Stališče, da po preteku veljavnosti bančne garancije banka ni dolžna izplačati zneska garancije, čeprav je upravičenec iz bančne garancije zahtevek na unovčenje garancije podal pravočasno, je materialnopravno zmotno.
Samostojni podjetnik posameznik ni pravna oseba, ampak gre za fizično osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Takšna pravno organizacijska oblika se od pravno organizacijskih oblik gospodarskih družb razlikuje ravno po tem, da nima samostojne pravne osebnosti, ločene od pravne osebnosti nosilca podjema. Okoliščina, ali je tožnik plačal za toženca (in tožencu izstavil opomin) ali za toženca kot samostojnega podjetnika, na presojo, ali je s tem opravil predplačilo, zato ni relevantna.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB
VSL0080187
OZ člen 352, 356. ZGD-1 člen 8, 263.
odškodninska odgovornost družbenika in direktorja – spregled pravne osebnosti – odškodninska odgovornost uprave – zastaranje odškodninske terjatve – terjatev iz pravnomočne in izvršljive sodbe zoper družbo – judikatna terjatev – desetletni zastaralni rok
Tožnik, ki uveljavlja odškodninsko odgovornost toženca kot družbenika in direktorja družbe, ki ni plačala obveznosti iz pravnomočne sodbe, se neutemeljeno sklicuje na desetletni zastaralni rok, ki je predpisan za izvršitev judikatnih terjatev.
finančni leasing nepremičnin - prodajna pogodba na obroke s pridržkom lastninske pravice - najem poslovnih prostorov
Obravnavani pogodbi o finančnem leasingu nepremičnin, kakršna sicer ni urejena z materialnopravnimi predpisi, imata res pretežno lastnosti prodajne pogodbe na obroke oziroma s pridržkom lastninske pravice. Prvi toženec je po svoji pogodbi o leasingu 2/3 poslovnih prostorov plačal polog 100.000,00 EUR, stroške 10.611,50 EUR, DDV 111.858,20 EUR, se zavezal pet let plačevati mesečne obroke po 2.660,40 EUR in pridobil opicijo odkupa v višini 304.667,00 EUR, ki je zapadla v plačilo 18. 11. 2014. Drugi toženec se je po enaki pogodbi o leasingu 1/3 istih poslovnih prostorov zavezal v višini 1/3 teh zneskov. Lastninsko pravico je zadržal tožnik, medtem ko sta toženca pridobila ekonomsko lastnino, saj sta pridobila posest in uživanje, ter sta po plačilu pologa in DDV lahko pet let zbirala denarna sredstva za dokončno plačilo. Do tedaj sta plačevala mesečne obroke, ki so bili sestavljeni iz obresti in razdolžnine. Ostanek za plačilo ob odkupu poslovnih prostorov ni bil nizek, saj je predstavljal kar 45% od vseh predvidenih plačil, kar ni značilno za pogodbe o leasingu, po katerih se pogosto s plačilom zadnjega obroka stvar odplača v celoti in s tem odkupi. Toženca sta imela na voljo uresničiti opcijsko pravico in predmet odkupiti ali podaljšati obdobje finančnega leasinga ali vrniti predmet v neposredno posest leasingodajalcu. Na podlagi navedb pravdnih strank in vsebine pogodb o leasingu sodišče prve stopnje ni imelo dejanske podlage za obravnavanje razmerja kot najemnega po ZPSPP.
namen posojila – prekoračitev trditvene podlage – dokazno breme – pravica do izjave
Pritožnica utemeljeno opozarja, da je v obravnavani zadevi bistveno, za kateri namen sta toženka in pokojni A. posojilo dejansko porabila, in ne kako bi bilo po presoji sodišča v njuni situaciji najbolj razumno postopati. Sodišče bi moralo namen danega posojila ugotoviti na podlagi konkretnih okoliščin obravnavane zadeve. Če tega na podlagi izvedenih dokazov ne bi moglo zanesljivo ugotoviti, bi moralo v skladu z 215. členom ZPP odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu.
nepremoženjska škoda – odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo – višina odškodnine – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – neme degenerativne spremembe – strah – zastaranje odškodninske terjatve – začetek teka zastaralnega roka – zaključek zdravljenja
Prej neme degenerativne spremembe je razkril šele škodni dogodek. Po utrjenem stališču sodne prakse zato niso pravnorelevantni (so)vzrok v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode.
ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0080190
OZ člen 150, 160. ZCes-1 člen 2, 2/1, 2/1-10, 8, 8/1, 100, 100/1. ZPP člen 286, 286b, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost – cesta – podporna konstrukcija – gradba – nevarna stvar – objektivna odgovornost – občinska cesta – prometna ureditev na občinskih cestah – odgovornost občine – odgovornost za rušenje gradbe – prenos vzdrževanja občinskih cest na javno podjetje – kršitev prvice do dokaza – uveljavljanje procesnih kršitev
Sama cesta načeloma ni nevarna stvar, takšna pa lahko postane zaradi svojih lastnosti. V obravnavanem primeru je imela cesta na tem delu zaradi slabe gradnje takšne pomanjkljivosti, da udeležencem v prometu ni omogočala varne uporabe. Cesta na tem delu je predstavljala nevarno stvar.
spor o pristojnosti – stvarna pristojnost – gospodarski spor – sosporniki
Pravila v postopku o gospodarskih sporih veljajo tudi, kadar so v sporu poleg oseb iz prvega odstavka 481. člena ZPP kot sosporniki iz 1. točke prvega odstavka 191. člena tega zakona udeležene še druge osebe.
Pri spornem določilu mora sodišče kot vsebino pogodbe vzeti skupen namen sopogodbenikov. Namen posameznega sopogodbenika ostaja nepomemben; le če je mogoče ugotoviti, da sta se oba sopogodbenika pisno izrazila drugače, kot je bil njun (resnični) dogovor, je njun (resnični), vendar pa nepravilno zapisani dogovor, postal pogodbena vsebina.
Če zavarovanec opravičeno verjame, da je ključe avtomobila nekje založil, kot je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, je situacija podobna kot v primeru, če sploh ne ve, da jih je izgubil.
V kakšnem roku je dolžna zavarovalnica ugotoviti obstoj in znesek obveznosti in izplačati zavarovalnino, je določeno v 943. členu OZ. Če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči rok za plačilo zavarovalnine od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. V konkretnem primeru je zavarovalnica odklonila zahtevek iz kasko zavarovanja na podlagi trditev samega zavarovanca v prijavi, da ključev ne more vrniti, ker jih je izgubil in na podlagi pogodbenega določila, da zahtevek lahko zavrne, če je zavarovanec o tem ni nemudoma obvestil. Šele v sodnem postopku se je ugotovilo, da ima za tako opustitev v konkretnem primeru zavarovanec opravičilo, kar izključuje pravico zavarovalnice, da zmanjša svojo obveznost.
Za zamudo zavarovalnice v konkretnem primeru ni ključen trenutek, ko je na pogodbeni podlagi odklonila zahtevek, pač pa ko je sodišče ugotovilo s sodbo obstoj obveznosti zavarovalnice.
Napačno je stališče tožeče stranke, da že samo dejstvo, da so bila plačila izvedena v tem obdobju, pomeni, da so dejanja izpodbojna – da torej že iz tega izhaja, da je tožeča stranka ob njihovi izvedbi bila insolventna, tožena stranka pa je to vedela oziroma bi to vsaj morala in mogla vedeti. Res je sicer, da se pri izplačilih v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečaja domneva, da je upnik vedel za dolžnikovo insolventnost. Pri tem pa gre le za domnevo in ne za dejstvo. V primeru, ko upnik ugovarja dolžnikovi insolventnosti, mora slednjo dokazati dolžnik. Breme njenega dokazovanja je namreč za upnika prehudo. Že v pogodbah je bilo namreč določeno, da bo tožeča stranka svojo obveznost izpolnila kasneje kot tožena. Takšen dogovor seveda ne daje nikakršne informacije o premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju tožeče stranke.
izbris družbe brez likvidacije – ugovor upnika – ustavitev postopka izbrisa – procesna legitimacija za pritožbo – pritožba subjekta vpisa
Po drugem odstavku 438. člena ZFPPIPP se proti sklepu o ustavitvi postopka izbrisa lahko pritoži predlagatelj postopka. Že zgoraj je bilo obrazloženo, da se je v obravnavanem primeru začel postopek izbrisa po uradni dolžnosti in ne na predlog upravičenega predlagatelja iz 433. člena ZFPPIPP. Subjektu vpisa torej zakon ne priznava procesne legitimacije za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka izbrisa.
Ker gre v primeru drugotožene stranke za nadaljnje prenose lastninske pravice oziroma za kasnejša razpolaganja z nepremičninami, kjer zapustnik ni bil več pogodbena stranka, ni relevantno, za kakšne pogodbe (kupne ali darilne, odplačne ali neodplačne) je v resnici sploh šlo. Ker torej ni bil zapustnik tisti, ki bi s pravnimi posli karkoli prenašal na drugotoženko, ob upoštevanju, da je predmet konkretnega spora vštevanje daril v dedni delež, je zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo pravilna.
Dokazno breme, da sta stranki želeli nekaj drugega, kot sta zapisali (in sicer darilno pogodbo namesto kupoprodajne pogodbe), je na strani tožnika. Dejansko pa je sodišče dokazno breme (zmotno) naložilo prvotožencu.
pravica do izjave – načelo kontradiktornosti – vročanje pisanj – vročanje dopolnitve tožbe – način vročanja – osebna vročitev – vročanje v hišni predalčnik – fikcija vročitve – nastop fikcije vročitve
Vročevalec bi po tem, ko osebna vročitev ni bila možna, moral pusti v hišnem predalčniku obvestilo (in ne pisanja), v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti.
skupno premoženje – določitev deležev na skupnem premoženju – borzni in nepremičninski posli – ocena prispevkov nekdanjih zakoncev k ohranitvi in povečanju skupnega premoženja
Podjetniška sposobnost tožnika je izkazana z ogromnim dobičkom, ki je posledica njegovih poslovnih odločitev, toženka pa ni dokazala, da bi bila enako uspešna, če bi upravljala s skupnimi sredstvi, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo tožniku 6/10 delež na skupnem premoženju.
Ničnosti pravnomočne odločbe sodišča (sklepa ali sodbe) z ugotovitveno tožbo ni mogoče uveljavljati. Napake, ki bremenijo sodne odločbe, je mogoče uspešno uveljavljati le v postopku, v katerem so bile izdane, in z v zakonu predvidenimi pravnimi sredstvi.
ZPP člen 286, 286/4. OZ člen 20, 30, 30/1, 30/3, 30/4, 51, 54.
prekluzija dokazov – oblika pogodbe – soglasje volj – molk stranke – pogajanja za sklenitev pogodbe – načelo vestnosti in poštenja
V primeru zavrnjenih dokazov je šlo za listine in elektronska sporočila, shranjena na računalniku, ki se je od začetka postopka nahajal v posesti tožeče stranke in je njihovo nepredložitev pripisati le dejstvu, da se zakoniti zastopnik ni pravočasno spomnil, da se ti dokumenti nahajajo na njegovem starem računalniku. Za takšen spregled ni najti razumnega razloga, saj je bilo tožeči stranki ves čas znano, iz katerega obdobja izvirajo te listine in zato tudi, na katerem računalniku bi se utegnile nahajati.
Res je, da se za sklenitev obligacijsko pravne pogodbe ne zahteva nikakršna oblika. Vendar pa sta obe pravdni stranki jasno izkazovali namen, da bosta, v kolikor bodo pogajanja uspešna, sklenili pisno pogodbo, saj je prav s tem namenom tožeča stranka toženi stranki v podpis ponudila več različnih osnutkov pogodbe, ki jih je tudi sama podpisala. Nesporno dejstvo, da tožena stranka ni podpisala nobenega od osnutkov, ki jih je tožeča stranka posredovala v podpis, pač ne podpira trditve tožeče stranke, da je med pravdnima strankama prišlo do soglasja volj glede bistvenih sestavin posla.
Višina pravične odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo (enako velja tudi za bodočo nepremoženjsko škodo) je pravni standard, ki ga je vsebinsko zapolnila dosedanja sodna praksa z upoštevanjem obeh temeljnih načel, po katerih odmerja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je načela individualizacije odškodnine (ki se osredotoča na posameznika – konkretnega oškodovanca – kot neponovljivo celoto ter obseg in vsebino njegovega telesnega in duševnega trpljenja ter strahu) in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in ki odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje). Zato bodisi izpostavljanje bodisi grajanje ugotovljenih okoliščin, ki sodijo v okvir dejstev individualizacije odškodnine, samo zase in brez primerjave s sodno prakso (z določenimi odškodninami) v podobnih primerih, ko določena odškodnina ne izstopa iz okvirov ustaljene sodne prakse (ne „bode v oči“), ne pove ničesar oziroma ne omogoča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0072608
OZ člen 159, 169, 246, 299, 597, 597/1, 597/4, 943, 943/1, 965, 965/1.
najemna pogodba – najemnikove pravice, če ima stvar kakšno napako – zavarovalna pogodba – direktna tožba – odškodnina – obseg povrnitve premoženjske škode – popolna odškodnina – compensatio lucri cum damno – trditveno in dokazno breme – zakonske zamudne obresti
Na temelju 169. člena OZ je oškodovanec dolžan zgolj postaviti trditve o višini škode. Odgovorna oseba pa je tista, ki lahko takšnim trditvam, kot pretiranim, nasprotuje. Uveljavlja lahko na primer, da je za oškodovanca nastala s škodnim dogodkom korist, zaradi katere je njegova škoda manjša, kot sam trdi, da je. Vendar je trditveno in dokazno breme na odgovorni osebi, praviloma torej na oškodovancu.
podaljšanje zadržanja v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda – zadržanje brez privolitve
Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, da se zadržanje nasprotnega udeleženca na varovanem oddelku podaljša za čas enega leta, saj zaradi duševne motnje in sindroma odvisnosti od alkohola brez stalne tuje pomoči in stalnega nadzora sam ne more preživeti.