Dolžnik je bil le 6 dni po predložitvi zadeve sodišču druge stopnje izbrisan iz sodnega registra. Z dnem izbrisa je prenehal obstajati in je izgubil sposobnost biti stranka. Dolžnik tudi nima pravnega naslednika in se postopek nikoli ne bo mogel nadaljevati. Pritožbo je vložila oseba, ki sedaj nima več te pravice, zato jo je sodišče druge stopnje zavrglo.
Očitek kršitve konkurenčne prepovedi v odpovedi ne temelji prvenstveno na tem, da je tožnik registriral dejavnost samostojnega podjetnika, temveč na tem, da je v okviru svoje pleskarske dejavnosti na Univerzo v C. naslovil ponudbo za opravo določenih gradbenih del. Rok za podajo odpovedi je začel teči takrat, ko je toženka ugotovila to kršitev. Delodajalec namreč ne more zgolj na podlagi suma pričeti postopka izredne odpovedi, ampak mora najprej ugotoviti vse okoliščine, ki bi mu omogočile sprejem odločitve, ali gre za tako hudo kršitev, da se bo odločil za podajo izredne odpovedi. Seznanjenost toženke s tožnikovo namero za odprtje s. p. namreč ni isto kot ugotovitev razloga za izredno odpoved v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1.
Tožnik bi moral o začetku poslovanja kot samostojni podjetnik obvestiti toženko in od nje pridobiti predhodno soglasje, da ne gre za toženki konkurenčno dejavnost, šele potem bi se lahko skliceval na to, da je bil konkreten posel opravljen v skladu s tem soglasjem.
Način vodenja postopka in sprejete procesne odločitve same po sebi ne predstavljajo razlogov za sklepanje o pristranskosti. Pritožnik izraža le nestrinjanje z načinom vodenja postopka, kar pa ne more biti podlaga za dvom v sodnikovo nepristranskost. Takšno nestrinjanje lahko predstavlja razlog za ustrezna procesna sredstva, ne more pa utemeljevati obstoja okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sojenja. Za odpravo napak v postopku sojenja so predvidena pravna sredstva in ne institut izločitve.
Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), tožnik pa je s tožbenim zahtevkom uveljavljal le pravice, ki so izhajale iz zatrjevane nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem okviru je obstoj delovnega razmerja jasno vtoževal od poteka odpovednega roka dalje. Tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas sklenjenega civilnopravnega razmerja ni postavil, zato v pritožbi zmotno navaja, da bi morebitno nerazumljivost tovrstnega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo odpraviti z uporabo 108. člena ZPP.
Iz zakonske ureditve izhaja, da je poskusno delo delovno razmerje (načeloma) za nedoločen čas s pogojem, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 125. člena ZDR-1). Iz tega je razvidno, da se poskusno delo lahko opravlja le v delovnem razmerju in ga ni mogoče dogovoriti za druge oblike opravljanja dela. Namenjeno je preverjanju, ali delavec ustreza pričakovanjem delodajalca, ki jih ta oblikuje glede na zahteve delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma ali ustreza pričakovanjem tudi glede ostalih lastnosti, ki kažejo na ustrezno izvrševanje pravic in obveznosti v delovnem razmerju (npr. odnos do dela, do sodelavcev itd.). Glede na navedeno obdobja poslovnega sodelovanja strank, ki je temeljilo na pogodbi civilnega prava, ni mogoče enačiti s poskusnim delom, ki je institut delovnega prava.
Sodišče druge stopnje je ob obravnavi pritožbe ugotovilo, da toženka izpodbija tudi odločitev o plačilu denarne terjatve. V zvezi z vprašanji, od katerih je odvisna odločitev o denarnem zahtevku, je VSRS v zadevi II Ips 14/2025 s sklepom z dne 21. 5. 2025 prekinilo revizijski postopek in podalo predlog za predhodno odločanje pred SEU; citirana zadeva VSRS obravnava vsebinsko enako vprašanje (uporaba sodbe SEU C-520/21; kaj in koliko je dolžan potrošnik plačati banki v primeru nične kreditne pogodbe v CHF).
Zato je pritožbeno sodišče ob analogni uporabi 113.a člena ZS v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP s sklepom z dne 6. 11. 2025 postopek prekinilo do odločitve SEU v zgoraj navedeni zadevi.
SEU je o predlogu VSRS odločilo s sklepom C-368/25 z dne 24. 2. 2026, torej je s tem odpadel razlog za prekinitev. Zato je sodišče druge stopnje s tem sklepom odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje (drugi odstavek 208. člena ZPP).
Tožnik je v tožbi navajal, da bi se upokojil, ko bi dosegel zadostno starost ali delovno dobo in tedaj prejemal tudi primerno pokojnino. Po pridobitvi dopisa ZPIZ o tem, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev od 2. 2. 2024 dalje. Ob upoštevanju trditvene podlage strank je sodišče ravnalo pravilno, ko je zaradi izpolnitve pogojev za starostno upokojitev zavrnilo zahtevek za plačilo izgube pri zaslužku in mesečne rente v znesku 358,76 EUR od 2. 2. 2024 dalje.
V primeru delnega umika tožbe odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Pri ugotavljanju uspeha v sporu je treba v primeru, kadar med postopkom pride do spremembe tožbenega zahtevka, to upoštevati in ugotavljati, v kolikšnem delu zahtevka je bila stranka v določeni fazi postopka uspešna.