Določba 397. člena ZGD-1 izrecno razlikuje med situacijo, ko je delničar navzoč na skupščini, in situacijo, ko na njej ni navzoč. Zakon torej fizični prisotnosti na skupščini pripisuje določen pomen. Namen napovedi izpodbijanja kot take je v tem, da ima skupščina možnost, da prepreči izpodbijanje svojega sklepa s tem, da ga spremeni ali nadomesti z drugim sklepom oziroma da ga vnovič obravnava in razveljavi. Skupščina je prostor za neposredno izmenjavo, soočenje in obravnavanje različnih stališč, pojasnil in argumentov v zvezi s predlogi sklepov oziroma sprejetimi sklepi. Namen napovedi izpodbijanja je torej najbolj varovan takrat, ko je izpodbijanje napovedano na sami skupščini.
Ni videti prepričljivih razlogov, zakaj bi v tem pogledu za družbo z omejeno odgovornostjo veljala manj stroga ureditev kot za delniško družbo. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se posledično glasi, da se mora pravilno vabljeni družbenih udeležiti same skupščine in na njej napovedati izpodbijanje, da bi bil upravičen do izpodbijanja sklepa skupščine.
Določba 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ velja za terjatve upravnika stanovanjske poslovne stavbe, ki jih ima zoper lastnika stanovanja, ne pa tudi za terjatve, ki jih ima zoper lastnika poslovnega prostora.
„Fleksibilnost“ razporejanja delovnega časa ni sopomenka za neenakomerno razporejanje delovnega časa. Bistvena lastnost neenakomerno razporejenega delovnega časa je odstopanje od npr. klasične razporeditve delovnega časa 40 ur na teden, 8 ur na dan, od ponedeljka do petka, da delavec v režimu neenakomerne razporeditve dela tudi po več kot 8 ur na dan, več ali manj kot 5 dni v tednu itd. Vendar je lahko tudi v neenakomerno razporejenem delovnem času določen način razporeditve, ki je fiksen po svoji naravi in s tem predvidljiv (npr. delo vsak drugi dan, ali določen z letnim oziroma mesečnim razporedom). Če je razporeditev delovnega časa sistemsko jasna in ima vnaprej razviden način razporeditve, se da tudi vnaprej določiti dneve, na katere delavec običajno dela. To je ves čas trdil revident, tožena stranka pa se je branila z argumentom „fleksibilnosti“ glede na sprotne delovne potrebe v času dela prostih dni. Ta argument zaradi tavtologije po presoji revizijskega sodišča ne zdrži, saj tudi pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa na dela proste dneve dela ni in zato enako ni potrebe po delu delavcev pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa.
Z revidentovim stališčem, da bi bilo z drugačno razlago v obravnavani zadevi lahko kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS, revizijsko sodišče soglaša. Revident bi bil prikrajšan za nadomestilo za dela proste dneve, zato teh dni ne bi mogel enako uživati kot drugi zaposleni v enakomerni porazdelitvi delovnega časa. Poleg tega bi moral v primeru sprejemanja stališča sodišč nižjih stopenj na letni ravni dejansko opraviti več ur kot nekdo, ki dela v klasični razporeditvi delovnega časa med ponedeljkom in petkom. Razlikovanje je v obravnavni zadevi nerazumno, saj jo tožena stranka utemeljuje z (naknadno) zmanjšanimi potrebami po delu na dela proste dneve, ko njegovo delovno obveznost ukinja s spremenjenim razporedom.