O predlogu za izločitev je odločal predsednik Vrhovnega sodišča kot poseben sodni organ najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave). To sodišče pa v upravnem sporu po drugem odstavku 12. člena ZUS-1 odloča o pritožbah zoper odločitve upravnega sodišča (v zvezi s prvim odstavkom 76. člena in 82. členom ZUS-1) ter o revizijah, vloženih zoper pravnomočne sodbe istega sodišča (kar izhaja iz členov 84, 93 in 94 ZUS-1) in zoper pravnomočne sklepe, s katerimi upravno sodišče ugotovi ničnost izpodbijanega upravnega akta (95. člen ZUS-1). V obeh primerih pravnih sredstev gre za devolutivni pravni sredstvi, o katerih odloča isto nadrejeno sodišče, to je Vrhovno sodišče. Zoper njegovo odločbo, torej ne glede na to, ali je sprejeta v zvezi s pritožbo ali revizijo, pa po ustaljeni sodni praksi ni mogoče vložiti nadaljnjega pravnega sredstva, to je revizije ali pritožbe, saj bi to pomenilo ponovljeno odločanje Vrhovnega sodišča o istih pravnih vprašanjih.

Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu le o devolutivnih pravnih sredstvih, pri čemer zoper njegove odločitve (za razliko od odločb višjih sodišč v pravdnem postopku) ni mogoče vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva. Pritožba zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev vrhovne sodnice ni táko pravno sredstvo, saj bi o njej lahko odločilo le isto (vrhovno) sodišče, ker nadrejeno sodišče ne obstaja. Šlo bi torej za nedevolutivno pravno sredstvo in s tem za izjemo od navedene splošne ureditve. Zaradi tega bi jo moral zakonodajalec izrecno predvideti, ob tem pa določiti tudi sestavo Vrhovnega sodišča, ki naj odloči o pritožbi. V ZUS-1 ali v ZPP ali v drugem zakonu določb, ki bi dovoljevale možnost vložitve take pritožbe, ni.

Zgolj navedba, da o postavljenem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo, samo po sebi ne utemeljuje njegovega objektivnega pomena.

Po presoji Vrhovnega sodišča celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. V zvezi s to oceno pritožnik v pritožbenem postopku ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov, temveč zgolj pavšalno navaja, (1) da njegove izjave niso nekonsistentne, (2) da je vseskozi izpovedoval enako in (3) da je le posamezne postopke kot prava neuka oseba pomešal. S takšnimi pavšalnimi navedbami, iz katerih niti ne izhaja, kateremu delu dokazne ocene Upravnega sodišča konkretno nasprotuje oziroma katera dejstva naj bi bila po njegovem mnenju ugotovljena napačno, pa pritožnik ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti in prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene.

Slovenski zakonodajalec (še) ni ustrezno prenesel četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da je tožena stranka v obravnavani zadevi izhajala iz presoje, ali mogoče sprejeti kakšen drug ukrep, ki bi ga bilo glede na vsebino kršitev mogoče izreči po ZMZ-1 (npr. 82.b člen), in sprejela sklep, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa od izrečenega, neučinkovita. Pritožnik pa ne navaja nobenih konkretnih okoliščin oziroma dokazov, ki bi kazali nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa utemeljen oziroma učinkovit.

• Elektronski oziroma digitalni podatki so po svoji naravi lahko prenosljivi in izjemno občutljivi na manipulacije ter neopazno spreminjanje ter brisanje. Za razliko od fizičnih dokumentov, kjer so sledi posegov pogosto zaznavne, je elektronske zapise zaradi njihove digitalne oblike mogoče spreminjati ali uničiti, ne da bi za seboj pustili očitne sledi. Ravno zaradi takšne narave podatkov za odreditev ali podaljšanje pripora, s katerim se skuša zagotoviti varnost in integriteto digitalnih podatkov za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zadošča že nižja stopnja verjetnosti njihovega spreminjanja, brisanja oziroma uničevanja, kot v primeru, ko je pripor odrejen za preprečevanje vplivanja na priče, udeležence, prikrivalce oziroma zaradi nevarnosti uničevanja fizičnih oziroma materialnih sledov kaznivega dejanja.

Pritožnik ne oporeka pravnim stališčem, na katera je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo in sklep. Njegov očitek ugotovljenemu dejanskemu stanju pa je le pavšalen in ostaja zgolj na ravni splošnih trditev, ne da bi za to predlagal dokaze ali ponudil argumente, zaradi katerih naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje napačna. Na taki podlagi napak pri ugotovitvi dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje in tožene stranke Vrhovno sodišče ne more niti ugotavljati niti ugotoviti.

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da zavezanec, ki na podlagi konkretnega poziva Finančne uprave obračuna in plača davek ter pripadajoče obresti na podlagi samoprijave, saj bi mu v nasprotnem primeru ta odmerila davek, še višji znesek obresti in ga oglobila za prekršek, ni upravičen do vračila plačanega z obrestmi, če se kasneje ugotovi, da je bil poziv Finančne uprave in posledično zavezančev obračun na podlagi samoprijave napačen in Finančna uprava zavezancu vrne preplačan znesek, ki pa ga ne obrestuje?"

2. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da davčni organ ni dolžan začeti davčnega postopka po uradni dolžnosti, kadar (npr. zaradi kasnejše spremembe sodne prakse) zavezanec napačno obračuna in posledično preplača davek?"

Zgolj zatrjevanje očitkov ne zadošča za sklep o njihovi utemeljenosti.

Domneva o trenutku seznanitve organa z novimi dejstvi in dokazi iz petega odstavka 89. člena ZDavP-2 je izpodbojna in jo je v primeru, ko postopek davčnega nadzora izvaja isti davčni organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi postopka, mogoče izpodbijati tudi z argumentom, da je davčni organ za ta nova dejstva in dokaze izvedel izven postopka tega nadzora oziroma še preden je bil ta začet. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni videti razlogov za nadgradnjo sprejetega stališča, saj bi to pomenilo obravnavo vprašanj, ki se zastavljajo zgolj na teoretični ravni.

Ker je bila s sodbo Upravnega sodišča IV U 12/2019-54 z dne 19. 4. 2022 odločba prvostopenjskega upravnega organa z dne 16. 7. 2018 kot nezakonita že odpravljena in zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek, ta odpravljena odločba tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravno več ne učinkuje, pravni položaj pritožnice pa je takšen, kot da v konkretni upravni zadevi odločba sploh ne bi bila izdana.

Utrjeno je stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka glede na 135. člen ZUP in 28. člen ZIN temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi v javnem interesu, prav zaradi odsotnosti tega javnega interesa ni več potrebno, ter da takšen sklep ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Tako tudi v obravnavani zadevi sklep z dne 15. 9. 2022, s katerim je prvostopenjski upravni organ postopek zoper pritožnico kot inšpekcijsko zavezanko (zgolj) ustavil, ne posega v njen pravni položaj.