CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00000827
SPZ člen 77, 77/4. ZPP člen 8, 87, 87/3, 163, 163/3.
sodna ureditev meje - kriteriji za ureditev meje - zadnja mirna posest - dejansko stanje - dokazna ocena - stroški postopka - pravočasna priglasitev stroškov postopka - zavrženje pritožbe - pooblaščenec s pravniškim državnim izpitom
Določitev meje po pravični oceni pride v poštev zgolj, če ni možno uporabiti kriterija zadnje mirne posesti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00064065
URS člen 15, 35, 37. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. OZ člen 147. ZPP člen 328. ZKP člen 150, 152, 154.
varstvo osebnostnih pravic - kršitev osebnostne pravice - pravica do zasebnosti - poseg v komunikacijsko zasebnost - odškodninska odgovornost medijev - dejanje, ki posega v človekove pravice - telefonski prisluhi - svoboda izražanja - objava člankov v časniku - objava na svetovnem spletu - poročanje medijev o sodnem postopku - tehtanje ustavnih pravic - relativno javna osebnost - javna razprava - javni interes - splošni interes javnosti - dopustnost posega v ustavno pravico - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - krivdna odgovornost delodajalca za delavca - kazenski postopek - obstoj utemeljenih razlogov za sum - popravni sklep
Tožnik ima status relativno javne osebe in je kot tak izpostavljen ostrejšemu javnemu nadzoru in kritiki, meja oziroma zaščita pred posegi v osebnostne pravice takšne osebe pa je bistveno bolj ohlapna in vezana na upravičen interes javnosti, da je seznanjena z ravnanji takšne osebe, zlasti na poslovnem področju njenega delovanja.
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnika, da so bili prisluhi pridobljeni z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov v kazenskem postopku. Ker pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče celovito preizkusiti, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče presoditi, ali je v konkretnem primeru še mogoče govoriti o koliziji dveh ustavnopravnih pravic, ali pa sam izvor posega v tožnikovo komunikacijsko zasebnost zaradi protipravnosti izključuje upravičenost posega v zasebnost tožnika, ne glede na vsebino zapisanega in objavljenega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00000853
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
dokazna ocena - kršitev pravice do izjave - opredelitev do dokazov - ustni dogovor - kršitev dogovora med pravdnima strankama - poslovna odškodninska odgovornost
Ker tožeča stranka zatrjuje sklenitev ustnega dogovora, ki ga izkazuje z izpovedbami, bi se moralo sodišče ob tem, ko si izpovedbe pravdnih strank nasprotujejo, do izpovedb opredeliti in jih dokazno oceniti, česar ni storilo. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP:
OZ člen 131, 131/2, 150, 153, 153/3, 171, 179, 182.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - prometna nesreča - objektivna odškodninska odgovornost voznika avtomobila - motorno vozilo in pešec - vzrok prometne nesreče - soprispevek pešca - opit pešec - hoja po cesti brez odsevnika - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti - primarni in sekundarni strah - skaženost - poškodbe glave in možganov - poškodba roke - poškodba noge - psihoorganski sindrom - šepanje
Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotni odločitvi o tožnikovem 60 % deležu k nastanku škode. Okoliščina, da hoja ponoči brez odsevnih teles in v temnih oblačilih ni prepovedana, še ne pomeni, da je ni mogoče ovrednotiti kot sovzroka škodnega dogodka, niti da opustitev uporabe odsevnika ne predstavlja neskrbnega ravnanja. Iz izvedenskega mnenja izhaja - tudi sicer v splošni javnosti znano - dejstvo o znatno hitrejši opaznosti pešca, ki nosi odsevnik, od pešca v temnih oblačilih brez odsevnika. Pravilen je zato argument sodbe, da se od pešcev pričakuje, da za svojo lastno varnost poskrbijo tudi z nošenjem odsevnih teles.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE
VSL00000184
ZSKZ člen 14. SPZ člen 92. ZPP člen 181.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - pridobitev lastninske pravice na podlagi zskz - preoblikovanje družbene lastnine v zasebno lastnino - lastninjenje kmetijskih zemljišč - lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini - uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem - pasivna legitimacija - pravni nasledniki - ugotovitvena tožba
Dogovor o ureditvi premoženjskih razmerij z dne 31. 12. 1998 izkazuje pravno nasledstvo tožene stranke. Na njegovi podlagi naj bi zemljišča (tudi kmetijska in gozdna) postala last občine, na območju katere ležijo, pri čemer konkretna zemljišča ležijo na območju Občine Žužemberk. Dogovor se glede na določbe ZSKZ (glede nepremičnin, ki so predmet tega postopka) sicer ni izvedel, kar pa na izkaz pravnega nasledstva Občine Žužemberk ne vpliva.
mejni spor - sodna ureditev meje - močnejša pravica - dobroverna lastniška posest
Materialnopravno podlago za odločitev v predmetnem postopku predstavljata 77. in 78. člen SPZ, ki določata kriterije, po katerih sodišče uredi mejo v nepravdnem postopku. SPZ kot temeljni kriterij za ureditev meje določa kriterij močnejše pravice, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo v izpodbijanem sklepu, iz katerega izhaja, da sta predlagatelja dokazala, da sta najmanj od leta 1988 dalje, ko sta postala lastnika (prej pravna prednica), izvrševala (več kot 10 let) na spornem prostoru nemoteno dobroverno lastniško posest vse do spora, ki je nastal v letu 2015.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00001176
KZ-1 člen 284, 284/1, 284/3. ZKP člen 60, 144, 144-6.
oškodovanec - oškodovanec kot tožilec - prevzem kazenskega pregona - opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje krive izpovedbe - objekt varstva
Za obstoj kaznivega dejanj krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1 je dovolj, da priča v kazenskem postopku izjavi po krivem. Oškodovanec je v opisu dejanja dovolj določno označen kot (edini) obdolženec v kazenskem postopku, v katerem naj bi obdolženec krivo izpovedoval. Zato ima status oškodovanca kot tožilca in je upravičen od državnega tožilca, ki je ovadbo zavrgel, prevzeti kazenski pregon.
Glede zahtevka iz naslova nadur je tožnik v tožbi navedel, koliko dni je v posameznem mesecu delal, koliko od tega je bilo rednih delovnih ur, in koliko je dejansko delal oziroma, koliko je bilo opravljenih nadur. Toženec je glede števila nadur v odgovoru na tožbo in v vlogah ves čas navajal le, da tožnik z ničemer ne dokazuje, da je delo opravil v zatrjevanem obsegu. Drugih argumentiranih ugovorov ni podal. Bi pa jih lahko, v kolikor bi vodil ustrezno evidenco. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je toženca zavezoval Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih. Ta zakon v 8. členu od delodajalca med drugim zahteva vodenje podatkov o delovnem času, o nočnem delu in tedenskem delovnem času. Ti podatki se vodijo v okviru evidence o izrabi delovnega časa, ki bi jo toženec moral imeti skladno z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Ker toženec ne z omenjenimi evidencami, niti kako drugače, tožnikovih trditev ni argumentirano prerekal, je sodišče prve stopnjena podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP zakonito štelo tožnikova zatrjevana dejstva kot priznana oziroma za resnična.
V predmetni zadevi se ni odločalo o oprostitvi plačila sodnih taks tožnika, ker ima ta minimalni dohodek, saj je glede na specialna določila ZDSS-1 tožnik kot stranka v sporu o pravici iz socialnega varstva že na podlagi 71. člena ZDSS-1 oproščen plačila sodnih taks, saj se sodna taksa za tovrstne spore ne plačuje. Zato ni podana pravna korist tožnika za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks in je njegov predlog pravilno zavržen.
ZJU člen 147, 147/1, 149, 149/1-3, 150. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 22d.
javni uslužbenec - sklep o premestitvi - premestitev javnega uslužbenca - potrebe delovnega procesa
Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšno premestitev, pri čemer sodišče glede na obstoječo sodno prakso ne more ocenjevati, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na učinkovitost organa. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je delodajalec izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen.
Po presoji pritožbenega sodišča pri razlagi določbe 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP) postopka pred novo zaposlitvijo (oziroma postopka zasedbe prostega delovnega mesta, ki je urejen v 57. členu ZJU) ni mogoče enačiti s postopkom premestitve javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb, ki ga ureja 149. člen ZPP. Ker 22.d člen KPP določa, da se notranja seznanitev o prostem delovnem mestu na oglasni deski enote opravi (le) v primeru zasedbe prostega delovnega mesta, tožena stranka t.i. notranje seznanitve v postopku premestitve tožnika ni bila dolžna opraviti. Tudi v primeru, če tožena stranka v postopku premestitve javnega uslužbenca ne bi izvedla postopek notranje seznanitve, izpodbijana premestitev za to ni nezakonita.
Sodišče je na naroku za glavno obravnavo v zadevi, ki jo je vodilo pod opr. št. I Ps 1112/2015, na predlog tožnika zaslišalo pričo, ki je po zaslišanju priglasila povračilo stroškov prihoda na sodišče. Potni stroški so z izpodbijanim sklepom odmerjeni v skladu z ZPP in Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo načelo uspeha v v postopku (154. člen ZPP). Tožnik, ki v pravdi ni uspel je dolžan nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. V skladu s tretjim odstavkom 242. člena ZPP je rok za plačilo 8 dni, pritožba zoper sklep o stroških priče pa ne zadrži njegove izvršitve.
ugovor zoper sklep o izvršbi - opozicijski ugovorni razlogi - odpoved dedovanju
Opozicijski ugovorni razlogi so tisti ugovorni razlogi, ki izvršljiv zahtevek trajno ali začasno ukinjajo. Temeljijo na neovrgljivi domnevi, da izvršljivi zahtevek obstoji in ki drži vse dokler tak izvršilni naslov obstoji oziroma ni spremenjen ali razveljavljen na način, določen z zakonom.
Bistvo opozicijskega ugovornega razloga iz 8. točke 55. člena ZIZ ni v tem, da se v izvršilnem postopku znova odpira vprašanje obstoja terjatve do tožene stranke oziroma njene višine. Njegovo bistvo je zgolj, ali je terjatev naknadno prenehala. Z odpovedjo dedovanju pa dolžnica do takega učinka ne more priti.
Višje sodišče tudi ne more sprejeti pritožbenega argumenta, ki je pravzaprav argument procesne taktike v smislu, da se dolžnica v času, ko je potekal pravdni postopek, v katerem je bilo razsojeno o njeni obveznosti, še ni mogla odločiti, ali se bo dedovanju odpovedala ali ne, ker še ni bilo jasno, koliko je zapustnikovega premoženja. Dolžnica se je sicer v zapuščinskemu postopku imela vso pravico v okviru procesne taktike odločati o tem, kdaj bo podala izjavo o odpovedi dedovanju. Vendar ko se je začel pravdni postopek, je morala nestrinjanje z zahtevkom izraziti v odgovoru na tožbo, ki ga ni vložila. Sicer je s tem razlogom v izvršilnem postopku za izterjavo terjatve na podlagi tako izdanega izvršilnega naslova prekludirana.
odgovornost dediča za zapustnikove dolgove - terjatev do zapuščine - pogrebni stroški - status stranke v zapuščinskem postopku - stranka v zapuščinskem postopku - varovanje pravic strank
V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Iz tega zakonskega določila je razvidno, da zapuščino tvori le aktiva. Predmet dedovanja ni čista zapuščina, torej razlika med aktivno in pasivo, ampak zgolj pravice, ki imajo neko vrednost. O dolgovih, ki niso pravica iz zapuščine, se v zapuščinskem postopku ne odloča.
Pri odločanju o plačilih institucionalnega varstva je center za socialno delo z 2. odstavkom 31. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev pooblaščen, da lahko brez predhodnega soglasja plačnika določi višjo oprostitev, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja ali to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Niti Uredba niti ZSV višje oprostitve ne pogojujeta z izrednimi stroški, temveč s posebnimi socialnimi razmerami ali drugimi pomembnimi razlogi. Pri uporabi prostega preudarka je namreč po 3. odstavku 31. člena Uredbe potrebno upoštevati premoženjsko stanje, skrb za upravičenca in druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalne okoliščine ali druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobne druge, primeroma naštete okoliščine. Kriterij iz 31. člena Uredbe so torej posebne socialne razmere in drugi pomembni razlogi, ki so odvisni od okoliščin vsakega konkretnega primera.
plačilo uporabnine - nadomestilo koristi od uporabe tuje stvari - pravni naslov za bivanje v stanovanju - uporaba nepremičnine brez pravne podlage - povprečna tržna najemnina - plačilo obratovalnih stroškov - pobotni ugovor - pobot v pravdi - določenost zahtevka
Merilo za določitev koristi okoriščene stranke je povprečna tržna najemnina za uporabljeno stvar.
Ker se pravdni stranki o posledicah naročnikovega odstopa nista dogovorili, ta položaj ureja zakon. Dogovor o odpovednem roku v primeru odstopa in o tem, kdaj ni mogoče odpovedati pogodbe, sam po sebi ne vključuje dogovora, da se prevzemnik odpoveduje pravici, ki mu gre po 648. členu OZ. Tak dogovor odstopa le od zakonske določbe, da ima naročnik vsak čas pred dokončanjem posla pravico odstopiti od pogodbe, ne pove pa ničesar o pravici prevzemnika posla v takem primeru. Neutemeljen je zato toženkin argument, da je odstopno upravičenje uresničil na podlagi 11. člena pogodbe in ne na podlagi 648. člena OZ. Podlage v izvedenih dokazih nima niti njeno stališče, da je bila pogodbena volja jasno in nedvoumno izražena. Iz besedila pogodbe namreč ne izhaja, da bi se dogovorili o tožnikovem položaju v primeru njenega odstopa od pogodbe. Da bi se o tem dogovorili, pa ne izhaja niti iz njunih siceršnjih dogovarjanj ob sklepanju pogodbe.
plačilo uporabnine - stvarna pristojnost - določitev vrednosti spornega predmeta - vrednost glavnega zahtevka - povečanje tožbenega zahtevka - sprememba stvarne pristojnosti - ustalitev pristojnosti (perpetuatio fori) - veljavnost že opravljenih pravdnih dejanj
Okrožno sodišče se po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča ob predhodnem preizkusu tožbe, na ugovor tožene stranke, ki ga ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, pa do razpisa glavne obravnave. Nasprotno pa takšna omejitev ne velja za okrajno sodišče, kadar med postopkom ugotovi, da za obravnavanje ni več pristojno. Glede na 4. točko drugega odstavka 339. člena ZPP odločanje okrajnega sodišča v zadevi iz pristojnosti okrožnega sodišča predstavlja celo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti niti določila tretjega odstavka 17. člena ZPP o ustalitvi pristojnosti. Ta se uporablja predvsem za krajevno pristojnost, za stvarno pa v delu, kadar tožeča stranka tožbeni zahtevek zmanjša.
zmanjšanje tožbenega zahtevka - delni umik tožbe - spor majhne vrednosti - privolitev v umik tožbe - obligatornost glavne obravnave - izvedba glavne obravnave
Če je zmanjšanje tožbenega zahtevka pod mejno vrednost posledica delnega umika tožbe, je uporaba pravil o postopku v sporih majhne vrednosti vezana na privolitev tožene stranke v delni umik. Če vanj ne privoli (ali ni pozvana da to stori), spor, ki ga je sodišče obravnavalo po pravilih rednega postopka, ne more preiti v spor majhne vrednosti.
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VSL00001011
ZASP člen 30, 81, 146, 147, 156, 156/1, 157, 157/2, 158, 168, 168/2. ZASP-B člen 26, 26/4. OZ člen 190. ZDDV-1 člen 32, 32/2, 33, 33/1, 33/6, 81.
kolektivne organizacije - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - kolektivno upravljanje - pravica radiodifuznega oddajanja - neodrska glasbena dela - tarifa SAZAS - neupravičena obogatitev - DDV - seznam - prekršek
V času uveljavitve ZASP-B se je v skladu s četrtim odstavkom 26. člena omenjenega zakona obravnavala kot veljaven skupni sporazum tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Vendar pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije, zaradi presplošne opredelitve meril za določitev nadomestila, razveljavilo navedeno tarifo v prvem odstavku poglavja II. Javno oddajanje. Pritrditi je treba prvostopenjskemu sodišču, da je navedena ustavna odločba povzročila "tarifno praznino" za (pogodbeno) določitev nadomestila. Tožeča stranka je imela v četrtem odstavku 157. člena ZASP zakonsko podlago za odpravo te tarifne praznine z enostransko določitvijo nadomestila ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP. To je tudi storila s sprejetjem tarife Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov.