izvedenec - trditvena podlaga - spor majhne vrednosti
Ni naloga sodišča prve stopnje, da s pomočjo izvedenca (v tem primeru finančne stroke) raziskuje, na kaj se je dejansko nanašalo vnaprejšnje plačilo v višini 9.229,30 EUR in za koliko je s tem plačilom tožeča stranka „objektivno“ preplačala svoje obveznosti. Takšno razčlenjevanje sodi v trditveno podlago tožeče stranke. Ker tega ni storila, pa sodišču prve stopnje tudi ne more očitati, da je vsled opustitve ugotavljanja teh dejstev oziroma izostanka razlogov o teh dejstvih v obrazložitvi, izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ni pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki pri vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi loči med terjatvami, ki so zapadle pred začetkom stečajnega postopka, in tistimi, ki so zapadle po začetku stečajnega postopka.
V stečajnem postopku je treba obveznosti iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe obravnavati kot nove obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka.
Po določbi prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člen ZFPPIPP. Ta pa določa, da sodišče, če izločitvena pravica ni prerekana, v izreku sklepa o preizkusu terjatev ugotovi, da je izločitvena pravica priznana, in glede na vrsto izločitvene pravice naloži stečajnemu dolžniku, da upniku izroči premoženje, ki je predmet izločitvene pravice (tožbeni zahtevek in odločitev sodišča morata vsebovati enako, kot bi bila vsebina odločitve stečajnega sodišča o izločitveni pravici, če ta ne bi bila prerekana). Ker je bila pritožnica s sklepom stečajnega sodišča napotena na vložitev tožbe s takim zahtevkom, sodišče tega dela zahtevka ne bi smelo zavreči iz razloga pomanjkanja pravnega interesa, ker je bil izločitveni (pravilno zahtevek na vračilo stvari) zavrnjen
kršitev določb kazenskega postopka - glavna obravnava v nenavzočnosti zagovornika - kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja
Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega postopka iz člena 371 ZKP, zato ker glavne obravnave ni preložilo in jo je opravilo v navzočnosti obdolženkinega zagovornika, s čemer je kršilo obdolženki pravico do prisotnosti zagovornika ter ji je s tem tudi odreklo njeno ustavno pravico. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik po oceni pritožbenega sodišča meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Uvodoma je potrebno povedati, da je bila glavna obravnava dejansko opravljena brez navzočnosti obdolženkinega zagovornika, vendar je potrebno pri tem pojasniti, da v obravnavani zadevi obramba ni obvezna, zato ne more biti govora o kršitvi iz člena 371/I-3 ZKP, v kolikor je imel zagovornik v mislih navedeno kršitev.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023381
KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3.
nasilje v družini - očitek pristranskosti dela sodišča - graja dokazne ocene - oprostitev obtožbe zaradi pomanjkanja dokazov
Pritožnica navaja, da je sodnica med samim procesom povzdigovala glas nad njo in pričo S.P., prav tako pa nad njeno pooblaščenko, sodišče pa ji tudi ni dovolilo podati določenih pripomb na zagovor obdolženega, kakor tudi ne pojasnil v zvezi z obravnavanim dejanjem. Takšnih pritožbenih navedb pritožnica sicer ne konkretizira, očitno pa skuša prikazati delo sodišča kot pristransko, vendar za takšne trditve nima podlage v podatkih kazenskega spisa, in sicer v zapisnikih o glavni obravnavi iz katerih ne izhaja, da bi katera stranka imela na vodstvo glavne obravnave kakšne pripombe, razen tega pa je pooblaščenka oškodovanke tekom postopka aktivno sodelovala, postavljala je vprašanja pričam in obdolžencu, oškodovanka kot tožilka pa je svoje videnje zadeve podrobno opisala tudi v besedi strank. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je postopek v obravnavani zadevi potekal v skladu z zakonom ter sodišče ni preseglo pravice, ki jo ima pri vodenju samega postopka. Postopkovne kršitve, ki jih navaja pritožnica, v bistvu kažejo na njeno nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje in katero pritožnica graja, s čimer pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
KZ-1B člen 135, 135/1, 135/2. ZKP člen 18, 18/1, 329, 329/2, 364, 371, 371/2, 372, 373, 386.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zavrnitev dokaznega predloga - prosta presoja dokazov - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija kršitev - dokazna ocena - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kaznivo dejanje grožnje - obseg pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca - pritožba zaradi odločbe o kazenski sankciji - denarna kazen
V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi, da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi, da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00002038
ZKP člen 358, 358-4. KZ-1 člen 133.
protipraven odvzem prostosti - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - oprostilna sodba
Podana je nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba obdolženki, saj so bile posledice obdolženkinih ravnanj odpravljene.
parcela (zemljišče) kot izvršilni predmet - povezanost objekta in zemljišča - objekt izgrajen preko meja parcele - ugotovitev vrednosti solastniškega deleža na parceli in ne vrednosti posameznega prostora v objektu - med solastnike razdeljena lastninska pravica in ne stvar (nepremičnina) - vezanost izvršilnega sodišča na podatke v zemljiški knjigi glede lastništva predmeta izvršbe - vezanost na predlog za izvršbo - nevpisana etažna lastnina
Opravljena cenitev je napačna, saj se ne nanaša na izvršilni predmet, za katerega je v obravnavanem postopku dovoljena izvršba, ampak na dele objekta, ki nimajo pravne samostojnosti in ne morejo pomeniti ekvivalenta dolžničinemu solastniškemu deležu, ki je predmet izvršbe.
Ker položaj objekta, ki sega čez več parcel, pomeni bistveno lastnost parcele, katerega solastniška deleža se bosta prodajala v izvršbi, jo mora izvedenec ustrezno upoštevati pri cenitvi in ne ocenjevati tudi dela objekta, ki je zunaj meja konkretne parcele. Upoštevati tudi mora zahteven pravni položaj, ki solastniku ne daje samostojne pravice do uporabe konkretnega posameznega dela objekta (upoštevati, da solastninska pravica ne pomeni razdelitve nepremičnine). Vse te dejanske in pravne omejitve zmanjšujejo vrednost obravnavanih solastniških deležev v primerjavi s samostojno (nerazdeljeno) lastninsko pravico na nepremičnini, kjer objekt ni delno tudi na drugi nepremičnini.
ugovor po izteku roka – stroga formalna legaliteta – prenehanje terjatve
Plačilo terjatve v zadevi In 98/2008 in posledično konec izvršbe v tistem postopku ne pomeni avtomatičnega prenehanja terjatve, ki se na podlagi drugega izvršilnega naslova izterjuje v tem izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo kršilo načelo formalne legalitete in tudi nedopustno poseglo v pravnomočen sklep o dovolitvi izvršbe.
Ugovor po izteku roka je izredno pravno sredstvo v izvršilnem postopku, kar pa še ne pomeni, da je v vsakem primeru ob ugoditvi ugovoru dopustno poseči v pravnomočni sklep o izvršbi. Vanj sodišče poseže le, kadar ob odločanju ugotovi, da je bil zaradi razloga, ki ga dolžnik v rednem ugovoru brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, izdan nezakonit ali nepravilen sklep o izvršbi. Če pa ugovorni razlog nastane šele po izteku roka za redni ugovor (na primer kasnejše plačilo terjatve), sodišče ugovoru po izteku roka ugodi tako, da ustavi izvršbo, ne poseže pa v pravnomočni sklep o izvršbi.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023374
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 18, 18/1.
dokazna ocena izvedenih dokazov - obrazložena zavrnitev predlaganih dokazov - nasilje v družini
Na podlagi prvega odstavka 18. člena ZKP pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal, vendar pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 4) navedlo obširne razloge, zakaj dokazi, ki jih je predlagala obramba, niso odločilni, ter da odločilne okoliščine potrjujejo dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje že obširno izvedlo.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - pomen zakonskega znaka proizvodnja - namen proizvodnje droge - majhna količina droge, namenjena enemu uporabniku
V obravnavanem primeru se obdolžencu očita gojenje osmih rastlin konoplje Cannabis Sativa L., ne gre pa spregledati tudi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je posušeni rastlinski material predstavljal skupaj le 4,39 g konoplje, obdolženi pa je prepovedano drogo gojil izključno z namenom, da bi svoji teti pomagal lajšati posledice raka. Nedvomno majhna količina gojene prepovedane droge je bila torej namenjena enemu porabniku, obdolženčevi teti. Po presoji pritožbenega sodišča je zato potrebno pritrditi zagovorniku, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 oziroma obdolžencu ni mogoče očitati, da je proizvajal prepovedano drogo in s tem storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ. Sodišče prve stopnje je torej obdolženca utemeljeno iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje.
zahteva za obnovo kazenskega postopka - razlogi za obnovo kazenskega postopka - nova dejstva in novi dokazi - sodba zoper soobtožence - priznanje krivde
V času sprejetja priznanja krivde od obsojenca je bila obtožba zoper ostale soobtožence pravnomočna. Zavrnilna sodba zoper soobtožene ne predstavlja novega dejstva in dokaza, ki bi lahko povzročil obsodbo po milejšem zakonu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC0004741
KZ-1 člen 299, 299/1.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - konkretizacija zakonskih znakov - opis dejanja
Navajanje pritožbe, da obdolženčevo ravnanje ni bilo takšne narave, da bi sploh ustrezalo kvalifikaciji po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, torej ogroženosti osebne varnosti uradnih oseb in njihovih bližnjih sorodnikov, kar je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot maščevanje obdolženca v sicer neprištevnem stanju, je napačno in tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more vnesti nikakršnih pomislekov v prepričljivo presojo pravnih zaključkov prvega sodišča na podlagi skrbno ugotovljenih dejstev o tem, kako je potekalo procesuiranje obdolženca kritičnega dne že v obeh lokalih, nato pa še v prostorih PP Slovenske Konjice in v reševalnem vozilu, s katerim je obdolženec bil pripeljal v SB .... Zato so tudi nesprejemljivi pritožbeni očitki o tem, da je ugotovljeno ravnanje obdolženca ostalo le na nivoju abstraktne nevarnosti, ker je uradnim osebam le verbalno grozil in ni z ničemer izkazano, da se jim je dejansko maščeval, kajti v slednjem primeru bi šlo za drugo protipravno ravnanje ne pa za dejanje po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, ki je storjeno zaradi maščevanja uradni osebi zaradi dejanj, ki jih je ta opravila sama ali pa druga uradna oseba v okviru svojih pravic na ta način, da je ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje osebe ali njenih bližnjih sorodnikov, za kar gre tudi v obravnavanem primeru.
zahteva za preiskavo - utemeljen sum - pravni standard - namen preiskave - naloga preiskovalnega sodnika - stopnja verjetnosti - dokazna ocena je pridržana glavni obravnavi - obrazloženost sklepa
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati. Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Procesni zakon zahteva utemeljen sum pri odločanju o priporu, o uvedbi preiskave in v postopku obtoževanja. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov. Zato jih s posameznimi odločitvami ustvarja ustavna in sodna praksa. Toda, utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivno prognostičnega sklepanja, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takšna verjetnost pa se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je seveda treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Slednje pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00009461
ZPrCP člen 13, 107. ZKP člen 83, 148. ZP-1 člen 67, 67/1, 67/1-3.
preizkus alkoholiziranosti z alkotestom - krivda - obdolžilni predlog - pouk o pravicah v postopku - privilegij zoper samoobtožbo
Vodenje zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izrecno predpisuje 107. člen ZPrCP in ker je ta zapisnik sestavljen v skladu z določbami ZPrCP in ZUP, ne gre za nedovoljen dokaz. Pred podpisom tega zapisnika policist obdolžencu ni bil dolžan dati pravnih poukov po 148. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj ni mogoče šteti, da je s podpisom zapisnika obdolženec podpisal samoobtožbo. Tretja alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1, ki predvideva smiselno uporabo določb ZKP glede zaslišanja obdolženca in zaslišanja prič, pa se ne nanaša na izjave domnevnega storilca dane policiji, temveč zgolj na zaslišanje obdolženca pred sodiščem.
Z opravo preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom se še ni začel postopek o prekršku, saj se redni sodni postopek o zadevah v prekršku začne na podlagi pisnega obdolžilnega predloga in tudi iz tega razloga policist obdolžencu pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni bil dolžan dati v pritožbi navedenih pravni poukov. Tudi začasno zadržanje obdolženca na kraju vodenja policijskega postopka, ki je trajalo za čas, ki je bil potreben za izvedbo postopka preizkusa alkoholiziranosti ter zbiranja obvestil, policistom ne nalaga obveznosti podaje pravnih poukov v skladu z določbami ZKP, saj ti postopki potekajo v okviru izpolnjevanja pooblastil in nalog policije po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) in po 13. členu ZPrCP, ki ne zahteva, da bi policisti morali v teh postopkih udeležence cestnega prometa poučevati o procesnih pravicah in privilegijih zoper samoobtožbo.
Pri prekrških, ki se ju očita obdolžencu, za razliko od nekaterih kaznivih dejanj, pri katerih je krivdna oblika sestavni zakonski znak kaznivega dejanja, oblika krivde ni zakonski znak prekrška in ga predlagatelj ni dolžan opisati v obdolžilnem predlogu. Dejstva in okoliščine glede subjektivnega elementa prekrška lahko sodišče ugotavlja v postopku o prekršku in o njih sklepa na podlagi izvedenega dokaznega postopka.
Neutemeljene so trditve, da krivda obstoji le, če je ugotovljeno, da se je obdolženec zavedal, da ima v organizmu več alkohola kot je dovoljeno, prav tako pa ni potrebno obdolženčevo zavedanje glede konkretne stopnje alkohola v organizmu. Dojemanje stopnje alkoholiziranosti oziroma koncentracijo alkohola v organizmu je izrazito subjektivne narave in ob razlagi, kot jo zavzema zagovornik v pritožbi, nobenemu vozniku ne bi mogli očitati naklepne vožnje pod vplivom alkohola, saj brez predhodnega opravljenega preizkusa z elektronskim alkotestom ne bi bilo mogoče doseči zavedanja o konkretni stopnji alkoholiziranosti. In ker je dojemanje stopnje alkoholiziranosti izrazito subjektivno, vsak voznik z odločitvijo, da bo vozil motorno vozilo v cestnem prometu po tem, ko je zaužil določeno mero alkoholnih pijač, privoli v možnost, da bo s takšno vožnjo storil prekršek po 105. členu ZPrCP.
ZFPPIPP člen 47, 57, 57/3, 58, 58-2, 58-2(2), 121, 121/1, 384, 385, 386, 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3, 401, 403, 403/1, 404, 407, 407/1, 409, 409/1. URS člen 2, 33, 155. OZ člen 417. ZPP člen 226, 226/2.
odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – ustavitev odpusta obveznosti – zloraba pravice do odpusta obveznosti – uporaba novele ZFPPIPP-G – retroaktivnost novele
Pomembno je, da je upravitelj obveščen in da mu je prenos terjatve dokazan, ni pa pomembno, ali je do te informacije prišel s posredovanjem sodišča.
Določila ZPP v zvezi z listinami in njihovimi prevodi za odnos med upniki in upraviteljem niso neposredno uporabljiva.
Ugotavljanje, ali je dejansko prišlo do spremembe upnika, skupaj s preverjanjem pogodbe, iz katere izhaja prenos terjatve, ni naloga stečajnega sodišča, temveč gre za nalogo in pristojnost upravitelja; bistveno je namreč, da je sprememba naznanjena njemu in mu tudi dokazana.
Prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem, in neodplačno razpolaganje s premoženjem sedaj niso več ovira sama po sebi. Oviro za odpust obveznosti zdaj predstavlja namesto prej veljavne 4. točke 399. člena ZFPPIPP zloraba pravice do odpusta obveznosti, določena v tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP.
Za obravnavano zadevo je potrebno uporabiti spremenjeni 399. člen ZFPPIPP, saj sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti.
Višje sodišče tega določila ne ocenjuje kot neustavnega.
Dolgotrajna razmerja niso absolutno varovana, pač pa se morajo v določeni meri prilagajati spremenjenim okoliščinam.
Z novelo ZFPPIPP-G po mnenju višjega sodišča ni prišlo do retroaktivnosti uporabe novih zakonskih določb.
V tem primeru bi lahko šlo le za t.i. nepravo retroaktivnost.
V skladu z načelom sorazmernosti je v zavarovane interese mogoče posegati samo zaradi varovanja enako pomembnih interesov drugega posameznika ali enako pomembnih javnih interesov, vendar samo v takšnem obsegu, da individualna in družbena korist, ki jo poseg zagotovi, v resnici odtehta "škodo", prizadejano posameznikovemu interesu.
Dolžnikova pravica do odpusta obveznosti je v konfliktu z upnikovo pravico do poplačila njegovih terjatev.
Sprememba predpisa, ki v obravnavanem primeru učinkuje retroaktivno, se nanaša na vsebino ovire za odpust, ki pomeni „zlorabo pravice do odpusta obveznosti“, pa tudi na relevantno obdobje, v katerem se ta ovira upošteva. Zloraba pravice pomeni izvrševanje pravice prek tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča, da uresničuje pravico, ki mu pripada. V pravu in življenju je „zloraba“ absolutno nedopustna in ne samo opravičuje, pač pa celo terja takojšnje ukrepe. Zakonodajalec se je za strožjo vsebino ovire, ki predstavlja zlorabo, vključno s podaljševanjem obdobja, v katerem se dolžnikova ravnanja presojajo z vidika načela vestnosti in poštenja, odločil, ker je praksa zaznala, da prej veljavna ureditev dolžnikom omogoča špekulativna ravnanja in da je zato potrebna korekcija v prid izboljšanja položaja upnikov.
Takojšnja uveljavitev novih pogojev (ovir) za odpust obveznosti, ki pomenijo zlorabo, in podaljšanje roka za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti, je zato tudi v javnem interesu.
Odpust obveznosti močno posega v upnikovo pravico do zasebne lastnine, ki je ena človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 33. člena Ustave. Z uzakonitvijo odpusta obveznosti je zakonodajalec močno posegel v to ustavno pravico upnikov.
Zloraba pravic je nedopustna, po mnenju višjega sodišča pa je s spremenjenimi določbami 399. člena in 404. člena ZFPPIPP zakonodajalec šele ustrezno in sorazmerno uredil to področje in pravilneje in ustavno skladno uravnotežil položaja strank postopka osebnega stečaja.
Vendar pa to še ne pomeni, da z izpodbitjem te domneve upniku ne bi bilo dopuščeno dokazovanje zlorabe pravice. Dolžnik je izpodbil le domnevo, upnik pa je podal tudi relevantne navedbe v zvezi z zlorabo pravice do odpusta obveznosti.
Pri tem se je zavezal izpolniti obveznosti v denarju in tudi upnik ni bil dolžan sprejeti česa drugega. Zato očitki, da banka ni želela prevzeti nepremičnin, niso na mestu – ni jih bila niti dolžna prevzeti.
Upnik ni bil uspešen niti v izvršilnem postopku nad glavnim dolžnikom. Zato ni pomembno, ali nepremičnine, ki jih je zastavil glavni dolžnik, vrednostno ustrezajo obveznostim. Če jih niti v izvršilnem postopku ni bilo mogoče prodati, to lahko pomeni le, da niso bile toliko vredne, kot to meni dolžnik, ne glede na to, da upnik sicer navedenim poštenim tržnim vrednostim ni ugovarjal. Nepremičnine so namreč dejansko vredne le toliko, za kolikor jih je kak kupec pripravljen kupiti, in čisto nič več.
Tudi ob dogovoru, da se bodo krediti praviloma poplačali iz prodaje zastavljenih nepremičnin glavnega dolžnika, pa je treba upoštevati, da je nerealno pričakovati, da bo banka ob tem, da prodaja nikakor ne teče (nepremičnine so bile prodane le v manjšem delu), v nedogled čakala na poplačilo obveznosti. To je jasno že povprečnemu človeku, še toliko bolj je moralo biti jasno dolžniku, ki je vendarle bančni strokovnjak.
Višje sodišče se sicer ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je nenavadno, da bi zakonca med trajanjem zakonske zveze sklepala sporazum o razdelitvi premoženja. Vendar pa bi bilo logično, da bi bil tak sporazum sklenjen, preden se sploh začne s kakimi posli; v času, ko je dolžnik z ženo sklenil ta sporazum, pa je bilo jasno vsaj to, da glavni dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti in da se upnik s čim takim sicer ne strinja.
Celoten sklop ravnanja stečajnega dolžnika v času po sklenitvi kreditnih pogodb kaže, da dolžnik ni ravnal vestno in pošteno v razmerju do upnikov, predvsem do A., kateri je dal poroštvo za zelo visok znesek.
pogojna obsodba - namen pogojne obsodbe - predkaznovanost - kazen zapora - primernost in pravičnost kazni - predlog za izvršitev kazni zapora z opravo dela v splošno korist
Predlog, da bi se izrečena kazen zapora izvršila tako, da bi obdolženka namesto zapora opravila delo v splošno korist, pa bo morala vložiti pri sodišču prve stopnje v skladu z določbami 129.a člena ZKP, saj o tem predlogu odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080235
OZ člen 355, 355/1, 355/1-3, 355/2. ZPP člen 214, 339, 339/2, 443, 443/1, 458, 458/1.
pogodba o sklenitvi naročniškega razmerja – zastaranje – enoletni zastaralni rok – začetek teka zastaralnega roka – spor majhne vrednosti – dovoljeni pritožbeni razlogi – priznana dejstva
Tožnik uveljavlja terjatev iz naslova uporabe telefona, za katero v skladu s 3. točko prvega odstavka 355. člena OZ velja enoletni zastaralni rok. Ta prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (drugi odstavek 355. člena OZ).
obnova postopka – nova dejstva – subjektivno nova dejstva – novi dokazi – objektivno novi dokazi
Ni dvoma, da so obnovitveni razlog lahko le subjektivne novote, torej dejstva, ki stranki, ki nosi trditveno breme, do konca glavne obravnave niso bila znana. To pa ne velja za dokaze, ki jih stranka ponudi za dokazovanje takšnih subjektivno novih dejstev.
zastaranje – dobava plina – dobava za potrebe gospodinjstva – gospodarska pogodba
Za terjatve za dobavljen plin, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva, je v 1. točki prvega odstavka 355. člena OZ določeno, da zastarajo v enem letu. Nedvoumno je torej določen enoletni zastaralni rok za primere, ko je bila dobava izvršena za potrebe gospodinjstva, pri čemer je odločilna prav sintagma 'za potrebe gospodinjstva' in ne to, ali je oseba, s katero je dobavitelj v pogodbenem razmerju, fizična ali pravna oseba.
Sodišče je sklep o ustavitvi postopka (zoper katerega je toženka vložila pritožbo) vročilo začasnemu zastopniku upravičenemu za sprejem pisanj za toženo stranko 22. 8. 2016. Po določilu tretjega odstavka 137. člena ZPP se šteje, da je bilo toženi stranki pisanje tega dne vročeno. Zato pritožbene navedbe, da je pooblaščenec za sprejem pisanj toženki vročil pisanje 2. 9. 2016 in je imela toženka zato le štiri dni časa do izteka pritožbenega roka, niso upoštevne. Petnajstdnevni pritožbeni rok je začel teči z vročitvijo prepisa odločbe prve stopnje začasnemu zastopniku upravičenemu za sprejem pisanj in je iztekel pred vložitvijo pritožbe tožene stranke.