redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je racionalizirala in reorganizirala delo tako, da je med drugim ukinila delovno mesto poslovnega sekretarja (ki ga je zasedala tožnica), naloge tega delovnega mesta pa so bile delno prenesene na direktorja tožene stranke, delno pa predane občasnim zunanjim sodelavcem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni šlo zgolj za fiktivno ukinitev delovnega mesta tožnice. Ker je bila tožnica edina zaposlena na ukinjenem delovnem mestu, ni bila neenako obravnavana z ostalimi zaposlenimi. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo nedopustnega odpovednega razloga v osebnih okoliščinah na strani tožnice, ampak dejansko zmanjšane potrebe po delu poslovne sekretarke in s tem povezano prerazporeditev preostalega administrativnega dela. Zato je tudi pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/3, 164, 200, 200/3. ZPP člen 274, 274/1, 285.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – bolniški stalež – sodno varstvo – rok za podajo odpovedi – procesne predpostavke – prekluzivni rok
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da se materialni prekluzivni roki upoštevajo po uradni dolžnosti. ZPP v prvem odstavku 274. člena določa, da predsednik senata po uradni dolžnosti poleg pravočasnosti tožbe preizkuša še obstoj sodne pristojnosti, litispendence, res judikata in tožnikov pravni interes za vložitev tožbe. Gre za preizkus obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe, na katere sodišče pazi ves čas postopka. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo preveriti, kdaj je začel teči 30-dnevni rok (od vročitve odpovedi stranki) na podlagi trditev in dokazov, ki sta jih predložili stranki.
Glede na to, da tožnikovi mesečni dohodki presegajo dvakratnik minimalnega dohodka za približno 100 EUR in da je tožnik solastnik večjega števila nepremičnin, je pravilen zaključek sklepa, da ni podlage za popolno ali delno oprostitev plačila sodne takse. Ugotovitev, da je znesek likvidnih mesečnih sredstev nižji od zneska, ugotovljenega v izpodbijanem sklepu, pa daje podlago za zaključek, da se dolžna sodna taksa razdeli na večje število obrokov.
Začasno premestitev posebej ureja peti odstavek 147. člena ZJU, ki določa, da je možno uradnika začasno premestiti tudi na delovno mesto, na katerem se opravljajo zahtevnejše naloge v višjem nazivu, pri čemer mora uradnik izpolnjevati pogoje glede zahtevane izobrazbe za takšno delovno mesto, vendar se ga ne imenuje v višji naziv, temveč se mu za čas premestitve določijo pravice glede na višji naziv. Tožnik je bil z delovnega mesta kriminalistični inšpektor v PU E. začasno premeščen na delovno mesto, ki se opravlja v višjem nazivu (najprej na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor III, II, I v D. oddelku, kasneje na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor II v C. oddelku). Za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor je med posebnimi pogoji naveden tudi izpit iz državnotožilskega reda, za katerega tožnik posebej ne zatrjuje, da bi ga imel opravljenega, zato ni izkazano, da je tožnik ob premestitvi in ves čas premestitve na tem delovnem mestu izpolnjeval vse pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Kot izhaja iz 201. člena ZDT-1 se v C. oddelek lahko začasno premestijo osebe, ki imajo pooblastila policije in najmanj deset let delovnih izkušenj - te pogoje je tožnik izpolnjeval, hkrati pa je izpolnjeval pogoj izobrazbe, zato je uporaba 5. odstavka 147. člena ZJU pravilna.
Očitana kršitev 7. in 9. člena ZUP ne pogojuje drugačnih odločitev, kot sta izdani v obravnavanem predsodnem upravnem postopku. Tudi, če bi tožena stranka tožnico opozorila na možnost spremembe pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom in ji dala možnost izjave oz. jo zaslišala, v nepravi obnovi postopka na temelju 183. čl. ZPIZ-2, zaradi učinka razveljavitve pravnomočne odločbe, za tožnico za vtoževano sporno obdobje (za nazaj) ne bi bilo mogoče doseči ugodnejšega izida. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zaradi višje delne invalidske pokojnine v spornem obdobju zavrnilo.
ZObr člen 97b, 97b/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 8, 8/2. ZDR-1 člen 148, 148/2, 148/7. ZDR člen 147, 147/2, 147/7. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 45, 45/1.
obveznost plačila - nadurno delo - plačilo za nadurno delo - vojska - referenčno obdobje
Referenčno obdobje, ki traja 6 mesecev, v koledarskem letu traja od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12., če v drugem predpisu ali aktu delodajalca ni drugače določeno. Zmotno je stališče toženke, da je za zaposlene v SV referenčno obdobje določeno v drugem odstavku 218. točke Pravil službe v Slovenski vojski, in sicer tako, da referenčno obdobje traja od nastanka vsake presežne ure dalje. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da presežkov ur ni mogoče ugotavljati dan po dan. V kolikor bi to res bilo tako, bi prišlo do razvrednotenja samega referenčnega (izravnalnega) obdobja. Sicer pa že gramatikalna razlaga obravnavanega določila v Pravilih službe v Slovenski vojski omogoča zaključek, da ne gre za opredelitev referenčnega obdobja. Določeno je namreč, da se "presežek delovnih ur", opravljenih v okviru neenakomerne razporeditve dela ali časa, izkoristi v obdobju šestih mesecev od njihovega "nastanka". Glede na pomen referenčnega obdobja, v katerem naj bi načeloma prišlo do popolne izravnane ur, lahko presežek delovnih ur nastane šele ob zaključku posameznega 6 - mesečnega referenčnega obdobja, ker delodajalec znotraj tega obdobja ni poskrbel, da bi prišlo do izravnave. Po koncu referenčnega obdobja pa je nadrejeni dolžan zagotoviti, da se presežek delovnih ur izkoristi kot proste ure ali kot proste dni, in sicer v nadaljnjem roku 6 mesecev. V kolikor pa do navedene izrabe v 6 mesecih ne pride, je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadure (130 %).
pravdni stroški - dopolnilno izvedensko mnenje - upravičenost izvedenca do plačila nagrade in stroškov za izvedensko delo - vezanost izvedenca na s strani sodišča zastavljena vprašanja - prekoračitev trditvene podlage pravdnih strank - razpravno načelo - obveznost sodišča, da zagotovi, da meritorna odločitev ostaja v okvirih pravočasne trditvene in dokazne podlage - vezanost sodišča na postavljene zahtevke - materialno procesno vodstvo - korektno opravljeno izvedensko delo
Ker je funkcija izvedenca v pravdnem postopku zgolj v tem, da sodišču pomaga pri razjasnitvi dejanskih vprašanj, ki zahtevajo strokovno zanje z določenega področja, s katerim razpravljajoče sodišče ne razpolaga, je jasno, da izvedenec, ker ni strokovnjak za pravdni postopek, ne more biti tisti, ki je pooblaščen in zavezan za presojanje, na katero s strani pravdnih strank ponujeno procesno gradivo je, upoštevaje razpravno načelo iz prvega odstavka 7. člena ZPP, dovoljeno opreti meritorno odločitev o postavljenem zahtevku. Da bo sprejeta odločitev temeljila zgolj na pravočasnih zatrjevanjih pravdnih strank ter v tej povezavi predlaganih dokazih (286. člena ZPP), je dolžno v izogib temu, da bi zašlo v postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, paziti razpravljajoče sodišče. Zagotavljanje, da meritorno odločanje ostaja v okvirih pravočasne trditvene (in dokazne) podlage pa hkrati terja aktivnost sodišča, da pravočasna zatrjevanja o pravno odločilnih dejstvih za potrebe izdelave izvedenskega mnenja selekcionira tako, da izvedencu določi dejanski okvir iz katerega naj pri strokovnih zaključkih izhaja. V kolikor sodišče ne postopa v tej smeri, izvedencu plačila za izvedensko delo, četudi to temelji na dejstvih izven okvirov zatrjevanj pravdnih strank, ki pa so bila za odgovor na zastavljeno vprašanje z vidika stroke pomembna, ni mogoče odreči. Še manj pa je od izvedenca pričakovati, da pravočasna zatrjevanja ter dokazne listine sam povzema.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023373
KZ-1 člen 173, 173/4. ZKP člen 371, 371/2.
kršitev pravice do obrambe - pravica do zagovornika - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let
Obdolženi v pritožbi navaja, da bi moral v obravnavani zadevi imeti zagovornika, ki bi ga zastopal, ker je brez dohodkov in službe. S takšnimi pritožbenimi navedbami obdolženi meri na kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP. Uveljavljana kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj glede na kazen, ki je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje zagrožena v zakonu, obramba ni obvezna. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obdolženi, ko je bil zaslišan v preiskavi po podanem pravnem pouku o pravici do zagovornika izjavil, da se bo zagovarjal sam, kar je tudi podpisal. Prav tako je obdolženi, ko mu je bil enak pravni pouk glede zagovornika podan na glavni obravnavi izjavil, da se bo zagovarjal sam. Tako iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi se obdolženi zavzemal za postavitev zagovornika, pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da okoliščina, da obdolženi ni imel zagovornika ni vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017061
ZPP člen 154, 155. ZDSS-1 člen 41.
odškodninska odgovornost delodajalca – odločitev o pravdnih stroških
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala plačilo odškodnine zaradi nedopustnega ravnanja prejšnjega delodajalca in tožene stranke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre v predmetni zadevi za vtoževanje čiste denarne terjatve, plačila odškodnine in da zahtevek iz naslova odškodnine ne spada med zahtevke, ki bi se nanašali na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločalo o povrnitvi pravdnih stroškov, upoštevajoč določbe ZPP (in ne določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1).
Zagovornica očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ne pove pa v katerem delu. Zato pritožbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti.
Zagovornica sodbe argumentirano ne izpodbija, saj ni navedla na kateri dokaz misli, ko očita, da se sodba opira na dokaz, ki nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, prav tako ni konkretno navedla, kateri razlogi o odločilnih dejstvih so po njenem mnenju navedeni tako, da so sami s seboj v nasprotju, prav tako konkretno ni navedla, katera odločilna dejstva nimajo podlage v vsebini listin in izpovedbah v postopku zaslišanih prič. Tudi v tem delu zato pritožbe zagovornice ni mogoče preizkusiti in je ta neutemeljena.
Ker tožnik v letu 2016 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine po splošnem predpisu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), nima pravice do izplačila 20 % pokojnine po prvem odstavku 39.a člena ZPIZ-2.
bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna vrednost uradnega zaznamka o obvestilih, ki jih zbere policija - dokazna ocena - kršitev kazenskega zakona - nejasen in nesklepčen izrek sodbe
Pritožbeno sodišče pritrjuje obdolženemu, ki v pritožbi z navedbo, da je izrek napadene sodbe nejasen in nesklepčen ter ga ni mogoče preizkusiti, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da dejansko iz izreka napadene sodbe ne izhaja kaj je obdolženi s tem, ko je z roko zamahnil proti glavi pravosodnega policista M. G., želel storiti, saj v izreku ni opisana tista naloga varovanja zavoda in varstva zaprtih oseb, ki bi po oceni pritožbenega sodišča morala biti jasno in določno zapisana. Sicer je sodišče prve stopnje, ki je nekritično sledilo očitku iz obtožbe v razlogih napadene sodbe to nedoslednost skušalo odpraviti z navedbo, da je obdolženi oškodovanca torej pravosodnega policista napadel, ko ga je ta skušal vkleniti in sicer tako, da je obdolženi zamahnil proti njemu, oškodovanec pa se je uspel udarcu izmakniti. Vse to pa manjka v izreku napadene sodbe, da bi ta bil jasen in razumljiv. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženega ugodilo tudi, ko se sklicuje na to, da zaradi nesklepčnega izreka ni mogel pripraviti ustrezne obrambe.
stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - javni prevoz
Stroški javnega prevoznega sredstva so primarno povračilo javnemu uslužbencu za prevoz na delo, vendar ob pogoju daljše razdalje od 2 km med bivališčem in krajem dela. Če obstaja taka razdalja in ni na voljo javnega prevoznega sredstva, potem je uslužbenec upravičen do kilometrine. Njegova upravičenost do kilometrine je torej predvidena podredno v primerjavi s priznanjem stroškov javnega prevoza zaradi odsotnosti ustreznega javnega prevoza.
ZS člen 62b, 62b/2, 62b/9.. ZDR-1 člen 200, 200/1.. ZPP člen 181, 181/2.
sodnik - predsednik sodišča - mandat - sodno varstvo - zahteva za odpravo kršitve - ugotovitvena tožba
Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da je imela vložena tožba zoper odločitev sodnega sveta z dne 27. 11. 2014 za posledico zadržanje imenovanja predsednika okrožnega sodišča in da je bil tožnik na funkciji začasnega predsednika okrožnega sodišča v spornem obdobju, ko bi po določbi ZS o tožbi moralo odločiti Upravno sodišče RS. Tožniku mandat začasnega predsednika ni prenehal 27. 11. 2014, kot izhaja iz 1. točke izpodbijane odločbe z dne 26. 2. 2015, ki jo je Upravno sodišče RS v tem delu s sodbo in sklepom opr. št. IV-U-130/2015 z dne 23. 7. 2015 odpravilo in zato tožniku z dne 27. 11. 2014, funkcija začasnega predsednika okrožnega sodišča ni prenehala. Ker tožniku funkcija ni prenehala 27. 11. 2014, tožena stranka ni imela pravne podlage za uvrstitev tožnika v 54. plačni razred od 28. 11. 2014 dalje.
zamudna sodba - nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena zakonito, zato se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 54., 56. in 77. člena ZDR-1. Na tej podlagi je pravilno odločilo, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito (z odjavo iz obveznega socialnega zavarovanja).
zavrženje pritožbe - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje
Tožnik je sam vložil pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Zoper takšno sodbo pritožba ni dovoljena, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. Če bi se pritožba štela kot revizija, bi bilo postopanje enako, saj lahko vloži izredno pravno sredstvo stranka samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama opravljen pravniški državni izpit.
plačilo razlike plače – plačilo za dejansko opravljeno delo – plačilo za delo – obveznost plačila – javni uslužbenec - zdravstvo
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela ni upravičen že zato, ker ni opravljal del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta v celoti, ne da bi opravljal delo „svojega“ delovnega mesta - srednje medicinske sestre v dializi I/II. Pritožbeno sodišče je v podobnih zadevah že zavzelo stališče, da mora pri plačilu po dejanskem opravljenem delu sodišče načeloma izhajati iz sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ter primerjati dela in naloge delovnih mest, na katere je delavec formalno razporejen, in delovnega mesta, katere dela in naloge je dejansko opravljal, ter ugotoviti, ali je opravljal dela zahtevnejšega delovnega mesta. Če pa delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu plačilo po dejansko opravljenem delu pripada v takem obsegu.
ZPIZ-1 člen 101, 101/3.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.. ZZRZI člen 40.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti
Tožnica je bila z odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Zmotno je stališče tožnice, da bi ji morala tožena stranka v vsakem primeru sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, ker je dopolnila 50 let in da ji v nobenem primeru in pod nobenimi pogoji ni bilo dopustno odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. ZPIZ-1 je s spremembo 101. člena (ZPIZ-1E, Ur. l. RS, št. 135/2003) v tretjem odstavku dal podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil delavec pred nastankom invalidnosti, ker ZDR ni posebej uredil podlage za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu, kar je temelj za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v smislu realizacije pravic iz invalidskega zavarovanja. V tretjem odstavku 101. člena ZPIZ-1 so našteti vsi možni primeri, ko delodajalec lahko delovnemu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer mora delodajalec delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto ne glede na starost sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, po dopolnjenem 50. letu starosti pa le delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti (do 50. leta starosti pa mu mora ponuditi poklicno rehabilitacijo). V vsakem primeru, ne glede na starost delovnega invalida, pa delodajalec delavcu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če mu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje (šesti odstavek 40. člena ZZRZI, prvi odstavek 102. člena ZPIZ-1).
URS člen 2, 15, 155. ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/2.
prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - načelo zaupanja v pravo - izpad prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Nenazadnje je bila tudi sodna praksa glede tovrstnih zahtevkov do zadevne spremembe ustaljena in jasna. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.