravljalnega naroka je javna listina v smislu 224. člena ZPP, šteje pa se, da javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje. Te domneve tožnik v pritožbenem postopku ni izpodbil, zato pritožbeno sodišče vsebino zapisnika pripravljalnega naroka šteje za resnično. To pomeni, da ne držijo pritožbene navedbe, da je bil umik tožbe dejansko poravnalna ponudba pod pogojem, da vsaka stranka nosi svoje stroške.
V pripravljalni vlogi z dne 10. 11. 2025 je tožeča stranka toženo stranko naslovila "A.", kar je po prepričanju pritožbenega sodišča določno označeno podružnica in kateri je potrebno priznati pravdno sposobnost. Ob tem pa je še pojasniti sodišču prve stopnje, da gre za potrošniški spor in da je tukaj potrebno opraviti tudi materialno procesno vodstvo zaradi varovanja potrošnika.
Zgolj zato, ker je skupna vrednost nepremičnin že po oceni GURS višja od očitane premoženjske koristi, ukrep ni nezakonit ali nesorazmeren, pri čemer je potrebno upoštevati še, da ne pomeni odvzemna lastninske pravice, temveč le prepoved odsvojitve premoženja, medtem ko to premoženje obtoženčev sin še vedno uporablja, saj premoženje ostaja v njegovi posesti, kar bistveno zmanjšuje invazivnost ukrepa.
Tožnica sicer pravilno zatrjuje, da se za kršitev pogodbe ne zahteva niti storitev kaznivega dejanja niti obsodilna sodba, vendar pa je morala v predmetnem pravdnem postopku dokazati ravnanja iz 15. člena pogodbe, ki pomenijo njeno kršitev in upravičujejo enostransko odpoved pogodbe ter vrnitev plačila. Glede na to, da je toženec, ki je očitana dejanja povsem zanikal, izdana pa tudi ni bila pravnomočna kazenska obsodilna sodba, je bilo materialno in procesno dokazno breme, da z dokaznim standardom prepričanja dokaže, da je toženec storil takšna ravnanja, na tožnici.
V predmetni zadevi ni sporno, da je prišlo do umika tožbe pred njeno vročitvijo tožencema, torej preden sta za tožbo sploh izvedela. Zato praviloma ni mogoče govoriti o izpolnitvi tožbenega zahtevka in o konkludentno izraženem toženčevem priznanju vtoževane terjatve. Res je, da tristransko razmerje med sodiščem, tožnikom in tožencema še ni bilo vzpostavljeno, saj do vročitve še ni prišlo, vendar se pravdni postopek prične že z vložitvijo tožbe in z začetkom pravdnega postopka nastanejo tudi stroški.
V skladu z načelom enotnosti in celovitosti skupnega premoženja ni odločilno, kateri od zakoncev je prispeval k posamezni stvari oziroma za kakšen konkreten namen so bila porabljena določena sredstva. Bistveni so njuni prispevki k življenjski skupnosti kot celoti.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za dedovanje z mednarodnim elementom, to je za dedovanje nepremičnine, ki se nahaja v tujini (na Hrvaškem). Zato je treba uporabiti predpise, ki urejajo čezmejno dedovanje. Ker je v obravnavani zadevi zapustnik umrl pred 17. 8. 2015, uporaba Uredbe (EU) številka 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 7. 2022 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo drugi odstavek 79. člena ZMZPP in obrazložilo, da bo treba za nepremično premoženje, ki se nahaja v Republiki Hrvaški, zapuščinski postopek izvesti tam.
O ekonomskem in s tem pravnem interesu za motenjsko varstvo ni mogoče govoriti v primerih, ko motilno ravnanje pomeni zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in le neznatno ovira izvrševanja tožnikove posesti.
Bistveno je da pravni interes obstoji (tudi) sedaj, v času sprejemanju odločitve o utemeljenosti strankine pravovarstvene zahteve oziroma v času odločanja o pritožbi. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da je treba presoditi, ali pritožnica lahko pričakuje korist od vložitve pritožbe, če se ta izkaže za utemeljeno in bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti.