• Najdi
  • <<
  • <
  • 19
  • od 36
  • >
  • >>
  • 361.
    VSL sklep IV Cp 209/2017
    15.2.2017
    ZAVAROVANJE TERJATEV - DRUŽINSKO PRAVO
    VSL0084985
    ZIZ člen 272, 272/2. ZZZDR člen 132.
    regulacijska začasna odredba – začasna preživnina
    Regulacijska začasna odredba je izjemen ukrep, za katerega izdajo potrebne pogoje je treba strogo in restriktivno presojati. Ob tem, da tožnik od vložitve tožbe dalje ves čas samoiniciativno plačuje preživnino za hčerki (200,00 EUR za S. in 180,00 EUR za N.), da toženka prejema otroški dodatek 93,00 EUR, da ima S. štipendijo 50,00 EUR ter da ima N. v tem šolskem letu v celoti subvencionirano šolsko malico in kosilo, S. pa možnosti subvencionirane šolske prehrane (v preteklem šolskem letu je bila upravičena do 70 % subvencije) ne koristi, ker šolsko kosilo zanjo po toženkinih navedbah ni dobro (zato ji daje denar za malico), je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da nujno preživljanje hčerk ni ogroženo.
  • 362.
    VSL sklep II Cp 3206/2016
    15.2.2017
    CIVILNO PROCESNO PRAVO
    VSL0086042
    ZPP člen 108, 108/2, 319.
    zavrženje vloge – nerazumljiva vloga – res iudicata – pravnomočnost
    Tožena stranka opozarja na napake v že pravnomočno končanem postopku, kar pa ni predmet presoje izpodbijanega sklepa o zavrženju vloge, ki ni sposobna za obravnavanje.
  • 363.
    VDSS sklep Pdp 138/2017
    15.2.2017
    DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
    VDS0017037
    ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2. ZPP člen 226, 226/3, 227, 227/1.
    zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – razlog nesposobnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – inšpekcijski postopek – odločba inšpektorja
    Okoliščina, da je inšpektor za delo izdal odločbo po vložitvi tožbe s predlagano začasno odredbo in po izdaji sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni odločilna. Če delavec od inšpektorja za delo pravočasno zahteva ukrepanje po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, dejstvo, da inšpektor za delo izda odločbo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po vložitvi tožbe, ob kateri delavec predlaga tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje, ne sme biti v škodo delavcu. Delavec je namreč pri vložitvi tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi vezan na prekluzivni 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Zamuda roka bi za delavca pomenila izgubo sodnega varstva v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti odpovedi, ob tem pa mu tudi drugi odstavek 215. člena ZDR-1 nalaga, da mora predlagati (zahtevati) začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi najkasneje ob vložitvi tožbe.

    Izdaja odločbe inšpektorja za delo ne pomeni, da ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ker pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v neanonimizirano odločbo Inšpektorata RS za delo, je preuranjeno zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, ali je inšpektor za delo zadržal tudi učinkovanje prenehanja tožničine pogodbe o zaposlitvi.
  • 364.
    VSL sodba in sklep I Cpg 1250/2016
    15.2.2017
    OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
    VSL0087224
    ZPP člen 76,76/5, 81, 81/1, 108, 108/4, 236. OZ člen 315, 315/2, 365, 421. ZGD-1 člen 31, 683. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) člen 5, 5-5. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7-5.
    pristojnost sodišča – podružnica – pouk o odgovoru na tožbo – sposobnost biti stranka – zastaranje – cesija – nevtralnost dolžnikovega pravnega položaja – zavrnitev dokaznih predlogov – pobotni ugovor – procesni pobotni ugovor – materialnopravni pobotni ugovor – substanciranje dokaznih predlogov – razpravno načelo – načelo koncentracije in pospešitve postopka
    Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi nastala s tem, da ji je sodišče prve stopnje poziv, naj v roku 30 dni odgovori na tožbo, sicer bo izdalo zamudno sodbo in da bo v takem primeru nosila vse stroške postopka, vročalo v slovenskem jeziku, ki pa ga naj ne bi razumela. Vendar kršitev ni podana. Tožena stranka je odgovor na tožbo vložila pravočasno po slovenskem pooblaščencu - odvetniku. Zoper toženo stranko ni bila izdana zamudna sodba in zato niso nastale posledice, pred katerimi jo varuje določba 277. člena ZPP, ki predpisuje vsebino opozorila za primer, da na tožbo ne bi odgovorila.

    Stranka je dolžna prispevati h koncentraciji in pospešitvi postopka, kar na področju dokaznih pobud stori ravno s substanciranjem svojega dokaznega predloga. Šele obrazložen dokazni stavek sodišču omogoča, da se prepriča o relevantnosti dokaznega predloga. Sodišče pa ne sme zasliševati priče o dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sicer krši razpravno načelo.
  • 365.
    VSL sklep II Kp 26606/2016
    15.2.2017
    KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
    VSL0086217
    KZ-1 člen 192, 192/2. ZKP člen 209, 209/2, 213, 213/b, 213b/1, 213b/4, 213b/5.
    nadzor pisemskih pošiljk – prepoved stikov pripornikov – prepoved telefonske komunikacije – izvrševanje pripora – preprečitev dogovarjanja med pripornikoma – kontradiktornost – predlog tožilca – ponovitvena nevarnost
    V obravnavanem primeru je že z odreditvijo pripora v tem kazenskem postopku prišlo do zakonitega posega v pravico obdolžencev do družinskega življenja, z izpodbijano odločitvijo pa je bila odrejena nujna prepoved dopisovanja in telefonskih stikov med soobdolžencema zaradi specifičnih okoliščin tega kazenskega primera, povezanih s sostorilstvom, njuno partnersko zvezo, z vrsto, težo in naravo storjenih kaznivih dejanj, obdolženkino nosečnostjo in dejstvom, da ima obdolženka še tri mladoletne otroke. Omejitve so posledica izvrševanja pripora, z namenom preprečiti dogovarjanje med soobdolžencema, kar bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka.
  • 366.
    VSM sklep II Kp 6729/2010
    15.2.2017
    KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VSM0023366
    ZKP člen 95, 95/4.
    stroški kazenskega postopka - sodna taksa - prošnja za odpis dolga
    Iz pritožbe je razbrati, da obsojeni graja pravilnost sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I K 6729/2010 z dne 16. 4. 2012, ki je postala pravnomočna dne 12. 7. 2012. Z ničemer pa ne graja pravilnosti napadenega sklepa oziroma to počne v posledici, po njegovi pritožbi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja kaznivega dejanja, katerega je bil spoznan za krivega z navedeno pravnomočno sodbo. Taka pritožba ne more biti uspešna.
  • 367.
    VSL sodba I Cp 2292/2016
    15.2.2017
    DRUŠTVA
    VSL0081721
    ZDru-1 člen 13, 14. ZGD-1 člen 395, 395/7, 395/7-2.
    izpodbojna tožba – aktivna legitimacija za izpodbijanje sklepov društva – zakoniti zastopnik društva
    Pravica članov društva ni omejena le na izpodbijanje odločitev, s katerimi je bilo neposredno poseženo v njihov pravni položaj, temveč imajo člani pravico uveljavljati zakonito delovanje društva oziroma delovanje, skladno z notranjimi pravili društva, tudi v primeru, ko z izpodbijanim aktom ni bilo poseženo v njihove pravice ali pravne koristi.

    Veljavna zakonska ureditev aktivno legitimacijo za izpodbijanje sklepov društva pridržuje zgolj članom društva ter osebam, ki jim je bila vloga za članstvo zavrnjena. Zakoniti zastopnik oziroma predsednik društva za vložitev tovrstne tožbe ni aktivno legitimiran.
  • 368.
    VSL sklep I Cpg 1142/2016
    14.2.2017
    STEČAJNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
    VSL0072634
    ZFPPIPP člen 265, 265/2, 309, 309/1, 310, 310/1, 355, 355/3, 355/3-2. SPZ člen 8, 16, 92. ZPP člen 181.
    vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba – pogodba o finančnem leasingu – izločitvena pravica – uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi – vrnitveni zahtevek – izločitveni zahtevek – ugotovitvena tožba – pravni interes
    Ni pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki pri vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi loči med terjatvami, ki so zapadle pred začetkom stečajnega postopka, in tistimi, ki so zapadle po začetku stečajnega postopka.

    V stečajnem postopku je treba obveznosti iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe obravnavati kot nove obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka.

    Po določbi prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člen ZFPPIPP. Ta pa določa, da sodišče, če izločitvena pravica ni prerekana, v izreku sklepa o preizkusu terjatev ugotovi, da je izločitvena pravica priznana, in glede na vrsto izločitvene pravice naloži stečajnemu dolžniku, da upniku izroči premoženje, ki je predmet izločitvene pravice (tožbeni zahtevek in odločitev sodišča morata vsebovati enako, kot bi bila vsebina odločitve stečajnega sodišča o izločitveni pravici, če ta ne bi bila prerekana). Ker je bila pritožnica s sklepom stečajnega sodišča napotena na vložitev tožbe s takim zahtevkom, sodišče tega dela zahtevka ne bi smelo zavreči iz razloga pomanjkanja pravnega interesa, ker je bil izločitveni (pravilno zahtevek na vračilo stvari) zavrnjen
  • 369.
    VSM sodba II Kp 7976/2014
    14.2.2017
    KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
    VSM0023374
    KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 18, 18/1.
    dokazna ocena izvedenih dokazov - obrazložena zavrnitev predlaganih dokazov - nasilje v družini
    Na podlagi prvega odstavka 18. člena ZKP pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal, vendar pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 4) navedlo obširne razloge, zakaj dokazi, ki jih je predlagala obramba, niso odločilni, ter da odločilne okoliščine potrjujejo dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje že obširno izvedlo.
  • 370.
    VSL sklep II Ip 137/2017
    14.2.2017
    IZVRŠILNO PRAVO
    VSL0069214
    ZIZ člen 56.
    ugovor po izteku roka – stroga formalna legaliteta – prenehanje terjatve
    Plačilo terjatve v zadevi In 98/2008 in posledično konec izvršbe v tistem postopku ne pomeni avtomatičnega prenehanja terjatve, ki se na podlagi drugega izvršilnega naslova izterjuje v tem izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo kršilo načelo formalne legalitete in tudi nedopustno poseglo v pravnomočen sklep o dovolitvi izvršbe.

    Ugovor po izteku roka je izredno pravno sredstvo v izvršilnem postopku, kar pa še ne pomeni, da je v vsakem primeru ob ugoditvi ugovoru dopustno poseči v pravnomočni sklep o izvršbi. Vanj sodišče poseže le, kadar ob odločanju ugotovi, da je bil zaradi razloga, ki ga dolžnik v rednem ugovoru brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, izdan nezakonit ali nepravilen sklep o izvršbi. Če pa ugovorni razlog nastane šele po izteku roka za redni ugovor (na primer kasnejše plačilo terjatve), sodišče ugovoru po izteku roka ugodi tako, da ustavi izvršbo, ne poseže pa v pravnomočni sklep o izvršbi.
  • 371.
    VSM sodba II Kp 6613/2016
    14.2.2017
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
    VSM0023385
    KZ-1 člen 186, 186/1.
    neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - pomen zakonskega znaka proizvodnja - namen proizvodnje droge - majhna količina droge, namenjena enemu uporabniku
    V obravnavanem primeru se obdolžencu očita gojenje osmih rastlin konoplje Cannabis Sativa L., ne gre pa spregledati tudi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je posušeni rastlinski material predstavljal skupaj le 4,39 g konoplje, obdolženi pa je prepovedano drogo gojil izključno z namenom, da bi svoji teti pomagal lajšati posledice raka. Nedvomno majhna količina gojene prepovedane droge je bila torej namenjena enemu porabniku, obdolženčevi teti. Po presoji pritožbenega sodišča je zato potrebno pritrditi zagovorniku, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 oziroma obdolžencu ni mogoče očitati, da je proizvajal prepovedano drogo in s tem storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ. Sodišče prve stopnje je torej obdolženca utemeljeno iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje.
  • 372.
    VSM sklep IV Kp 24817/2015
    14.2.2017
    KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VSM0023401
    KZ-1 člen 194, 194/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 383, 383/1.
    prekoračitev obtožbe - sprememba opisa kaznivega dejanja iz obtožbe v škodo obdolženca - preizkus sodbe po uradni dolžnosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in razlogi sodbe - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - konkretizacija kršitev - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje neplačevanje preživnine - kršitev kazenskega zakona
    Sicer pa sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni ustrezno obrazložilo posega v opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko je neplačane preživnine iz zneska 4.697,88 EUR zvišalo na 6.001,68 EUR, da bi lahko pritožbeno sodišče morda sprejelo navedbo, da gre zgolj za pomoto v seštevku in zato kljub temu, da je bila obtožba spremenjena v škodo obdolžencu le to sprejelo kot dopustno. Razjasnilo namreč ni ali je morda tožilstvo iz obdolžencu očitane neplačane preživnine, odštelo tisti del preživnine, ki je bil plačan z izvršbo, kar pa je odločilno in ne dopušča posega v opis dejanja. Vendar je to stvar dejanske presoje, ki jo bo pa moralo sodišče prve stopnje opraviti v ponovnem sojenju pri oceni pritožbenih navedb zagovornika, ki gredo v tej smeri, pri čemer ne bo smelo prezreti, da zoper prvostopno sodbo ni bila vložena tudi tožilska pritožba.
  • 373.
    VSM sklep I Cp 51/2017
    14.2.2017
    STVARNO PRAVO - SODNE TAKSE
    VSM0023310
    ZST-1 člen 3, 3/8.
    sodna taksa - zavezanci za plačilo sodne takse - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - etažna lastnina
    Osmi odstavek 3. člena ZST-1 glede zavezancev za plačilo sodne takse v postopku za vzpostavitev etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in določanje pripadajočega zemljišča k stavbi, določa, da mora plačati takso za postopek na prvi stopnji tisti, o katerega vpisu lastninske pravice na posameznem delu stavbe je sodišče s sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine prvič odločalo. Pri predmetni nepremičnini etažna lastnina ni bila vzpostavljena.
  • 374.
    VSM sklep II Kp 10660/2014
    14.2.2017
    KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VSM0023375
    ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
    bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasnost in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - ocena verodostojnosti izpovedbe oškodovanca
    Zaradi vsega navedenega so po oceni pritožbenega sodišča razlogi napadene sodbe nejasni, prav tako pa sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje mora namreč svojo odločitev vedno obrazložiti jasno in tehtno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, saj so razlogi napadene sodbe o oceni izvedenih dokazov nejasni, razen tega pa napadena sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.
  • 375.
    VSL sodba II Cpg 1212/2016
    14.2.2017
    CIVILNO PROCESNO PRAVO
    VSL0079678
    ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/1, 458, 458/1.
    spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi
    V postopku v sporu majhne vrednosti po izrecni volji zakonodajalca ni dopustno uveljavljati kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, torej kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Sklicevanje na napačno uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP pa pomeni uveljavljanje prav te kršitve, zato tožeča stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.
  • 376.
    VSC sklep II Kp 30619/2015
    14.2.2017
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VSC0004741
    KZ-1 člen 299, 299/1.
    preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - konkretizacija zakonskih znakov - opis dejanja
    Navajanje pritožbe, da obdolženčevo ravnanje ni bilo takšne narave, da bi sploh ustrezalo kvalifikaciji po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, torej ogroženosti osebne varnosti uradnih oseb in njihovih bližnjih sorodnikov, kar je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot maščevanje obdolženca v sicer neprištevnem stanju, je napačno in tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more vnesti nikakršnih pomislekov v prepričljivo presojo pravnih zaključkov prvega sodišča na podlagi skrbno ugotovljenih dejstev o tem, kako je potekalo procesuiranje obdolženca kritičnega dne že v obeh lokalih, nato pa še v prostorih PP Slovenske Konjice in v reševalnem vozilu, s katerim je obdolženec bil pripeljal v SB .... Zato so tudi nesprejemljivi pritožbeni očitki o tem, da je ugotovljeno ravnanje obdolženca ostalo le na nivoju abstraktne nevarnosti, ker je uradnim osebam le verbalno grozil in ni z ničemer izkazano, da se jim je dejansko maščeval, kajti v slednjem primeru bi šlo za drugo protipravno ravnanje ne pa za dejanje po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, ki je storjeno zaradi maščevanja uradni osebi zaradi dejanj, ki jih je ta opravila sama ali pa druga uradna oseba v okviru svojih pravic na ta način, da je ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje osebe ali njenih bližnjih sorodnikov, za kar gre tudi v obravnavanem primeru.
  • 377.
    VSC sklep II Kp 43401/2015
    14.2.2017
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
    VSC0004717
    ZKP člen 375, 375/5. KZ člen 93, 93/1.
    starejši mladoletnik - izrekanje vzgojnega ukrepa
    Sodišče prve stopnje je z izrekom vzgojnega ukrepa navodil in prepovedi (udeleževanje programov socialnega treninga), kršilo kazenski zakon, saj je bila z odločbo o vzgojnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Prvi odstavek 93. člena KZ, ki se nanaša na izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, namreč ne dopušča izrekanja ukora in navodil.
  • 378.
    VSM sklep II Kp 8843/2016
    14.2.2017
    KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VSM0023411
    ZKP člen 167, 167/1, 167/2, 169, 169/7.
    zahteva za preiskavo - utemeljen sum - pravni standard - namen preiskave - naloga preiskovalnega sodnika - stopnja verjetnosti - dokazna ocena je pridržana glavni obravnavi - obrazloženost sklepa
    Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati. Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Procesni zakon zahteva utemeljen sum pri odločanju o priporu, o uvedbi preiskave in v postopku obtoževanja. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov. Zato jih s posameznimi odločitvami ustvarja ustavna in sodna praksa. Toda, utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivno prognostičnega sklepanja, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takšna verjetnost pa se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je seveda treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Slednje pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.
  • 379.
    VSM sklep I Ip 1090/2016
    14.2.2017
    IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
    VSM0023330
    SPZ člen 8, 16, 16/2, 18, 18/1, 65, 65/1, 66, 105, 107. ZIZ člen 34, 34/3, 168, 168/1, 178, 181, 181/1.
    parcela (zemljišče) kot izvršilni predmet - povezanost objekta in zemljišča - objekt izgrajen preko meja parcele - ugotovitev vrednosti solastniškega deleža na parceli in ne vrednosti posameznega prostora v objektu - med solastnike razdeljena lastninska pravica in ne stvar (nepremičnina) - vezanost izvršilnega sodišča na podatke v zemljiški knjigi glede lastništva predmeta izvršbe - vezanost na predlog za izvršbo - nevpisana etažna lastnina
    Opravljena cenitev je napačna, saj se ne nanaša na izvršilni predmet, za katerega je v obravnavanem postopku dovoljena izvršba, ampak na dele objekta, ki nimajo pravne samostojnosti in ne morejo pomeniti ekvivalenta dolžničinemu solastniškemu deležu, ki je predmet izvršbe.

    Ker položaj objekta, ki sega čez več parcel, pomeni bistveno lastnost parcele, katerega solastniška deleža se bosta prodajala v izvršbi, jo mora izvedenec ustrezno upoštevati pri cenitvi in ne ocenjevati tudi dela objekta, ki je zunaj meja konkretne parcele. Upoštevati tudi mora zahteven pravni položaj, ki solastniku ne daje samostojne pravice do uporabe konkretnega posameznega dela objekta (upoštevati, da solastninska pravica ne pomeni razdelitve nepremičnine). Vse te dejanske in pravne omejitve zmanjšujejo vrednost obravnavanih solastniških deležev v primerjavi s samostojno (nerazdeljeno) lastninsko pravico na nepremičnini, kjer objekt ni delno tudi na drugi nepremičnini.
  • 380.
    VSL sklep Cst 57/2017
    14.2.2017
    STEČAJNO PRAVO
    VSL0085178
    ZFPPIPP člen 47, 57, 57/3, 58, 58-2, 58-2(2), 121, 121/1, 384, 385, 386, 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3, 401, 403, 403/1, 404, 407, 407/1, 409, 409/1. URS člen 2, 33, 155. OZ člen 417. ZPP člen 226, 226/2.
    odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – ustavitev odpusta obveznosti – zloraba pravice do odpusta obveznosti – uporaba novele ZFPPIPP-G – retroaktivnost novele
    Pomembno je, da je upravitelj obveščen in da mu je prenos terjatve dokazan, ni pa pomembno, ali je do te informacije prišel s posredovanjem sodišča.

    Določila ZPP v zvezi z listinami in njihovimi prevodi za odnos med upniki in upraviteljem niso neposredno uporabljiva.

    Ugotavljanje, ali je dejansko prišlo do spremembe upnika, skupaj s preverjanjem pogodbe, iz katere izhaja prenos terjatve, ni naloga stečajnega sodišča, temveč gre za nalogo in pristojnost upravitelja; bistveno je namreč, da je sprememba naznanjena njemu in mu tudi dokazana.

    Prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem, in neodplačno razpolaganje s premoženjem sedaj niso več ovira sama po sebi. Oviro za odpust obveznosti zdaj predstavlja namesto prej veljavne 4. točke 399. člena ZFPPIPP zloraba pravice do odpusta obveznosti, določena v tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP.

    Za obravnavano zadevo je potrebno uporabiti spremenjeni 399. člen ZFPPIPP, saj sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti.

    Višje sodišče tega določila ne ocenjuje kot neustavnega.

    Dolgotrajna razmerja niso absolutno varovana, pač pa se morajo v določeni meri prilagajati spremenjenim okoliščinam.

    Z novelo ZFPPIPP-G po mnenju višjega sodišča ni prišlo do retroaktivnosti uporabe novih zakonskih določb.

    V tem primeru bi lahko šlo le za t.i. nepravo retroaktivnost.

    V skladu z načelom sorazmernosti je v zavarovane interese mogoče posegati samo zaradi varovanja enako pomembnih interesov drugega posameznika ali enako pomembnih javnih interesov, vendar samo v takšnem obsegu, da individualna in družbena korist, ki jo poseg zagotovi, v resnici odtehta "škodo", prizadejano posameznikovemu interesu.

    Dolžnikova pravica do odpusta obveznosti je v konfliktu z upnikovo pravico do poplačila njegovih terjatev.

    Sprememba predpisa, ki v obravnavanem primeru učinkuje retroaktivno, se nanaša na vsebino ovire za odpust, ki pomeni „zlorabo pravice do odpusta obveznosti“, pa tudi na relevantno obdobje, v katerem se ta ovira upošteva. Zloraba pravice pomeni izvrševanje pravice prek tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča, da uresničuje pravico, ki mu pripada. V pravu in življenju je „zloraba“ absolutno nedopustna in ne samo opravičuje, pač pa celo terja takojšnje ukrepe. Zakonodajalec se je za strožjo vsebino ovire, ki predstavlja zlorabo, vključno s podaljševanjem obdobja, v katerem se dolžnikova ravnanja presojajo z vidika načela vestnosti in poštenja, odločil, ker je praksa zaznala, da prej veljavna ureditev dolžnikom omogoča špekulativna ravnanja in da je zato potrebna korekcija v prid izboljšanja položaja upnikov.

    Takojšnja uveljavitev novih pogojev (ovir) za odpust obveznosti, ki pomenijo zlorabo, in podaljšanje roka za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti, je zato tudi v javnem interesu.

    Odpust obveznosti močno posega v upnikovo pravico do zasebne lastnine, ki je ena človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 33. člena Ustave. Z uzakonitvijo odpusta obveznosti je zakonodajalec močno posegel v to ustavno pravico upnikov.

    Zloraba pravic je nedopustna, po mnenju višjega sodišča pa je s spremenjenimi določbami 399. člena in 404. člena ZFPPIPP zakonodajalec šele ustrezno in sorazmerno uredil to področje in pravilneje in ustavno skladno uravnotežil položaja strank postopka osebnega stečaja.

    Vendar pa to še ne pomeni, da z izpodbitjem te domneve upniku ne bi bilo dopuščeno dokazovanje zlorabe pravice. Dolžnik je izpodbil le domnevo, upnik pa je podal tudi relevantne navedbe v zvezi z zlorabo pravice do odpusta obveznosti.

    Pri tem se je zavezal izpolniti obveznosti v denarju in tudi upnik ni bil dolžan sprejeti česa drugega. Zato očitki, da banka ni želela prevzeti nepremičnin, niso na mestu – ni jih bila niti dolžna prevzeti.

    Upnik ni bil uspešen niti v izvršilnem postopku nad glavnim dolžnikom. Zato ni pomembno, ali nepremičnine, ki jih je zastavil glavni dolžnik, vrednostno ustrezajo obveznostim. Če jih niti v izvršilnem postopku ni bilo mogoče prodati, to lahko pomeni le, da niso bile toliko vredne, kot to meni dolžnik, ne glede na to, da upnik sicer navedenim poštenim tržnim vrednostim ni ugovarjal. Nepremičnine so namreč dejansko vredne le toliko, za kolikor jih je kak kupec pripravljen kupiti, in čisto nič več.

    Tudi ob dogovoru, da se bodo krediti praviloma poplačali iz prodaje zastavljenih nepremičnin glavnega dolžnika, pa je treba upoštevati, da je nerealno pričakovati, da bo banka ob tem, da prodaja nikakor ne teče (nepremičnine so bile prodane le v manjšem delu), v nedogled čakala na poplačilo obveznosti. To je jasno že povprečnemu človeku, še toliko bolj je moralo biti jasno dolžniku, ki je vendarle bančni strokovnjak.

    Višje sodišče se sicer ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je nenavadno, da bi zakonca med trajanjem zakonske zveze sklepala sporazum o razdelitvi premoženja. Vendar pa bi bilo logično, da bi bil tak sporazum sklenjen, preden se sploh začne s kakimi posli; v času, ko je dolžnik z ženo sklenil ta sporazum, pa je bilo jasno vsaj to, da glavni dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti in da se upnik s čim takim sicer ne strinja.

    Celoten sklop ravnanja stečajnega dolžnika v času po sklenitvi kreditnih pogodb kaže, da dolžnik ni ravnal vestno in pošteno v razmerju do upnikov, predvsem do A., kateri je dal poroštvo za zelo visok znesek.
  • <<
  • <
  • 19
  • od 36
  • >
  • >>