določitev skupnega pripadajočega zemljišča – postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi – elaborat – parcelacija – uskladitev dejanskega stanja z evidenčnimi podatki – register nepremičnin
Ko sodišče ugotovi, da je strokovna podlaga primerna za izvedbo katastrskega vpisa, o tem izda sklep, zoper katerega je dopustna pritožba, po pravnomočnosti sklepa pa pri pristojnem upravnem organu zahteva izvedbo vpisa (šesti odstavek 23.a člena ZVEtL). Glede na navedeno določbo ni dvoma, da lahko sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine in določitve pripadajočega zemljišča odloča o parcelaciji in uskladitvi dejanskega stanja z evidenčnimi podatki v zemljiškem katastru in katastru stavb.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080256
ZPP člen 180, 180/1, 182, 325, 325/1, 365, 365-3. SPZ člen 32, 99. OZ člen 133.
sodno varstvo posesti – spor zaradi motenja – pravočasnost tožbe – prekluzivni rok – zavrženje tožbe – zaščita pred vznemirjanjem – negatorna tožba – zahteva, da se odstrani škodna nevarnost – kumulacija zahtevkov
Tožnik je vložil tožbo in v njej postavil/združil zahtevka, za katera je predpisana drugačna vrsta postopka. To je sodišče prve stopnje spregledalo. Ni namreč pomembno, kako je tožnik tožbo označil/naslovil, temveč, kaj z njo zahteva. In tožnik je zahteval dvoje (tako s tožbenim ténorjem, razdeljenim na dva dela, kot z navajanjem dejstev in dokazov v tožbi): varstvo pred motenjem posesti in varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice. Ker je sodišče celotno tožbo obravnavalo, kot da gre za varstvo pred motenjem posesti, je odločitev v delu, ki se nanaša na varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice, nepravilna, saj 30-dnevni prekluzivni rok velja le pri motenjskih tožbah.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - poslovodna oseba
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Preuranjeno pa je zaključilo, da je bila ta nezakonita, ne da bi se jasno opredelilo do posledic predčasne razrešitve tožnika s funkcije likvidacijskega upravitelja oziroma, njenega vpliva na veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Če za primer predčasne razrešitve tožnika s funkcije poslovodne osebe, ni bilo dogovorjeno prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med njim in toženo stranko, bi lahko tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo le na enega od načinov, ki jih določa zakon. Na kakšen način lahko v taki situaciji zakonito preneha pogodba o zaposlitvi razrešene poslovodne osebe, je Vrhovno sodišče RS že sprejelo jasno stališče. Poslovodna oseba, ki je razrešena, za delo ne izpolnjuje več pogojev, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona in zato ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Opisani razlog je v 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot razlog nesposobnosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084994
OZ člen 131, 131/2, 149, 965, 965/1. ZPP člen 8, 215.
podlage odškodninske odgovornosti – dejansko stanje – dokazna ocena – obratovanje motornega vozila kot vzrok nastanka škode – objektivna odškodninska odgovornost – trditveno in dokazno breme
Tožnik v tožbi sicer ni opredelil nastanka odškodninske obveznosti zavarovanca toženke, vendar pa iz povzete dejanske opredelitve tožbenega zahtevka izhaja, da uveljavlja njegovo odškodninsko odgovornost, ki izvira iz obratovanja motornega vozila. Ta je objektivna, saj v sodni praksi ni sporno, da predstavlja uporaba motornega vozila nevarno dejavnost. To pomeni, da krivda ni predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti in da velja za vzrok škode obratovanje motornega vozila. To pomeni, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo).
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 443, 443/1, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti – nedopustni pritožbeni razlogi – izvedba dokaznega predloga – zaslišanje pravdne stranke – pravica do izjave
Pritožnik zatrjevanja, da že od 24. 7. 2013 ni več lastnik vseh 12-tih stanovanj, gradi na elektronskem sporočilu z dne 12. 2. 2015. Glede vprašanja lastništva pravzaprav uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa je nedopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti, ki ga pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.
prodaja skupne premičnine – delitev skupnega premoženja – spor o predmetu delitve – izplačilo vrednosti premičnine – identiteta spornega predmeta – res iudicata – pravnomočnost
Tožnica s tožbo zahteva, naj ji toženec povrne polovico kupnine, ki jo je neupravičeno zadržal, ko je brez tožničinega soglasja prodal skupno vozilo. Njen sedanji tožbeni zahtevek je sicer na videz enak predlogu, ki ga je uveljavljala v nepravdnem postopku, vendar ni podana identiteta spornega predmeta.
Sklep nepravdnega sodišča o zavrnitvi tožničinega predloga postal le formalno pravnomočen in zato ne predstavlja nobene ovire za vložitev tožbe z zahtevkom, kakršen je obravnavani. O tem zahtevku doslej še ni bilo pravnomočne sodbe.
zavrženje tožbe – podjemna pogodba – stvarne napake – garancija – rok – prekluziven rok – sodba presenečenja
Odločba presenečenja (in s tem kršitev pravice do izjave) bi bila podana, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev o sporu bistvena predvsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navaja, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.
spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi
V postopku v sporu majhne vrednosti po izrecni volji zakonodajalca ni dopustno uveljavljati kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, torej kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Sklicevanje na napačno uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP pa pomeni uveljavljanje prav te kršitve, zato tožeča stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.
temelj odškodninske odgovornosti - način nastanka poškodbe
Odločilno dejstvo za priznanje temelja zahtevane odškodnine za utrpelo nematerialno škodo je način nastanka poškodbe. V zvezi s tem pa tožnik ves čas zatrjuje in izpoveduje, da je do zloma levega zapestja prišlo, ko je z levo roko udaril ob ograjo stopnic. Res je, da tožnik tudi izpoveduje (ne pa tudi zatrjuje), da je padel, a padcu ne pripisuje vzroka za nastanek poškodbe zapestja.
Ni pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki pri vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi loči med terjatvami, ki so zapadle pred začetkom stečajnega postopka, in tistimi, ki so zapadle po začetku stečajnega postopka.
V stečajnem postopku je treba obveznosti iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe obravnavati kot nove obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka.
Po določbi prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člen ZFPPIPP. Ta pa določa, da sodišče, če izločitvena pravica ni prerekana, v izreku sklepa o preizkusu terjatev ugotovi, da je izločitvena pravica priznana, in glede na vrsto izločitvene pravice naloži stečajnemu dolžniku, da upniku izroči premoženje, ki je predmet izločitvene pravice (tožbeni zahtevek in odločitev sodišča morata vsebovati enako, kot bi bila vsebina odločitve stečajnega sodišča o izločitveni pravici, če ta ne bi bila prerekana). Ker je bila pritožnica s sklepom stečajnega sodišča napotena na vložitev tožbe s takim zahtevkom, sodišče tega dela zahtevka ne bi smelo zavreči iz razloga pomanjkanja pravnega interesa, ker je bil izločitveni (pravilno zahtevek na vračilo stvari) zavrnjen
zahteva za obnovo kazenskega postopka - razlogi za obnovo kazenskega postopka - nova dejstva in novi dokazi - sodba zoper soobtožence - priznanje krivde
V času sprejetja priznanja krivde od obsojenca je bila obtožba zoper ostale soobtožence pravnomočna. Zavrnilna sodba zoper soobtožene ne predstavlja novega dejstva in dokaza, ki bi lahko povzročil obsodbo po milejšem zakonu.
ZST-1 člen 10, 10/4, 11, 11/4, 11/5, 34a, 34a/4. ZPP člen 7, 212, 337, 337/1.
oprostitev plačila sodnih taks – pravna oseba – trditveno in dokazno breme – poslovanje z izgubo – nedovoljene pritožbene novote – razveljavitev plačilnega naloga – zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse – pravni interes
Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZST-1 plačilni nalog z dne 28. 7. 2016 (utemeljeno) razveljavilo, kar pomeni, da tožena stranka zneska sodne takse, navedenega v tem nalogu, ni (več) dolžna plačati. Posledično tožena stranka tudi ni (več) imela pravnega interesa za oprostitev, odlog ali obročno plačilo te sodne takse, zato je sodišče prve stopnje njen predlog za takšno oprostitev z dne 16. 9. 2016 pravilno zavrglo.
ZFPPIPP člen 47, 57, 57/3, 58, 58-2, 58-2(2), 121, 121/1, 384, 385, 386, 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3, 401, 403, 403/1, 404, 407, 407/1, 409, 409/1. URS člen 2, 33, 155. OZ člen 417. ZPP člen 226, 226/2.
odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – ustavitev odpusta obveznosti – zloraba pravice do odpusta obveznosti – uporaba novele ZFPPIPP-G – retroaktivnost novele
Pomembno je, da je upravitelj obveščen in da mu je prenos terjatve dokazan, ni pa pomembno, ali je do te informacije prišel s posredovanjem sodišča.
Določila ZPP v zvezi z listinami in njihovimi prevodi za odnos med upniki in upraviteljem niso neposredno uporabljiva.
Ugotavljanje, ali je dejansko prišlo do spremembe upnika, skupaj s preverjanjem pogodbe, iz katere izhaja prenos terjatve, ni naloga stečajnega sodišča, temveč gre za nalogo in pristojnost upravitelja; bistveno je namreč, da je sprememba naznanjena njemu in mu tudi dokazana.
Prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem, in neodplačno razpolaganje s premoženjem sedaj niso več ovira sama po sebi. Oviro za odpust obveznosti zdaj predstavlja namesto prej veljavne 4. točke 399. člena ZFPPIPP zloraba pravice do odpusta obveznosti, določena v tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP.
Za obravnavano zadevo je potrebno uporabiti spremenjeni 399. člen ZFPPIPP, saj sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti.
Višje sodišče tega določila ne ocenjuje kot neustavnega.
Dolgotrajna razmerja niso absolutno varovana, pač pa se morajo v določeni meri prilagajati spremenjenim okoliščinam.
Z novelo ZFPPIPP-G po mnenju višjega sodišča ni prišlo do retroaktivnosti uporabe novih zakonskih določb.
V tem primeru bi lahko šlo le za t.i. nepravo retroaktivnost.
V skladu z načelom sorazmernosti je v zavarovane interese mogoče posegati samo zaradi varovanja enako pomembnih interesov drugega posameznika ali enako pomembnih javnih interesov, vendar samo v takšnem obsegu, da individualna in družbena korist, ki jo poseg zagotovi, v resnici odtehta "škodo", prizadejano posameznikovemu interesu.
Dolžnikova pravica do odpusta obveznosti je v konfliktu z upnikovo pravico do poplačila njegovih terjatev.
Sprememba predpisa, ki v obravnavanem primeru učinkuje retroaktivno, se nanaša na vsebino ovire za odpust, ki pomeni „zlorabo pravice do odpusta obveznosti“, pa tudi na relevantno obdobje, v katerem se ta ovira upošteva. Zloraba pravice pomeni izvrševanje pravice prek tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča, da uresničuje pravico, ki mu pripada. V pravu in življenju je „zloraba“ absolutno nedopustna in ne samo opravičuje, pač pa celo terja takojšnje ukrepe. Zakonodajalec se je za strožjo vsebino ovire, ki predstavlja zlorabo, vključno s podaljševanjem obdobja, v katerem se dolžnikova ravnanja presojajo z vidika načela vestnosti in poštenja, odločil, ker je praksa zaznala, da prej veljavna ureditev dolžnikom omogoča špekulativna ravnanja in da je zato potrebna korekcija v prid izboljšanja položaja upnikov.
Takojšnja uveljavitev novih pogojev (ovir) za odpust obveznosti, ki pomenijo zlorabo, in podaljšanje roka za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti, je zato tudi v javnem interesu.
Odpust obveznosti močno posega v upnikovo pravico do zasebne lastnine, ki je ena človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 33. člena Ustave. Z uzakonitvijo odpusta obveznosti je zakonodajalec močno posegel v to ustavno pravico upnikov.
Zloraba pravic je nedopustna, po mnenju višjega sodišča pa je s spremenjenimi določbami 399. člena in 404. člena ZFPPIPP zakonodajalec šele ustrezno in sorazmerno uredil to področje in pravilneje in ustavno skladno uravnotežil položaja strank postopka osebnega stečaja.
Vendar pa to še ne pomeni, da z izpodbitjem te domneve upniku ne bi bilo dopuščeno dokazovanje zlorabe pravice. Dolžnik je izpodbil le domnevo, upnik pa je podal tudi relevantne navedbe v zvezi z zlorabo pravice do odpusta obveznosti.
Pri tem se je zavezal izpolniti obveznosti v denarju in tudi upnik ni bil dolžan sprejeti česa drugega. Zato očitki, da banka ni želela prevzeti nepremičnin, niso na mestu – ni jih bila niti dolžna prevzeti.
Upnik ni bil uspešen niti v izvršilnem postopku nad glavnim dolžnikom. Zato ni pomembno, ali nepremičnine, ki jih je zastavil glavni dolžnik, vrednostno ustrezajo obveznostim. Če jih niti v izvršilnem postopku ni bilo mogoče prodati, to lahko pomeni le, da niso bile toliko vredne, kot to meni dolžnik, ne glede na to, da upnik sicer navedenim poštenim tržnim vrednostim ni ugovarjal. Nepremičnine so namreč dejansko vredne le toliko, za kolikor jih je kak kupec pripravljen kupiti, in čisto nič več.
Tudi ob dogovoru, da se bodo krediti praviloma poplačali iz prodaje zastavljenih nepremičnin glavnega dolžnika, pa je treba upoštevati, da je nerealno pričakovati, da bo banka ob tem, da prodaja nikakor ne teče (nepremičnine so bile prodane le v manjšem delu), v nedogled čakala na poplačilo obveznosti. To je jasno že povprečnemu človeku, še toliko bolj je moralo biti jasno dolžniku, ki je vendarle bančni strokovnjak.
Višje sodišče se sicer ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je nenavadno, da bi zakonca med trajanjem zakonske zveze sklepala sporazum o razdelitvi premoženja. Vendar pa bi bilo logično, da bi bil tak sporazum sklenjen, preden se sploh začne s kakimi posli; v času, ko je dolžnik z ženo sklenil ta sporazum, pa je bilo jasno vsaj to, da glavni dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti in da se upnik s čim takim sicer ne strinja.
Celoten sklop ravnanja stečajnega dolžnika v času po sklenitvi kreditnih pogodb kaže, da dolžnik ni ravnal vestno in pošteno v razmerju do upnikov, predvsem do A., kateri je dal poroštvo za zelo visok znesek.
kršitev določb kazenskega postopka - glavna obravnava v nenavzočnosti zagovornika - kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja
Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega postopka iz člena 371 ZKP, zato ker glavne obravnave ni preložilo in jo je opravilo v navzočnosti obdolženkinega zagovornika, s čemer je kršilo obdolženki pravico do prisotnosti zagovornika ter ji je s tem tudi odreklo njeno ustavno pravico. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik po oceni pritožbenega sodišča meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Uvodoma je potrebno povedati, da je bila glavna obravnava dejansko opravljena brez navzočnosti obdolženkinega zagovornika, vendar je potrebno pri tem pojasniti, da v obravnavani zadevi obramba ni obvezna, zato ne more biti govora o kršitvi iz člena 371/I-3 ZKP, v kolikor je imel zagovornik v mislih navedeno kršitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00002038
ZKP člen 358, 358-4. KZ-1 člen 133.
protipraven odvzem prostosti - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - oprostilna sodba
Podana je nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba obdolženki, saj so bile posledice obdolženkinih ravnanj odpravljene.
oškodovanec kot tožilec - prevzem kazenskega pregona - neznani storilec
Oškodovanec kot tožilec lahko prevzame kazenski pregon samo zoper tistega osumljenca in glede tistega kaznivega dejanja, za katero je državni tožilec zavrgel ovadbo oziroma odstopil od pregona.
Sodišče prve stopnje je z izrekom vzgojnega ukrepa navodil in prepovedi (udeleževanje programov socialnega treninga), kršilo kazenski zakon, saj je bila z odločbo o vzgojnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Prvi odstavek 93. člena KZ, ki se nanaša na izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, namreč ne dopušča izrekanja ukora in navodil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC0004741
KZ-1 člen 299, 299/1.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - konkretizacija zakonskih znakov - opis dejanja
Navajanje pritožbe, da obdolženčevo ravnanje ni bilo takšne narave, da bi sploh ustrezalo kvalifikaciji po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, torej ogroženosti osebne varnosti uradnih oseb in njihovih bližnjih sorodnikov, kar je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot maščevanje obdolženca v sicer neprištevnem stanju, je napačno in tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more vnesti nikakršnih pomislekov v prepričljivo presojo pravnih zaključkov prvega sodišča na podlagi skrbno ugotovljenih dejstev o tem, kako je potekalo procesuiranje obdolženca kritičnega dne že v obeh lokalih, nato pa še v prostorih PP Slovenske Konjice in v reševalnem vozilu, s katerim je obdolženec bil pripeljal v SB .... Zato so tudi nesprejemljivi pritožbeni očitki o tem, da je ugotovljeno ravnanje obdolženca ostalo le na nivoju abstraktne nevarnosti, ker je uradnim osebam le verbalno grozil in ni z ničemer izkazano, da se jim je dejansko maščeval, kajti v slednjem primeru bi šlo za drugo protipravno ravnanje ne pa za dejanje po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, ki je storjeno zaradi maščevanja uradni osebi zaradi dejanj, ki jih je ta opravila sama ali pa druga uradna oseba v okviru svojih pravic na ta način, da je ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje osebe ali njenih bližnjih sorodnikov, za kar gre tudi v obravnavanem primeru.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasnost in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - ocena verodostojnosti izpovedbe oškodovanca
Zaradi vsega navedenega so po oceni pritožbenega sodišča razlogi napadene sodbe nejasni, prav tako pa sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje mora namreč svojo odločitev vedno obrazložiti jasno in tehtno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, saj so razlogi napadene sodbe o oceni izvedenih dokazov nejasni, razen tega pa napadena sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.
URS člen 14, 14/1, 14/2, 22. ZPP člen 116, 116/1, 318.
zamudna sodba - nepravočasen odgovor na tožbo - vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo - nezakrivljen vzrok - neupravičen vzrok - nepoznavanja prava - nerazumevanje opozoril - zakrivljena nevednost - enako varstvo pravic - enak položaj toženih strank - enakost pred zakonom
Od vsake vsaj povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo takrat, ko ji pravnega znanja manjka, pravočasno poskrbela, da si od pravnega strokovnjaka pridobi ustrezen pravni nasvet. Ob tem je skupaj s tožbo prejela tudi poziv na odgovor na tožbo, v katerem so bila tudi vsa potrebna pravna opozorila. Če jih tožena stranka ni upoštevala ali morda česa ni razumela, bi se morala poučiti pri pravnem strokovnjaku. Čim pa ni storila tega, pa je ravnala neskrbno, zato zamude roka za odgovor na tožbo ni mogoče upoštevati kot nezakrivljenega vzroka.
Vsak mora imeti potrebne pravne informacije, kdor si jih ne pridobi, je sam zakrivil svojo nevednost. So pa vse tožene stranke v enakem položaju - če ne odgovorijo na tožbo v roku, ki ga določa zakon, sodišče (če so izpolnjeni še drugi pogoji) izda zamudno sodbo.
Enakost pred zakonom pomeni, da je treba enake primere enako obravnavati. Vse osebe, ki v pravdnem postopku vložijo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, so enako obravnavane oziroma v obravnavanem primeru ni prišlo do drugačne obravnave pritožnika: do vrnitve v prejšnje stanje so upravičene le osebe, ki zamude niso same zakrivile in imajo torej upravičen vzrok za zamudo. Kot upravičenega vzroka pa ni mogoče upoštevati nepoznavanja prava.