redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajal, saj je bila tožena stranka v postopku prisilne poravnave, kar je vplivalo na njeno poslovanje. Zaradi upadanja naročil so se znižali prihodki in zaradi slabšega poslovanja se je tožena stranka odločila zmanjšati število izvajalcev na posameznih delovnih mestih režijskih služb. Tožena stranka je dejansko zmanjšala število zaposlenih delavcev na delovnem mestu skladiščnik 3. Na podlagi opravljene objektivne primerjave med delavci na delovnem mestu skladiščnik 3 po delovni uspešnosti, je tožnik zbral najmanjše število točk, saj je bil ocenjen z oceno 3. Zato mu je tožena stranka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi skladno s 1. alinejo 1. odstavka 89. člena ZDR-1, torej iz poslovnega razloga.
Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato umika tožnik ne more preklicati, niti v času, dokler sodišče še ne izda sklepa o umiku in čeprav tudi toženec še ni izjavil, da se z umikom strinja. Za tožnika umik učinkuje takoj, ko se z izjavo o umiku seznani sodišče in od tedaj dalje umika tožnik ne more več preprečiti, prepreči ga lahko le še toženec, če izjavi, da se z umikom ne strinja. Izjave o umiku tudi ni mogoče preklicati, to velja tudi za primer zatrjevanih napak volje. V poštev pride le obnova postopka, če so za to razlogi, tako tudi za pritožbo zoper sklep o ugotovitvi umika tožbe ZPP ne predvideva pritožbenega razloga uveljavljanja zmote, prisile ali grožnje, kot velja za pritožbo zoper sodbo na podlagi odpovedi zahtevku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001436
OZ člen 131, 131/1, 239, 239/1, 239/2. ZPP člen 355.
poslovna odškodninska odgovornost - škoda - pogodbena odškodninska odgovornost - elementi odškodninske odgovornosti - kršitev pogodbe - kršitev pogodbene obveznosti - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - vzročna zveza med nastalo škodo in kršitvijo pogodbe
Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so: kršitev pogodbene obveznosti, vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo ter škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki.
Ker toženec v roku ni odgovoril na tožbo, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana, utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, hkrati pa ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku. Stranki sta namreč dne 15. 3. 2011 sklenili poravnavo, s katero se je toženec zavezal, da bo v 12 mesečnih obrokih tožniku vrnil 1.896,70 EUR, ki jih je prejel kot štipendijo v študijskem letu 2007/2008, če šolanja ne bo uspešno zaključil in niti v dodatnem roku do 31. 3. 2012 ne bo predložil dokazila o opravljenem letniku, za katerega je prejemal štipendijo. Pravna podlaga za odločitev v zadevi je tako glede glavnične terjatve podana v 1050. in v 239. členu OZ, glede plačila zakonskih zamudnih obresti pa v 299. in 378. členu OZ.
OZ člen 299, 378, 378/1.. ZPIZ-2 člen 206, 206/1, 310.. ZPP člen 184.
zakonske zamudne obresti - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - življenjsko zavarovanje
Obveznost izplačila vtoževane denarne terjatve je obstajala že ob vložitvi tožbe, zato je, ob upoštevanju izpolnjene splošne predpostavke, in ker je vzrok za zamudo obstajal na strani tožene stranke, delno utemeljen tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik postavil na zadnji glavni obravnavi. Ne za znesek 5.830,38 EUR, ampak za znesek 4.496,97 EUR. Znesek 4.496,97 EUR predstavlja izračun zakonitih zamudnih obresti od 31. 8. 2013, skladno s tretjim odstavkom 310. člena ZPIZ-2 v zvezi z 299. členom OZ (ob upoštevanju obračunskega obdobja 31. 7. 2013 in rok 30 dni, določen za izpolnitev) do plačila, ob upoštevanju, da je tožnik pri toženi stranki uveljavljal enkratno izplačilo sredstev iz naslova poklicnega zavarovanja dne 13. 7. 2013 (prvi odstavek 299. člena OZ), od zneska 19.236,02 EUR, kolikor je znašal neto znesek, izračunan od odkupne vrednosti 25.776,91 EUR, zmanjšan za izstopne stroške (128,88 EUR) in 25 % akontacijo dohodnine (6.412,01 EUR).
izročitev zahtevane osebe - evropski nalog za prijetje in predajo
Zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje je v točkah od 15 do 18 obrazložitve sklepa tehtno obrazložil zakaj se je odločil, da je utemeljeno dati prednost za predajo zahtevane osebe Republiki Avstriji. S temi razlogi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo, da je glede na državljanstvo in kraj prebivališča zahtevane osebe podana realna možnost, da bo zoper zahtevano osebo po izvršitvi preostanka zaporne kazni v Republiki Avstriji, izveden tudi kazenski pregon v Republiki Madžarski za kaznivo dejanje, storjeno v njej, in da kazenski pregon ne bo zastaral. Senat je namreč pravilno ugotovil, da so izpolnjeni tudi vsi zakonski pogoji za predajo zahtevane osebe Republiki Madžarski, zaradi česar je utemeljeno odločil, da se zahtevana oseba sme po prestani kazni v Republiki Avstriji predati Republiki Madžarski. Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje v zvezi s predajo zahtevane osebe pravilno ugotovilo ter tudi ni kršilo kazenskega zakona.
Glede na uvodoma obrazloženo materialnopravno podlago je torej sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je možen način delitve solastnih nepremičnin v naravi. Glede na izdelani izvedenski mnenji izvedencev gradbene stroke in kmetijske stroke (z dopolnitvami) je po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je predmetne solastne nepremičnine mogoče razdeliti v naravi, zato je bilo dolžno pri razdelitvi nepremičnin uporabiti način razdelitve v naravi.
Glede vprašanja znižanja dodeljene denarne socialne pomoči za 15 % je prvostopenjsko sodišče kot pravilno štelo, ob ugotovljenem dejanskem stanju, da tožnik in njegova mati živita tako kot zakonski par in si na tak način tudi delita stroške bivanja z izjemo stroška za internet in televizijo, kar pa glede na to, da si vse ostale stroške bivanja (najemnina za stanovanje, ogrevanje, elektrika, komunalne storitve itd.), torej pretežni del vseh stroškov bivanja, delita, da je navedena okoliščina takšna, ki utemeljuje znižanje denarne socialne pomoči za 15 %. Sodišče je štelo, da bi imel tožnik, v kolikor bi živel sam, višje stroške bivanja. Ker pa si jih deli z materjo in jih v pretežnem delu plačuje le do polovice, znižanje denarne socialne pomoči za 15 % po presoji prvostopenjskega sodišča ni neustrezno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VSL00000943
URS člen 121. ZASP člen 157, 157/3, 157/4, 157/5, 157/6, 157/7, 168, 168/3. - člen 2, 2/2, 2/3, 2/4, 2/5.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - uporaba tarife iz skupnega sporazuma - trgovinska dejavnost - razlaga skupnega sporazuma - civilna kazen - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - ugotavljanje vsebinske podlage za razlikovanje - pravna narava sporazuma - odločba SEU
Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.
Nobene zakonske podlage ni, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006-T ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006-T bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo več kot trikrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, s katerim bi imela sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006-T in uporabi T 2005 drugačen, kot bi bil, če bi bil sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.
Stališče prvostopenjskega sodišča in višjega sodišča, da tožeča stranka ni imela podlage za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve pogodbe je skladno z odločbo SEU C-572/13 z dne 12. 11. 2015 (Hewlett-Packard/Reprobel), iz katere izhaja, da: "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne".
Skupni sporazum ni pogodba obveznostnega prava, njegov učinek je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj. Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001890
ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 9.
predmet izpolnitve - plačilo kot kompenzacija - zahtevek v denarju - način plačila - izvedba dokazov - obrazloženost dokaznega sklepa - pravica do izjave v postopku - proti izpolnitev
Tožena stranka je podala določne navedbe o ustno dogovorjenem načinu protiizpolnitve s kompenzacijo. Tožena stranka se je torej branila, da terjatev, katere plačilo zahteva tožeča stranka v tem sporu, ne obstaja v obliki vtoževane izpolnitve. Obstoj zatrjevanega dogovora o načinu izpolnitve predstavlja pravno relevantno dejstvo, ki pomeni, če se izkaže za resničnega, neutemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo dobavljenega blaga v denarju.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - učinek zaznambe izvršljivosti
Pritožnik se je v neposredno izvršljivem notarskem zapisu strinjal z neposredno izvršljivostjo svoje obveznosti po kreditni pogodbe tudi na ostalo svoje premoženje in ne le na nepremičnine, na katerih je bila s sporazumom ustanovljena hipoteka. Notarski zapis zato predstavlja izvršilni naslov tudi za izvršbo na ostalo dolžnikovo premoženje.
Učinek zaznambe neposredne izvršljivosti pa ni v tem, da šele z zaznambo notarski zapis postane neposredno izvršljiv (kot si očitno to napačno razlaga pritožnik), temveč v tem, da zaznamba neposredne izvršljivosti učinkuje tudi proti poznejšim imetnikom lastninske pravice na nepremičnini.
dopustnost navajanja novih dejstev - navajanje novih dejstev v sporu majhne vrednosti - nedovoljene pritožbene novote - jamčevalni zahtevek - pobotni ugovor - ugovor - zahtevek za znižanje kupnine
Tožena stranka v pritožbi priznava, da je tožeča stranka blago dobavila, navaja pa, da je bila barva na njem neprimerna in da se je luščila, zaradi česar je toženi stranki nastala velika škoda, o čemer je tožečo stranko tudi obvestila. Vse navedeno predstavlja nedovoljene pritožbene novote. V postopku na prvi stopnji namreč tožena stranka kvaliteti dobavljenega blaga ni oporekala niti v zvezi s tem ni podala nobenih ugovorov (npr. pobotnega ugovora zaradi nastale škode, zahtevka za znižanja kupnine ali drugega jamčevalnega zahtevka). V postopku o sporu majhne vrednosti (kar je tudi obravnavani 495. člen ZPP) so pravila o tem, do kdaj stranke lahko navajajo dejstva in predlagajo dokaze, še posebej stroga. Omejene so na dve vlogi - tožbo oziroma odgovor na tožbo in eno pripravljalno vlogo (451. in 452. člen ZPP). Dejstva, ki jih navedejo v drugih vlogah (vključno s pritožbo), se ne upoštevajo (453. člen ZPP).