predlog za oprostitev plačila sodne takse - nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse
Stranka, ki prosi za oprostitev plačila sodnih taks, mora svoje premoženjsko stanje in premoženjsko stanje svojih družinskih članov izkazati z izjavo, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo (drugi odstavek 12. člena ZST-1). Podatki, ki jih mora izjava vsebovati, so predpisani v tretjem odstavku 12. člena ZST-1. S pozivnim sklepom z dne 27. 12. 2016 je bil tožnik pozvan, da izjavo z zahtevanimi podatki poda. Ker tega ni storil, je njegova vloga - predlog za oprostitev plačila sodnih taks - nepopolna in zato nesposobna za obravnavanje (peti odstavek 108. člena ZPP).
ZSVarPre-E člen 2, 6, 6/1, 28, 28/1, 28/2, 28/2-11.
denarna socialna pomoč
Tožnik je socialno ogrožena oseba. Njegova življenjska situacija je z vidika materialnega položaja vseskozi zelo težka. V takšnih okoliščinah ter ob upoštevanju tožnikovih osebnostnih lastnosti, ko nima spretnosti, veščin in znanja, da bi si sam znal in zmogel zagotoviti minimalne pogoje za preživetje in s tem vsaj minimalno socialno varnost, ni mogoče pristajati na očitek tožene stranke o obstoju izključitvenega krivdnega razloga za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, da naj bi se sam spravil v tak položaj z nepremišljenimi ravnanji v preteklosti. Pri reševanju konkretnega življenjskega primera je potrebno upoštevati tožnikove individualne lastnosti in sposobnosti, ki so takšne, da si sam ni zmožen zagotoviti eksistenčnih pogojev za golo preživetje.
Opisana pogodba ima pravno naravo družbene pogodbe in ne predpogodbe, saj se stranke niso dogovorile, da bodo med seboj sklenile še kakšno pogodbo, poleg tega so v pogodbah o enotnem nastopanju dogovorjene že vse obveznosti in pravice pravdnih strank v zvezi z dogovorjenim skupnim namenom.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka je dokazala, da je ukinila pisarni v A. in F., da je razporedila tožnikovo delo komercialista v ukinjeni pisarni v A. na sedež, in sicer med B.B. in G.G., in da ni na novo zaposlila delavca, ki bi opravljal tožnikovo delo. I.I. je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto vodja ekonomike in skupnih služb od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016, C.C. pa za delovno mesto ekonomist za čas od 19. 9. 2016 do 31. 1. 2017. Ne glede na to, da v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je s toženo stranko sklenil C.C., ni bilo navedeno, da je nadomeščal delavko v času njene odsotnosti zaradi bolniškega staleža, gre za različni delovni mesti, kot je bilo že navedeno, iz izpovedi C.C. pa izhaja, da tožnikovega dela ni opravljal. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga. Ob tem se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil tožnik ves čas zaposlitve pri toženi stranki na delu v pisarni v A., kar je v skladu tudi z določbo 5. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala skladno z določbama prve alineje 1. odstavka in 2. odstavka 89. člena ZDR-1.
Ker pred sodiščem prve stopnje, enako kot v predsodnem upravnem postopku ni dokazano dejansko zdravstveno stanje iz 101. ali 102. člena ZPIZ-2 in s tem niti pogoji iz 99. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnjen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VSL00000943
URS člen 121. ZASP člen 157, 157/3, 157/4, 157/5, 157/6, 157/7, 168, 168/3. - člen 2, 2/2, 2/3, 2/4, 2/5.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - uporaba tarife iz skupnega sporazuma - trgovinska dejavnost - razlaga skupnega sporazuma - civilna kazen - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - ugotavljanje vsebinske podlage za razlikovanje - pravna narava sporazuma - odločba SEU
Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.
Nobene zakonske podlage ni, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006-T ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006-T bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo več kot trikrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, s katerim bi imela sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006-T in uporabi T 2005 drugačen, kot bi bil, če bi bil sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.
Stališče prvostopenjskega sodišča in višjega sodišča, da tožeča stranka ni imela podlage za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve pogodbe je skladno z odločbo SEU C-572/13 z dne 12. 11. 2015 (Hewlett-Packard/Reprobel), iz katere izhaja, da: "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne".
Skupni sporazum ni pogodba obveznostnega prava, njegov učinek je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj. Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava.
dopustnost navajanja novih dejstev - navajanje novih dejstev v sporu majhne vrednosti - nedovoljene pritožbene novote - jamčevalni zahtevek - pobotni ugovor - ugovor - zahtevek za znižanje kupnine
Tožena stranka v pritožbi priznava, da je tožeča stranka blago dobavila, navaja pa, da je bila barva na njem neprimerna in da se je luščila, zaradi česar je toženi stranki nastala velika škoda, o čemer je tožečo stranko tudi obvestila. Vse navedeno predstavlja nedovoljene pritožbene novote. V postopku na prvi stopnji namreč tožena stranka kvaliteti dobavljenega blaga ni oporekala niti v zvezi s tem ni podala nobenih ugovorov (npr. pobotnega ugovora zaradi nastale škode, zahtevka za znižanja kupnine ali drugega jamčevalnega zahtevka). V postopku o sporu majhne vrednosti (kar je tudi obravnavani 495. člen ZPP) so pravila o tem, do kdaj stranke lahko navajajo dejstva in predlagajo dokaze, še posebej stroga. Omejene so na dve vlogi - tožbo oziroma odgovor na tožbo in eno pripravljalno vlogo (451. in 452. člen ZPP). Dejstva, ki jih navedejo v drugih vlogah (vključno s pritožbo), se ne upoštevajo (453. člen ZPP).
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2. ZKolP člen 11, 11/1, 11/2.
odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe - pošteno in vestno izpolnjevanje dolžnosti člana uprave - obligacija prizadevanja
Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da znižanje plač po spornem sklepu štev. 424 sploh ni bil bistven (pomemben) razlog za izvedbo tako imenovane božične stavke v letu 2010.
Zaradi tega je treba po oceni pritožbenega sodišča pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tudi ni podana vzročna zveza med škodnim dogodkom (stavko) in posledicami tega dogodka, ki pomenijo zatrjevano škodo.
Količnik iz 35. člena ZPIZ-2 je določen drugače, kot valorizacijski količnik iz 47. člena ZPIZ-1. Po formuli za izračun količnika, določeni v 35. členu ZPIZ-2, je količnik za zadnje koledarsko leto pred letom, v katerem sicer veljajo vsakokratni količniki, vedno 1,00. Določeni so tako, da se povprečna plača na zaposleno osebo, izplačana za koledarsko leto pred letom, za katero so določeni količniki, deli s povprečno plačo na zaposleno osebo, izplačano za posamezno koledarsko leto. Zaradi tega se povprečna osnova iz tega leta upošteva v dejanskem znesku, druge pa se valorizirajo. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 so glede na prej veljavne valorizacijske količnike iz 47. člena ZPIZ-1, ki so bili vezani na gibanje povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, pričeli veljati višji valorizacijski količniki, ki posledično zvišujejo tudi pokojninsko osnovo. Prav iz tega razloga oziroma zato, da se pokojnine določijo na primerljivi ravni kot po ZPIZ-1, se pokojninska osnova korigira s faktorjem 0,732. Taka ureditev zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja. Zakaj je potrebno upoštevati valorizacijske količnike, kot so določeni v ZPIZ-2 in tako izračunano pokojninsko osnovo preračunati s faktorjem 0,732, je pojasnilo tudi že Vrhovno sodišče RS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00000907
OZ člen 131, 131/1, 921, 922, 922/1. ZPP člen 7, 212.
nastanek zavarovalnega primera - avtomobilsko kasko zavarovanje - trditveno breme - prekoračitev trditvene podlage - denarna odškodnina
Zaslišanje voznika traktorja ni pomenilo izvedbe informativnega dokaza, s katerim bi bile šele podane trditve glede nastanka zavarovalnega primera. Izvedba tega dokaza je namreč omogočila konkretizacijo pravotvornih dejstev, ki jih je tožeča stranka pravočasno zatrjevala. Ugotovitve sodišča prve stopnje o načinu nastanka spornih poškodb traktorja tako ne pomenijo prekoračitve trditvene podlage tožeče stranke
Tožnikova tožba je nesklepčna. Tožnik namreč sploh ni trdil, da bi se potrebe obeh toženk od časa določitve preživnine do vložitve tožbe (bistveno) znižale, pač pa zgolj, da že tedaj nekatere niso bile nujne, predvsem pa je kot primarni razlog za tožbo navedel domnevno toženkino kršenje dogovora glede preživnine, ki da je bil sklenjen poleg sodnega dogovora in v nasprotju z njim. To pa ni zakonsko predvideni razlog za spremembo sodno določene preživnine.
Sodišče ob tem, da je obsojenca v pravnomočni sodbi oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, ne da bi napisalo, da je kakršenkoli del teh stroškov vendarle dolžan plačati, ni imelo nobene podlage za izdajo izpodbijanega sklepa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001434
ZPP člen 7, 212, 214, 214/2, 355. OZ člen 417.
porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena - materialno pravo - cesija - odstop terjatve (cesija) - obstoj terjatve - temeljno razmerje - dokazno in trditveno breme - razmerje med odstopnikom in prevzemnikom - odgovornost odstopnika terjatve - odločilna dejstva
Trditveno breme obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera. Potreba po navedbi nadaljnjih dejstev oziroma njihovi razčlenitvi (npr. katera dela in za kakšno ceno so bila opravljena), kar pravzaprav pomeni navedbo konkretnih okoliščin, v katerih je prišlo do nastanka odločilnih dejstev, nastane šele, če nasprotna stranka (konkretno in substancirano) nasprotuje obstoju odločilnih dejstev.
Pogodba o izobraževanju je bila sklenjena le za I. letnik podiplomskega študija v študijskem letu 2005/2006. V 5. členu pogodbe se je toženka zavezala, da bo po končanem izobraževanju ostala na delu pri tožnici vsaj eno leto. Če toženki delovno razmerje preneha pred iztekom tega roka (7. člen pogodbe), je dolžna tožnici povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka študijske obveznosti za I. letnik uspešno opravila. Iz navedenega je mogoč zaključek, da je toženka študijske obveznosti za I. letnik opravila najkasneje ob koncu študijskega leta 2005/2006, torej do 30. 9. 2006. Vsekakor je te študijske obveznosti opravila pred vpisom v II. letnik v študijskem letu 2007/2008, torej do 1. 10. 2007. Od tega dne dalje pa je bila toženka v delovnem razmerju pri tožnici še dobra tri leta, torej več kot eno leto, k čemur je bila zavezana v 5. členu pogodbe o izobraževanju. Zato je prosta vseh obveznosti po tej pogodbi, tožbeni zahtevek pa neutemeljen.
Ker toženec v roku ni odgovoril na tožbo, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana, utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, hkrati pa ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku. Stranki sta namreč dne 15. 3. 2011 sklenili poravnavo, s katero se je toženec zavezal, da bo v 12 mesečnih obrokih tožniku vrnil 1.896,70 EUR, ki jih je prejel kot štipendijo v študijskem letu 2007/2008, če šolanja ne bo uspešno zaključil in niti v dodatnem roku do 31. 3. 2012 ne bo predložil dokazila o opravljenem letniku, za katerega je prejemal štipendijo. Pravna podlaga za odločitev v zadevi je tako glede glavnične terjatve podana v 1050. in v 239. členu OZ, glede plačila zakonskih zamudnih obresti pa v 299. in 378. členu OZ.
OZ člen 299, 378, 378/1.. ZPIZ-2 člen 206, 206/1, 310.. ZPP člen 184.
zakonske zamudne obresti - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - življenjsko zavarovanje
Obveznost izplačila vtoževane denarne terjatve je obstajala že ob vložitvi tožbe, zato je, ob upoštevanju izpolnjene splošne predpostavke, in ker je vzrok za zamudo obstajal na strani tožene stranke, delno utemeljen tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik postavil na zadnji glavni obravnavi. Ne za znesek 5.830,38 EUR, ampak za znesek 4.496,97 EUR. Znesek 4.496,97 EUR predstavlja izračun zakonitih zamudnih obresti od 31. 8. 2013, skladno s tretjim odstavkom 310. člena ZPIZ-2 v zvezi z 299. členom OZ (ob upoštevanju obračunskega obdobja 31. 7. 2013 in rok 30 dni, določen za izpolnitev) do plačila, ob upoštevanju, da je tožnik pri toženi stranki uveljavljal enkratno izplačilo sredstev iz naslova poklicnega zavarovanja dne 13. 7. 2013 (prvi odstavek 299. člena OZ), od zneska 19.236,02 EUR, kolikor je znašal neto znesek, izračunan od odkupne vrednosti 25.776,91 EUR, zmanjšan za izstopne stroške (128,88 EUR) in 25 % akontacijo dohodnine (6.412,01 EUR).
nadomestna izpolnitev - realni kontrakt - izpolnitveno ravnanje - pobot (kompenzacija) - pobotanje - pogojne terjatve - spor majhne vrednosti
Sporazum o nadomestni izpolnitvi učinkuje le, če dolžnik hkrati opravi izpolnitveno dejanje, ki je predmet nove obveznosti. Gre za realno pogodbo, pri kateri mora biti za veljavno sklenitev izpolnjena dodatna predpostavka, da dolžnik hkrati z izjavo volje (ki je potrebna za sklenitev pogodbe) že opravi tudi izpolnitveno ravnanje, ki se ga z realno pogodbo zavezuje opraviti. Ker toženka izobraževanja (novega izpolnitvenega ravnanja) ni izvedla, pogodba o nadomestni izpolnitvi ni bila veljavno sklenjena in ni začela učinkovati. Prejšnja obveznost (plačila 1.567,00 EUR) zato ni ugasnila.
Kompenzacija je mogoča le v primeru obstoječih nasprotnih terjatev.
Pogojne terjatve se obravnava kot nezapadle, dokler se odložni pogoj ne izpolni.
pogodba v korist tretjega - pritožbene novote - spori majhne vrednosti - nedovoljeno pritožbeni razlogi
Tožena stranka se s tem, ko je s strani tožeče stranke opravljene storitve prevzela, ni zavezala, da bo zanje tudi plačala. Takšna zaveza je ves čas veljala le za družbo P. d. o. o., ki je pogodbo s tožečo stranko sklenila v korist tretjega.
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naročila tožene stranke za opravljene storitve ni bilo, hkrati pomeni ugotovitev dejanskega stanja. Te v sporu majhne vrednosti ne morejo biti predmet pritožbene presoje. Prav tako predmet pritožbene presoje ne morejo biti trditve, ki so prvič podane šele v pritožbi. Tožeča stranka zato ne more uspeti s pritožbenimi ugovori, s katerimi skuša izpodbiti zaključek, da tožena stranka pri njej ni naročila nobene storitve.
CESTE IN CESTNI PROMET - PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00011375
ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1. ZCes-1 člen 2, 2/1, 2/1-24, 3, 3/1, 4, 4/1, 4/2, 4/3, 5, 123a. ZJC-B člen 19. ZPrCP člen 27, 27/8.
obstoj prekrška - uporaba javnih cest - pravila cestnega prometa - obstoječe javne ceste - omejitev lastninske pravice - poseben postopek razlastitve - prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste
Stališče prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da določba 123.a člena ZCes-1 napotuje le na uporabo 5. člena ZCes-1, ne pa tudi na ostale določbe ZCes-1 in da so zato za storilca veljale le omejitve po 5. členu ZCes-1, ne pa tudi ostale določbe ZCes-1 in ZPrCP, je preveč formalistično in v nasprotju z namenom določbe 123.a člena ZCes-1, pa tudi z razlago te določbe, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2015.