ZPOmK-1 člen 3, 9, 12, 18, 23, 24, 24/5, 28, 29, 36, 37, 37/4, 55, 58, 59. ZEKom-1 člen 95, 95/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102. ZUP člen 214. ZUS-1 člen 19, 28, 28/1. ZPP člen 154, 154/1, 154/2.
zloraba prevladujočega položaja - preiskava - operater - relevantni trg - storitveni trg - geografski trg - tržni delež - telekomunikacijska infrastruktura - omejen in otežen dostop - opredelitev škode - trajajoča kršitev - vplivi na trgovanje med državami članicami - namen prava varstva konkurence
Zelo veliki tržni deleži, razen v izjemnih okoliščinah, dokazujejo obstoj prevladujočega položaja.
Izkoriščevalska zloraba (exploitative abuse) je po pravni teoriji tista, ki je usmerjena neposredno proti potrošnikom, medtem ko je t. i. izključevalna zloraba (exclusionary abuse) usmerjena proti konkurentom podjetja in torej vpliva na blaginjo potrošnikov posredno. Lahko pa imajo posamezne oblike ravnanj tudi značilnosti izkoriščevalske in izključevalne zlorabe hkrati.
Prvi odstavek 9. člena ZPOmK-1 prepoveduje vsako zlorabo prevladujočega položaja (in v tem smislu enako določbo je vseboval tudi že prej veljaven ZPOmK v prvem odstavku 10. člena). Določba kot taka posebnega ugotavljanja konkretne potrošniške škode oziroma njene konkretne višine sicer ne zahteva. Drugače mora veljati v primerih izkoriščevalskih zlorab oziroma kolikor je podjetju neposredna potrošniška škoda posebej očitana.
Tudi po ustaljeni praksi Sodišča EU se 82. člen PES oziroma zdaj 102. člen PDEU ne nanaša le na ravnanja, ki lahko potrošnikom povzročijo takojšnjo škodo, ampak tudi na tista, ki potrošnike oškodujejo tako, da posegajo v konkurenco. V tem smislu gre lahko torej tudi za taka ravnanja, ki ogrožajo učinkovito konkurenčno strukturo. V 19. točki Sporočila Komisije - Navodila glede prednostnih nalog izvrševanja Komisije pri uporabi člena 82 Pogodbe ES za izključevalna ravnanja, s katerimi prevladujoča podjetja zlorabljajo svoj položaj, se z izrazom "protikonkurenčno omejevanje dostopa" opisuje položaj, v katerem je dejanskim ali potencialnim konkurentom oviran ali preprečen učinkovit dostop do ponudbe ali trgov zaradi ravnanja prevladujočega podjetja, pri čemer je verjetno, da lahko prevladujoče podjetje dobičkonosno povišuje cene v škodo potrošnikov.
Opredelitev morebitne škode za potrošnike je lahko odvisna od kvalitativnih in, kadar je mogoče in ustrezno, tudi kvantitativnih dokazov.
Sodišče sprejema kot utemeljene zaključke toženke o tem, da tožnikovega nacionalno razvejanega bakrenega omrežja, ki ga tožnik tudi nadgrajuje oziroma nadomešča s svojim optičnim omrežjem, ni razumno podvajati iz ekonomskih in pravnih razlogov (znatne investicije na tujih nepremičninah). To pomeni, da (tudi) v smislu prakse Sodišča EU iz zadeve Bronner obstajajo ovire, zaradi katerih bi bila izgradnja omrežja, ki bi bilo vzporedno tožnikovemu, nerazumno težka (unreasonably difficult).
Ključno infrastrukturo je treba presojati v kontekstu upoštevnega trga.
Ni treba dokazati izločitve vsakršne konkurence na trgu, ampak je treba dokazati, da zadevna zavrnitev lahko izloči ali bi lahko izločila vsakršno učinkovito konkurenco na trgu; tako nevarnost za izločitev vsakršne učinkovite konkurence je treba dokazati.
H ključni infrastrukturi spadajo tudi tisti elementi (omrežja), npr. nepremičnine, preko katerih je v konkretnem primeru omogočen dostop.
Koncept znatnosti vpliva na trgovino med državami članicami EU se presoja v kontekstu konkretnega primera.
V konkretnem primeru je odločilna okoliščina, da se zloraba prevladujočega položaja nanaša na dostop do storitev tožnika kot operaterja s prevladujočim položajem, ki deluje na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Običajno pa je, da ima zloraba vpliv na trgovino med državami članicami EU, če se podjetje, ki ima prevladujoč položaj na celotnem ozemlju ene države članice EU, posluži izključevalne zlorabe. Z drugimi besedami, šteje se, da gre za relevanten vpliv.
Posamezna ravnanja, ki jih je ugotovila toženka in ki tudi po presoji sodišča izpolnjujejo znake zlorabe prevladujočega položaja na upoštevnih veleprodajnih trgih, v daljšem, povezanem časovnem obdobju, tvorijo to kršitev, torej so v tem smislu tudi iste vrste oziroma z enakimi učinki omejevanja dostopa do ključne infrastrukture, in posledično jih je toženka lahko obravnavala kot enotno zlorabo prevladujočega položaja.
ZIntPK člen 1, 2, 5, 7, 11, 13, 13/5, 13/7, 15, 41, 42, 43. ZUS-1 člen 2, 2/2.
korupcija - nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev - Komisija za preprečevanje korupcije
Zaključne ugotovitve so ugotovitveni upravni akt v smislu določil 2. člena ZUS-1, saj tožena stranka z njimi ugotavlja dolžno ravnanje oziroma kršitve le-tega na podlagi pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo. Čeprav sicer ostaja na ugotovitveni ravni, ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja, torej kršitev zakonskih obveznosti iz 41. in 43. člena ZIntKP, s tem pa posega v pravni položaj tožnika. Oseba, na katero se poimensko tak akt nanaša, ima pravico, da se taka kršitev njenega dolžnega ravnanja po ZIntPK lahko ugotovi samo na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni razlagi materialnega prava.
Pravna podlaga za odločanje v tem upravnem sporu, zatrjevane kršitve in narava Zaključnih ugotovitev sodišču postavljajo okvir sodnega odločanja, zato je presoja sodišča v tem upravnem sporu zadržana ter omejena predvsem na presojo, ali so bile tožniku v spornem postopku nadzora nad premoženjskim stanjem, vključno z izdajo in objavo izpodbijanega akta, kršene zatrjevane temeljne pravice.
Ugotovitev, da je tožnik imel možnost med postopkom sproti pojasnjevati svoja stališča dejanske in pravne narave ter odgovarjati na navedbe oziroma ugotovitve in stališča tožene stranke, zatem pa ponovno še pred izdajo izpodbijanega akta, s tem ko je bil pozvan k izjasnitvi o osnutku izpodbijanega akta skladno z določilo 7. odstavka 13. člena ZIntPK, njegova izjasnitev pa je bila tudi javno objavljena skupaj z Zaključnimi ugotovitvami, pomeni, da posledično ne more iti za poseg v ustavno pravico iz 22. člena Ustave.
Ker gre za opravila strokovne narave, ne pa za vprašanja oblastnega urejanja zakonodajne narave in ker ZIntPK ne določa konkretnih načinov in metodologije oziroma poti, po katerih in kako točno bo dosegla Komisija v vsakem posamičnem primeru zaključne ugotovitve danega primera, navedeno po presoji sodišča še ne pomeni, da je Komisija, ki je z izpostavljenimi določili ZIntKP zavezana k dolžnemu ravnanju, seveda v skladu s pravili stroke, s sprejemom izpodbijanih Zaključnih ugotovitev, kakorkoli prekoračila pravni okvir, določen s predpisano vsebino določil 5. in 7. odstavka 13. člena v povezavi s 5., 7., 41. in 43. členom ZIntPK.
ZMZ-1 člen 65, 65/1, 65/4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 40, 40/1, 40/2, 40/3.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje vloge - nova dejstva in dokazi - dokazno breme - uporaba informacij o izvorni državi
Tožena stranka v izpodbijanem aktu v kontekstu razlage trditvenega in dokaznega bremena pravi, da v tovrstnem postopku tožena stranka „nima dolžnosti, da kakor koli sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko opravičeval uvedbo ponovnega postopka.“ To ne drži. Tudi v postopkih ponovne prošnje je v skladu z drugim pod-odstavkom člena 41(1) Procesne direktive treba upoštevati načelo nevračanja, kar v skladu s prakso ESČP v zadevah ponovnih prošenj pomeni, da morata biti upravna in sodna presoja strogi. To pa lahko vključuje tudi standard o pridobivanju informacij o stanju v izvorni državi proprio motu. To sicer ne spremeni dejstva, da ima primarno dokazno breme v postopkih ponovne prošnje vlagatelj zahtevka, vendar pa je lahko smiselno in potrebno, da v določenih primerih na podlagi tehtnih in predloženih dokazov s strani tožnika pred odločitvijo o tem zahtevku tudi organ preveri določena dejstva o stanju v izvorni državi.
upravni postopek - vročanje - osebno vročanje - fikcija vročitve
Iz odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je vpogledal v spisovne podatke prvostopenjskega organa in elektronski portal Pošte Slovenije - sledenje pošiljk (z dne 5. 9. 2016), iz česar je jasno razviden potek poizkusa osebnega vročanja in nesporen podatek o tem, da je bila pošiljka vročena (pravilno vložena v hišni predalčnik) 12. 8. 2016 in ne 22. 8. 2016. Trditev pritožnikov, da njuna pooblaščenka ni prejela nobenega obvestila in da je prejem odločbe potrdila s podpisom vročilnice, pa ocenjuje kot neizkazano.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - upravna izvršba s prisilitvijo - izvršba s prisilitvijo z denarno kaznijo
Pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo je 298. člen ZUP. Po drugem odstavku tega člena organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev in zagrozi z novo denarno kaznijo.
ZUP v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - uporabno dovoljenje po samem zakonu - potrdilo o uporabnem dovoljenju
Za pravilno odločitev v obravnavani zadevi je bilo bistvenega pomena, ali je bila obravnavana gradnja izvedena pred vložitvijo zahteve za izdajo potrdila iz četrtega odstavka 197. člena ZGO-1 oziroma pred ogledom, ki je bil opravljen v tem postopku. Izdano potrdilo se namreč po povedanem nanaša na objekt v stanju, v kakršnem je bil najkasneje v času ogleda v postopku za izdajo potrdila, kar pomeni, da je bila za tak objekt ugotovljena njegova legalnost. Od te ugotovitve je odvisna pravilnost presoje toženke, da gre za nelegalno gradnjo.
mednarodna zaščita - statusa begunca - status subsidiarne zaščite - varna izvorna država - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev
Prosilec mora ob neposredni nevarnosti preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, kolikor dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ne bi bila zagotovljena, lahko uspešno uveljavlja razloge preganjanja ali resne škode.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - status begunca - varna izvorna država
S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem organ odloča, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da je v njegovem primeru podan utemeljen strah zaradi katerega izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajemajo pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, pa določa 28. člen ZMZ-1.
Prosilec mora sam navesti dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali obstoj resne škode.
brezplačna pravna pomoč - odločanje o isti stvari - zavrženje vloge
V navedeni zadevi je bila prošnja zavrnjena iz razloga, ker je bilo o isti zadevi enkrat že odločeno z zavrnilno odločbo. Sodišče je od tožene stranke pridobilo tudi spis št. Bpp 1998/2015 in ugotovilo, da je bilo odločeno o isti zadevi. Tedanja odločba je postala pravnomočna dne 12. 1. 2016.
tožba v upravnem sporu - nepopolna tožba - zavrženje tožbe
Tožba je tako nerazumljiva, nepopolna, nejasna in bistveno pomanjkljiva, da sodišče zadeve ne more obravnavati. Sodišče nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo. V obravnavani zadevi iz navedenih razlogov temu ni tako, zato sodišče ugotavlja, da tožba ni sposobna za obravnavo.