ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0086003
OZ člen 131. URS člen 22.
povrnitev nepremoženjske škode – vzdrževanje ceste – krušenje skal – opustitev dolžnega ravnanja – postavitev varnostne ovire – krivdna odškodninska odgovornost – pravica do izjave
Zavarovanec toženke ni bil upravičen k postavljanju ustreznih varnostih ovir, saj je to dolžnost upravljavca – občine. Seveda pa bi moral v primeru zaznave obstoja velike verjetnosti krušenja in padanja skal na to opozoriti upravljavca. Zato je bistveno vprašanje, ali je na območju, kjer se je dogodil škodni dogodek, obstajala takšna verjetnost krušenja in padanja skal. Na to vprašanje pa je prvo sodišče odgovorilo nikalno.
Ob upoštevanju obveznosti, ki jih je prevzel zavarovanec toženke s pogodbo, in ugotovitev izvedenskega mnenja, da oblika in stabilnost pobočja pred žledom vzdrževalca ceste nista navajala k oceni, da bi bilo lahko tam kaj narobe, zavarovancu toženke ni mogoče pripisati krivdne odgovornosti
ZIZ člen 272, 272/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – verjetnost terjatve – dokazni standard – stopnja verjetnosti – predpravdno izvedensko mnenje
V postopku z začasno odredbo ugotovi sodišče odločilna dejstva v okviru v tem postopku podanih trditev pravdnih strank, v tem postopku predloženih dokazov in do stopnje verjetnosti.
Gole trditve, da je vse obveznosti poravnal, za izkaz verjetnosti in posledično za izdajo začasne odredbe ne zadoščajo.
Na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato jo mora pritožnik konkretizirano uveljavljati.
zahteva za predložitev listine – opredelitev strank do predloženih listin – substanciranost predloga za predložitev listine
Iz določbe 228. člena jasno izhaja, da slednji daje (le) možnost zahtevati predložitev konkretne listine, na katero se stranka sklicuje, ne pa katerekoli listine v zvezi z zadevo, ali celo nekakšne nedoločene in nedoločljive "celotne dokumentacije".
Ker resnična volja toženca ni bila sklenitev posojilnih pogodb, med strankama pogodbe ni obstajalo soglasje o bistvenih sestavinah teh pogodb v smislu 15. člena OZ. Ker je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka izpovedbo tožnika, zaslišanega kot stranke, kot tudi izpovedbo njegove matere A.S., zaradi spreminjanja izpovedbe in širjenja razlogov sklenitve darilne pogodbe, ocenilo kot neverodostojni, tudi izjava priče, ki bi o obstoju spornih posojilnih pogodb vedela povedati le to, kar bi ji v tej zvezi morebiti povedal tožnik, ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča prve stopnje.
povrnitev premoženjske škode – kršitev pogodbe – pogodba o posredovanju – pogodba o nepremičninskem posredovanju – oddaja prostorov – podatek o potencialnem najemniku – vzpostavitev stika – zloraba podatkov – sklenitev najemne pogodbe – dokazno breme – dokazna ocena
Tožnica bi morala (v skladu s 5. točko Pogodbe o posredovanju) za svoj uspeh v pravdi dokazati, da je toženec za sklenitev najemne pogodbe izrabil podatke, pridobljene s strani tožnice in da je bila tožnica tista, ki ga je spravila v stik z najemnikom. Navedenega ji ni uspelo dokazati.
ZAVAROVANJE TERJATEV – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0085990
OZ člen 103, 104, 104/2, 239, 239/1, 282. ZIZ člen 272.
začasna odredba – regulacijska začasna odredba – verjetnost terjatve – rok za izvedbo gradbenih del – dogovor o spremembi roka – neizpolnitev obveznosti – pravočasnost izpolnitve – fiksni posel – razveza pogodbe po samem zakonu – napake pri gradnji – jamčevalni zahtevki
Če upnik sprejme od dolžnika izpolnitev, ki ima napake, potem ne more več odstopiti od pogodbe zaradi neizpolnitve, ima pa jamčevalne zahtevke.
Pri fiksnih poslih so odločilni razlogi, zaradi katerih bi bila kasnejša izpolnitev za pogodbeno stranko brez pomena. To velja tudi tedaj, če je čas izpolnitve določen z natančnim koledarskim datumom. Zato je utemeljeno, da mora biti ta volja posebej izražena in da takšen pomen časa izpolnitve sprejme nasprotna pogodbena kot del svoje obveznosti.
temelj odškodninske odgovornosti - način nastanka poškodbe
Odločilno dejstvo za priznanje temelja zahtevane odškodnine za utrpelo nematerialno škodo je način nastanka poškodbe. V zvezi s tem pa tožnik ves čas zatrjuje in izpoveduje, da je do zloma levega zapestja prišlo, ko je z levo roko udaril ob ograjo stopnic. Res je, da tožnik tudi izpoveduje (ne pa tudi zatrjuje), da je padel, a padcu ne pripisuje vzroka za nastanek poškodbe zapestja.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023381
KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3.
nasilje v družini - očitek pristranskosti dela sodišča - graja dokazne ocene - oprostitev obtožbe zaradi pomanjkanja dokazov
Pritožnica navaja, da je sodnica med samim procesom povzdigovala glas nad njo in pričo S.P., prav tako pa nad njeno pooblaščenko, sodišče pa ji tudi ni dovolilo podati določenih pripomb na zagovor obdolženega, kakor tudi ne pojasnil v zvezi z obravnavanim dejanjem. Takšnih pritožbenih navedb pritožnica sicer ne konkretizira, očitno pa skuša prikazati delo sodišča kot pristransko, vendar za takšne trditve nima podlage v podatkih kazenskega spisa, in sicer v zapisnikih o glavni obravnavi iz katerih ne izhaja, da bi katera stranka imela na vodstvo glavne obravnave kakšne pripombe, razen tega pa je pooblaščenka oškodovanke tekom postopka aktivno sodelovala, postavljala je vprašanja pričam in obdolžencu, oškodovanka kot tožilka pa je svoje videnje zadeve podrobno opisala tudi v besedi strank. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je postopek v obravnavani zadevi potekal v skladu z zakonom ter sodišče ni preseglo pravice, ki jo ima pri vodenju samega postopka. Postopkovne kršitve, ki jih navaja pritožnica, v bistvu kažejo na njeno nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje in katero pritožnica graja, s čimer pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
izvedenec - trditvena podlaga - spor majhne vrednosti
Ni naloga sodišča prve stopnje, da s pomočjo izvedenca (v tem primeru finančne stroke) raziskuje, na kaj se je dejansko nanašalo vnaprejšnje plačilo v višini 9.229,30 EUR in za koliko je s tem plačilom tožeča stranka „objektivno“ preplačala svoje obveznosti. Takšno razčlenjevanje sodi v trditveno podlago tožeče stranke. Ker tega ni storila, pa sodišču prve stopnje tudi ne more očitati, da je vsled opustitve ugotavljanja teh dejstev oziroma izostanka razlogov o teh dejstvih v obrazložitvi, izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC0004741
KZ-1 člen 299, 299/1.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - konkretizacija zakonskih znakov - opis dejanja
Navajanje pritožbe, da obdolženčevo ravnanje ni bilo takšne narave, da bi sploh ustrezalo kvalifikaciji po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, torej ogroženosti osebne varnosti uradnih oseb in njihovih bližnjih sorodnikov, kar je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot maščevanje obdolženca v sicer neprištevnem stanju, je napačno in tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more vnesti nikakršnih pomislekov v prepričljivo presojo pravnih zaključkov prvega sodišča na podlagi skrbno ugotovljenih dejstev o tem, kako je potekalo procesuiranje obdolženca kritičnega dne že v obeh lokalih, nato pa še v prostorih PP Slovenske Konjice in v reševalnem vozilu, s katerim je obdolženec bil pripeljal v SB .... Zato so tudi nesprejemljivi pritožbeni očitki o tem, da je ugotovljeno ravnanje obdolženca ostalo le na nivoju abstraktne nevarnosti, ker je uradnim osebam le verbalno grozil in ni z ničemer izkazano, da se jim je dejansko maščeval, kajti v slednjem primeru bi šlo za drugo protipravno ravnanje ne pa za dejanje po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, ki je storjeno zaradi maščevanja uradni osebi zaradi dejanj, ki jih je ta opravila sama ali pa druga uradna oseba v okviru svojih pravic na ta način, da je ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje osebe ali njenih bližnjih sorodnikov, za kar gre tudi v obravnavanem primeru.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - pomen zakonskega znaka proizvodnja - namen proizvodnje droge - majhna količina droge, namenjena enemu uporabniku
V obravnavanem primeru se obdolžencu očita gojenje osmih rastlin konoplje Cannabis Sativa L., ne gre pa spregledati tudi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je posušeni rastlinski material predstavljal skupaj le 4,39 g konoplje, obdolženi pa je prepovedano drogo gojil izključno z namenom, da bi svoji teti pomagal lajšati posledice raka. Nedvomno majhna količina gojene prepovedane droge je bila torej namenjena enemu porabniku, obdolženčevi teti. Po presoji pritožbenega sodišča je zato potrebno pritrditi zagovorniku, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 oziroma obdolžencu ni mogoče očitati, da je proizvajal prepovedano drogo in s tem storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ. Sodišče prve stopnje je torej obdolženca utemeljeno iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje.
spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi
V postopku v sporu majhne vrednosti po izrecni volji zakonodajalca ni dopustno uveljavljati kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, torej kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Sklicevanje na napačno uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP pa pomeni uveljavljanje prav te kršitve, zato tožeča stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.
ZFPPIPP člen 47, 57, 57/3, 58, 58-2, 58-2(2), 121, 121/1, 384, 385, 386, 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3, 401, 403, 403/1, 404, 407, 407/1, 409, 409/1. URS člen 2, 33, 155. OZ člen 417. ZPP člen 226, 226/2.
odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – ustavitev odpusta obveznosti – zloraba pravice do odpusta obveznosti – uporaba novele ZFPPIPP-G – retroaktivnost novele
Pomembno je, da je upravitelj obveščen in da mu je prenos terjatve dokazan, ni pa pomembno, ali je do te informacije prišel s posredovanjem sodišča.
Določila ZPP v zvezi z listinami in njihovimi prevodi za odnos med upniki in upraviteljem niso neposredno uporabljiva.
Ugotavljanje, ali je dejansko prišlo do spremembe upnika, skupaj s preverjanjem pogodbe, iz katere izhaja prenos terjatve, ni naloga stečajnega sodišča, temveč gre za nalogo in pristojnost upravitelja; bistveno je namreč, da je sprememba naznanjena njemu in mu tudi dokazana.
Prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem, in neodplačno razpolaganje s premoženjem sedaj niso več ovira sama po sebi. Oviro za odpust obveznosti zdaj predstavlja namesto prej veljavne 4. točke 399. člena ZFPPIPP zloraba pravice do odpusta obveznosti, določena v tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP.
Za obravnavano zadevo je potrebno uporabiti spremenjeni 399. člen ZFPPIPP, saj sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti.
Višje sodišče tega določila ne ocenjuje kot neustavnega.
Dolgotrajna razmerja niso absolutno varovana, pač pa se morajo v določeni meri prilagajati spremenjenim okoliščinam.
Z novelo ZFPPIPP-G po mnenju višjega sodišča ni prišlo do retroaktivnosti uporabe novih zakonskih določb.
V tem primeru bi lahko šlo le za t.i. nepravo retroaktivnost.
V skladu z načelom sorazmernosti je v zavarovane interese mogoče posegati samo zaradi varovanja enako pomembnih interesov drugega posameznika ali enako pomembnih javnih interesov, vendar samo v takšnem obsegu, da individualna in družbena korist, ki jo poseg zagotovi, v resnici odtehta "škodo", prizadejano posameznikovemu interesu.
Dolžnikova pravica do odpusta obveznosti je v konfliktu z upnikovo pravico do poplačila njegovih terjatev.
Sprememba predpisa, ki v obravnavanem primeru učinkuje retroaktivno, se nanaša na vsebino ovire za odpust, ki pomeni „zlorabo pravice do odpusta obveznosti“, pa tudi na relevantno obdobje, v katerem se ta ovira upošteva. Zloraba pravice pomeni izvrševanje pravice prek tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča, da uresničuje pravico, ki mu pripada. V pravu in življenju je „zloraba“ absolutno nedopustna in ne samo opravičuje, pač pa celo terja takojšnje ukrepe. Zakonodajalec se je za strožjo vsebino ovire, ki predstavlja zlorabo, vključno s podaljševanjem obdobja, v katerem se dolžnikova ravnanja presojajo z vidika načela vestnosti in poštenja, odločil, ker je praksa zaznala, da prej veljavna ureditev dolžnikom omogoča špekulativna ravnanja in da je zato potrebna korekcija v prid izboljšanja položaja upnikov.
Takojšnja uveljavitev novih pogojev (ovir) za odpust obveznosti, ki pomenijo zlorabo, in podaljšanje roka za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti, je zato tudi v javnem interesu.
Odpust obveznosti močno posega v upnikovo pravico do zasebne lastnine, ki je ena človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 33. člena Ustave. Z uzakonitvijo odpusta obveznosti je zakonodajalec močno posegel v to ustavno pravico upnikov.
Zloraba pravic je nedopustna, po mnenju višjega sodišča pa je s spremenjenimi določbami 399. člena in 404. člena ZFPPIPP zakonodajalec šele ustrezno in sorazmerno uredil to področje in pravilneje in ustavno skladno uravnotežil položaja strank postopka osebnega stečaja.
Vendar pa to še ne pomeni, da z izpodbitjem te domneve upniku ne bi bilo dopuščeno dokazovanje zlorabe pravice. Dolžnik je izpodbil le domnevo, upnik pa je podal tudi relevantne navedbe v zvezi z zlorabo pravice do odpusta obveznosti.
Pri tem se je zavezal izpolniti obveznosti v denarju in tudi upnik ni bil dolžan sprejeti česa drugega. Zato očitki, da banka ni želela prevzeti nepremičnin, niso na mestu – ni jih bila niti dolžna prevzeti.
Upnik ni bil uspešen niti v izvršilnem postopku nad glavnim dolžnikom. Zato ni pomembno, ali nepremičnine, ki jih je zastavil glavni dolžnik, vrednostno ustrezajo obveznostim. Če jih niti v izvršilnem postopku ni bilo mogoče prodati, to lahko pomeni le, da niso bile toliko vredne, kot to meni dolžnik, ne glede na to, da upnik sicer navedenim poštenim tržnim vrednostim ni ugovarjal. Nepremičnine so namreč dejansko vredne le toliko, za kolikor jih je kak kupec pripravljen kupiti, in čisto nič več.
Tudi ob dogovoru, da se bodo krediti praviloma poplačali iz prodaje zastavljenih nepremičnin glavnega dolžnika, pa je treba upoštevati, da je nerealno pričakovati, da bo banka ob tem, da prodaja nikakor ne teče (nepremičnine so bile prodane le v manjšem delu), v nedogled čakala na poplačilo obveznosti. To je jasno že povprečnemu človeku, še toliko bolj je moralo biti jasno dolžniku, ki je vendarle bančni strokovnjak.
Višje sodišče se sicer ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je nenavadno, da bi zakonca med trajanjem zakonske zveze sklepala sporazum o razdelitvi premoženja. Vendar pa bi bilo logično, da bi bil tak sporazum sklenjen, preden se sploh začne s kakimi posli; v času, ko je dolžnik z ženo sklenil ta sporazum, pa je bilo jasno vsaj to, da glavni dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti in da se upnik s čim takim sicer ne strinja.
Celoten sklop ravnanja stečajnega dolžnika v času po sklenitvi kreditnih pogodb kaže, da dolžnik ni ravnal vestno in pošteno v razmerju do upnikov, predvsem do A., kateri je dal poroštvo za zelo visok znesek.
procesna legitimacija za vložitev pritožbe - pritožba proti sklepu - glavni stečajni postopek nad pravno osebo
Pravico vložiti pritožbo proti sklepu ima vsaka stranka postopka, upravitelj ali druga oseba pa le, če zakon tako določa. V glavnem stečajnem postopku nad pravno osebo so stranka postopka le upniki, saj zakon ne določa, da bi imel dolžnik položaj stranke postopka. Tudi upravitelju zakon ne podeljuje pravice do pritožbe zoper sklep o razdelitvi.
sodna taksa - zavezanci za plačilo sodne takse - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - etažna lastnina
Osmi odstavek 3. člena ZST-1 glede zavezancev za plačilo sodne takse v postopku za vzpostavitev etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in določanje pripadajočega zemljišča k stavbi, določa, da mora plačati takso za postopek na prvi stopnji tisti, o katerega vpisu lastninske pravice na posameznem delu stavbe je sodišče s sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine prvič odločalo. Pri predmetni nepremičnini etažna lastnina ni bila vzpostavljena.
zahteva za preiskavo - utemeljen sum - pravni standard - namen preiskave - naloga preiskovalnega sodnika - stopnja verjetnosti - dokazna ocena je pridržana glavni obravnavi - obrazloženost sklepa
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati. Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Procesni zakon zahteva utemeljen sum pri odločanju o priporu, o uvedbi preiskave in v postopku obtoževanja. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov. Zato jih s posameznimi odločitvami ustvarja ustavna in sodna praksa. Toda, utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivno prognostičnega sklepanja, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takšna verjetnost pa se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je seveda treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Slednje pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.
Sodišče prve stopnje je z izrekom vzgojnega ukrepa navodil in prepovedi (udeleževanje programov socialnega treninga), kršilo kazenski zakon, saj je bila z odločbo o vzgojnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Prvi odstavek 93. člena KZ, ki se nanaša na izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, namreč ne dopušča izrekanja ukora in navodil.
URS člen 14, 14/1, 14/2, 22. ZPP člen 116, 116/1, 318.
zamudna sodba - nepravočasen odgovor na tožbo - vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo - nezakrivljen vzrok - neupravičen vzrok - nepoznavanja prava - nerazumevanje opozoril - zakrivljena nevednost - enako varstvo pravic - enak položaj toženih strank - enakost pred zakonom
Od vsake vsaj povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo takrat, ko ji pravnega znanja manjka, pravočasno poskrbela, da si od pravnega strokovnjaka pridobi ustrezen pravni nasvet. Ob tem je skupaj s tožbo prejela tudi poziv na odgovor na tožbo, v katerem so bila tudi vsa potrebna pravna opozorila. Če jih tožena stranka ni upoštevala ali morda česa ni razumela, bi se morala poučiti pri pravnem strokovnjaku. Čim pa ni storila tega, pa je ravnala neskrbno, zato zamude roka za odgovor na tožbo ni mogoče upoštevati kot nezakrivljenega vzroka.
Vsak mora imeti potrebne pravne informacije, kdor si jih ne pridobi, je sam zakrivil svojo nevednost. So pa vse tožene stranke v enakem položaju - če ne odgovorijo na tožbo v roku, ki ga določa zakon, sodišče (če so izpolnjeni še drugi pogoji) izda zamudno sodbo.
Enakost pred zakonom pomeni, da je treba enake primere enako obravnavati. Vse osebe, ki v pravdnem postopku vložijo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, so enako obravnavane oziroma v obravnavanem primeru ni prišlo do drugačne obravnave pritožnika: do vrnitve v prejšnje stanje so upravičene le osebe, ki zamude niso same zakrivile in imajo torej upravičen vzrok za zamudo. Kot upravičenega vzroka pa ni mogoče upoštevati nepoznavanja prava.
ZFPPIPP člen 314, 333, 333/6, 335, 335/2, 335/2-4, 335/2-6, 337, 339, 339/1, 339/3, 341, 341/3, 341/3-2, 341/7, 341/7-1, 343. OZ člen 104,.
soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe – varščina – ara – vabilo k dajanju zavezujočih ponudb
Neutemeljeno pritožba navaja, da vabilo k dajanju ponudb ni vsebovalo pogojev plačila are (4. točka drugega odstavka 335. člena in 338. člen ZFPPIPP). Res je, da prodajna pogodba ne vsebuje določila (338. člen ZFPPIPP), da mora kupec v znamenje sklenitve prodajne pogodbe plačati aro v roku, določenem v pogodbi, ki ne sme biti daljši od pet delovnih dni po sklenitvi pogodbe, in določila, da je prodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, da kupec plača aro, in razveznim pogojem, ki se uresniči, če ara ni plačana. Vendar pritožnik spregleda, da je iz četrtega člena prodajne pogodbe razvidno, da sta pogodbeni stranki varščino, plačano v postopku zbiranja ponudb, upoštevali kot aro in sta jo všteli v znesek kupnine. To pa je v skladu s šestim odstavkom 333. člena ZFPPIPP, ki določa, da če ponudnik v postopku zbiranja ponudb uspe in sklene prodajno pogodbo, plačilo varščine velja za plačilo are v znamenje sklenitve prodajne pogodbe.