ZFPPIPP člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-5, 62, 66, 69, 259, 260, 300, 300/1, 301, 301/8. ZPP člen 274.
vsebina prijave terjatve – pogojna terjatev – prerekana terjatev – pogojno priznana terjatev – tožba na ugotovitev obstoja terjatve – ugotovitev obstoja prerekane terjatve v pravdi – pravna korist za vodenje pravde – zavrženje tožbe – ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev – ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev – sklep o preizkusu terjatev
Pogojne terjatve niso „pogojno priznane terjatve“. Slednjih ZFPPIPP pravzaprav sploh ne pozna. V skladu s prvim odstavkom 60. člena ZFPPIPP se mora upravitelj določno izreči, ali terjatev priznava ali prereka. Drugačne izjave upravitelja so neskladne z ZFPPIPP. Zato se takrat, ko se stečajni upravitelj o terjatvah izjavi tako, da jih „pogojno prizna“, „prizna pod odložnim pogojem“ ali zapiše kakšno drugačno s prvim odstavkom 60. člena ZFPPIPP neskladno izjavo, ki ne pomeni niti priznavanja terjatve niti določnega prerekanja terjatve, šteje, da je upravitelj tako terjatev prerekal.
Upnik, čigar pravočasno prijavljene terjatve upravitelj v osnovni seznam preizkušenih terjatev ni vnesel ali jo je vnesel z napačnimi podatki, lahko tak razlog uveljavlja z ugovorom proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev. Kasneje pa lahko upnik vloži še ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev in pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev. Tožba na ugotovitev obstoja sicer priznane terjatve saniranju napak pri vnosu v osnovni seznam preizkušenih terjatev ni namenjena. Pritožbeni razlogi, s katerimi tožeča stranka izraža nestrinjanje o (ne)obstoju pogoja, povezanega s terjatvijo, so zato nerelevantni.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 90, 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - tatvina
Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je sporne dni iz železniških cistern odtujil gorivo tako, da je odvil ventile in s pomočjo improviziranega priključka iztočil gorivo v več kanistrov in jih nato odpeljal s svojim avtomobilom, s čimer je izpolnil znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Tožnik je storil očitano kršitev, zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Za uspešno sklicevanje na pridržno pravico bi moral imeti toženec v trenutku dolžnikove smrti stanovanje v neposredni posesti.
Sodišče prve stopnje s tem, ko je kot o predhodnem vprašanju odločilo o (ne)obstoju toženčeve terjatve do tožnice, ni kršilo določb postopka o pristojnosti (niti katerih drugih). Odločitev o predhodnem vprašanju velja namreč le za ta postopek in ni samostojna z učinkom pravnomočnosti.
izročitev denarja – izjalovitev namena za pridobitev denarnih sredstev
Toženec neupravičeno zadržuje tožničinih 15.000,00 EUR, ker se je izjalovil namen, zaradi katerega je ta znesek pridobil, zato ji mora ta znesk vrniti; da tožnici dolguje tudi izposojenih 1.500,00 EUR, pa je toženec že med pravdo sam priznal.
ZIZ člen 6, 6/2, 6/2-2, 29b, 29b/2. ZS člen 53a. ZST-1 člen 34, 34/1, 34a, 34a/3.
ugovor zoper plačilni nalog - pristojnost izdaje plačilnega naloga
ZST-1 kot specialni predpis v 34. členu sicer izrecno ne predpisuje, kdo izda plačilni nalog. Vendar iz določbe drugega in tretjega odstavka 34.a člena ZST-1, ki predpisuje postopanje osebe, katera je izdala plačilni nalog v primeru vloženega ugovora, jasno izhaja, da pooblastilo za izdajo plačilnega naloga nima izključno sodnik, temveč tudi druge osebe.
izločitev sodnika - odklonitveni razlog - dvom v nepristranskost
Zagovornik zahtevo za izločitev utemeljuje s procesnim vodenjem postopka, ki naj bi bilo v škodo obtoženčevi pravici do obrambe po izbranem zagovorniku. Vendar vodenje postopka, kadar ima podlago v določbah Zakona o kazenskem postopku, ne more predstavljati okoliščin, s katerimi bi stranka lahko utemeljevala izločitev sodnika, saj je njegova dolžnost v smislu 15. člena ZKP prav v tem, da postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Sodnik torej ni bil dolžan preložiti obravnavo, ker je zagovornik v istem terminu bil zaseden z drugimi zadevami, niti zagovorniku podrobneje utemeljevati razlogov za svojo odločitev. Prav tako ni stvar sodišča razmerje obtoženca in njegovega zagovornika, vprašanje njune zaupnosti in pripravljenost obtoženca za morebitnega substituta. Sodišče je obtožencu obrambo po izbranem zagovorniku omogočilo s tem, ko ga je na glavno obravnavo povabilo, kako pa se bo obramba po izbranem zagovorniku dejansko izvrševala, pa, kot rečeno, ni v domeni sodišča. V kolikor bi namreč obveljala tako široka razlaga obtoženčeve pravice do izbranega zagovornika, kot jo v konkretnem primeru zagovornik utemeljuje v zahtevi za izločitev, potem bi dejansko res lahko prišlo do zelo oteženega postopka ali pa v primeru več obtožencev celo do nezmožnosti njegove izvedbe. Nenazadnje je zagovornikov predlog za preložitev narokov postal skoraj pravilo tudi v konkretni zadevi, tako v fazi preiskave kot po vloženi obtožbi. Ocena sodnika, da naroka ne bo preložil, je torej stvar procesne odločitve in zato sama zase še ne vzbuja dvoma v sodnikovo nepristranskost.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0023358
OZ člen 101, 619. ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-10, 452, 454, 454/2.
spor majhne vrednosti - izvedba naroka - predlog z zaslišanjem stranke - priznanje neprerekanih dejstev
Sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka in ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je ocenilo, da lahko o spornem dejanskem stanju odloči že na podlagi pisnih dokazov, nobena od pravdnih strank pa v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP izvedbe naroka ni predlagala. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da mora pravdna stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, in to vnaprej, v svojih pisnih vlogah iz 452. člena ZPP. Morebitni dokazni predlog za zaslišanje strank še ne pomeni zahteve za razpis in izvedbo naroka, saj ni nujno, da sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodi.
Sodišče prve stopnje je z izrekom vzgojnega ukrepa navodil in prepovedi (udeleževanje programov socialnega treninga), kršilo kazenski zakon, saj je bila z odločbo o vzgojnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Prvi odstavek 93. člena KZ, ki se nanaša na izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, namreč ne dopušča izrekanja ukora in navodil.
Ni pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki pri vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi loči med terjatvami, ki so zapadle pred začetkom stečajnega postopka, in tistimi, ki so zapadle po začetku stečajnega postopka.
V stečajnem postopku je treba obveznosti iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe obravnavati kot nove obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka.
Po določbi prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člen ZFPPIPP. Ta pa določa, da sodišče, če izločitvena pravica ni prerekana, v izreku sklepa o preizkusu terjatev ugotovi, da je izločitvena pravica priznana, in glede na vrsto izločitvene pravice naloži stečajnemu dolžniku, da upniku izroči premoženje, ki je predmet izločitvene pravice (tožbeni zahtevek in odločitev sodišča morata vsebovati enako, kot bi bila vsebina odločitve stečajnega sodišča o izločitveni pravici, če ta ne bi bila prerekana). Ker je bila pritožnica s sklepom stečajnega sodišča napotena na vložitev tožbe s takim zahtevkom, sodišče tega dela zahtevka ne bi smelo zavreči iz razloga pomanjkanja pravnega interesa, ker je bil izločitveni (pravilno zahtevek na vračilo stvari) zavrnjen
URS člen 14, 14/1, 14/2, 22. ZPP člen 116, 116/1, 318.
zamudna sodba - nepravočasen odgovor na tožbo - vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo - nezakrivljen vzrok - neupravičen vzrok - nepoznavanja prava - nerazumevanje opozoril - zakrivljena nevednost - enako varstvo pravic - enak položaj toženih strank - enakost pred zakonom
Od vsake vsaj povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo takrat, ko ji pravnega znanja manjka, pravočasno poskrbela, da si od pravnega strokovnjaka pridobi ustrezen pravni nasvet. Ob tem je skupaj s tožbo prejela tudi poziv na odgovor na tožbo, v katerem so bila tudi vsa potrebna pravna opozorila. Če jih tožena stranka ni upoštevala ali morda česa ni razumela, bi se morala poučiti pri pravnem strokovnjaku. Čim pa ni storila tega, pa je ravnala neskrbno, zato zamude roka za odgovor na tožbo ni mogoče upoštevati kot nezakrivljenega vzroka.
Vsak mora imeti potrebne pravne informacije, kdor si jih ne pridobi, je sam zakrivil svojo nevednost. So pa vse tožene stranke v enakem položaju - če ne odgovorijo na tožbo v roku, ki ga določa zakon, sodišče (če so izpolnjeni še drugi pogoji) izda zamudno sodbo.
Enakost pred zakonom pomeni, da je treba enake primere enako obravnavati. Vse osebe, ki v pravdnem postopku vložijo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, so enako obravnavane oziroma v obravnavanem primeru ni prišlo do drugačne obravnave pritožnika: do vrnitve v prejšnje stanje so upravičene le osebe, ki zamude niso same zakrivile in imajo torej upravičen vzrok za zamudo. Kot upravičenega vzroka pa ni mogoče upoštevati nepoznavanja prava.
izvedenec - trditvena podlaga - spor majhne vrednosti
Ni naloga sodišča prve stopnje, da s pomočjo izvedenca (v tem primeru finančne stroke) raziskuje, na kaj se je dejansko nanašalo vnaprejšnje plačilo v višini 9.229,30 EUR in za koliko je s tem plačilom tožeča stranka „objektivno“ preplačala svoje obveznosti. Takšno razčlenjevanje sodi v trditveno podlago tožeče stranke. Ker tega ni storila, pa sodišču prve stopnje tudi ne more očitati, da je vsled opustitve ugotavljanja teh dejstev oziroma izostanka razlogov o teh dejstvih v obrazložitvi, izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
temelj odškodninske odgovornosti - način nastanka poškodbe
Odločilno dejstvo za priznanje temelja zahtevane odškodnine za utrpelo nematerialno škodo je način nastanka poškodbe. V zvezi s tem pa tožnik ves čas zatrjuje in izpoveduje, da je do zloma levega zapestja prišlo, ko je z levo roko udaril ob ograjo stopnic. Res je, da tožnik tudi izpoveduje (ne pa tudi zatrjuje), da je padel, a padcu ne pripisuje vzroka za nastanek poškodbe zapestja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00002038
ZKP člen 358, 358-4. KZ-1 člen 133.
protipraven odvzem prostosti - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - oprostilna sodba
Podana je nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba obdolženki, saj so bile posledice obdolženkinih ravnanj odpravljene.
ZST-1 člen 10, 10/4, 11, 11/4, 11/5, 34a, 34a/4. ZPP člen 7, 212, 337, 337/1.
oprostitev plačila sodnih taks – pravna oseba – trditveno in dokazno breme – poslovanje z izgubo – nedovoljene pritožbene novote – razveljavitev plačilnega naloga – zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse – pravni interes
Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZST-1 plačilni nalog z dne 28. 7. 2016 (utemeljeno) razveljavilo, kar pomeni, da tožena stranka zneska sodne takse, navedenega v tem nalogu, ni (več) dolžna plačati. Posledično tožena stranka tudi ni (več) imela pravnega interesa za oprostitev, odlog ali obročno plačilo te sodne takse, zato je sodišče prve stopnje njen predlog za takšno oprostitev z dne 16. 9. 2016 pravilno zavrglo.
ZFPPIPP člen 314, 333, 333/6, 335, 335/2, 335/2-4, 335/2-6, 337, 339, 339/1, 339/3, 341, 341/3, 341/3-2, 341/7, 341/7-1, 343. OZ člen 104,.
soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe – varščina – ara – vabilo k dajanju zavezujočih ponudb
Neutemeljeno pritožba navaja, da vabilo k dajanju ponudb ni vsebovalo pogojev plačila are (4. točka drugega odstavka 335. člena in 338. člen ZFPPIPP). Res je, da prodajna pogodba ne vsebuje določila (338. člen ZFPPIPP), da mora kupec v znamenje sklenitve prodajne pogodbe plačati aro v roku, določenem v pogodbi, ki ne sme biti daljši od pet delovnih dni po sklenitvi pogodbe, in določila, da je prodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, da kupec plača aro, in razveznim pogojem, ki se uresniči, če ara ni plačana. Vendar pritožnik spregleda, da je iz četrtega člena prodajne pogodbe razvidno, da sta pogodbeni stranki varščino, plačano v postopku zbiranja ponudb, upoštevali kot aro in sta jo všteli v znesek kupnine. To pa je v skladu s šestim odstavkom 333. člena ZFPPIPP, ki določa, da če ponudnik v postopku zbiranja ponudb uspe in sklene prodajno pogodbo, plačilo varščine velja za plačilo are v znamenje sklenitve prodajne pogodbe.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00009461
ZPrCP člen 13, 107. ZKP člen 83, 148. ZP-1 člen 67, 67/1, 67/1-3.
preizkus alkoholiziranosti z alkotestom - krivda - obdolžilni predlog - pouk o pravicah v postopku - privilegij zoper samoobtožbo
Vodenje zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izrecno predpisuje 107. člen ZPrCP in ker je ta zapisnik sestavljen v skladu z določbami ZPrCP in ZUP, ne gre za nedovoljen dokaz. Pred podpisom tega zapisnika policist obdolžencu ni bil dolžan dati pravnih poukov po 148. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj ni mogoče šteti, da je s podpisom zapisnika obdolženec podpisal samoobtožbo. Tretja alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1, ki predvideva smiselno uporabo določb ZKP glede zaslišanja obdolženca in zaslišanja prič, pa se ne nanaša na izjave domnevnega storilca dane policiji, temveč zgolj na zaslišanje obdolženca pred sodiščem.
Z opravo preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom se še ni začel postopek o prekršku, saj se redni sodni postopek o zadevah v prekršku začne na podlagi pisnega obdolžilnega predloga in tudi iz tega razloga policist obdolžencu pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni bil dolžan dati v pritožbi navedenih pravni poukov. Tudi začasno zadržanje obdolženca na kraju vodenja policijskega postopka, ki je trajalo za čas, ki je bil potreben za izvedbo postopka preizkusa alkoholiziranosti ter zbiranja obvestil, policistom ne nalaga obveznosti podaje pravnih poukov v skladu z določbami ZKP, saj ti postopki potekajo v okviru izpolnjevanja pooblastil in nalog policije po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) in po 13. členu ZPrCP, ki ne zahteva, da bi policisti morali v teh postopkih udeležence cestnega prometa poučevati o procesnih pravicah in privilegijih zoper samoobtožbo.
Pri prekrških, ki se ju očita obdolžencu, za razliko od nekaterih kaznivih dejanj, pri katerih je krivdna oblika sestavni zakonski znak kaznivega dejanja, oblika krivde ni zakonski znak prekrška in ga predlagatelj ni dolžan opisati v obdolžilnem predlogu. Dejstva in okoliščine glede subjektivnega elementa prekrška lahko sodišče ugotavlja v postopku o prekršku in o njih sklepa na podlagi izvedenega dokaznega postopka.
Neutemeljene so trditve, da krivda obstoji le, če je ugotovljeno, da se je obdolženec zavedal, da ima v organizmu več alkohola kot je dovoljeno, prav tako pa ni potrebno obdolženčevo zavedanje glede konkretne stopnje alkohola v organizmu. Dojemanje stopnje alkoholiziranosti oziroma koncentracijo alkohola v organizmu je izrazito subjektivne narave in ob razlagi, kot jo zavzema zagovornik v pritožbi, nobenemu vozniku ne bi mogli očitati naklepne vožnje pod vplivom alkohola, saj brez predhodnega opravljenega preizkusa z elektronskim alkotestom ne bi bilo mogoče doseči zavedanja o konkretni stopnji alkoholiziranosti. In ker je dojemanje stopnje alkoholiziranosti izrazito subjektivno, vsak voznik z odločitvijo, da bo vozil motorno vozilo v cestnem prometu po tem, ko je zaužil določeno mero alkoholnih pijač, privoli v možnost, da bo s takšno vožnjo storil prekršek po 105. členu ZPrCP.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023381
KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3.
nasilje v družini - očitek pristranskosti dela sodišča - graja dokazne ocene - oprostitev obtožbe zaradi pomanjkanja dokazov
Pritožnica navaja, da je sodnica med samim procesom povzdigovala glas nad njo in pričo S.P., prav tako pa nad njeno pooblaščenko, sodišče pa ji tudi ni dovolilo podati določenih pripomb na zagovor obdolženega, kakor tudi ne pojasnil v zvezi z obravnavanim dejanjem. Takšnih pritožbenih navedb pritožnica sicer ne konkretizira, očitno pa skuša prikazati delo sodišča kot pristransko, vendar za takšne trditve nima podlage v podatkih kazenskega spisa, in sicer v zapisnikih o glavni obravnavi iz katerih ne izhaja, da bi katera stranka imela na vodstvo glavne obravnave kakšne pripombe, razen tega pa je pooblaščenka oškodovanke tekom postopka aktivno sodelovala, postavljala je vprašanja pričam in obdolžencu, oškodovanka kot tožilka pa je svoje videnje zadeve podrobno opisala tudi v besedi strank. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je postopek v obravnavani zadevi potekal v skladu z zakonom ter sodišče ni preseglo pravice, ki jo ima pri vodenju samega postopka. Postopkovne kršitve, ki jih navaja pritožnica, v bistvu kažejo na njeno nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje in katero pritožnica graja, s čimer pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
ZFPPIPP člen 47, 57, 57/3, 58, 58-2, 58-2(2), 121, 121/1, 384, 385, 386, 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3, 401, 403, 403/1, 404, 407, 407/1, 409, 409/1. URS člen 2, 33, 155. OZ člen 417. ZPP člen 226, 226/2.
odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – ustavitev odpusta obveznosti – zloraba pravice do odpusta obveznosti – uporaba novele ZFPPIPP-G – retroaktivnost novele
Pomembno je, da je upravitelj obveščen in da mu je prenos terjatve dokazan, ni pa pomembno, ali je do te informacije prišel s posredovanjem sodišča.
Določila ZPP v zvezi z listinami in njihovimi prevodi za odnos med upniki in upraviteljem niso neposredno uporabljiva.
Ugotavljanje, ali je dejansko prišlo do spremembe upnika, skupaj s preverjanjem pogodbe, iz katere izhaja prenos terjatve, ni naloga stečajnega sodišča, temveč gre za nalogo in pristojnost upravitelja; bistveno je namreč, da je sprememba naznanjena njemu in mu tudi dokazana.
Prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem, in neodplačno razpolaganje s premoženjem sedaj niso več ovira sama po sebi. Oviro za odpust obveznosti zdaj predstavlja namesto prej veljavne 4. točke 399. člena ZFPPIPP zloraba pravice do odpusta obveznosti, določena v tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP.
Za obravnavano zadevo je potrebno uporabiti spremenjeni 399. člen ZFPPIPP, saj sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti.
Višje sodišče tega določila ne ocenjuje kot neustavnega.
Dolgotrajna razmerja niso absolutno varovana, pač pa se morajo v določeni meri prilagajati spremenjenim okoliščinam.
Z novelo ZFPPIPP-G po mnenju višjega sodišča ni prišlo do retroaktivnosti uporabe novih zakonskih določb.
V tem primeru bi lahko šlo le za t.i. nepravo retroaktivnost.
V skladu z načelom sorazmernosti je v zavarovane interese mogoče posegati samo zaradi varovanja enako pomembnih interesov drugega posameznika ali enako pomembnih javnih interesov, vendar samo v takšnem obsegu, da individualna in družbena korist, ki jo poseg zagotovi, v resnici odtehta "škodo", prizadejano posameznikovemu interesu.
Dolžnikova pravica do odpusta obveznosti je v konfliktu z upnikovo pravico do poplačila njegovih terjatev.
Sprememba predpisa, ki v obravnavanem primeru učinkuje retroaktivno, se nanaša na vsebino ovire za odpust, ki pomeni „zlorabo pravice do odpusta obveznosti“, pa tudi na relevantno obdobje, v katerem se ta ovira upošteva. Zloraba pravice pomeni izvrševanje pravice prek tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča, da uresničuje pravico, ki mu pripada. V pravu in življenju je „zloraba“ absolutno nedopustna in ne samo opravičuje, pač pa celo terja takojšnje ukrepe. Zakonodajalec se je za strožjo vsebino ovire, ki predstavlja zlorabo, vključno s podaljševanjem obdobja, v katerem se dolžnikova ravnanja presojajo z vidika načela vestnosti in poštenja, odločil, ker je praksa zaznala, da prej veljavna ureditev dolžnikom omogoča špekulativna ravnanja in da je zato potrebna korekcija v prid izboljšanja položaja upnikov.
Takojšnja uveljavitev novih pogojev (ovir) za odpust obveznosti, ki pomenijo zlorabo, in podaljšanje roka za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti, je zato tudi v javnem interesu.
Odpust obveznosti močno posega v upnikovo pravico do zasebne lastnine, ki je ena človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 33. člena Ustave. Z uzakonitvijo odpusta obveznosti je zakonodajalec močno posegel v to ustavno pravico upnikov.
Zloraba pravic je nedopustna, po mnenju višjega sodišča pa je s spremenjenimi določbami 399. člena in 404. člena ZFPPIPP zakonodajalec šele ustrezno in sorazmerno uredil to področje in pravilneje in ustavno skladno uravnotežil položaja strank postopka osebnega stečaja.
Vendar pa to še ne pomeni, da z izpodbitjem te domneve upniku ne bi bilo dopuščeno dokazovanje zlorabe pravice. Dolžnik je izpodbil le domnevo, upnik pa je podal tudi relevantne navedbe v zvezi z zlorabo pravice do odpusta obveznosti.
Pri tem se je zavezal izpolniti obveznosti v denarju in tudi upnik ni bil dolžan sprejeti česa drugega. Zato očitki, da banka ni želela prevzeti nepremičnin, niso na mestu – ni jih bila niti dolžna prevzeti.
Upnik ni bil uspešen niti v izvršilnem postopku nad glavnim dolžnikom. Zato ni pomembno, ali nepremičnine, ki jih je zastavil glavni dolžnik, vrednostno ustrezajo obveznostim. Če jih niti v izvršilnem postopku ni bilo mogoče prodati, to lahko pomeni le, da niso bile toliko vredne, kot to meni dolžnik, ne glede na to, da upnik sicer navedenim poštenim tržnim vrednostim ni ugovarjal. Nepremičnine so namreč dejansko vredne le toliko, za kolikor jih je kak kupec pripravljen kupiti, in čisto nič več.
Tudi ob dogovoru, da se bodo krediti praviloma poplačali iz prodaje zastavljenih nepremičnin glavnega dolžnika, pa je treba upoštevati, da je nerealno pričakovati, da bo banka ob tem, da prodaja nikakor ne teče (nepremičnine so bile prodane le v manjšem delu), v nedogled čakala na poplačilo obveznosti. To je jasno že povprečnemu človeku, še toliko bolj je moralo biti jasno dolžniku, ki je vendarle bančni strokovnjak.
Višje sodišče se sicer ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je nenavadno, da bi zakonca med trajanjem zakonske zveze sklepala sporazum o razdelitvi premoženja. Vendar pa bi bilo logično, da bi bil tak sporazum sklenjen, preden se sploh začne s kakimi posli; v času, ko je dolžnik z ženo sklenil ta sporazum, pa je bilo jasno vsaj to, da glavni dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti in da se upnik s čim takim sicer ne strinja.
Celoten sklop ravnanja stečajnega dolžnika v času po sklenitvi kreditnih pogodb kaže, da dolžnik ni ravnal vestno in pošteno v razmerju do upnikov, predvsem do A., kateri je dal poroštvo za zelo visok znesek.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - pomen zakonskega znaka proizvodnja - namen proizvodnje droge - majhna količina droge, namenjena enemu uporabniku
V obravnavanem primeru se obdolžencu očita gojenje osmih rastlin konoplje Cannabis Sativa L., ne gre pa spregledati tudi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je posušeni rastlinski material predstavljal skupaj le 4,39 g konoplje, obdolženi pa je prepovedano drogo gojil izključno z namenom, da bi svoji teti pomagal lajšati posledice raka. Nedvomno majhna količina gojene prepovedane droge je bila torej namenjena enemu porabniku, obdolženčevi teti. Po presoji pritožbenega sodišča je zato potrebno pritrditi zagovorniku, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 oziroma obdolžencu ni mogoče očitati, da je proizvajal prepovedano drogo in s tem storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ. Sodišče prve stopnje je torej obdolženca utemeljeno iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje.