davčna izvršba - zastaranje - relativni zastaralni rok - absolutni zastaralni rok - ponovljeni postopek - pretrganje teka zastaranja
Ključni tožbeni ugovor, da bi zastaralni rok moral teči od izvršljivosti prvotno izdanih odločb in ne od izvršljivosti odločb, izdanih v ponovnem postopku, je neutemeljen. Ni namreč spora, da sta bili odločbi odpravljeni. Z odpravo odločbe pa so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprava odločbe deluje retroaktivno, za nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena. Z odpravo se vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni stvari še ni bilo odločeno. Zato je v zadevi pravilno upoštevano, da je odločba, izdana v ponovnem postopku (nov) izvršilni naslov, od katerega tečejo zastaralni roki.
davčna izvršba - izvršba na premičnine - prispevki za socialno varnost - ugovor zastaranja - pretrganje zastaranja
Po izpodbijanem sklepu se opravlja davčna izvršba na podlagi izvršilnih naslovov, ki so skupaj z datumi izvršljivosti, od katerih teče rok zastaranja pravice do izterjave, navedeni v izreku. Ugotovitev tožene stranke, da je bil tek relativnega petletnega zastaralnega roka za izterjavo posamezne obveznosti pred njegovim iztekom (28. 7. 2011) pretrgan z vročitvijo sklepa o izvršbi z dne 11. 7. 2011, ni sporna, zato je potrebno upoštevati še določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po katerem začne po pretrganju zastaranje teči znova, čas, ki je pretekel pred pretrganjem, pa se ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.
ZIntPK člen 1, 2, 5, 7, 11, 13, 13/5, 13/7, 15, 41, 42, 43. ZUS-1 člen 2, 2/2.
korupcija - nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev - Komisija za preprečevanje korupcije
Zaključne ugotovitve so ugotovitveni upravni akt v smislu določil 2. člena ZUS-1, saj tožena stranka z njimi ugotavlja dolžno ravnanje oziroma kršitve le-tega na podlagi pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo. Čeprav sicer ostaja na ugotovitveni ravni, ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja, torej kršitev zakonskih obveznosti iz 41. in 43. člena ZIntKP, s tem pa posega v pravni položaj tožnika. Oseba, na katero se poimensko tak akt nanaša, ima pravico, da se taka kršitev njenega dolžnega ravnanja po ZIntPK lahko ugotovi samo na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni razlagi materialnega prava.
Pravna podlaga za odločanje v tem upravnem sporu, zatrjevane kršitve in narava Zaključnih ugotovitev sodišču postavljajo okvir sodnega odločanja, zato je presoja sodišča v tem upravnem sporu zadržana ter omejena predvsem na presojo, ali so bile tožniku v spornem postopku nadzora nad premoženjskim stanjem, vključno z izdajo in objavo izpodbijanega akta, kršene zatrjevane temeljne pravice.
Ugotovitev, da je tožnik imel možnost med postopkom sproti pojasnjevati svoja stališča dejanske in pravne narave ter odgovarjati na navedbe oziroma ugotovitve in stališča tožene stranke, zatem pa ponovno še pred izdajo izpodbijanega akta, s tem ko je bil pozvan k izjasnitvi o osnutku izpodbijanega akta skladno z določilo 7. odstavka 13. člena ZIntPK, njegova izjasnitev pa je bila tudi javno objavljena skupaj z Zaključnimi ugotovitvami, pomeni, da posledično ne more iti za poseg v ustavno pravico iz 22. člena Ustave.
Ker gre za opravila strokovne narave, ne pa za vprašanja oblastnega urejanja zakonodajne narave in ker ZIntPK ne določa konkretnih načinov in metodologije oziroma poti, po katerih in kako točno bo dosegla Komisija v vsakem posamičnem primeru zaključne ugotovitve danega primera, navedeno po presoji sodišča še ne pomeni, da je Komisija, ki je z izpostavljenimi določili ZIntKP zavezana k dolžnemu ravnanju, seveda v skladu s pravili stroke, s sprejemom izpodbijanih Zaključnih ugotovitev, kakorkoli prekoračila pravni okvir, določen s predpisano vsebino določil 5. in 7. odstavka 13. člena v povezavi s 5., 7., 41. in 43. členom ZIntPK.
ZMZ-1 člen 65, 65/1, 65/4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 40, 40/1, 40/2, 40/3.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje vloge - nova dejstva in dokazi - dokazno breme - uporaba informacij o izvorni državi
Tožena stranka v izpodbijanem aktu v kontekstu razlage trditvenega in dokaznega bremena pravi, da v tovrstnem postopku tožena stranka „nima dolžnosti, da kakor koli sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko opravičeval uvedbo ponovnega postopka.“ To ne drži. Tudi v postopkih ponovne prošnje je v skladu z drugim pod-odstavkom člena 41(1) Procesne direktive treba upoštevati načelo nevračanja, kar v skladu s prakso ESČP v zadevah ponovnih prošenj pomeni, da morata biti upravna in sodna presoja strogi. To pa lahko vključuje tudi standard o pridobivanju informacij o stanju v izvorni državi proprio motu. To sicer ne spremeni dejstva, da ima primarno dokazno breme v postopkih ponovne prošnje vlagatelj zahtevka, vendar pa je lahko smiselno in potrebno, da v določenih primerih na podlagi tehtnih in predloženih dokazov s strani tožnika pred odločitvijo o tem zahtevku tudi organ preveri določena dejstva o stanju v izvorni državi.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - status begunca - varna izvorna država
S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem organ odloča, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da je v njegovem primeru podan utemeljen strah zaradi katerega izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajemajo pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, pa določa 28. člen ZMZ-1.
Prosilec mora sam navesti dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali obstoj resne škode.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - upravna izvršba s prisilitvijo - izvršba s prisilitvijo z denarno kaznijo
Pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo je 298. člen ZUP. Po drugem odstavku tega člena organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev in zagrozi z novo denarno kaznijo.
ZUP v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha.
brezplačna pravna pomoč - odločanje o isti stvari - zavrženje vloge
V navedeni zadevi je bila prošnja zavrnjena iz razloga, ker je bilo o isti zadevi enkrat že odločeno z zavrnilno odločbo. Sodišče je od tožene stranke pridobilo tudi spis št. Bpp 1998/2015 in ugotovilo, da je bilo odločeno o isti zadevi. Tedanja odločba je postala pravnomočna dne 12. 1. 2016.
mednarodna zaščita - statusa begunca - status subsidiarne zaščite - varna izvorna država - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev
Prosilec mora ob neposredni nevarnosti preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, kolikor dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ne bi bila zagotovljena, lahko uspešno uveljavlja razloge preganjanja ali resne škode.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - uporabno dovoljenje po samem zakonu - potrdilo o uporabnem dovoljenju
Za pravilno odločitev v obravnavani zadevi je bilo bistvenega pomena, ali je bila obravnavana gradnja izvedena pred vložitvijo zahteve za izdajo potrdila iz četrtega odstavka 197. člena ZGO-1 oziroma pred ogledom, ki je bil opravljen v tem postopku. Izdano potrdilo se namreč po povedanem nanaša na objekt v stanju, v kakršnem je bil najkasneje v času ogleda v postopku za izdajo potrdila, kar pomeni, da je bila za tak objekt ugotovljena njegova legalnost. Od te ugotovitve je odvisna pravilnost presoje toženke, da gre za nelegalno gradnjo.
upravni postopek - vročanje - osebno vročanje - fikcija vročitve
Iz odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je vpogledal v spisovne podatke prvostopenjskega organa in elektronski portal Pošte Slovenije - sledenje pošiljk (z dne 5. 9. 2016), iz česar je jasno razviden potek poizkusa osebnega vročanja in nesporen podatek o tem, da je bila pošiljka vročena (pravilno vložena v hišni predalčnik) 12. 8. 2016 in ne 22. 8. 2016. Trditev pritožnikov, da njuna pooblaščenka ni prejela nobenega obvestila in da je prejem odločbe potrdila s podpisom vročilnice, pa ocenjuje kot neizkazano.
tožba v upravnem sporu - nepopolna tožba - zavrženje tožbe
Tožba je tako nerazumljiva, nepopolna, nejasna in bistveno pomanjkljiva, da sodišče zadeve ne more obravnavati. Sodišče nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo. V obravnavani zadevi iz navedenih razlogov temu ni tako, zato sodišče ugotavlja, da tožba ni sposobna za obravnavo.