CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00000640
URS člen 16, 51. ZDZdr člen 39, 39/1, 53.
pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do osebne svobode - pravica do prostovoljnega zdravljenja - posebej utemeljeni razlogi - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - test sorazmernosti
Prisilna hospitalizacija na zaprtem oddelku psihiatrične bolnice pomeni resen poseg v pravico do osebne svobode iz 16. člena Ustave RS in pravico do prostovoljnega zdravljenja iz 51. člena Ustave RS. Ta omejitev je dopustna, kadar so podani posebej utemeljeni razlogi, ki jih konkretizira prvi odstavek 39. člena ZDZdr v zvezi s 53. členom ZDZdr. Ti pogoji morajo biti ugotovljeni konkretno in vsebinsko, kar mora biti v sklepu jasno obrazloženo, v nasprotnem primeru zahtevam, navedenim v prvem delu tega odstavka, ni zadoščeno, poseg v osebno svobodo in pravico do zdravljenja pa ne prestane testa sorazmernosti. Sodišče (ne izvedenec) je tisto, ki mora vselej opraviti presojo, ali je prisilno pridržanje v posameznem primeru dejansko nujno (ultima ratio).
Pogodba o izobraževanju je bila sklenjena le za I. letnik podiplomskega študija v študijskem letu 2005/2006. V 5. členu pogodbe se je toženka zavezala, da bo po končanem izobraževanju ostala na delu pri tožnici vsaj eno leto. Če toženki delovno razmerje preneha pred iztekom tega roka (7. člen pogodbe), je dolžna tožnici povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka študijske obveznosti za I. letnik uspešno opravila. Iz navedenega je mogoč zaključek, da je toženka študijske obveznosti za I. letnik opravila najkasneje ob koncu študijskega leta 2005/2006, torej do 30. 9. 2006. Vsekakor je te študijske obveznosti opravila pred vpisom v II. letnik v študijskem letu 2007/2008, torej do 1. 10. 2007. Od tega dne dalje pa je bila toženka v delovnem razmerju pri tožnici še dobra tri leta, torej več kot eno leto, k čemur je bila zavezana v 5. členu pogodbe o izobraževanju. Zato je prosta vseh obveznosti po tej pogodbi, tožbeni zahtevek pa neutemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka je dokazala, da je ukinila pisarni v A. in F., da je razporedila tožnikovo delo komercialista v ukinjeni pisarni v A. na sedež, in sicer med B.B. in G.G., in da ni na novo zaposlila delavca, ki bi opravljal tožnikovo delo. I.I. je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto vodja ekonomike in skupnih služb od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016, C.C. pa za delovno mesto ekonomist za čas od 19. 9. 2016 do 31. 1. 2017. Ne glede na to, da v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je s toženo stranko sklenil C.C., ni bilo navedeno, da je nadomeščal delavko v času njene odsotnosti zaradi bolniškega staleža, gre za različni delovni mesti, kot je bilo že navedeno, iz izpovedi C.C. pa izhaja, da tožnikovega dela ni opravljal. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga. Ob tem se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil tožnik ves čas zaposlitve pri toženi stranki na delu v pisarni v A., kar je v skladu tudi z določbo 5. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala skladno z določbama prve alineje 1. odstavka in 2. odstavka 89. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00003642
ZDR člen 182, 182/1.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - huda malomarnost
Toženec tožnici ob prenehanju delovnega razmerja, kljub pozivu, ni pojasnil, kje se testni artikli nahajajo, in tudi ni vrnil neuporabljenih artiklov. Tožnica je dokazala število in vrsto testnih artiklov, ki jih je izročila tožencu in tudi število testnih artiklov, ki ji jih je toženec vrnil. Prav tako je dokazala višino škode, ki ji je nastala, ker ji vsi niso bili vrnjeni. Tožena stranka je v postopku dokazala, da ji je bil toženec dolžan pošiljati testne zapisnike in jo obveščati o rezultatih opravljenih testiranj, ker tega ni storil, je to hudo malomarno ravnanje. Toženec ni dokazal, da nevrnjenih testnih artiklov iz utemeljenih razlogov ni vrnil, saj ni dokazal, da je vse manjkajoče testne artikle izročil potencialnim kupcem v testiranje, da so jih ti ob testiranju porabili ali pa da neuporabljenih niso vrnili in se nahajajo pri njih. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec kot delavec tožnici na podlagi prvega odstavka 182. člena ZDR dolžan škodo, ki ji jo je povzročil iz hude malomarnosti, povrniti.
Pritožbeno sodišče sledi stališču prvostopenjskega sodišča, da v danem primeru ne moremo govoriti o načelu enake vrednosti vzajemnih dajatev, v kolikor bi tožnik z dednim dogovorom v zameno za manjši dedni delež, ki najverjetneje znaša manj od 5.000,00 EUR bil dolžan doplačevati za domsko oskrbo upravičenke za nedoločen čas v mesečnih zneskih, ki so v mesecu septembru 2016 narasli že na 297,98 EUR. Zato je treba pogodbeno določilo "v zameno za dedni delež" glede na splošna načela obligacijskega prava razumeti v smislu "do višine odstopljenega dednega deleža".
Tožnikova tožba je nesklepčna. Tožnik namreč sploh ni trdil, da bi se potrebe obeh toženk od časa določitve preživnine do vložitve tožbe (bistveno) znižale, pač pa zgolj, da že tedaj nekatere niso bile nujne, predvsem pa je kot primarni razlog za tožbo navedel domnevno toženkino kršenje dogovora glede preživnine, ki da je bil sklenjen poleg sodnega dogovora in v nasprotju z njim. To pa ni zakonsko predvideni razlog za spremembo sodno določene preživnine.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00003738
OZ člen 179, 179/1, 344, 352, 364, 364/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - pretrganje zastaranja - delno plačilo - invalidnina - subjektivni zastaralni rok - zakonske zamudne obresti
Zastaranje odškodninskega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode začne teči takrat, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje ustali do te mere, da je mogoče opredeliti višino škode in zanesljivo predvideti tudi morebitno bodočo škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnikovo zdravstveno stanje glede poškodb, ki jih je utrpel v posledici škodnega dogodka, stabiliziralo dne 2. 10. 2006, ko je tožnik opravil zaključni pregled pri kirurgu in je bila ugotovljena dobra funkcionalnost desne zgornje okončine. Zato je pravilno presodilo, da so bile tožniku takrat znane vse okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter posledično uveljavljati odškodninski zahtevek, tudi glede zatrjevanih bolečin, ki bi jih tožnik lahko uveljavil v okviru zahtevka za pretrpljene in bodoče telesne bolečine. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil šele 9. 8. 2013, torej po preteku tri letnega subjektivnega zastaralnega roka, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine za primarno nepremoženjsko škodo, nastalo v škodnem dogodku dne 5. 1. 2006, zastaral.
Invalidnina je ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 179. člena OZ, ki vplivajo na višino odškodnine. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere. Ker ima invalidnina podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, zato mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS se upošteva kot ena izmed okoliščin primera iz 179. člena OZ pri odmeri pravične denarne odškodnine. Ker je invalidnina le ena izmed več okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine, se pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun.
Ker pred sodiščem prve stopnje, enako kot v predsodnem upravnem postopku ni dokazano dejansko zdravstveno stanje iz 101. ali 102. člena ZPIZ-2 in s tem niti pogoji iz 99. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnjen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - javni uslužbenec - ukinitev delovnega mesta - premestitev
Ukinitev delovnega mesta podsekretarja za okolje in prostor, katerega je zasedal tožnik, in prenos nalog tega delovnega mesta med druge zaposlene, zaradi česar je prenehala potreba pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, predstavlja utemeljen organizacijski oziroma poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 156. člena ZJU. Delodajalec lahko spremeni organizacijo dela na način, kot je to storila tožena stranka, z ukinitvijo delovnih mest, s formiranjem novih delovnih mest in z določitvijo drugačnih izobrazbenih pogojev.
ZPP člen 285, 343, 343/1, 343/4. ZZZDR člen 123, 129, 129a.
materialno procesno vodstvo - razpravno načelo - preživnina za otroka - določitev višine preživnine - materialne in pridobitne možnosti zavezanca - preživninske potrebe - otrokova korist - razporeditev preživninskega bremena - kaznovanje stranke - pravica do pritožbe - pravni interes - nedovoljena pritožba
Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Pri odločanju o višine preživnine gre za rezultat vrednotenja oziroma za določitev "prave mere". Sojenje ne sme biti arbitrarno, zato se sodišče na v številkah izražene potrebe opira, vendar to stori zgolj okvirno. Upošteva tudi splošno znana dejstva ter posebnosti konkretnega otroka. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča vse navedeno storilo.
Glede vprašanja znižanja dodeljene denarne socialne pomoči za 15 % je prvostopenjsko sodišče kot pravilno štelo, ob ugotovljenem dejanskem stanju, da tožnik in njegova mati živita tako kot zakonski par in si na tak način tudi delita stroške bivanja z izjemo stroška za internet in televizijo, kar pa glede na to, da si vse ostale stroške bivanja (najemnina za stanovanje, ogrevanje, elektrika, komunalne storitve itd.), torej pretežni del vseh stroškov bivanja, delita, da je navedena okoliščina takšna, ki utemeljuje znižanje denarne socialne pomoči za 15 %. Sodišče je štelo, da bi imel tožnik, v kolikor bi živel sam, višje stroške bivanja. Ker pa si jih deli z materjo in jih v pretežnem delu plačuje le do polovice, znižanje denarne socialne pomoči za 15 % po presoji prvostopenjskega sodišča ni neustrezno.
Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato umika tožnik ne more preklicati, niti v času, dokler sodišče še ne izda sklepa o umiku in čeprav tudi toženec še ni izjavil, da se z umikom strinja. Za tožnika umik učinkuje takoj, ko se z izjavo o umiku seznani sodišče in od tedaj dalje umika tožnik ne more več preprečiti, prepreči ga lahko le še toženec, če izjavi, da se z umikom ne strinja. Izjave o umiku tudi ni mogoče preklicati, to velja tudi za primer zatrjevanih napak volje. V poštev pride le obnova postopka, če so za to razlogi, tako tudi za pritožbo zoper sklep o ugotovitvi umika tožbe ZPP ne predvideva pritožbenega razloga uveljavljanja zmote, prisile ali grožnje, kot velja za pritožbo zoper sodbo na podlagi odpovedi zahtevku.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VSL00000943
URS člen 121. ZASP člen 157, 157/3, 157/4, 157/5, 157/6, 157/7, 168, 168/3. - člen 2, 2/2, 2/3, 2/4, 2/5.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - uporaba tarife iz skupnega sporazuma - trgovinska dejavnost - razlaga skupnega sporazuma - civilna kazen - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - ugotavljanje vsebinske podlage za razlikovanje - pravna narava sporazuma - odločba SEU
Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.
Nobene zakonske podlage ni, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006-T ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006-T bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo več kot trikrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, s katerim bi imela sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006-T in uporabi T 2005 drugačen, kot bi bil, če bi bil sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.
Stališče prvostopenjskega sodišča in višjega sodišča, da tožeča stranka ni imela podlage za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve pogodbe je skladno z odločbo SEU C-572/13 z dne 12. 11. 2015 (Hewlett-Packard/Reprobel), iz katere izhaja, da: "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne".
Skupni sporazum ni pogodba obveznostnega prava, njegov učinek je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj. Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001436
OZ člen 131, 131/1, 239, 239/1, 239/2. ZPP člen 355.
poslovna odškodninska odgovornost - škoda - pogodbena odškodninska odgovornost - elementi odškodninske odgovornosti - kršitev pogodbe - kršitev pogodbene obveznosti - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - vzročna zveza med nastalo škodo in kršitvijo pogodbe
Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so: kršitev pogodbene obveznosti, vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo ter škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki.
ZDR člen 156.. ZObr člen 97f.. ZDoh-1 člen 44.. - člen 4, 4/2, 4/2-1.
pravica do tedenskega počitka - neizkoriščen tedenski počitek - premoženjska škoda - davki - prispevki
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta predstavlja po naravi odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.
Sodišče ob tem, da je obsojenca v pravnomočni sodbi oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, ne da bi napisalo, da je kakršenkoli del teh stroškov vendarle dolžan plačati, ni imelo nobene podlage za izdajo izpodbijanega sklepa.