bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasnost in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - ocena verodostojnosti izpovedbe oškodovanca
Zaradi vsega navedenega so po oceni pritožbenega sodišča razlogi napadene sodbe nejasni, prav tako pa sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje mora namreč svojo odločitev vedno obrazložiti jasno in tehtno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, saj so razlogi napadene sodbe o oceni izvedenih dokazov nejasni, razen tega pa napadena sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0023358
OZ člen 101, 619. ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-10, 452, 454, 454/2.
spor majhne vrednosti - izvedba naroka - predlog z zaslišanjem stranke - priznanje neprerekanih dejstev
Sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka in ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je ocenilo, da lahko o spornem dejanskem stanju odloči že na podlagi pisnih dokazov, nobena od pravdnih strank pa v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP izvedbe naroka ni predlagala. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da mora pravdna stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, in to vnaprej, v svojih pisnih vlogah iz 452. člena ZPP. Morebitni dokazni predlog za zaslišanje strank še ne pomeni zahteve za razpis in izvedbo naroka, saj ni nujno, da sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodi.
vrnitev v prejšnje stanje - utemeljitev predloga - taksativno našteti razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - odločba o spremembi načina izvršitve kazni
Določilo člena 89/I ZKP vrnitve v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za pritožbo zoper odločbo o spremembi načina izvršitve kazni ne dopušča.
izvedenec - trditvena podlaga - spor majhne vrednosti
Ni naloga sodišča prve stopnje, da s pomočjo izvedenca (v tem primeru finančne stroke) raziskuje, na kaj se je dejansko nanašalo vnaprejšnje plačilo v višini 9.229,30 EUR in za koliko je s tem plačilom tožeča stranka „objektivno“ preplačala svoje obveznosti. Takšno razčlenjevanje sodi v trditveno podlago tožeče stranke. Ker tega ni storila, pa sodišču prve stopnje tudi ne more očitati, da je vsled opustitve ugotavljanja teh dejstev oziroma izostanka razlogov o teh dejstvih v obrazložitvi, izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00002038
ZKP člen 358, 358-4. KZ-1 člen 133.
protipraven odvzem prostosti - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - oprostilna sodba
Podana je nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba obdolženki, saj so bile posledice obdolženkinih ravnanj odpravljene.
oškodovanec kot tožilec - prevzem kazenskega pregona - neznani storilec
Oškodovanec kot tožilec lahko prevzame kazenski pregon samo zoper tistega osumljenca in glede tistega kaznivega dejanja, za katero je državni tožilec zavrgel ovadbo oziroma odstopil od pregona.
sodna taksa - zavezanci za plačilo sodne takse - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - etažna lastnina
Osmi odstavek 3. člena ZST-1 glede zavezancev za plačilo sodne takse v postopku za vzpostavitev etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in določanje pripadajočega zemljišča k stavbi, določa, da mora plačati takso za postopek na prvi stopnji tisti, o katerega vpisu lastninske pravice na posameznem delu stavbe je sodišče s sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine prvič odločalo. Pri predmetni nepremičnini etažna lastnina ni bila vzpostavljena.
ZFPPIPP člen 47, 57, 57/3, 58, 58-2, 58-2(2), 121, 121/1, 384, 385, 386, 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3, 401, 403, 403/1, 404, 407, 407/1, 409, 409/1. URS člen 2, 33, 155. OZ člen 417. ZPP člen 226, 226/2.
odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – ustavitev odpusta obveznosti – zloraba pravice do odpusta obveznosti – uporaba novele ZFPPIPP-G – retroaktivnost novele
Pomembno je, da je upravitelj obveščen in da mu je prenos terjatve dokazan, ni pa pomembno, ali je do te informacije prišel s posredovanjem sodišča.
Določila ZPP v zvezi z listinami in njihovimi prevodi za odnos med upniki in upraviteljem niso neposredno uporabljiva.
Ugotavljanje, ali je dejansko prišlo do spremembe upnika, skupaj s preverjanjem pogodbe, iz katere izhaja prenos terjatve, ni naloga stečajnega sodišča, temveč gre za nalogo in pristojnost upravitelja; bistveno je namreč, da je sprememba naznanjena njemu in mu tudi dokazana.
Prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem, in neodplačno razpolaganje s premoženjem sedaj niso več ovira sama po sebi. Oviro za odpust obveznosti zdaj predstavlja namesto prej veljavne 4. točke 399. člena ZFPPIPP zloraba pravice do odpusta obveznosti, določena v tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP.
Za obravnavano zadevo je potrebno uporabiti spremenjeni 399. člen ZFPPIPP, saj sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti.
Višje sodišče tega določila ne ocenjuje kot neustavnega.
Dolgotrajna razmerja niso absolutno varovana, pač pa se morajo v določeni meri prilagajati spremenjenim okoliščinam.
Z novelo ZFPPIPP-G po mnenju višjega sodišča ni prišlo do retroaktivnosti uporabe novih zakonskih določb.
V tem primeru bi lahko šlo le za t.i. nepravo retroaktivnost.
V skladu z načelom sorazmernosti je v zavarovane interese mogoče posegati samo zaradi varovanja enako pomembnih interesov drugega posameznika ali enako pomembnih javnih interesov, vendar samo v takšnem obsegu, da individualna in družbena korist, ki jo poseg zagotovi, v resnici odtehta "škodo", prizadejano posameznikovemu interesu.
Dolžnikova pravica do odpusta obveznosti je v konfliktu z upnikovo pravico do poplačila njegovih terjatev.
Sprememba predpisa, ki v obravnavanem primeru učinkuje retroaktivno, se nanaša na vsebino ovire za odpust, ki pomeni „zlorabo pravice do odpusta obveznosti“, pa tudi na relevantno obdobje, v katerem se ta ovira upošteva. Zloraba pravice pomeni izvrševanje pravice prek tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča, da uresničuje pravico, ki mu pripada. V pravu in življenju je „zloraba“ absolutno nedopustna in ne samo opravičuje, pač pa celo terja takojšnje ukrepe. Zakonodajalec se je za strožjo vsebino ovire, ki predstavlja zlorabo, vključno s podaljševanjem obdobja, v katerem se dolžnikova ravnanja presojajo z vidika načela vestnosti in poštenja, odločil, ker je praksa zaznala, da prej veljavna ureditev dolžnikom omogoča špekulativna ravnanja in da je zato potrebna korekcija v prid izboljšanja položaja upnikov.
Takojšnja uveljavitev novih pogojev (ovir) za odpust obveznosti, ki pomenijo zlorabo, in podaljšanje roka za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti, je zato tudi v javnem interesu.
Odpust obveznosti močno posega v upnikovo pravico do zasebne lastnine, ki je ena človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 33. člena Ustave. Z uzakonitvijo odpusta obveznosti je zakonodajalec močno posegel v to ustavno pravico upnikov.
Zloraba pravic je nedopustna, po mnenju višjega sodišča pa je s spremenjenimi določbami 399. člena in 404. člena ZFPPIPP zakonodajalec šele ustrezno in sorazmerno uredil to področje in pravilneje in ustavno skladno uravnotežil položaja strank postopka osebnega stečaja.
Vendar pa to še ne pomeni, da z izpodbitjem te domneve upniku ne bi bilo dopuščeno dokazovanje zlorabe pravice. Dolžnik je izpodbil le domnevo, upnik pa je podal tudi relevantne navedbe v zvezi z zlorabo pravice do odpusta obveznosti.
Pri tem se je zavezal izpolniti obveznosti v denarju in tudi upnik ni bil dolžan sprejeti česa drugega. Zato očitki, da banka ni želela prevzeti nepremičnin, niso na mestu – ni jih bila niti dolžna prevzeti.
Upnik ni bil uspešen niti v izvršilnem postopku nad glavnim dolžnikom. Zato ni pomembno, ali nepremičnine, ki jih je zastavil glavni dolžnik, vrednostno ustrezajo obveznostim. Če jih niti v izvršilnem postopku ni bilo mogoče prodati, to lahko pomeni le, da niso bile toliko vredne, kot to meni dolžnik, ne glede na to, da upnik sicer navedenim poštenim tržnim vrednostim ni ugovarjal. Nepremičnine so namreč dejansko vredne le toliko, za kolikor jih je kak kupec pripravljen kupiti, in čisto nič več.
Tudi ob dogovoru, da se bodo krediti praviloma poplačali iz prodaje zastavljenih nepremičnin glavnega dolžnika, pa je treba upoštevati, da je nerealno pričakovati, da bo banka ob tem, da prodaja nikakor ne teče (nepremičnine so bile prodane le v manjšem delu), v nedogled čakala na poplačilo obveznosti. To je jasno že povprečnemu človeku, še toliko bolj je moralo biti jasno dolžniku, ki je vendarle bančni strokovnjak.
Višje sodišče se sicer ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je nenavadno, da bi zakonca med trajanjem zakonske zveze sklepala sporazum o razdelitvi premoženja. Vendar pa bi bilo logično, da bi bil tak sporazum sklenjen, preden se sploh začne s kakimi posli; v času, ko je dolžnik z ženo sklenil ta sporazum, pa je bilo jasno vsaj to, da glavni dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti in da se upnik s čim takim sicer ne strinja.
Celoten sklop ravnanja stečajnega dolžnika v času po sklenitvi kreditnih pogodb kaže, da dolžnik ni ravnal vestno in pošteno v razmerju do upnikov, predvsem do A., kateri je dal poroštvo za zelo visok znesek.
temelj odškodninske odgovornosti - način nastanka poškodbe
Odločilno dejstvo za priznanje temelja zahtevane odškodnine za utrpelo nematerialno škodo je način nastanka poškodbe. V zvezi s tem pa tožnik ves čas zatrjuje in izpoveduje, da je do zloma levega zapestja prišlo, ko je z levo roko udaril ob ograjo stopnic. Res je, da tožnik tudi izpoveduje (ne pa tudi zatrjuje), da je padel, a padcu ne pripisuje vzroka za nastanek poškodbe zapestja.
zahteva za preiskavo - utemeljen sum - pravni standard - namen preiskave - naloga preiskovalnega sodnika - stopnja verjetnosti - dokazna ocena je pridržana glavni obravnavi - obrazloženost sklepa
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati. Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Procesni zakon zahteva utemeljen sum pri odločanju o priporu, o uvedbi preiskave in v postopku obtoževanja. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov. Zato jih s posameznimi odločitvami ustvarja ustavna in sodna praksa. Toda, utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivno prognostičnega sklepanja, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takšna verjetnost pa se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je seveda treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Slednje pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.
kršitev določb kazenskega postopka - glavna obravnava v nenavzočnosti zagovornika - kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja
Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega postopka iz člena 371 ZKP, zato ker glavne obravnave ni preložilo in jo je opravilo v navzočnosti obdolženkinega zagovornika, s čemer je kršilo obdolženki pravico do prisotnosti zagovornika ter ji je s tem tudi odreklo njeno ustavno pravico. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik po oceni pritožbenega sodišča meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Uvodoma je potrebno povedati, da je bila glavna obravnava dejansko opravljena brez navzočnosti obdolženkinega zagovornika, vendar je potrebno pri tem pojasniti, da v obravnavani zadevi obramba ni obvezna, zato ne more biti govora o kršitvi iz člena 371/I-3 ZKP, v kolikor je imel zagovornik v mislih navedeno kršitev.
procesna legitimacija za vložitev pritožbe - pritožba proti sklepu - glavni stečajni postopek nad pravno osebo
Pravico vložiti pritožbo proti sklepu ima vsaka stranka postopka, upravitelj ali druga oseba pa le, če zakon tako določa. V glavnem stečajnem postopku nad pravno osebo so stranka postopka le upniki, saj zakon ne določa, da bi imel dolžnik položaj stranke postopka. Tudi upravitelju zakon ne podeljuje pravice do pritožbe zoper sklep o razdelitvi.
KZ-1 člen 194, 194/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 383, 383/1.
prekoračitev obtožbe - sprememba opisa kaznivega dejanja iz obtožbe v škodo obdolženca - preizkus sodbe po uradni dolžnosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in razlogi sodbe - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - konkretizacija kršitev - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje neplačevanje preživnine - kršitev kazenskega zakona
Sicer pa sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni ustrezno obrazložilo posega v opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko je neplačane preživnine iz zneska 4.697,88 EUR zvišalo na 6.001,68 EUR, da bi lahko pritožbeno sodišče morda sprejelo navedbo, da gre zgolj za pomoto v seštevku in zato kljub temu, da je bila obtožba spremenjena v škodo obdolžencu le to sprejelo kot dopustno. Razjasnilo namreč ni ali je morda tožilstvo iz obdolžencu očitane neplačane preživnine, odštelo tisti del preživnine, ki je bil plačan z izvršbo, kar pa je odločilno in ne dopušča posega v opis dejanja. Vendar je to stvar dejanske presoje, ki jo bo pa moralo sodišče prve stopnje opraviti v ponovnem sojenju pri oceni pritožbenih navedb zagovornika, ki gredo v tej smeri, pri čemer ne bo smelo prezreti, da zoper prvostopno sodbo ni bila vložena tudi tožilska pritožba.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - pomen zakonskega znaka proizvodnja - namen proizvodnje droge - majhna količina droge, namenjena enemu uporabniku
V obravnavanem primeru se obdolžencu očita gojenje osmih rastlin konoplje Cannabis Sativa L., ne gre pa spregledati tudi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je posušeni rastlinski material predstavljal skupaj le 4,39 g konoplje, obdolženi pa je prepovedano drogo gojil izključno z namenom, da bi svoji teti pomagal lajšati posledice raka. Nedvomno majhna količina gojene prepovedane droge je bila torej namenjena enemu porabniku, obdolženčevi teti. Po presoji pritožbenega sodišča je zato potrebno pritrditi zagovorniku, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 oziroma obdolžencu ni mogoče očitati, da je proizvajal prepovedano drogo in s tem storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ. Sodišče prve stopnje je torej obdolženca utemeljeno iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje.
Ni pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki pri vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi loči med terjatvami, ki so zapadle pred začetkom stečajnega postopka, in tistimi, ki so zapadle po začetku stečajnega postopka.
V stečajnem postopku je treba obveznosti iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe obravnavati kot nove obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka.
Po določbi prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člen ZFPPIPP. Ta pa določa, da sodišče, če izločitvena pravica ni prerekana, v izreku sklepa o preizkusu terjatev ugotovi, da je izločitvena pravica priznana, in glede na vrsto izločitvene pravice naloži stečajnemu dolžniku, da upniku izroči premoženje, ki je predmet izločitvene pravice (tožbeni zahtevek in odločitev sodišča morata vsebovati enako, kot bi bila vsebina odločitve stečajnega sodišča o izločitveni pravici, če ta ne bi bila prerekana). Ker je bila pritožnica s sklepom stečajnega sodišča napotena na vložitev tožbe s takim zahtevkom, sodišče tega dela zahtevka ne bi smelo zavreči iz razloga pomanjkanja pravnega interesa, ker je bil izločitveni (pravilno zahtevek na vračilo stvari) zavrnjen
spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi
V postopku v sporu majhne vrednosti po izrecni volji zakonodajalca ni dopustno uveljavljati kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, torej kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Sklicevanje na napačno uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP pa pomeni uveljavljanje prav te kršitve, zato tožeča stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080235
OZ člen 355, 355/1, 355/1-3, 355/2. ZPP člen 214, 339, 339/2, 443, 443/1, 458, 458/1.
pogodba o sklenitvi naročniškega razmerja – zastaranje – enoletni zastaralni rok – začetek teka zastaralnega roka – spor majhne vrednosti – dovoljeni pritožbeni razlogi – priznana dejstva
Tožnik uveljavlja terjatev iz naslova uporabe telefona, za katero v skladu s 3. točko prvega odstavka 355. člena OZ velja enoletni zastaralni rok. Ta prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (drugi odstavek 355. člena OZ).
obnova postopka – nova dejstva – subjektivno nova dejstva – novi dokazi – objektivno novi dokazi
Ni dvoma, da so obnovitveni razlog lahko le subjektivne novote, torej dejstva, ki stranki, ki nosi trditveno breme, do konca glavne obravnave niso bila znana. To pa ne velja za dokaze, ki jih stranka ponudi za dokazovanje takšnih subjektivno novih dejstev.
Sodišče je sklep o ustavitvi postopka (zoper katerega je toženka vložila pritožbo) vročilo začasnemu zastopniku upravičenemu za sprejem pisanj za toženo stranko 22. 8. 2016. Po določilu tretjega odstavka 137. člena ZPP se šteje, da je bilo toženi stranki pisanje tega dne vročeno. Zato pritožbene navedbe, da je pooblaščenec za sprejem pisanj toženki vročil pisanje 2. 9. 2016 in je imela toženka zato le štiri dni časa do izteka pritožbenega roka, niso upoštevne. Petnajstdnevni pritožbeni rok je začel teči z vročitvijo prepisa odločbe prve stopnje začasnemu zastopniku upravičenemu za sprejem pisanj in je iztekel pred vložitvijo pritožbe tožene stranke.
zastaranje – dobava plina – dobava za potrebe gospodinjstva – gospodarska pogodba
Za terjatve za dobavljen plin, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva, je v 1. točki prvega odstavka 355. člena OZ določeno, da zastarajo v enem letu. Nedvoumno je torej določen enoletni zastaralni rok za primere, ko je bila dobava izvršena za potrebe gospodinjstva, pri čemer je odločilna prav sintagma 'za potrebe gospodinjstva' in ne to, ali je oseba, s katero je dobavitelj v pogodbenem razmerju, fizična ali pravna oseba.