redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožničina ključna trditev v tem sporu je, da se od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (z dne 4. 1. 2016) za delovno mesto komercialist I oziroma, od njenega sprejema ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec III (7. 1. 2016), vse do vložitve tožbe (4. 2. 2016), kljub podpisu nove pogodbe o zaposlitvi, dejanska vsebina njenega dela ni spremenila. Vendar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bil sestanek 5. 2. 2016, na katerem so bile tožnici odvzete naloge v zvezi z materiali, nato pa še druge naloge (vezane na delovno mesto komercialist I), zgolj zaradi vložene tožbe. Ugotovilo je, da so bile spremenjene naloge dejansko posledica reorganizacije, zaradi katere je bilo tožnici ponujeno delovno mesto strokovni sodelavec III, ki ga je tudi sprejela.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki obračunati in plačati nadomestilo plače v spornem obdobju, in sicer na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe nezakonita. Tožeča stranka je obveznost po pravnomočni sodbi izpolnila. V obveznost tožeče stranke, da toženki povrne in izplača nadomestilo plače na podlagi in v skladu s to pravnomočno sodbo, ni posegla odločba ZRSZ, saj odločba vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med tožečo stranko in toženko in v to razmerje tudi ne more poseči. Po odpravi prejšnje odločbe o priznanju denarnega nadomestila toženki, odločba nalaga tožeči stranki (delodajalki) povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zavezanka za vračilo je delodajalka (tožeča stranka) in ne delavka (toženka), ki je bila po odločbi ZRSZ upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
pravdni stroški - dopolnilno izvedensko mnenje - upravičenost izvedenca do plačila nagrade in stroškov za izvedensko delo - vezanost izvedenca na s strani sodišča zastavljena vprašanja - prekoračitev trditvene podlage pravdnih strank - razpravno načelo - obveznost sodišča, da zagotovi, da meritorna odločitev ostaja v okvirih pravočasne trditvene in dokazne podlage - vezanost sodišča na postavljene zahtevke - materialno procesno vodstvo - korektno opravljeno izvedensko delo
Ker je funkcija izvedenca v pravdnem postopku zgolj v tem, da sodišču pomaga pri razjasnitvi dejanskih vprašanj, ki zahtevajo strokovno zanje z določenega področja, s katerim razpravljajoče sodišče ne razpolaga, je jasno, da izvedenec, ker ni strokovnjak za pravdni postopek, ne more biti tisti, ki je pooblaščen in zavezan za presojanje, na katero s strani pravdnih strank ponujeno procesno gradivo je, upoštevaje razpravno načelo iz prvega odstavka 7. člena ZPP, dovoljeno opreti meritorno odločitev o postavljenem zahtevku. Da bo sprejeta odločitev temeljila zgolj na pravočasnih zatrjevanjih pravdnih strank ter v tej povezavi predlaganih dokazih (286. člena ZPP), je dolžno v izogib temu, da bi zašlo v postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, paziti razpravljajoče sodišče. Zagotavljanje, da meritorno odločanje ostaja v okvirih pravočasne trditvene (in dokazne) podlage pa hkrati terja aktivnost sodišča, da pravočasna zatrjevanja o pravno odločilnih dejstvih za potrebe izdelave izvedenskega mnenja selekcionira tako, da izvedencu določi dejanski okvir iz katerega naj pri strokovnih zaključkih izhaja. V kolikor sodišče ne postopa v tej smeri, izvedencu plačila za izvedensko delo, četudi to temelji na dejstvih izven okvirov zatrjevanj pravdnih strank, ki pa so bila za odgovor na zastavljeno vprašanje z vidika stroke pomembna, ni mogoče odreči. Še manj pa je od izvedenca pričakovati, da pravočasna zatrjevanja ter dokazne listine sam povzema.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023373
KZ-1 člen 173, 173/4. ZKP člen 371, 371/2.
kršitev pravice do obrambe - pravica do zagovornika - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let
Obdolženi v pritožbi navaja, da bi moral v obravnavani zadevi imeti zagovornika, ki bi ga zastopal, ker je brez dohodkov in službe. S takšnimi pritožbenimi navedbami obdolženi meri na kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP. Uveljavljana kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj glede na kazen, ki je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje zagrožena v zakonu, obramba ni obvezna. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obdolženi, ko je bil zaslišan v preiskavi po podanem pravnem pouku o pravici do zagovornika izjavil, da se bo zagovarjal sam, kar je tudi podpisal. Prav tako je obdolženi, ko mu je bil enak pravni pouk glede zagovornika podan na glavni obravnavi izjavil, da se bo zagovarjal sam. Tako iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi se obdolženi zavzemal za postavitev zagovornika, pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da okoliščina, da obdolženi ni imel zagovornika ni vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017061
ZPP člen 154, 155. ZDSS-1 člen 41.
odškodninska odgovornost delodajalca – odločitev o pravdnih stroških
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala plačilo odškodnine zaradi nedopustnega ravnanja prejšnjega delodajalca in tožene stranke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre v predmetni zadevi za vtoževanje čiste denarne terjatve, plačila odškodnine in da zahtevek iz naslova odškodnine ne spada med zahtevke, ki bi se nanašali na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločalo o povrnitvi pravdnih stroškov, upoštevajoč določbe ZPP (in ne določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1).
zavrženje pritožbe - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje
Ker zoper sodno odločbo pritožbenega sodišča pritožba ni dovoljena, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. Tudi sicer jo je vložil tožnik sam, ne po odvetniku. Če sam nima opravljenega pravniškega državnega izpita, bi lahko revizijo vložil le preko odvetnika.
Sodišče lahko v okviru materialno procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega - tožbenega predloga, s tem, da mora ta ostati v okviru cilja (VS RS sklep II Ips 172/2016 z dne 22. 9. 2016).
ZPIZ-1 člen 16, 16/1, 18, 81, 81/3. ZMEPIZ-1 člen 75, 75/1, 80. OZ člen 336, 336/1, 352.
lastnost zavarovanca - sprememba lastnosti za nazaj - opravljanje kmetijske dejavnosti - kmet - plačilo odškodnine
Tožnik je bil najprej zavarovan kot kmet kooperant, nato pa od 1. 1. 1984 dalje kot združeni kmet. S 1. 4. 1992 je začel veljati ZPIZ/92, po katerem bi se moral tožnik odjaviti iz zavarovanja kot združeni kmet z 31. 3. 1992 in se s 1. 4. 1992 prijaviti kot kmet, ki opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Ker tožnik prijave v zavarovanje ni uredil po določbah ZPIZ/92, je tožena stranka tožnika po uradni dolžnosti vključila v zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. Na tej podlagi je bil zavarovan do 3. 10. 2012, ko se je tožnik upokojil. Tožnik je 13. 2. 2014 pri toženi stranki vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da določbe ZMEPIZ-1 ne dajejo podlage za odpravo (stornacijo) lastnosti zavarovanca iz naslova samostojnega opravljanja kmetijske dejavnosti po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-1 za obdobje od 1. 1. 2000 do 3. 10. 2012. Status zavarovanca je bil namreč v spornem obdobju pravnomočno urejen. Tudi v primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki ga je mogoče enačiti s pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno odločbo državnega organa. V takšno pravno razmerje pa bi tožena stranka lahko posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017145
ZDR člen 6a, 6a/4, 45. OZ člen 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plačilo odškodnine - mobing - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, ker vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo že sicer ni podana, ter da tožnik vtožuje odškodnino le iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic. Poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi mobbinga kot tudi s tem povezane duševne bolečine je dopustno dokazovati z izvedencem medicinske stroke. Zato stališče sodišča prve stopnje, da postavitev izvedenca v takšnem primeru, kot je obravnavani, ne pride v poštev, ni pravilno. Pomanjkljive so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim ravnanjem tožene stranke ter nastalo škodo. Sodišče prve stopnje ni presodilo vsebine očitanih protipravnih ravnanj. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna vrednost uradnega zaznamka o obvestilih, ki jih zbere policija - dokazna ocena - kršitev kazenskega zakona - nejasen in nesklepčen izrek sodbe
Pritožbeno sodišče pritrjuje obdolženemu, ki v pritožbi z navedbo, da je izrek napadene sodbe nejasen in nesklepčen ter ga ni mogoče preizkusiti, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da dejansko iz izreka napadene sodbe ne izhaja kaj je obdolženi s tem, ko je z roko zamahnil proti glavi pravosodnega policista M. G., želel storiti, saj v izreku ni opisana tista naloga varovanja zavoda in varstva zaprtih oseb, ki bi po oceni pritožbenega sodišča morala biti jasno in določno zapisana. Sicer je sodišče prve stopnje, ki je nekritično sledilo očitku iz obtožbe v razlogih napadene sodbe to nedoslednost skušalo odpraviti z navedbo, da je obdolženi oškodovanca torej pravosodnega policista napadel, ko ga je ta skušal vkleniti in sicer tako, da je obdolženi zamahnil proti njemu, oškodovanec pa se je uspel udarcu izmakniti. Vse to pa manjka v izreku napadene sodbe, da bi ta bil jasen in razumljiv. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženega ugodilo tudi, ko se sklicuje na to, da zaradi nesklepčnega izreka ni mogel pripraviti ustrezne obrambe.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023241
ZIKS-1 člen 12, 12/1.
pogojna obsodba - neizpolnitev posebnega pogoja je posledica obsojenčeve krivde - nadomestitev obsojencu izrečene kazni zapora z vikend zaporom - namen kaznovanja ne bi bil dosežen - neplačevanje preživnine
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obsojenec vendarle ni osebnostno urejen do take mere, da bi mu bilo mogoče zaupati tako, da predlaganega načina prestajanja kazni zapora ne bi zlorabil. Obsojencu je bila za kaznivo dejanje davčne zatajitve (četrti v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1) najprej izrečena pogojna obsodba, v kateri je obdolžencu določilo posebni pogoj, da Republiki Sloveniji v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe povrne znesek 112.000,00 EUR. Ničesar iz obveznosti obsojenec ni plačal. Tako sodišče prve stopnje kot tudi druge stopnje pa sta ugotovili, da je neizpolnitev posebnega pogoja izključno posledica obsojenčeve krivde. Kljub temu, da je bil obsojencu rok za izpolnitev posebnega pogoja podaljšan za skoraj osem mesecev, ni plačal niti minimalnega zneska ali vsaj izkazal pripravljenost poravnati škodo. Zato z nadomestitvijo obsojencu izrečene kazni zapora z vikend zaporom ne bi bil dosežen namen kaznovanja. Pritožba še zanemari, da obsojenec ne plačuje preživnine za sina, saj je bil 1. 3. 2016 obsojen za kaznivo dejanje neplačevanja preživnine. Sodišče je torej s to sodbo ugotovilo, da obsojenec preživnine zavestno ni plačal, kljub svojim pridobitnim zmožnostim. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je izrek zaporne kazni posledica izvrševanja kaznivih dejanj, pri čemer ima prestajanje kazni zapora že po svoji naravi vselej za posledico tudi spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja in skrb za otroke in starše, kar izpostavlja pooblaščenec obsojenca, ob vsem že navedenem ne more biti razlog za nadomestitev kazni na način, kot je to predlagal obsojenec.
odvzem predmetov, ki se po kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti - nevarnost, da bi bili odvzeti predmeti uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale - ustavitev kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstaja konkretna nevarnost, da bi zasežena pištola lahko bila uporabljena za kaznivo dejanje ter da jo je zato potrebno odvzeti zaradi splošne varnosti. Za izdajo tega sklepa ni pomembno, ali se je postopek končal z obsodilno, oprostilno ali zavrnilno sodbo ali pa z ustavitvijo. Pomembno je samo, ali gre za takšen predmet, da je podana nevarnost, da bo ponovno uporabljen za kaznivo dejanje oziroma ali razlogi splošne varnosti zahtevajo, da se odvzame. Zasežena pištola je po zunanjem izgledu povsem enaka pravi pištoli in bi zato lahko bila uporabljena pri kateremkoli kaznivem dejanju zoper življenje in telo kot tudi pri kaznivih dejanjih zoper premoženje.
S tem ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča razveljavilo in je bil v ponovnem odločanju zahtevek tožnice na ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zavrnjen, tožnica pa je tožbo za plačilo denarnih prejemkov za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja takoj umaknila, je potrebno o stroških postopka odločiti na podlagi 41. člena ZDSS-1. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.
SZ-1 člen 103, 103/3, 112, 112/1. ZPP člen 285, 318, 318/2, 318/3, 339, 339/2, 339/2-7.
odpoved najemne pogodbe za stanovanje iz krivdnega razloga - sodna odpoved najemne pogodbe - nesklepčnost tožbe - oblikovalni zahtevek - odpravljiva nesklepčnost - materialno procesno vodstvo - pravilna formulacija tožbenega predloga
Sodišče lahko v okviru materialno procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega - tožbenega predloga, s tem, da mora ta ostati v okviru cilja (VS RS sklep II Ips 172/2016 z dne 22. 9. 2016).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – neupravičen izostanek z dela
Glede na zaporedje dogodkov in sicer, da so delavci tožene stranke imeli glede na sklenjene pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom 4 ur dnevno presežek opravljenih ur, da je s temi delavci tožena stranka na sestankih iskala rešitev, kako presežne ure izkoristiti (delno plačilo ur in koriščenje prostih dni) ter da je tožena stranka delavcem v podpis ponujala sporazume, ki jih je večina delavcev podpisala, razen tožnika, ki se ni strinjal z obračunom in ovrednotenjem presežnih ur ter glede na to, da je tožnik toženo stranko spornega dne obvestil, da želi koristiti ure in ga je tožena stranka pozvala, da opravi primopredajo del, po tem datumu pa tožnika več ni vodila na urniku opravljanja dela, ni mogoče prepričljivo ugotoviti, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, da je tožnik neopravičeno izostal z dela in s tem huje kršil delovne obveznosti iz 33. člena ZDR-1.
Tožniku zaenkrat ni mogoče očitati naklepnega ravnanja oziroma hude malomarnosti. Da bi lahko tožniku očitali naklep ali hudo malomarnost, bi moral biti seznanjen z običajnim in ustaljenim načinom odobritve letnega dopusta oz. koriščenja prostih ur pri toženi stranki in izpolnitvijo določenih obveznosti pred odhodom na dopust (koriščenje ur), pa bi kljub temu odšel na dopust (oz. bi koristil ure), ne da bi postopal v skladu z navodili delodajalca. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo predloženih sporazumov. Za odločitev v sporni zadevi namreč ni nepomembno, ali je tožena stranka tožniku in ostalim zaposlenim dala jasna navodila v zvezi s koriščenjem preseženih ur. Kot trdita tožnik in priča C.C., tožena stranka v sporazumih, ki so jih podpisali ostali zaposleni, ni navedla časovnih okvirjev, v katerih lahko delavci koristijo ure in ni navedla, da soglaša, da v tem času delavci ure dejansko koristijo. Navedeno je potrebno razčistiti predvsem zato, ker tožena stranka trdi, da je tožnik neopravičeno izostal z dela, ker sporazuma ni podpisal in zato ni imel soglasja tožene stranke, da koristi presežek ur.
ZPIZVZ člen 2, 4, 15, 15/2. ZPIZVZ-A člen 1. ZUP člen 129, 129/1. ZPIZ-2 člen 11.
starostna pokojnina - vojaški zavarovanec - zavrženje - Sporazum o vprašanjih nasledstva
O tožnikovem zahtevku za priznanje pravice do starostne pokojnine za sporno obdobje je bilo že pravnomočno odločeno. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da se dejansko stanje glede odločitve, ali tožniku gre pravica do starostne pokojnine za sporno obdobje v vmesnem času, od vloge tožnika z dne 23. 3. 2007 do nove vloge z dne 10. 9. 2012, ni spremenilo. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločbe tožene stranke.
Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj ne gre za določbe, na katere bi se lahko posameznik pri uveljavljenju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno skliceval. MSVN tako tudi v tem primeru ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00011240
ZKP-UPB8 člen 17, 17/1, 329, 329/5.. KZ-1-UPB2 člen 53, 300, 300/1, 300/3.
načelo iskanja materialne resnice - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - zakonski znaki - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kazenska sankcija - enotna kazen - izrek enotne kazni z upoštevanjem druge sodbe
Sodišče je vezano na načelo ugotavljanja materialne resnice in lahko, če meni, da je to potrebno, pridobiva in izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti, za kar ima podlago v določbi petega odstavka 329. člena ZKP, v kateri je določeno, da sme senat odločiti, da se izvedejo tudi dokazi, ki niso bili predlagani ali ki jih je predlagatelj umaknil.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 73, 247, 247/4, 339, 339/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – izvedenec -zahteva za izločitev
Sodišče prve stopnje se niti na naroku glavne obravnave niti v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tožnikove zahteve za izločitev izvedenca avtomobilske stroke, postavljenega iz okrožja G., ki jo je tožnik podal v pripravljalni vlogi. V skladu s četrtim odstavkom 247. člena ZPP o zahtevi za izločitev izvedenca odloči (pravdno) sodišče, sodnik zaprošenega sodišča in predsednik senata pa odločata o izločitvi, če je njima prepuščena izvedba dokaza z izvedenci. Ker sodišče prve stopnje o zahtevi za izločitev postavljenega izvedenca ni odločilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 247. člena ZPP in četrtim odstavkom 73. člena ZPP (ki ureja postopek pred izdajo sklepa o izločitvi sodnika in se smiselno uporablja tudi za izločitev izvedencev).
Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zmotno uporabilo določbo 11. člena Pravilnika. Zmotno je štelo, da kršitev navedene določbe Pravilnika predstavlja dejstvo, da je tožnik sedež tožene stranke zapustil, ne da bi o prometni nesreči obvestil direktorja tožene stranke. Iz 11. člena Pravilnika namreč izhaja, da delavec kršitev stori, če samovoljno zapusti delovno mesto in prostore podjetja (tj. tožene stranke) z namenom, da bi se izognil preizkusu (alkoholiziranosti ali prisotnosti prepovedanih psihoaktivnih ali narkotičnih sredstev). Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe navedene določbe Pravilnika ni ugotavljalo, ali je tožnik samovoljno zapustil delovno mesto in prostore podjetja z namenom, da bi se izognil preizkusu, kar se mu prav tako očita v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da tožnik o prometni nesreči ni povedal direktorju tožene stranke (pri čemer je sporno tudi to dejstvo), še ne pomeni, da je tožnik to storil z namenom, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti.
Tožnica je invalid III. kategorije in je uveljavljala nove pravice iz invalidskega zavarovanja. V sodnem postopku kljub izvedbi dokaza s sodnim izvedenstvom ni bilo razčiščeno, ali je
pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in ali so dodatne omejitve pri delu posledica poslabšanja zdravstvenega stanja ali ne. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 101, 101/3.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.. ZZRZI člen 40.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti
Tožnica je bila z odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Zmotno je stališče tožnice, da bi ji morala tožena stranka v vsakem primeru sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, ker je dopolnila 50 let in da ji v nobenem primeru in pod nobenimi pogoji ni bilo dopustno odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. ZPIZ-1 je s spremembo 101. člena (ZPIZ-1E, Ur. l. RS, št. 135/2003) v tretjem odstavku dal podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil delavec pred nastankom invalidnosti, ker ZDR ni posebej uredil podlage za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu, kar je temelj za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v smislu realizacije pravic iz invalidskega zavarovanja. V tretjem odstavku 101. člena ZPIZ-1 so našteti vsi možni primeri, ko delodajalec lahko delovnemu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer mora delodajalec delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto ne glede na starost sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, po dopolnjenem 50. letu starosti pa le delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti (do 50. leta starosti pa mu mora ponuditi poklicno rehabilitacijo). V vsakem primeru, ne glede na starost delovnega invalida, pa delodajalec delavcu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če mu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje (šesti odstavek 40. člena ZZRZI, prvi odstavek 102. člena ZPIZ-1).