UPRAVNI SPOR - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO
VS1016041
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3. ZKZ člen 4, 4/1, 107, 107-b.
dovoljenost revizije - ukrep kmetijskega inšpektorja - šotorišče - pomembno pravno vprašanje - ni vprašanje po vsebini zadeve - jasna normativna ureditev - zelo hude posledice niso izkazane - uporaba zemljišča za drug namen - neenotna praksa sodišča prve stopnje
V obravnavani zadevi inšpekcijski ukrep ni izrečen zaradi degradacije zemljišča, ampak zaradi uporabe zemljišča za drug namen (šotorišče), zato vprašanje degradacije zemljišča v tej zadevi ni relevantno. Vprašanje sorazmernosti ukrepa in vprašanje, ali je šotorišče, ki se v jesenskem in zimskem času uporablja za skladiščenje sena, pomožni kmetijski objekt v smislu občinskega prostorskega akta, pa sta vprašanji na kateri daje jasen odgovor že normativna ureditev ZKZ in Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje.
Če iz predložene listini ni mogoče jasno ugotoviti dejstev, ki naj bi potrdile navedbe v zvezi z zelo hudimi posledicami, te niso izkazane.
ZUP člen 39, 39/2, 222, 222/1. ZUS-1 člen 2, 2/1, 4, 5, 5/2, 28, 28/2, 36, 36/1-4.
izločitev uradne osebe - zavrženje tožbe - dokončni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep, s katerim se postopek konča - inšpekcijski postopek - procesni akt - tožba zaradi molka organa
Sklep, s katerim je upravni organ zavrnil pritožnikovo zahtevo za izločitev uradne osebe, ne vsebuje odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti, oziroma tožnikovi pravni koristi. Je odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo inšpekcijskega postopka. Tak sklep zato ni dokončni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, niti ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan. Upravni spor zoper njega ni dopusten, tako tudi ne v primeru molka pritožbenega organa, kar pa ne pomeni, da pritožnik nima (ni imel) na voljo pravnega varstva.
UPRAVNI SPOR - ODVETNIŠTVO - BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
VS1016039
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZOdv člen 17, 17/5. URS člen 2, 14, 14/2, 22, 74, 74/1, 137.
dovoljenost revizije - odvetniški stroški zastopanja - polovično plačilo za storitve - pomembno pravno vprašanje - brezplačna pravna pomoč - upravičenci do brezplačne pravne pomoči - načelo enakosti pred zakonom - načelo enakega varstva pravic - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano
Trditveno in dokazno breme za izpolnjevanje pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Revident se neutemeljeno sklicuje na kršitev načela enakosti pred zakonom in načela enakega varstva pravic na škodo upravičencev do brezplačne pravne pomoči, saj s tem ne varuje svojih pravic, pravnih koristi oziroma pravnega položaja, ki bi mu bili kršeni v obravnavanem postopku.
Zastavljeno vprašanje tudi ni pomembno z vidika zatrjevane kršitve načela svobodne gospodarske pobude, saj revident kršitve ne obrazloži oziroma je ne konkretizira glede na okoliščine obravnavanega primera.
Načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca zavezuje, da enaka razmerja in položaje ureja enako ter različna različno. Ureditev, na podlagi kateri temelji izpodbijana odločitev, odvetnike, ki se sami prostovoljno odločijo za izvajanje storitev brezplačne pravne pomoči ne obravnava različno. Vsi so upravičeni do enakega plačila za te storitve, ne glede na to, ali so odvetniki „začetniki“ ali že „uveljavljeni“ odvetniki. Vrhovno sodišče poleg tega pripominja, da so odvetniki, ki delujejo v okviru brezplačne pravne pomoči, v primerjavi z odvetniki, ki si stranke (po)iščejo na trgu, z vidika plačila za svoje storitve glede bistvene okoliščine v različnih položajih.
dovoljenost revizije - gradbeno dovoljenje - vrednostni kriterij - pravica oz. obveznost ni izražena v denarni vrednosti - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - zelo hude posledice niso izkazane - trditveno in dokazno breme
Revident konkretnega vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, ni navedel. Samo navedba revizijskih razlogov, brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve, pa za dovoljenost revizije ne zadošča.
Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.
mednarodna zaščita - splošna verodostojnost - nekonsistentne izjave - nelegalna zveza - posebna družbena skupina - prešuštniki - sprememba vere - bodoče preganjanje
Prešuštnikov ni mogoče opredeliti kot posebno družbeno skupino, saj takšni skupini ni prirojena skupna lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo.
Upoštevaje tožnikove neskladne in neprepričljive izjave glede spremembe vere, kakor tudi izjavo, da zaradi zanimanja za krščansko vero pred odhodom iz izvorne države ni imel nobenih problemov, in dejstvo, da se je v Sloveniji krstil le 12 dni po podani prošnji za mednarodno zaščito, kaže na to, da vere sploh ni spremenil, s krščenjem pa je imel izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Priznanje mednarodne zaščite pa ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih (drugi odstavek 30. člena ZMZ-1).
ZUS-1 člen 1, 4, 4/1, 4/2, 40, 40/1. URS člen 35, 38. ZVOP-1 člen 34.
finančna preiskava - premoženje nezakonitega izvora - nova tožba - ugotovitveni zahtevek - varstvo osebnih podatkov - varstvo zasebnosti - pridobivanje podatkov o prometu na bančnem računu - učinkovito drugo sodno varstvo - kršitev ustavnih pravic - odprava akta - pravdni postopek - oblika tožbenega zahtevka
Pritožnica je ravnanje davčnega urada, opravljeno pred finančno preiskavo, šele s to vlogo vsebinsko in pravno ovrednotila kot samostojno ravnanje oblastvenega organa, ki naj bi od banke nezakonito zahteval in na tej podlagi pridobil podatke o transakcijah na njenem bančnem računu. Prva pripravljalna vloga v tem delu predstavlja novo tožbo, do katere se bo moralo sodišče prve stopnje šele opredeliti.
Tožba po ZVOP-1 ni tožba v subsidiarnem upravnem sporu, temveč tožba v posebnem upravnem sporu. Po svoji vsebini pomeni nadgradnjo varstva po ZUS-1, saj zagotavlja učinkovito sodno varstvo takrat, kadar gre za oblastveno delovanje nosilcev oblasti v primeru kršitev pravic, ki jih zagotavlja ZVOP-1, bodisi da te kršitve še trajajo bodisi da so že prenehale. Táko sodno varstvo se nudi po splošnih pravilih in izhodiščih, ki jih določa ZUS-1, torej tudi z vidika opredelitve pomena in vsebine upravnega spora (1. člen ZUS-1) ter v njem vsebovanih procesnih norm. S tem je ZVOP-1 v povezavi z ZUS-1 zagotovil posebno obliko sodnega varstva pravice do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave) kot specifičnega upravičenja širše pravice do zasebnosti (35. člen Ustave). To pa izključuje potrebo po subsidiarnem sodnem varstvu ustavnih pravic na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1.
Za učinkovitost drugega sodnega varstva v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1 ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1016054
ZUS-1 člen 22, 22/1, 51, 51/2, 52, 63, 75, 75/1, 75/3, 76, 79, 79/1, 79/2, 80. ZPP člen 8, 339, 339/2-14. ZMZ-1 člen 20, 49, 49/1-3.
mednarodna zaščita - splošna neverodostojnost prosilca - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Če sodišče prve stopnje materialnopravno presojo opre na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Na mestu, kjer pritožnik izpodbijani sodbi očita nejasnost razlogov, gre za dokazno oceno izvedenih dokazov, kar pomeni, da gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS1016071
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUS-1 člen 80, 80/3-3.
predaja odgovorni državi članici - mednarodna zaščita - postopki po Uredbi Dublin III - sistemske pomanjkljivosti
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, lahko zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, neupoštevajoč kakovost sprejema in oskrbe v odgovorni državi članici.
dovoljenost revizije - vprašanje se ne nanašajo na vsebino zadeve - vprašanja pravilnosti upravnega postopka - zelo hude posledice niso izkazane - niso posledica izpodbijanega akta
Vprašanja, ki se nanašajo na pravilnost upravnega postopka in se hkrati sploh ne nanašajo na razloge in vsebino izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, za dovoljenost revizije ne zadoščajo.
S posledico, ki ni posledica izpodbijanega akta, ni mogoče izkazati izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - vprašanje, ki se nanašajo na postopek izdaje upravnega akta - postavitev bazne postaje mobilne telefonije
Presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ni revizijski razlog v smislu 85. člena ZUS-1, saj se v postopku revizije ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1. Zato na podlagi vprašanja, ki se nanaša na pravilnost upravnega postopka, kar ni predmet revizijske presoje, revizije ni mogoče dovoliti.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - izkazovanje dejstev - trditveno in dokazno breme
Pritožnica v prvostopenjskem postopku ni niti ustrezno zatrjevala niti (verjetno) izkazala težko popravljive škode, ki naj bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Zgolj nasprotovanje splošnim posledicam zakonske ureditve pa za izkazovanje take škode ne zadošča, prav tako pa izdaja začasne odredbe ni namenjena spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu.
dovoljenost revizije - pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij - odvzem dovoljenja - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - zelo hude posledice niso izkazane
Če vprašanje, na katerega naj bi revizija odgovorila, ni jasno izpostavljeno, uveljavljani pogoj za njeno dovoljenost ni izpolnjen.
Samo navedba, da ima izpodbijana sodba za revidentko zelo hude posledice, za dovoljenost revizije ne zadošča.
dovoljenost revizije - odobritev pravnega posla - pomembno pravno vprašanje - vprašanje ni izpostavljeno - zelo hude posledice niso izkazane
Pravnega vprašanja, glede katerega pričakuje določitev Vrhovnega sodišča in glede katerega uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, revident ni navedel, zato uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani.
Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.
ZS člen 113a. ZPP člen 208. Uredba št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 11, 12, 12/2, 17, 17/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 19, 19/2, 52, 52/3.
mednarodna zaščita - določitev odgovorne države članice - posedovanje veljavnega vizuma - sistemske pomanjkljivosti - diskrecijska klavzula - zdravstveno stanje prosilca - vprašanje za predhodno odločanje SEU
Izpodbijana odločitev tožene stranke temelji na določbi 12. člena Uredbe Dublin III. Ta med drugim določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala (drugi odstavek 12. člena Uredbe Dublin III). Iz ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi izhaja in ni sporno, da sta tožnika (državljanka Sirije in državljan Egipta) v evropski prostor vstopila z veljavnimi hrvaškimi vizumi.
Po mnenju Vrhovnega sodišča tožniki niso izkazali obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, niti niso zatrjevali, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR azilni sistem na Hrvaškem obravnaval kot kritičen. Tudi SEU je v Sodbi navedlo, da v obravnavanem primeru niti iz predložene odločbe niti iz elementov v spisu ni razvidno, da bi bila podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem, zlasti kar zadeva dostop do zdravstvenega varstva, niti tega tožeče stranke v postopku v glavni stvari ne trdijo.
Je pa SEU v Sodbi opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija. Navedlo je tudi, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti.
V obravnavani zadevi pa je očitno, da niti trditve niti predloženi dokazi ne kažejo na to, da bi zdravstveno stanje tožnice sploh ustrezalo tako opredeljenemu pojmu posebej hude (duševne) bolezni, posledično pa tudi ne kažejo na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Tudi ob sprejetju resničnosti dejstev, ki izhajajo iz tedaj obstoječih in s strani pritožnice predloženih dokazov, dejstva, ki bi bila glede na citirana stališča iz Sodbe pomembna za presojo Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi (posebej resna bolezen tožnice, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine) ne izhajajo niti iz trditev tožnice niti iz predloženih dokazov.
Vrhovno sodišče tudi ni sledilo stališčem Ustavnega sodišča glede uporabe diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III, ki so nasprotna Sodbi. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč že iz smisla te določbe ne more izhajati obveznost njene uporabe, še manj pa pravica prosilca da se na njo sklicuje oziroma zahteva njeno uporabo. Gre za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti (in ne obveznost), da se odloči za obravnavo prosilca, tudi če to ni njena obveznost glede na določbe Uredbe Dublin III. SEU je v Sodbi izrecno zapisalo, da člena 17(1) te uredbe v povezavi s členom 4 Listine ni mogoče razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, državo članico zavezuje, da navedeno klavzulo uporabi.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS0018897
ZOR člen 376, 383. OZ člen 352, 360. ZTRL člen 27. SPZ člen 92.
povrnitev premoženjske škode - odškodnina - škoda zaradi protiustavne razlastitve nepremičnine - zastaranje odškodninske terjatve - nastanek škode - subjektivno zavedanje o škodi in storilcu - začetek teka zastaralnega roka - zadržanje zastaranja - pravica do sodnega varstva
Presoja zastaranja odškodninske terjatve tožeče stranke zaradi neupravičene razlastitve lastninske pravice na nepremičnini
predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razlogov smotrnosti - bivališče stranke v postopku - razdalja 25 km - sodišče kot predlagatelj
Razloge za prenos pristojnosti, ki jih podaja sodišče je mogoče presojati po merilu, ki se glasi: ali je na splošni ravni postopek pred sodiščem, ki se nahaja 25 km od toženčevega bivališča, do te mere otežen, da je upravičeno (ekonomično) sprožiti postopek po 67. členu ZPP in posledično nato tudi prenesti pristojnost. Odgovor je prima facie negativen.
spor o pristojnosti - izvršilni postopek - COVL - krajevna pristojnost - stalno prebivališče tožene stranke
Krajevna pristojnost se v skladu s prvim odstavkom 47. člena ZPP določa po stalnem prebivališču toženca. Za ugotovitev, kje se nahaja stalno prebivališče toženca, so odločilne navedbe strank. To je v prvi vrsti navedba naslova v tožnikovem predlagalnem aktu (tožba, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine).
predlog za določitev pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nezadovoljstvo z delom sodišča - sprememba stalnega prebivališča stranke v postopku - časovne posledice delegacije postopka
Določitev pristojnosti drugega sodišča sama po sebi predstavlja določen zastoj v sodnem postopku, upoštevati pa je tudi treba, da po naravi stvari razlogi za delegacijo pristojnosti ne morejo biti izključno v sferi predlagatelja, ker bi sicer lahko s pogostimi selitvami povzročil zavlačevanje postopka.
ZKP člen 407, 407/1-1. KZ-1 člen 53, 53/2-2, 53/2-3, 55, 55/1, 55/2.
kršitev kazenskega zakona - neprava obnova kazenskega postopka
Pri časovni uporabi materialnopravnih pravil, ki veljajo v postopku neprave obnove, je odločilen čas storitve kaznivega dejanja, ne pa čas pravnomočnosti zadnje sodbe, pri čemer je treba upoštevati tudi načelo prepovedi retroaktivne veljavnosti kazenskega zakona, če je ta za storilca strožji. V nasprotnem lahko razlaga privede, tako je bilo v konkretnem primeru, do rezultata, ki je v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivne uporabe strožjega zakona. Stališče, ki ga je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi, bi lahko pomenilo, da bi bilo mogoče storilcu, ki bi mu bilo v času veljavnosti poznejšega (strožjega) zakona sojeno za več kaznivih dejanj, storjenih v času veljavnosti prejšnjega (milejšega), z združevanjem kazni izreči enotno kazen na zgornji meji maksimuma zaporne kazni po strožjem zakonu, kar pa bi bilo v nasprotju z navedenimi ustavnimi in zakonskimi določbami.