Večja škodna nevarnost na smučišču je lahko le posledica opustitve odgovorne osebe, kar pa utemeljuje zgolj presojo odškodninske odgovornosti po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti. Objektivna odgovornost upravljavca smučišča je lahko podana le izjemoma, kadar obstajajo kakšne izjemne okoliščine. Leseno ograjo z lesenimi stebri je kot ureditev vstopnega mesta na žičnico potrebno šteti med t.i.„druge objekte znotraj smučišča“ glede na to, da smučarske poti, med katere sodi tudi lesena ograja kot vstopno oz. dostopno mesto na žičnico, predstavljajo v skladu s 5. točko 1. odstavka 4. člena ZVSmuč druge smučarske površine znotraj smučišča. Takšne druge objekte znotraj smučišča pa je potrebno že na podlagi 1. odstavka 13. člena Pravilnika ustrezno zavarovati. Prvotožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ker tega objekta ni ustrezno zavarovala. Toženima strankama tako ni uspelo dokazati, da do tožnikove poškodbe ni prišlo po krivdi prvotožene stranke in zavarovanke drugotožene stranke, saj ni ravnala z zahtevano večjo skrbnostjo dobrega strokovnjaka in je opustila dolžno zavarovanje lesene ograje kot dostopnega mesta na žičnico, s čimer bi se zmanjšala možnost naleta smučarja v ograjo, ki je sicer predvidljiv dogodek, zato je podana krivdna odškodninska odgovornost toženih strank za škodo, ki je tožniku nastala v obravnavanem škodnem dogodku. Vzrok za padec tožnika je iskati tudi v njegovem pomanjkljivem opazovanju dogajanja na smučišču in neprilagoditvi hitrosti in načina smučanja razmeram na smučišču ter ravnanju neznane smučarke. S tem svojim ravnanjem je tudi tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka, njegov delež pa je v skladu s 1. odstavkom 171. člena OZ oceniti na 30%. Čeprav je eden od vzrokov za nastanek škodnega dogodka tudi nepravilno ravnanje neznane smučarke v modrem kombinezonu, pa to na ugotovljeno odškodninsko odgovornost prvotožene stranke nima vpliva. Na nepravilnost ravnanja neznane smučarke bi se namreč lahko toženi stranki sklicevali samo v primeru, če ne bi bil eden izmed vzrokov za nastali škodni dogodek tudi ravnanje oz. opustitev prvotožene stranke.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 110, 110/1, 110/1-1, 118, 118/1.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.. KZ-1 člen 251, 251/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - ponarejanje listin - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo, da mu v roku 8 dni predloži podatke o zaposlitvah v času od prenehanja delovnega razmerja dalje ter o višini prejemkov v tem obdobju. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnica sodišču prve stopnje z dopisom predložila listine. Sodišče prve stopnje toženi stranki teh listin ni vročilo v izjavo, čeprav jih je upoštevalo pri odločitvi. Toženi stranki je s tem onemogočilo sodelovanje v postopku, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožena stranka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da bi se moralo opredeliti do njenih navedb, ki jih je podala na naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka je na tem naroku sodišču prve stopnje predložila na vpogled izvirnik sporne zavarovalne police in navedla, da koda na polici potrjuje njene navedbe, da zavarovalna polica ni mogla biti ponarejena s strani druge, pri njej zaposlene osebe, ter da je iz žiga na polici razvidno, da ji jo je tožnica v nadaljnjo obravnavo predložila 7. 10. 2013. Ker se te navedbe nanašajo na odločilno dejstvo, tj. ali je tožnica toženi stranki v nadaljnjo obravnavo predložila zavarovalno polico s ponarejenim podpisom, je pritožba tožene stranke utemeljena.
ZDR-1 člen 34, 36, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1-UPB2 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - goljufija - prevoz na delo in z dela
Tožena stranka ni vedela, da tožnik na delo prihaja iz kraja, ki je bližje delovnemu mestu tožnika, zato mu je izplačevala višje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, zaradi česar ji je nastala škoda v višini razlike potnih stroškov, ki jih je tožniku izplačala in potnih stroškov, do katerih je bil tožnik dejansko upravičen. S tem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0017035
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2. ZPP člen 226, 226/3, 227, 227/1.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – razlog nesposobnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – inšpekcijski postopek – odločba inšpektorja
Okoliščina, da je inšpektor za delo izdal odločbo po vložitvi tožbe s predlagano začasno odredbo in po izdaji sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni odločilna. Če delavec od inšpektorja za delo pravočasno zahteva ukrepanje po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, dejstvo, da inšpektor za delo izda odločbo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po vložitvi tožbe, ob kateri delavec predlaga tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje, ne sme biti v škodo delavcu. Delavec je namreč pri vložitvi tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi vezan na prekluzivni 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Zamuda roka bi za delavca pomenila izgubo sodnega varstva v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti odpovedi, ob tem pa mu tudi drugi odstavek 215. člena ZDR-1 nalaga, da mora predlagati (zahtevati) začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi najkasneje ob vložitvi tožbe.
Izdaja odločbe inšpektorja za delo ne pomeni, da ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ker pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v neanonimizirano odločbo Inšpektorata RS za delo, je preuranjeno zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, ali je inšpektor za delo zadržal tudi učinkovanje prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi.
ZDCOPM člen 3. ZEPDSV člen 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nadurno delo – nadure – plačilo za delo – obveznost plačila – mobilni delavci – bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih – voznik tovornjaka – izvedensko mnenje – izvedenec – zaslišanje izvedenca – možnost obravnavanja
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za dejansko ugotovitev, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal z vednostjo ali po naročilu delodajalca. Tožena stranka v pritožbi tej ugotovitvi obrazloženo nasprotuje, vendar zaradi odsotnosti razlogov za odločitev izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje sodne izvedenke. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanja izvedenke glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je napačno in pomeni obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Ta je v pripravljalni vlogi podala obširne pripombe k dopolnitvi izvedenskega mnenja in s tem opredelila, kaj naj bi bil predmet zaslišanja sodne izvedenke, ki ga je nato predlagala na naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da se je njen dokazni predlog za zaslišanje sodne izvedenke nanašal na ugotovitve, ki so za rešitev spora odločilne (tj. na način izračuna tožnikovega prikrajšanja iz naslova neizplačanih nadur), zato sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za njegovo zavrnitev.
URS člen 22. ZPP člen 5, 243, 254, 286, 286/1, 286/4, 339, 339/2, 339/2-8.
spor majhne vrednosti - kršitev pravice do izjave - načelo kontradiktornosti - enakopravnost strank v dokaznem postopku - obširne pripombe na izvedensko mnenje - pravica stranke, da se opredeli do uspehov dokazovanja - prekluzija pri navajanju novih dejstev - substanciran predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma postavitev pritegnitev novega izvedenca - odprava nejasnosti v izvedenskem mnenju
Sodišče prve stopnje je s tem, ko pri presoji toženčevega dokaznega predloga po dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma imenovanju novega izvedenca ni upoštevalo njegovih konkretiziranih pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja, s katerimi je bil substanciran njegov predlog, z obrazložitvijo, da so pripombe toženca predstavljale navajanje dejstev v nasprotju z določbo 286. člena ZPP, kršilo toženčevo pravico do izjave v postopku.
stvarna pristojnost - odpravnina - razrešitev s funkcije - direktor - individualna pogodba o zaposlitvi
Tožnik izpodbija sklep o razrešitvi direktorja in redni odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi, podredno pa zahteva izplačilo odpravnine. Delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v delu zahtevka, s katerim se izpodbija sklep v delu, ki se nanaša na razrešitev direktorja.
Tožnici je bila na temelju III. kategorije invalidnosti pravica do dela na drugem delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno priznana ob ugotovitvi, da ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno zavarovanje, temveč je šlo za pasivno zavarovanje. Skladno z 21. členom ZPIZ-2 so osebe, ki so bile obvezno zavarovane, zavarovane za invalidnost, ki je posledica bolezni oziroma poškodbe zunaj dela tudi po prenehanju obveznega zavarovanja, če ob nastanku invalidnosti izpolnjujejo predpisano pokojninsko dobo za pridobitev teh pravic in niso uživalci starostne, predčasne ali invalidske pokojnine. Delno nadomestilo je bilo utemeljeno odmerjeno na podlagi 6. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 86. člena ZPIZ-2 v višini 50 % od invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadala na dan nastanka invalidnosti. Tožbeni zahtevek na povečanje delnega nadomestila za 30 % ni utemeljen.
ZZZDR člen 96. OZ člen 94, 99, 99/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 413.
spor iz razmerja med starši in otroki - priznanje očetovstva - izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva - pravna praznina - analogija - napake volje - pravočasnost tožbe - stroški postopka - vsak svoje stroške
ZZZDR res ne ureja izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva. Napačno pa je pritožbeno stališče, da zato moški, ki je priznal očetovstvo, svojega očetovstva ne more izpodbijati pod nobenimi pogoji. Takšno stališče bi očete, ki so očetovstvo priznali z izjavo, postavilo v nedopustno drugačen položaj v primerjavi z očeti, glede katerih velja domneva očetovstva. Ti namreč lahko v skladu s 96. členom ZZZDR izpodbijajo očetovstvo, če mislijo, da otrok ni njihov. Gre za pravno praznino - nehoteno vrzel v zasnovi pravnega reda. Sodna praksa je doslej to pravno praznino zapolnjevala z analogijo, po kateri je izjavo mogoče izpodbijati na podlagi 94. člena OZ.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih 51, 51/2.
izvedensko mnenje - nagrada - dopolnilni izvid in mnenje
Sodišče prve stopnje je sodni izvedenki neutemeljeno priznalo nagrado iz naslova študija spisa. Večkratno ukvarjanje izvedenca s predmetno zadevo znotraj izvedbe dokaza z izvedencem (tj. izdelava pisnega izvida in mnenja, ustno podajanje izvida in mnenja oziroma izdelava dopolnilnega izvida in mnenja) ne daje podlage za večkratno odmerjanje
nagrade
iz naslova študija spisa. Za takšno odločitev ni podlage v določbah Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, zato je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je izvedenki nagrado za študij spisa priznalo (tudi) v okviru
nagrade
za izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja. Ker je sodišče prve stopnje sodni izvedenki neutemeljeno (ponovno) priznalo nagrado za študij spisa, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremenilo tako, da je odmerjeno bruto nagrado sodne izvedenke ustrezno znižalo.
ZGD-1 člen 338, 338/, 609, 609/1. ZNP člen 7. ZPP člen 227. ZPre-1 7, 7/2, 12, 12/1, 63, 68, 68/1, 68/2.
manjšinski delničarji - izključitev manjšinskih delničarjev - preizkus primernosti denarne odpravnine - mnenje poravnalnega odbora - pridobitev 90 % deleža na podlagi pogodbe z večinskim delničarjem - ekonomski interes manjšinskih delničarjev - nepravdni postopek - narok - neprimeren dokazni predlog
Z novelo Zpre-1G je bilo besedilo 68. člena, kot že rečeno, bolje usklajeno z Direktivo. Sedanje besedilo te norme (več) ne pušča dvoma, da je ključna pridobitev delnic s sprejemom ponudbe, torej v okviru prevzemnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je v tem smislu potrebno razlagati že prej veljavno besedilo prvega odstavka 68. člena ZPre-1 in je torej pomembno, da prevzemnik do najmanj 90% deleža v ciljni družbi pride v okviru javnega in transparentnega postopka. Če mu to „uspe“ zunaj takšnega postopka, torej tako kot v konkretnem primeru, na podlagi pogodbe z večinskim delničarjem, po oceni pritožbenega sodišča preostali manjšinski delničarji nimajo ustreznega jamstva, da je bil njihov ekonomski interes, kot ga zasledujejo ob izključitvi, v zadostni meri zaščiten.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – zamuda z izplačilom plače - odpravnina
Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju določbe drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.
ZFU člen 107.. ZJU člen 147, 147/, 147/2, 149, 149/1, 149/1-3, 152b.
premestitev - javni uslužbenec - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - razlogi za premestitev - razlog smotrnosti
Za premestitev tožnika so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 147. člena ZJU, s tožnikovo premestitvijo pa je tožena stranka zasledovala učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo na področju mednarodnega sodelovanja, zato je podan in dokazan zakonit razlog za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. členu ZJU. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je bil razlog za premestitev fiktiven oziroma, da je bil tožnik premeščen iz subjektivnih razlogov, ne pa zaradi delovnih potreb tožene stranke, in da sta izpodbijana sklepa o premestitvi nezakonita.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – delna oprostitev plačila sodne takse – obročno plačilo sodne takse – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – več odprtih postopkov
Konkretna okoliščina, da je vloženih več tožb, skupna sodna taksa iz relevantnih postopkov pa znaša kar 4.083,00 EUR, nedvomno predstavlja relevantno okoliščino za odločanje o (delni) taksni oprostitvi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00023083
ZKP člen 301, 301/1, 371, 371/1, 371/1-4, 383, 442, 442/1. KZ-1 člen 158, 158/1, 168, 168/2. Sodni red člen 18, 18/1, 18/1-3, 31.
razžalitev - kaznivo dejanje razžalitve - pritožbeni preizkus - konkretizacija pritožbenih navedb - načelo javnosti glavne obravnave - resna kritika - zaničevalni namen - vzdrževanje reda na glavni obravnavi - kršitev načela javnosti glavne obravnave
Obdolženec je v pritožbi predlagal, da ga sodišče druge stopnje obvesti o seji pritožbenega senata, vendar pa temu predlogu ni bilo ugodeno. Glede na vsebino pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo, da navzočnost strank ni potrebna, prav tako pa obdolženec sam v pritožbi ni podrobneje pojasnil, iz katerega razloga želi, da bi bil osebno prisoten na pritožbeni seji. Kršitev načela javnosti ni podana. Nobenega dvoma namreč ni, da javnost glavne obravnave ni bila izključena in da so na vsakem naroku za glavno obravnavo tudi bili navzoči predstavniki javnosti. Kar zadeva stališče, da bi sodišče moralo omogočiti dostop večjemu številu javnosti, pa je le ugotoviti, da taka trditev v zakonu nima podlage. Kot izhaja iz podatkov spisa je bila obdolženčeva vloga odstopljena v reševanje predsednici Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je v dopisu dne 23.5.2016 obdolžencu med drugim odgovorila tudi, da večje dvorane, ki bi lahko sprejela najmanj 50 ljudi, ne more zagotoviti, ker sodišče take dvorane sploh nima. Razlog za zavrnitev je torej bil tehnične oziroma objektivne narave in kadar sodišče iz teh razlogov omeji prisotnost javnosti, ni moč govoriti o kršitvi načela javnosti. Obdolženec je bil o svojih pravicah v postopku obveščen in kolikor je obravnavo zapustil, je to storil po svoji prosti odločitvi, sodišče pa je obravnavo nadaljevalo, ker je ocenilo, da njegova navzočnost ni bila nujna zato kršitev pravice do zagovora ni podana. Pri pritožbenem razlogu kršitve kazenskega zakona pritožnik izpostavlja, da očitana mu dejanja niso kazniva, oziroma, da nimajo znakov kaznivega dejanja razžalitve. Sodnikom je namreč očital le to, kar je sumil, in sicer ker je bil spričo številnih postopkov zoper njega prepričan, da se kazenski sodniki iz njega norčujejo in da zlorabljajo kazensko zakonodajo za zatiranje slovenskega naroda, kar bi se dalo enačiti s fašistično teorijo o zatiranju ljudstva. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-1128/12 z dne 14.5.2015 obravnavalo primer, ko je izjava oškodovanca (državnega tožilca) izzvala posameznika (poslanca državnega zbora), da je na račun njegovega dela izrekel kritiko, ki je sicer bila pretirana in žaljiva, vendar je imela v oškodovančevem ravnanju dejansko podlago. Zato take izjave ni bilo moč oceniti kot zaničevanje temveč kot resno kritiko, ki je bila izzvana s strani oškodovanca. Taka izključitev protipravnosti pa v konkretnem primeru ni podana, saj obdolženec za svoje trditve, ni imel utemeljene podlage. Obdolženčeva kritika ni bila usmerjena v delo sodnikov pač pa v razvrednotenje njih samih.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - izbira presežnih delavcev - kolektivna pogodba - uporaba kriterijev - individualni odpust
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka, čeprav je šlo za posamične odpovedi pogodb o zaposlitvi, pri določitvi delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, uporabila kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev iz podjetniške kolektivne pogodbe. Ker je tožena stranka, kljub temu, da tega ni bila dolžna storiti, v postopku obravnavane odpovedi uporabila kriterije iz podjetniške kolektivne pogodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo, ali je te kriterije uporabila pravilno in zakonito.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonitost odpovedi - opravljanje drugega dela - denarno povračilo - višina - sodna razveza
Z daljšim opravljanjem drugih del tožnika je v konkretnem primeru prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama (tj. za delo avtomehanika vulkanizerja), čeprav ni prišlo do formalnega podpisa nove pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja izmene, čeprav ta zaradi dejanskega opravljanja dela na drugem delovnem mestu ni ustrezala dejanski vsebini delovnega razmerja, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita. Ni namreč prenehala potreba po opravljanju dela avtomehanik vulkanizer, ki ga je tožnik dejansko opravljal, in v posledici česar je prišlo do dejanske sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 v zvezi s četrtim odstavkom 15. člena ZDR-1.
Pravdni stranki sta s tem dogovorom pravzaprav sklenili poravnavo (člen 1050 OZ), s katero sta razrešili vsa sporna razmerja, izvirajoča iz omenjene terminske prodajne pogodbe. Vendar pa je v konkretnem primeru popustila praktično v vsem zgolj tožeča stranka, tožena stranka pa ni pravzaprav v ničemer popustila.
Ker je v obravnavanem primeru samo ena stranka popustila, pritožbeno sodišče zaključuje, da zatrjevani pogoji za sklenitev poravnave v omenjenem Dodatku št. 2 sploh niso bili podani (tretji odstavek 1051. člena OZ).
USTAVNO PRAVO – VARSTVO OSEBNIH PODATKOV – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086216
URS člen 38, 38/1. KZ-1 člen 170, 170/1, 171, 171/1. ZKP člen 18, 18/2, 83, 148, 148/1, 149, 149/2, 285e, 285e/1, 285e/2, 402, 402/3. ZNPPol člen 125, 125-8, 128, 129. ZPol člen 61, 61-8.
kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost – posilstvo – spolno nasilje – nedovoljeni dokazi – izločitev dokazov – sadeži zastrupljenega drevesa – doktrina neodvisnega vira – evidenca DNK preiskav – hramba podatkov v evidenci – poročilo o preiskavi z mnenjem NFL – pravica do informacijske zasebnosti – kršitev ustavnih pravic – razlogi za sum – policijska pooblastila v predkazenskem postopku – odvzem brisa ustne sluznice – ugoditev pritožbi – razveljavitev sklepa
Ker v spisu ni nobenega uradnega oziroma objektivnega podatka o tem, ali so 1. 3. 2001 obstajali (vsaj) razlogi za sum, da je obtoženec storil neko uradno pregonljivo kaznivo dejanje, zaradi česar bi mu bilo dopustno vzeti bris ustne sluznice (drugi odstavek 149. člena ZKP), ni mogoč drugačen procesni sklep, kot da sta bila tako prvotni odvzem (brez izkazane pravne podlage) obtoženčevega vzorca DNK kot njegova nadaljnja hramba nezakonita. Ni sprejemljivo naziranje, da je bil primerjalni vzorec DNK v letu 2014 „še vedno“ zakonito hranjen, tj. kljub temu, da razloga kriminalističnotehnične obdelave obtoženca ni bilo moč ugotoviti oziroma dokazati.
Pred opravo problematizirane analize NFL policija ni razpolagala s prav nobenim indicem, kaj šele dokazom, ki bi izkazoval vsaj minimalno stopnjo suma oziroma razlogov za sum, da je obtoženi storilec očitanih kaznivih dejanj, zato policisti niso imeli podlage, da bi mu (potencialno) odvzeli bris ustne sluznice, kar bi pomenilo izjemo od pravila dokazne ekskluzije, tj. v skladu s t. i. doktrino neodvisnega vira.
Glede na 53. člen ZPIZ-2 lahko vdova po umrlem zavarovancu oz. uživalcu pravic pridobi vdovsko pokojnino, če je do njegove smrti dopolnila starost 58 let ali do njegove smrti postala popolnoma nezmožna za delo, ali je to postala v enem letu po njegovi smrti. Če je ob smrti zakonca dopolnila vsaj 53 let starosti, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 58 let starosti. V obravnavani zadevi ni podan nobeden od navedenih dejanskih stanov, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Tožnica je namreč na dan smrti pokojnega dopolnila le 44 let in 9 dni starosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do vdovske pokojnine.