Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025, zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113. člena ZS, prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču).
Sodišče Evropske Unije je v zadevi C-473/2007 (Plumex proti Young Sports NV) z dne 9. 11. 2000 razložilo, da Uredba št. 1348/2000 (predhodnica trenutno veljavne uredbe, ki je določala iste načine vročanja), ne vzpostavlja nobene hierarhije med načini pošiljanja in vročanja in je zato sodno pisanje mogoče vročiti na enega ali drugega od teh načinov ali kumulativno.
V slovenskem odškodninskem pravu je ustaljena razlaga, da so pravno priznane vrste nepremoženjskih škod samostojne, medsebojno neodvisne in da se le izjemoma lahko denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisodi v enkratnem znesku. Odmera denarne odškodnine za vsako posamezno vrsto nepremoženjske škode zahteva tudi ločevanje dejstev, ki se podrejajo vsaki izmed njih, s čemer se želi preprečiti t.i. zidanje zahtevkov.
Sodišče druge stopnje glede na trditve tožnice v tožbi, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odmerjena denarna odškodnina 30.000,00 EUR (19 povprečnih mesečnih plač) za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju in 3.000,00 EUR (1,9 povprečne mesečne plače) za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 16.000,00 € (slabil 10 povprečnih plač) ter 2.610,00 EUR prisojene odškodnine za premoženjsko škodo zaradi potrebe po tuji pomoči in postrežbi (točke 78. do vključno 80), primerna.
Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov za odločitev, da se v obravnavani zadevi pogodbena kazen, dogovorjena za zamudo z izpolnitvijo, lahko obračuna tudi za neizpolnitev pogodbe.
Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik, in ali ima zakoniti zastopnik posebno dovoljenje, kadar je to potrebno, in ali stranko zastopa pooblaščenec, določen v tretjem odstavku 86. člena tega zakona oziroma v tretjem odstavku 87. člena tega zakona (80. člen ZPP). Sodišče mora odrediti prekinitev postopka, če se je (med drugim) začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki (prvi odstavek 206. člena ZPP). Postopku odvzema poslovne sposobnosti v smislu zgoraj navedenega člena v sedaj veljavnem ZNP-1 in DZ ustreza postopek postavitve odrasle osebe pod skrbništvo (primerjaj 295. člen DZ).
Tožeča stranka je z vlogo, ko je tožbeni zahtevek nazadnje povišala, tožbo spremenila. Obstoječi zahtevek je povečan. V takem primeru je treba postopati po določbi tretjega odstavka 185. člena ZPP, po katerem v primeru, če pravdno sodišče za spremenjeno tožbo ni stvarno pristojno, zadevo pošlje, ko je toženec privolil v spremembo tožbe (oziroma, ko je sodišče spremembo dovolilo ali morebiti ocenilo, da gre za privilegirano spremembo tožbe, glede katere privolitev toženca ni potrebna), pristojnemu, torej v konkretnem primeru okrožnemu sodišču. Ni mogoče torej uporabiti 19. člena ZPP, ki se tiče vprašanja ustalitve pristojnosti v zvezi z v tožbi postavljenim zahtevkom, saj je bila tožba tekom postopka spremenjena.
Tožena stranka s pritožbeno navedbo, da osebno ni prejela zadevne tožbe in poziva za podajo odgovora na tožbo, zgolj posplošeno zanika prejem sodne pošiljke, zato s to navedbo ne more izpodbiti v vročilnici potrjenega dejstva, da sta bila tožba in poziv za podajo odgovora na tožbo toženi stranki osebno vročena dne 8. 4. 2025.
V primeru pripoznave zahtevka sodišče prve stopnje ni ne dolžno ne upravičeno presojati sklepčnosti tožbe, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa je izključen.