Dejstvo, da je določeno zemljišče s prostorskim načrtom uvrščeno med kmetijsko zemljišče, prevlada nad pogojem, da je zemljišče tudi dejansko primerno za kmetijsko pridelavo.
Trditveno in dokazno breme za utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in po višini je bilo na tožeči stranki. Tožena stranka je dolžna plačati dejansko nastale obratovalne stroške, ki se nanašajo na najete prostore. Ker sta bila nastanek in višina vtoževanih obratovalnih stroškov sporna, bi morala tožeča stranka postaviti ustrezne trditve in predložiti dokaze, s katerimi bi dokazala nastanek in višino posameznega vtoževanega stroška, kar vključuje tudi predložitev računov dobaviteljev. Tega bremena se tožeča stranka ne more razbremeniti s pritožbenimi navedbami, da gre zgolj za prefakturiranje stroškov, ki so bili tožeči stranki zaračunani s strani upravnika.
Nerelevantnost dokaza in nezadostna substanciranost dokaznega predloga predstavljata ustavno dopustne razloge za zavrnitev dokaznega predloga.
Vsebina obligacijskega dogovora med tožnikom in toženkinimi starši predpostavlja tudi dejanske učinke za tretje osebe. Dogovor o uporabi stanovanja vključuje tudi dogovor o tem, da preko tožnikovih nepremičnin, ki nesporno predstavljajo edini dostop do tega stanovanja, lahko do toženkinih staršev dostopajo vsi, ki so k njima namenjeni.
Ravnanje toženke v obsegu nahajanja v stanovanju, v katerem prebivata njena starša, in v obsegu dostopa do tega stanovanja, ne more predstavljati protipravnega vznemirjanja.
Pritožniku niti v pritožbi ni uspelo izpodbiti izpodbojne domneve v zvezi s trajnejšo nelikvidnostjo. Poleg tega pa ni podal trditev o neizpodbojni domnevi, da ne obstaja dolg iz davčnih obveznosti do predlagateljice upnice po četrtem odstavku 14. člena ZFPPIPP, kar pa je vedenje o dejstvih, ki jih ni mogoče nadomestiti z zastopanjem po brezplačni pravni pomoči. Zakoniti zastopnik, ki vodi nek podjem, je dolžan poznati finančno stanje tega podjema in še posebej dolgove, ki jih ima do upnikov, saj pri tem gre za skrbnost dobrega gospodarstvenika, kar je višje zahtevana skrbnost. Sicer se pa tudi pri potrošniku, kjer je zahtevana povprečna skrbnost, pričakuje, da pozna stanje svojih dolgov in terjatev.
Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da zahtevani dokazni standard utemeljenega suma v predmetni kazenski zadevi ni podan, upoštevaje tudi, da utemeljen sum zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po določenem obdolžencu storjeno, ne pa dokazano in gre torej za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.
Pritožnica se sicer zavzema za odreditev milejšega ukrepa javljanja na policijski postaji, vendar pa je prvostopenjsko sodišče za pritožbeno sodišče povsem ustrezno presodilo, da milejši ukrepi ne bi bili učinkoviti za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, pri čemer javljanje na policijski postaji niti ni namenjen preprečitvi ponovitvene nevarnosti, ki je pri obdolžencu prav tako podana.
Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).
Zakonskemu znaku poškodovanja tuje stvari ustreza sprememba na stvari, ki ni zanemarljiva, za lastnika neznatna in ki je ni mogoče odpraviti z neznatnim naporom. Glede na to, da je oškodovanec, čigar izpovedbe v tem delu pritožnik ne izpodbija, moral kupiti drugo stekleno šipo, ni mogoče govoriti o zanemarljivi oziroma neznatni poškodbi. Enako velja za raztrganino ponjave, pri čemer je moč ugotoviti pravno upošteven poseg v substanco stvari.