KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0086227
KZ-1 člen 258, 288, 288/1, 288/2. ZKP člen 76, 76/3, 277, 277/1, 277/1-1, 435, 437, 437/1.
protizakonito, pristransko in krivično sojenje - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - formalni preizkus obtožnega predloga - materialni (vsebinski) preizkus obtožnega akta - zavrženje obtožnega predloga - nevestno delo v službi
Eventualna nepravilnost odločitve sodišča sama po sebi še ne pomeni nedopustnega ravnanja v smislu kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja namreč ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebno nekaj več, in sicer zavestna in posebej motivirana (da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost) kršitev zakona ali izkrivljanje prava oziroma enako posebej motivirano opiranje sodne odločbe na dejstva, za katera sodnik ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, po katerem tožnik nikoli ni nasprotoval pridobitvi služnosti na podlagi priposestvovanja in ugotovitev, da njegova pravna prednica, ki je imela služečo nepremičnino v lasti ves čas do poteka priposestvovalne dobe, pridobitve služnosti ni pogojevala s plačilom denarnega nadomestila, je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna.
cesija – terjatev upravnika – ugovor pasivne legitimacije
Toženec ni v nikakršnem poslovnem razmerju s tožečo stranko in za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni pomembno, ali je toženec uporabnik spornega stanovanja katerega najemnica je njegova mati. Tožeča stranka bi lahko od toženca uveljavljala sporno terjatev edino, če bi dokazala, da je toženec prevzel dolg po pogodbi o odstopu terjatve. Samo v takem primeru bi bil toženec pasivno legitimiran, zato je sodišče prve stopnje materialno pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek.
določitev skupnega pripadajočega zemljišča – postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi – elaborat – parcelacija – uskladitev dejanskega stanja z evidenčnimi podatki – register nepremičnin
Ko sodišče ugotovi, da je strokovna podlaga primerna za izvedbo katastrskega vpisa, o tem izda sklep, zoper katerega je dopustna pritožba, po pravnomočnosti sklepa pa pri pristojnem upravnem organu zahteva izvedbo vpisa (šesti odstavek 23.a člena ZVEtL). Glede na navedeno določbo ni dvoma, da lahko sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine in določitve pripadajočega zemljišča odloča o parcelaciji in uskladitvi dejanskega stanja z evidenčnimi podatki v zemljiškem katastru in katastru stavb.
zahteva za predložitev listine – opredelitev strank do predloženih listin – substanciranost predloga za predložitev listine
Iz določbe 228. člena jasno izhaja, da slednji daje (le) možnost zahtevati predložitev konkretne listine, na katero se stranka sklicuje, ne pa katerekoli listine v zvezi z zadevo, ali celo nekakšne nedoločene in nedoločljive "celotne dokumentacije".
Ker resnična volja toženca ni bila sklenitev posojilnih pogodb, med strankama pogodbe ni obstajalo soglasje o bistvenih sestavinah teh pogodb v smislu 15. člena OZ. Ker je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka izpovedbo tožnika, zaslišanega kot stranke, kot tudi izpovedbo njegove matere A.S., zaradi spreminjanja izpovedbe in širjenja razlogov sklenitve darilne pogodbe, ocenilo kot neverodostojni, tudi izjava priče, ki bi o obstoju spornih posojilnih pogodb vedela povedati le to, kar bi ji v tej zvezi morebiti povedal tožnik, ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča prve stopnje.
DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0017037
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2. ZPP člen 226, 226/3, 227, 227/1.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – razlog nesposobnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – inšpekcijski postopek – odločba inšpektorja
Okoliščina, da je inšpektor za delo izdal odločbo po vložitvi tožbe s predlagano začasno odredbo in po izdaji sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni odločilna. Če delavec od inšpektorja za delo pravočasno zahteva ukrepanje po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, dejstvo, da inšpektor za delo izda odločbo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po vložitvi tožbe, ob kateri delavec predlaga tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje, ne sme biti v škodo delavcu. Delavec je namreč pri vložitvi tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi vezan na prekluzivni 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Zamuda roka bi za delavca pomenila izgubo sodnega varstva v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti odpovedi, ob tem pa mu tudi drugi odstavek 215. člena ZDR-1 nalaga, da mora predlagati (zahtevati) začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi najkasneje ob vložitvi tožbe.
Izdaja odločbe inšpektorja za delo ne pomeni, da ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ker pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v neanonimizirano odločbo Inšpektorata RS za delo, je preuranjeno zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, ali je inšpektor za delo zadržal tudi učinkovanje prenehanja tožničine pogodbe o zaposlitvi.
pogojna obsodba - namen pogojne obsodbe - predkaznovanost - kazen zapora - primernost in pravičnost kazni - predlog za izvršitev kazni zapora z opravo dela v splošno korist
Predlog, da bi se izrečena kazen zapora izvršila tako, da bi obdolženka namesto zapora opravila delo v splošno korist, pa bo morala vložiti pri sodišču prve stopnje v skladu z določbami 129.a člena ZKP, saj o tem predlogu odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.
vrnitev v prejšnje stanje - utemeljitev predloga - taksativno našteti razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - odločba o spremembi načina izvršitve kazni
Določilo člena 89/I ZKP vrnitve v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za pritožbo zoper odločbo o spremembi načina izvršitve kazni ne dopušča.
kršitev določb kazenskega postopka - glavna obravnava v nenavzočnosti zagovornika - kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja
Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega postopka iz člena 371 ZKP, zato ker glavne obravnave ni preložilo in jo je opravilo v navzočnosti obdolženkinega zagovornika, s čemer je kršilo obdolženki pravico do prisotnosti zagovornika ter ji je s tem tudi odreklo njeno ustavno pravico. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik po oceni pritožbenega sodišča meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Uvodoma je potrebno povedati, da je bila glavna obravnava dejansko opravljena brez navzočnosti obdolženkinega zagovornika, vendar je potrebno pri tem pojasniti, da v obravnavani zadevi obramba ni obvezna, zato ne more biti govora o kršitvi iz člena 371/I-3 ZKP, v kolikor je imel zagovornik v mislih navedeno kršitev.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00009461
ZPrCP člen 13, 107. ZKP člen 83, 148. ZP-1 člen 67, 67/1, 67/1-3.
preizkus alkoholiziranosti z alkotestom - krivda - obdolžilni predlog - pouk o pravicah v postopku - privilegij zoper samoobtožbo
Vodenje zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izrecno predpisuje 107. člen ZPrCP in ker je ta zapisnik sestavljen v skladu z določbami ZPrCP in ZUP, ne gre za nedovoljen dokaz. Pred podpisom tega zapisnika policist obdolžencu ni bil dolžan dati pravnih poukov po 148. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj ni mogoče šteti, da je s podpisom zapisnika obdolženec podpisal samoobtožbo. Tretja alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1, ki predvideva smiselno uporabo določb ZKP glede zaslišanja obdolženca in zaslišanja prič, pa se ne nanaša na izjave domnevnega storilca dane policiji, temveč zgolj na zaslišanje obdolženca pred sodiščem.
Z opravo preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom se še ni začel postopek o prekršku, saj se redni sodni postopek o zadevah v prekršku začne na podlagi pisnega obdolžilnega predloga in tudi iz tega razloga policist obdolžencu pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni bil dolžan dati v pritožbi navedenih pravni poukov. Tudi začasno zadržanje obdolženca na kraju vodenja policijskega postopka, ki je trajalo za čas, ki je bil potreben za izvedbo postopka preizkusa alkoholiziranosti ter zbiranja obvestil, policistom ne nalaga obveznosti podaje pravnih poukov v skladu z določbami ZKP, saj ti postopki potekajo v okviru izpolnjevanja pooblastil in nalog policije po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) in po 13. členu ZPrCP, ki ne zahteva, da bi policisti morali v teh postopkih udeležence cestnega prometa poučevati o procesnih pravicah in privilegijih zoper samoobtožbo.
Pri prekrških, ki se ju očita obdolžencu, za razliko od nekaterih kaznivih dejanj, pri katerih je krivdna oblika sestavni zakonski znak kaznivega dejanja, oblika krivde ni zakonski znak prekrška in ga predlagatelj ni dolžan opisati v obdolžilnem predlogu. Dejstva in okoliščine glede subjektivnega elementa prekrška lahko sodišče ugotavlja v postopku o prekršku in o njih sklepa na podlagi izvedenega dokaznega postopka.
Neutemeljene so trditve, da krivda obstoji le, če je ugotovljeno, da se je obdolženec zavedal, da ima v organizmu več alkohola kot je dovoljeno, prav tako pa ni potrebno obdolženčevo zavedanje glede konkretne stopnje alkohola v organizmu. Dojemanje stopnje alkoholiziranosti oziroma koncentracijo alkohola v organizmu je izrazito subjektivne narave in ob razlagi, kot jo zavzema zagovornik v pritožbi, nobenemu vozniku ne bi mogli očitati naklepne vožnje pod vplivom alkohola, saj brez predhodnega opravljenega preizkusa z elektronskim alkotestom ne bi bilo mogoče doseči zavedanja o konkretni stopnji alkoholiziranosti. In ker je dojemanje stopnje alkoholiziranosti izrazito subjektivno, vsak voznik z odločitvijo, da bo vozil motorno vozilo v cestnem prometu po tem, ko je zaužil določeno mero alkoholnih pijač, privoli v možnost, da bo s takšno vožnjo storil prekršek po 105. členu ZPrCP.
ZFPPIPP člen 47, 57, 57/3, 58, 58-2, 58-2(2), 121, 121/1, 384, 385, 386, 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3, 401, 403, 403/1, 404, 407, 407/1, 409, 409/1. URS člen 2, 33, 155. OZ člen 417. ZPP člen 226, 226/2.
odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – ustavitev odpusta obveznosti – zloraba pravice do odpusta obveznosti – uporaba novele ZFPPIPP-G – retroaktivnost novele
Pomembno je, da je upravitelj obveščen in da mu je prenos terjatve dokazan, ni pa pomembno, ali je do te informacije prišel s posredovanjem sodišča.
Določila ZPP v zvezi z listinami in njihovimi prevodi za odnos med upniki in upraviteljem niso neposredno uporabljiva.
Ugotavljanje, ali je dejansko prišlo do spremembe upnika, skupaj s preverjanjem pogodbe, iz katere izhaja prenos terjatve, ni naloga stečajnega sodišča, temveč gre za nalogo in pristojnost upravitelja; bistveno je namreč, da je sprememba naznanjena njemu in mu tudi dokazana.
Prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem, in neodplačno razpolaganje s premoženjem sedaj niso več ovira sama po sebi. Oviro za odpust obveznosti zdaj predstavlja namesto prej veljavne 4. točke 399. člena ZFPPIPP zloraba pravice do odpusta obveznosti, določena v tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP.
Za obravnavano zadevo je potrebno uporabiti spremenjeni 399. člen ZFPPIPP, saj sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti.
Višje sodišče tega določila ne ocenjuje kot neustavnega.
Dolgotrajna razmerja niso absolutno varovana, pač pa se morajo v določeni meri prilagajati spremenjenim okoliščinam.
Z novelo ZFPPIPP-G po mnenju višjega sodišča ni prišlo do retroaktivnosti uporabe novih zakonskih določb.
V tem primeru bi lahko šlo le za t.i. nepravo retroaktivnost.
V skladu z načelom sorazmernosti je v zavarovane interese mogoče posegati samo zaradi varovanja enako pomembnih interesov drugega posameznika ali enako pomembnih javnih interesov, vendar samo v takšnem obsegu, da individualna in družbena korist, ki jo poseg zagotovi, v resnici odtehta "škodo", prizadejano posameznikovemu interesu.
Dolžnikova pravica do odpusta obveznosti je v konfliktu z upnikovo pravico do poplačila njegovih terjatev.
Sprememba predpisa, ki v obravnavanem primeru učinkuje retroaktivno, se nanaša na vsebino ovire za odpust, ki pomeni „zlorabo pravice do odpusta obveznosti“, pa tudi na relevantno obdobje, v katerem se ta ovira upošteva. Zloraba pravice pomeni izvrševanje pravice prek tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča, da uresničuje pravico, ki mu pripada. V pravu in življenju je „zloraba“ absolutno nedopustna in ne samo opravičuje, pač pa celo terja takojšnje ukrepe. Zakonodajalec se je za strožjo vsebino ovire, ki predstavlja zlorabo, vključno s podaljševanjem obdobja, v katerem se dolžnikova ravnanja presojajo z vidika načela vestnosti in poštenja, odločil, ker je praksa zaznala, da prej veljavna ureditev dolžnikom omogoča špekulativna ravnanja in da je zato potrebna korekcija v prid izboljšanja položaja upnikov.
Takojšnja uveljavitev novih pogojev (ovir) za odpust obveznosti, ki pomenijo zlorabo, in podaljšanje roka za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti, je zato tudi v javnem interesu.
Odpust obveznosti močno posega v upnikovo pravico do zasebne lastnine, ki je ena človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 33. člena Ustave. Z uzakonitvijo odpusta obveznosti je zakonodajalec močno posegel v to ustavno pravico upnikov.
Zloraba pravic je nedopustna, po mnenju višjega sodišča pa je s spremenjenimi določbami 399. člena in 404. člena ZFPPIPP zakonodajalec šele ustrezno in sorazmerno uredil to področje in pravilneje in ustavno skladno uravnotežil položaja strank postopka osebnega stečaja.
Vendar pa to še ne pomeni, da z izpodbitjem te domneve upniku ne bi bilo dopuščeno dokazovanje zlorabe pravice. Dolžnik je izpodbil le domnevo, upnik pa je podal tudi relevantne navedbe v zvezi z zlorabo pravice do odpusta obveznosti.
Pri tem se je zavezal izpolniti obveznosti v denarju in tudi upnik ni bil dolžan sprejeti česa drugega. Zato očitki, da banka ni želela prevzeti nepremičnin, niso na mestu – ni jih bila niti dolžna prevzeti.
Upnik ni bil uspešen niti v izvršilnem postopku nad glavnim dolžnikom. Zato ni pomembno, ali nepremičnine, ki jih je zastavil glavni dolžnik, vrednostno ustrezajo obveznostim. Če jih niti v izvršilnem postopku ni bilo mogoče prodati, to lahko pomeni le, da niso bile toliko vredne, kot to meni dolžnik, ne glede na to, da upnik sicer navedenim poštenim tržnim vrednostim ni ugovarjal. Nepremičnine so namreč dejansko vredne le toliko, za kolikor jih je kak kupec pripravljen kupiti, in čisto nič več.
Tudi ob dogovoru, da se bodo krediti praviloma poplačali iz prodaje zastavljenih nepremičnin glavnega dolžnika, pa je treba upoštevati, da je nerealno pričakovati, da bo banka ob tem, da prodaja nikakor ne teče (nepremičnine so bile prodane le v manjšem delu), v nedogled čakala na poplačilo obveznosti. To je jasno že povprečnemu človeku, še toliko bolj je moralo biti jasno dolžniku, ki je vendarle bančni strokovnjak.
Višje sodišče se sicer ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je nenavadno, da bi zakonca med trajanjem zakonske zveze sklepala sporazum o razdelitvi premoženja. Vendar pa bi bilo logično, da bi bil tak sporazum sklenjen, preden se sploh začne s kakimi posli; v času, ko je dolžnik z ženo sklenil ta sporazum, pa je bilo jasno vsaj to, da glavni dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti in da se upnik s čim takim sicer ne strinja.
Celoten sklop ravnanja stečajnega dolžnika v času po sklenitvi kreditnih pogodb kaže, da dolžnik ni ravnal vestno in pošteno v razmerju do upnikov, predvsem do A., kateri je dal poroštvo za zelo visok znesek.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasnost in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - ocena verodostojnosti izpovedbe oškodovanca
Zaradi vsega navedenega so po oceni pritožbenega sodišča razlogi napadene sodbe nejasni, prav tako pa sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje mora namreč svojo odločitev vedno obrazložiti jasno in tehtno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, saj so razlogi napadene sodbe o oceni izvedenih dokazov nejasni, razen tega pa napadena sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.
spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi
V postopku v sporu majhne vrednosti po izrecni volji zakonodajalca ni dopustno uveljavljati kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, torej kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Sklicevanje na napačno uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP pa pomeni uveljavljanje prav te kršitve, zato tožeča stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.
procesna legitimacija za vložitev pritožbe - pritožba proti sklepu - glavni stečajni postopek nad pravno osebo
Pravico vložiti pritožbo proti sklepu ima vsaka stranka postopka, upravitelj ali druga oseba pa le, če zakon tako določa. V glavnem stečajnem postopku nad pravno osebo so stranka postopka le upniki, saj zakon ne določa, da bi imel dolžnik položaj stranke postopka. Tudi upravitelju zakon ne podeljuje pravice do pritožbe zoper sklep o razdelitvi.
ZST-1 člen 10, 10/4, 11, 11/4, 11/5, 34a, 34a/4. ZPP člen 7, 212, 337, 337/1.
oprostitev plačila sodnih taks – pravna oseba – trditveno in dokazno breme – poslovanje z izgubo – nedovoljene pritožbene novote – razveljavitev plačilnega naloga – zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse – pravni interes
Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZST-1 plačilni nalog z dne 28. 7. 2016 (utemeljeno) razveljavilo, kar pomeni, da tožena stranka zneska sodne takse, navedenega v tem nalogu, ni (več) dolžna plačati. Posledično tožena stranka tudi ni (več) imela pravnega interesa za oprostitev, odlog ali obročno plačilo te sodne takse, zato je sodišče prve stopnje njen predlog za takšno oprostitev z dne 16. 9. 2016 pravilno zavrglo.
KZ-1 člen 194, 194/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 383, 383/1.
prekoračitev obtožbe - sprememba opisa kaznivega dejanja iz obtožbe v škodo obdolženca - preizkus sodbe po uradni dolžnosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in razlogi sodbe - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - konkretizacija kršitev - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje neplačevanje preživnine - kršitev kazenskega zakona
Sicer pa sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni ustrezno obrazložilo posega v opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko je neplačane preživnine iz zneska 4.697,88 EUR zvišalo na 6.001,68 EUR, da bi lahko pritožbeno sodišče morda sprejelo navedbo, da gre zgolj za pomoto v seštevku in zato kljub temu, da je bila obtožba spremenjena v škodo obdolžencu le to sprejelo kot dopustno. Razjasnilo namreč ni ali je morda tožilstvo iz obdolžencu očitane neplačane preživnine, odštelo tisti del preživnine, ki je bil plačan z izvršbo, kar pa je odločilno in ne dopušča posega v opis dejanja. Vendar je to stvar dejanske presoje, ki jo bo pa moralo sodišče prve stopnje opraviti v ponovnem sojenju pri oceni pritožbenih navedb zagovornika, ki gredo v tej smeri, pri čemer ne bo smelo prezreti, da zoper prvostopno sodbo ni bila vložena tudi tožilska pritožba.
Ni pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki pri vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi loči med terjatvami, ki so zapadle pred začetkom stečajnega postopka, in tistimi, ki so zapadle po začetku stečajnega postopka.
V stečajnem postopku je treba obveznosti iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe obravnavati kot nove obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka.
Po določbi prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člen ZFPPIPP. Ta pa določa, da sodišče, če izločitvena pravica ni prerekana, v izreku sklepa o preizkusu terjatev ugotovi, da je izločitvena pravica priznana, in glede na vrsto izločitvene pravice naloži stečajnemu dolžniku, da upniku izroči premoženje, ki je predmet izločitvene pravice (tožbeni zahtevek in odločitev sodišča morata vsebovati enako, kot bi bila vsebina odločitve stečajnega sodišča o izločitveni pravici, če ta ne bi bila prerekana). Ker je bila pritožnica s sklepom stečajnega sodišča napotena na vložitev tožbe s takim zahtevkom, sodišče tega dela zahtevka ne bi smelo zavreči iz razloga pomanjkanja pravnega interesa, ker je bil izločitveni (pravilno zahtevek na vračilo stvari) zavrnjen
izvedenec - trditvena podlaga - spor majhne vrednosti
Ni naloga sodišča prve stopnje, da s pomočjo izvedenca (v tem primeru finančne stroke) raziskuje, na kaj se je dejansko nanašalo vnaprejšnje plačilo v višini 9.229,30 EUR in za koliko je s tem plačilom tožeča stranka „objektivno“ preplačala svoje obveznosti. Takšno razčlenjevanje sodi v trditveno podlago tožeče stranke. Ker tega ni storila, pa sodišču prve stopnje tudi ne more očitati, da je vsled opustitve ugotavljanja teh dejstev oziroma izostanka razlogov o teh dejstvih v obrazložitvi, izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC0004741
KZ-1 člen 299, 299/1.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - konkretizacija zakonskih znakov - opis dejanja
Navajanje pritožbe, da obdolženčevo ravnanje ni bilo takšne narave, da bi sploh ustrezalo kvalifikaciji po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, torej ogroženosti osebne varnosti uradnih oseb in njihovih bližnjih sorodnikov, kar je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot maščevanje obdolženca v sicer neprištevnem stanju, je napačno in tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more vnesti nikakršnih pomislekov v prepričljivo presojo pravnih zaključkov prvega sodišča na podlagi skrbno ugotovljenih dejstev o tem, kako je potekalo procesuiranje obdolženca kritičnega dne že v obeh lokalih, nato pa še v prostorih PP Slovenske Konjice in v reševalnem vozilu, s katerim je obdolženec bil pripeljal v SB .... Zato so tudi nesprejemljivi pritožbeni očitki o tem, da je ugotovljeno ravnanje obdolženca ostalo le na nivoju abstraktne nevarnosti, ker je uradnim osebam le verbalno grozil in ni z ničemer izkazano, da se jim je dejansko maščeval, kajti v slednjem primeru bi šlo za drugo protipravno ravnanje ne pa za dejanje po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, ki je storjeno zaradi maščevanja uradni osebi zaradi dejanj, ki jih je ta opravila sama ali pa druga uradna oseba v okviru svojih pravic na ta način, da je ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje osebe ali njenih bližnjih sorodnikov, za kar gre tudi v obravnavanem primeru.