Skladno z Uredbo o delovnem času v organih državne uprave so pri toženi stranki delo opravljali v okviru premakljivega delovnega časa, pri tem pa je bil na podlagi 3. odstavka 14. člena te uredbe v posameznem mesecu dovoljen presežek največ 20 ur in primanjkljaj največ 10 ur. S 1. 8. 2014 so pri toženi stranki prešli iz gibljivega delovnega časa na neenakomerno razporejen delovni čas. Kot je izpovedal tožnikov nadrejeni, so tožniku in ostalim delavcem dejansko opravljene nadure plačevali, viške ur, ki so nastali zgolj zaradi predčasnih prihodov na delo in kasnejših odhodov z dela, pa so delavci koristili. Ker v obravnavanem primeru ne gre za ure, ki so nastale zaradi potreb delovnega procesa, tožnik ni upravičen niti do plačila dodatka prav tako pa tudi ne do izrabe teh ur kot nadur (30 % ure za vsako uro).
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45, 45/1, 45/1-4, 46, 46/1.
zdraviliško zdravljenje - kontraindikacija - duševna motnja - aktivno sodelovanje pri zdraviliškem zdravljenju
Kontraindikacija za zdraviliško zdravljenje je po 1. točki 46. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja podana, kadar gre za hude duševne motnje ali motnje osebnosti, zaradi katere zavarovanec ni sposoben aktivno sodelovati pri zdraviliškem zdravljenju. Sama huda duševna motnja ali motnja osebnosti še ne pomeni kontraindikacije za zdraviliško zdravljenje, temveč mora biti zavarovanec zaradi tovrstne motnje še nezmožen aktivno sodelovati pri zdraviliškem zdravljenju. Kaj pomeni aktivno sodelovanje pri zdraviliškem zdravljenju, je potrebno razlagati glede na konkretno zdravstveno stanje in potrebe zavarovanca. Tožnik bi potreboval več časa, da bi se navadil na novo okolje in terapevte, ter bi bila verjetno potrebna prisotnost očeta. To pa niso razlogi, zaradi katerih bi šlo za nezmožnost aktivnega sodelovanja pri zdraviliškem zdravljenju. Ker so izpolnjeni vsi pogoji za zdraviliško zdravljenje, je tožbeni zahtevek na priznanje te pravice utemeljen.
sodna taksa za pritožbo – višina sodne takse – odmera sodne takse – ugotovitev vrednosti predmeta postopka – vrednost spornega predmeta – nasprotna tožba – seštevek vrednosti po tožbi in nasprotni tožbi – vrednosti več spornih predmetov
Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je treba plačati sodno takso (za pritožbo) posebej za sporni zahtevek po tožbi ter posebej za sporni zahtevek po nasprotni tožbi in da ekonomičnost skupnega obravnavanja tožbe in nasprotne tožbe nima ugodnih učinkov za stranke, kar se tiče plačevanja sodnih taks.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017145
ZDR člen 6a, 6a/4, 45. OZ člen 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plačilo odškodnine - mobing - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, ker vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo že sicer ni podana, ter da tožnik vtožuje odškodnino le iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic. Poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi mobbinga kot tudi s tem povezane duševne bolečine je dopustno dokazovati z izvedencem medicinske stroke. Zato stališče sodišča prve stopnje, da postavitev izvedenca v takšnem primeru, kot je obravnavani, ne pride v poštev, ni pravilno. Pomanjkljive so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim ravnanjem tožene stranke ter nastalo škodo. Sodišče prve stopnje ni presodilo vsebine očitanih protipravnih ravnanj. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izvedensko mnenje - izvedenina - kilometrina - potni stroški - stroški prihoda na sodišče
Ker je prišlo do zaslišanja sodnega izvedenca zaradi ugotavljanja utemeljenosti pripomb tožene stranke na pisno izvedensko mnenje, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožena stranka nositi tudi stroške prihoda sodnega izvedenca na sodišče.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da se sodnemu izvedencu povrnejo potni stroški za prihod na narok ob upoštevanju kilometrine. Po četrtem odstavku 41. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih se izvedencu prizna kilometrina (za razdaljo po najkrajši poti od kraja njegovega prebivališča do sedeža sodišča) le v primerih, če prevoz z javnim prevoznim sredstvom ni na razpolago, če bi bila uporaba javnega prevoznega sredstva glede na okoliščine neprimerna, oziroma če višina stroškov ni višja od uporabe javnega prevoznega sredstva. Niti iz vloženega stroškovnika sodnega izvedenca niti iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bili za priznanje kilometrine izvedenca izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 41. člena Pravilnika, zato je pritožbeno sodišče sodnemu izvedencu priznalo potne stroške v skladu s prvim in tretjim odstavkom 41. člena Pravilnika.
odvzem predmetov - pogoji z odvzem - predmeti ne izbirajo iz kaznivega dejanja, za katerega je obsojeni spoznan za krivega
Pritožba ima prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odvzeti v izreku izpodbijanega sklepa navedenih predmetov, ker ti ne izvirajo iz kaznivih dejanj, za katere je bil obsojeni s sodbo spoznan za krivega.
Glede na to, da tožnikovi mesečni dohodki presegajo dvakratnik minimalnega dohodka za približno 100 EUR in da je tožnik solastnik večjega števila nepremičnin, je pravilen zaključek sklepa, da ni podlage za popolno ali delno oprostitev plačila sodne takse. Ugotovitev, da je znesek likvidnih mesečnih sredstev nižji od zneska, ugotovljenega v izpodbijanem sklepu, pa daje podlago za zaključek, da se dolžna sodna taksa razdeli na večje število obrokov.
URS člen 2, 15, 155. ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/2.
prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - načelo zaupanja v pravo - izpad prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Nenazadnje je bila tudi sodna praksa glede tovrstnih zahtevkov do zadevne spremembe ustaljena in jasna. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.
ZPIZ-2 člen 396, 396/1. ZPIZ92 člen 133, 134, 134/1.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - ustrezno delo - invalid III. kategorije invalidnosti
Za odločitev o tem, od kdaj naprej ima tožnik pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bistveno, od kdaj dalje tožnik opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo, torej od kdaj dalje je bil s pogodbo o zaposlitvi razporejen na drugo ustrezno delo. Tožnik je bil na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi razporejen s 13. 8. 2007 dalje in od tega datuma dalje mu je tožena stranka pravilno priznala pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.
začasna nezmožnost za delo - vzrok - zavrženje tožbe
Ker za presojo vzroka začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju niso bile izpolnjene procesne predpostavke (pravočasno vložena tožba zoper dokončno odločbo), je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo.
trditveno in dokazno breme - prekluzija - pomanjkljiva dokazna ocena
V zvezi z dokazno presojo je potrebno tudi upoštevati, da mora sodišče, v primeru t.i. spoznavne krize, ko na podlagi izvedenih dokazov (ocenjenih na podlagi 8. člena ZPP) ne more zanesljivo (kar pomeni s stopnjo prepričanja) ugotoviti kakega dejstva, sklepati o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 91, 91/1, 91/1-3, 91/2, 94, 94/1, 102, 103, 104, 104/1, 158, 160, 161.
nadomestilo za invalidnost - nezakonito prenehanje delovnega razmerja
Tožnici, invalidu III. kategorije, je bila redno odpovedana pogodba zaposlitvi iz poslovnega razloga in je uveljavila pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Odpoved je bila nezakonita, ker je na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljala drugo ustrezno delo oziroma delo, ki je ustrezalo tudi spremenjeni oziroma novi invalidnosti. Na podlagi pravnomočne sodbe je bila reintegrirana v delovno razmerje, toženec ji je priznal lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, delodajalec ji je bil dolžan izplačati nadomestilo plače v višini razlike med prejetim nadomestilom za brezposelnost in plačo, ki bi jo prejemala, če bi dejansko delala. Gre za stanje iz 158. člena ZPIZ-1, po katerem se nadomestilo za invalidnost izplačuje zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti, zato ima pravico do nadomestila za invalidnost od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.
zavrženje vloge - podaljšanje roka - rok za pritožbo
Odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je tožničino vlogo za podaljšanje roka pritožbe zoper sodbo zavrglo, je v skladu z določbo 110. člena ZPP, kjer je določeno, da so zakonske določbe o rokih kogentne narave in se ne morejo podaljšati. Podaljšajo se lahko le roki, ki jih določa sodišče glede na okoliščine primera.
Obdolženka s podajo navedene vrednostne ocene ni ravnala z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, temveč je navedeno zapisala v okviru varovanja otrokovih upravičenih koristi in v skladu z materinskim čutom, kot to v odgovoru na pritožbo navaja zagovornik, in je do zapisa torej prišlo, ker je z dogajanjem želela seznaniti center za socialno delo, kot pristojni državni organ.
Materialno pravo nam pove, ali lahko stranka od vložene tožbe pričakuje kakšno pravno korist ali ne. To je pomembno, ker je vsako pravno varstvo lahko utemeljeno le v primeru, če je potrebno za varstvo varovanih dobrin. Sodišče mora upoštevati pravni interes, ki – glede na trditve strank – pride v poštev na kakršnikoli pravni podlagi. Pravni interes ni podan, če ga nobena od pravnih podlag, ki pridejo v poštev za odločanje, ne utemeljuje.
odpoved najemne pogodbe - krivdni razlogi - opomin - vsebina opomina - odprava odpovednega razloga - rok za odpravo
Lahko lastnik odpove najemno pogodbo, če najemnik ne plačuje najemnine ali stroškov v roku, ki ga določa najemna pogodba, vendar mora pred vložitvijo tožbe predhodno pisno opozoriti najemnika. Opomin mora vsebovati kršitev in način odprave odpovednega razloga ter primeren rok za odpravo, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni.
Iz stroškovnikov pravdnih strank v povezavi z razlogi izpodbijanega sklepa, ki so v spisu, ni mogoče razbrati, katere pravdne stroške strank je sodišče ocenilo kot potrebne za ta postopek. Ker v obrazložitvi sklepa tudi ni povzelo vseh stroškov, ki sta jih priglasili pravdni stranki, ni mogoče preveriti, ali je o nekaterih stroških postopka pozabilo odločiti, ali meni, da niso utemeljeni. Odločitve sodišča posledično ni mogoče preizkusiti.