ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/3, 164, 200, 200/3. ZPP člen 274, 274/1, 285.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – bolniški stalež – sodno varstvo – rok za podajo odpovedi – procesne predpostavke – prekluzivni rok
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da se materialni prekluzivni roki upoštevajo po uradni dolžnosti. ZPP v prvem odstavku 274. člena določa, da predsednik senata po uradni dolžnosti poleg pravočasnosti tožbe preizkuša še obstoj sodne pristojnosti, litispendence, res judikata in tožnikov pravni interes za vložitev tožbe. Gre za preizkus obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe, na katere sodišče pazi ves čas postopka. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo preveriti, kdaj je začel teči 30-dnevni rok (od vročitve odpovedi stranki) na podlagi trditev in dokazov, ki sta jih predložili stranki.
Stroški, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku pravdnega postopka, se glede na določbo 354. člena ZFPPIPP ne poplačajo iz stečajne mase, temveč jih stečajni dolžnik poravnava iz stroškov stečajnega postopka (6. točka 355. člena ZFPPIPP). Za te terjatve ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku. Tretja točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP k prijavi uveljavljanih pravdnih stroškov, ki upniku še niso prisojeni s sodno odločbo, zavezuje le tiste upnike, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo poleg glavnice terjatve tudi stroške, ki so jim nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku, (zaključenem) pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. V primeru, kot je obravnavani (tj. ko stroški nastanejo šele med stečajnim postopkom), pa uporaba pravila iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP ne pride v poštev. Ker za te stroške tudi ne veljajo določbe o prijavi in preizkusu terjatev, priznanje take terjatve s strani stečajnega upravitelja nima učinka pravnomočno razsojene stvari. Dejstvo, da je tožnica v obravnavani zadevi terjatev na povračilo pravdnih stroškov prijavila v stečajnem
postopku, narave terjatve ne spreminja, ne glede na to kakšno je bilo ravnanje stečajnega upravitelja v zvezi z njo. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3, 429, 429/9. ZPIZ-1 člen 145.
invalidnina - telesna okvara - sprememba predpisa
Zmotno je stališče toženke, da je v okoliščinah konkretnega primera potrebno uporabiti definicijo poškodbe pri delu, kot jo opredeljuje ZPIZ-2 in ne ZPIZ-1. Za pravno kvalifikacijo vzroka telesne okvare je odločilen predpis, veljaven v času, ko je prišlo do poškodbe. V okoliščinah konkretnega primera torej ZPIZ-1. ZPIZ-2 za poškodbe, nastale v času veljavnosti ZPIZ-1, ni mogoče uporabiti. Prehodne določbe ZPIZ-2 vzroka telesne okvare ne urejajo retroaktivno drugače kot ZPIZ-1. Torej da bi poškodbo, za katero je ugotovljeno, da je nastala pri delu, bilo mogoče od uveljavitve ZPIZ-2 dalje s 1. 1. 2013 šteti, da gre za poškodbo izven dela.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00001084
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - izvedensko mnenje - nepremoženjska škoda - višina denarne odškodnine
Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) je sorazmerno visoka, vendar še vedno v mejah kriterijev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po drugem odstavku 179. člena OZ.
Glede na to, da tožnikovi mesečni dohodki presegajo dvakratnik minimalnega dohodka za približno 100 EUR in da je tožnik solastnik večjega števila nepremičnin, je pravilen zaključek sklepa, da ni podlage za popolno ali delno oprostitev plačila sodne takse. Ugotovitev, da je znesek likvidnih mesečnih sredstev nižji od zneska, ugotovljenega v izpodbijanem sklepu, pa daje podlago za zaključek, da se dolžna sodna taksa razdeli na večje število obrokov.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017145
ZDR člen 6a, 6a/4, 45. OZ člen 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plačilo odškodnine - mobing - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, ker vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo že sicer ni podana, ter da tožnik vtožuje odškodnino le iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic. Poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi mobbinga kot tudi s tem povezane duševne bolečine je dopustno dokazovati z izvedencem medicinske stroke. Zato stališče sodišča prve stopnje, da postavitev izvedenca v takšnem primeru, kot je obravnavani, ne pride v poštev, ni pravilno. Pomanjkljive so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim ravnanjem tožene stranke ter nastalo škodo. Sodišče prve stopnje ni presodilo vsebine očitanih protipravnih ravnanj. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
spremenjena invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja telesna okvara - invalidnina
Tožnica je še nadalje invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez ročnega premeščanja bremen nad 8 kg in dvigovanja rok nad višino ramen s polovico polnega delovnega časa. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.
Ker pri tožnici ni mogoče ugotoviti za ugotovljeno stanje nobene telesne okvare, da gre za telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu ali zaradi poklicne bolezni, pa tožnica niti ne zatrjuje, niso izpolnjeni pogoji po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do invalidnine na podlagi 144. člena ZPIZ-1.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Tožnik je bil v času nesreče zaposlen pri prvotoženi stranki, ki je bila izvajalka del na delovišču drugotožene stranke. Prvotožena stranka kot izvajalka in drugotožena stranka kot naročnica sta sklenili pogodbo o opravljanju storitev in ne pogodbe o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku. Do delovne nesreče je prišlo na način, da je tožnika poškodoval delavec prvotožene stranke z opremo (tj. viličarjem) v lasti drugotožene stranke. V skladu s točko b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 se med individualne delovne spore uvrščajo spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. To vključuje tudi spore o odškodnini za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu, v katerih kot stranki nastopata delavec in delodajalec. V obravnavani zadevi sta to tožnik in prvotožena stranka. V vseh drugih primerih pristojnost delovnega sodišča ni podana, četudi gre morda za razmerje, ki v določenih elementih spominja na delovno razmerje
.
Za določitev stvarne pristojnosti v
obravnavani zadevi je bistveno le, da tožnik in drugotožena stranka v času delovne nesreče nista bila v delovnem razmerju.
Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo,
da je za spor med tožnikom in drugotoženo stranko pristojno sodišče splošne pristojnosti.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 73, 247, 247/4, 339, 339/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – izvedenec -zahteva za izločitev
Sodišče prve stopnje se niti na naroku glavne obravnave niti v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tožnikove zahteve za izločitev izvedenca avtomobilske stroke, postavljenega iz okrožja G., ki jo je tožnik podal v pripravljalni vlogi. V skladu s četrtim odstavkom 247. člena ZPP o zahtevi za izločitev izvedenca odloči (pravdno) sodišče, sodnik zaprošenega sodišča in predsednik senata pa odločata o izločitvi, če je njima prepuščena izvedba dokaza z izvedenci. Ker sodišče prve stopnje o zahtevi za izločitev postavljenega izvedenca ni odločilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 247. člena ZPP in četrtim odstavkom 73. člena ZPP (ki ureja postopek pred izdajo sklepa o izločitvi sodnika in se smiselno uporablja tudi za izločitev izvedencev).
Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zmotno uporabilo določbo 11. člena Pravilnika. Zmotno je štelo, da kršitev navedene določbe Pravilnika predstavlja dejstvo, da je tožnik sedež tožene stranke zapustil, ne da bi o prometni nesreči obvestil direktorja tožene stranke. Iz 11. člena Pravilnika namreč izhaja, da delavec kršitev stori, če samovoljno zapusti delovno mesto in prostore podjetja (tj. tožene stranke) z namenom, da bi se izognil preizkusu (alkoholiziranosti ali prisotnosti prepovedanih psihoaktivnih ali narkotičnih sredstev). Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe navedene določbe Pravilnika ni ugotavljalo, ali je tožnik samovoljno zapustil delovno mesto in prostore podjetja z namenom, da bi se izognil preizkusu, kar se mu prav tako očita v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da tožnik o prometni nesreči ni povedal direktorju tožene stranke (pri čemer je sporno tudi to dejstvo), še ne pomeni, da je tožnik to storil z namenom, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40.. - člen 20, 20/28, 20/29.
razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je bilo nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena do ustreznega plačila, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00011240
ZKP-UPB8 člen 17, 17/1, 329, 329/5.. KZ-1-UPB2 člen 53, 300, 300/1, 300/3.
načelo iskanja materialne resnice - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - zakonski znaki - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kazenska sankcija - enotna kazen - izrek enotne kazni z upoštevanjem druge sodbe
Sodišče je vezano na načelo ugotavljanja materialne resnice in lahko, če meni, da je to potrebno, pridobiva in izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti, za kar ima podlago v določbi petega odstavka 329. člena ZKP, v kateri je določeno, da sme senat odločiti, da se izvedejo tudi dokazi, ki niso bili predlagani ali ki jih je predlagatelj umaknil.
zamudna sodba - nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena zakonito, zato se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 54., 56. in 77. člena ZDR-1. Na tej podlagi je pravilno odločilo, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito (z odjavo iz obveznega socialnega zavarovanja).
V zadevi ne gre za vprašanje, ali opis dejanja vsebuje očitek krivde, to je odnosa storilca do kaznivega dejanja in nastalih posledic, pač pa, ali se obdolžencu sploh očita, da je storil kaznivo dejanje. Kot že zgoraj povzeto, naj bi obdolženec zgolj sklenil najemno pogodbo za zemljišče, na katerem se je nato izvajalo snemanje, medtem ko naj bi kozolec zažgali delavci in podizvajalci podjetja. Storilci naj bi torej po opisu obtožnega akta bili oni, ne pa obdolženec.
ZDR-1 člen 118, 200. ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3. ZDR-1 člen 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - projektno delo
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodbi o zaposlitvi za določen čas nista bili sklenjeni zakonito, zaradi česar je pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas že od sklenitve prve pogodbe dalje. Pri projektnem delu, ki se v obeh obeh pogodbah navaja kot razlog sklenitve, ni šlo za projektno delo po vsebini, ampak za finančni instrument oziroma način plačila, saj tožnica ni opravljala svojega dela v okviru projekta, ampak je šlo za opravljanje rednih delovnih nalog.
Očitana kršitev 7. in 9. člena ZUP ne pogojuje drugačnih odločitev, kot sta izdani v obravnavanem predsodnem upravnem postopku. Tudi, če bi tožena stranka tožnico opozorila na možnost spremembe pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom in ji dala možnost izjave oz. jo zaslišala, v nepravi obnovi postopka na temelju 183. čl. ZPIZ-2, zaradi učinka razveljavitve pravnomočne odločbe, za tožnico za vtoževano sporno obdobje (za nazaj) ne bi bilo mogoče doseči ugodnejšega izida. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zaradi višje delne invalidske pokojnine v spornem obdobju zavrnilo.
ZObr člen 97b, 97b/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 8, 8/2. ZDR-1 člen 148, 148/2, 148/7. ZDR člen 147, 147/2, 147/7. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 45, 45/1.
obveznost plačila - nadurno delo - plačilo za nadurno delo - vojska - referenčno obdobje
Referenčno obdobje, ki traja 6 mesecev, v koledarskem letu traja od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12., če v drugem predpisu ali aktu delodajalca ni drugače določeno. Zmotno je stališče toženke, da je za zaposlene v SV referenčno obdobje določeno v drugem odstavku 218. točke Pravil službe v Slovenski vojski, in sicer tako, da referenčno obdobje traja od nastanka vsake presežne ure dalje. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da presežkov ur ni mogoče ugotavljati dan po dan. V kolikor bi to res bilo tako, bi prišlo do razvrednotenja samega referenčnega (izravnalnega) obdobja. Sicer pa že gramatikalna razlaga obravnavanega določila v Pravilih službe v Slovenski vojski omogoča zaključek, da ne gre za opredelitev referenčnega obdobja. Določeno je namreč, da se "presežek delovnih ur", opravljenih v okviru neenakomerne razporeditve dela ali časa, izkoristi v obdobju šestih mesecev od njihovega "nastanka". Glede na pomen referenčnega obdobja, v katerem naj bi načeloma prišlo do popolne izravnane ur, lahko presežek delovnih ur nastane šele ob zaključku posameznega 6 - mesečnega referenčnega obdobja, ker delodajalec znotraj tega obdobja ni poskrbel, da bi prišlo do izravnave. Po koncu referenčnega obdobja pa je nadrejeni dolžan zagotoviti, da se presežek delovnih ur izkoristi kot proste ure ali kot proste dni, in sicer v nadaljnjem roku 6 mesecev. V kolikor pa do navedene izrabe v 6 mesecih ne pride, je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadure (130 %).
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 91, 91/1, 91/1-3, 91/2, 94, 94/1, 102, 103, 104, 104/1, 158, 160, 161.
nadomestilo za invalidnost - nezakonito prenehanje delovnega razmerja
Tožnici, invalidu III. kategorije, je bila redno odpovedana pogodba zaposlitvi iz poslovnega razloga in je uveljavila pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Odpoved je bila nezakonita, ker je na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljala drugo ustrezno delo oziroma delo, ki je ustrezalo tudi spremenjeni oziroma novi invalidnosti. Na podlagi pravnomočne sodbe je bila reintegrirana v delovno razmerje, toženec ji je priznal lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, delodajalec ji je bil dolžan izplačati nadomestilo plače v višini razlike med prejetim nadomestilom za brezposelnost in plačo, ki bi jo prejemala, če bi dejansko delala. Gre za stanje iz 158. člena ZPIZ-1, po katerem se nadomestilo za invalidnost izplačuje zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti, zato ima pravico do nadomestila za invalidnost od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.
Ker tožnik v letu 2016 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine po splošnem predpisu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), nima pravice do izplačila 20 % pokojnine po prvem odstavku 39.a člena ZPIZ-2.
plačilo razlike plače – plačilo za dejansko opravljeno delo – plačilo za delo – obveznost plačila – javni uslužbenec - zdravstvo
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela ni upravičen že zato, ker ni opravljal del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta v celoti, ne da bi opravljal delo „svojega“ delovnega mesta - srednje medicinske sestre v dializi I/II. Pritožbeno sodišče je v podobnih zadevah že zavzelo stališče, da mora pri plačilu po dejanskem opravljenem delu sodišče načeloma izhajati iz sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ter primerjati dela in naloge delovnih mest, na katere je delavec formalno razporejen, in delovnega mesta, katere dela in naloge je dejansko opravljal, ter ugotoviti, ali je opravljal dela zahtevnejšega delovnega mesta. Če pa delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu plačilo po dejansko opravljenem delu pripada v takem obsegu.