Tožnik je po izčrpno obrazloženi ugotovitvi prvega sodišča sam povzročil izredno odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi. Izguba rednih prejemkov iz naslova njegove zaposlitve zato ni bila posledica objektivnih okoliščin, na katere ne bi imel vpliva. Tožnikova izguba zaposlitve zato ne more voditi do znižanja preživnine za mld. toženki (primerjaj IV Cp 4110/2007).
LASTNINJENJE – KMETIJSKA ZEMLJIŠČA – STVARNO PRAVO
VSL0085961
ZLPP člen 5. ZSKZ člen 14, 17, 17/8. ZLNDL člen 1, 1/1 3. ZTLR člen 29, 72. SPZ člen 28, 46.
lastninjenje – lastninsko preoblikovanje podjetij – pridobitev lastninske pravice – pridobitev lastninske pravice po zakonu – kmetijska zemljišča – priposestvovanje – priposestvovanje stvari v družbeni lastnini – dobra vera – dobra vera pravne osebe – opravičljiva zmota – nepoznavanje prava
Ker je država postala lastnica kmetijskih zemljišč na podlagi zakona, toženka ni mogla postati lastnica po ZLNDL, ki je subsidiaren.
Odplačnost pridobitve ni odločilna za druge subjekte, ki jih obravnavana zakonodaja ne omenja.
Opravičljiva zmota v skladu z načelom ignoratia iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje) ne more temeljiti na nepoznavanju prava, tj. predpisov, ki urejajo pridobitev lastninske pravice mimo vpisov v zemljiško knjigo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSC0004629
OZ člen 193. ZIZ člen 67, 67/1.
nasprotna izvršba - nepošteni pridobitelj
Skrbnost odvetnika pri prejemih na račun ne pomeni, da mora vsak delovni dan preverjati stanje prilivov in isti dan ugotoviti ali določena plačila dejansko pripadajo njegovi stranki ali ne ter opraviti obračun in isti dan vrniti morebitne neutemeljene prejemke. O nakazilu se mora imeti čas posvetovati s svojo stranko, opraviti obračun terjatve in nato vrniti preplačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da mora imeti na voljo razumni rok in ga v okoliščinah danega primera pravilno ni štelo kot nepoštenega pridobitelja po 193. členu Obligacijskega zakonika že od trenutka prejema nakazila.
poškodba kolena – bolezenska okvara – splošni zavarovalni pogoji – aktivno zdravljenje
Tožnik ni upravičen do izplačila zavarovalnine, ker se v vtoževanem obdobju ni „aktivno zdravil“ zaradi poškodbe kolena dobljene ob padcu na snegu 24. 2. 2013. Opredelitev pojma „aktivno zdravljenje“ v Splošnih pogojih je jasna.
Kot hudo nehvaležnost je mogoče šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti takšna, da razumno upravičujejo preklic darila. Presoditi je treba celovito vse okoliščine in dejanja med obdarjencem in darovalcem. Zaradi preklica in razveze darilne pogodbe ima darovalec (če je obveznost že izpolnjena) proti obdarjencu kondikcijski zahtevek.
Ravnanje tožene stranke, ki je želela nuditi pomoč tožniku, ki pa je njeno pomoč brez pojasnjenega razloga odklanjal, ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom in s tem ne dosega pravnega standarda hude nehvaležnosti kot razloga za preklic darilne pogodbe in vrnitev darovane stvari.
nedopustnost izvršbe – cesija – prehod terjatve ali obveznosti – presoja ustreznosti listine za prehod terjatve – zapisnik občnega zbora družbe
Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v tem pravdnem postopku ustreznosti listine (vprašanja, ali zapisnik predstavlja cesijo) ni več mogoče presojati, ker gre za materialnopravno vprašanje, o katerem je bilo pravnomočno odločeno že v izvršilnem postopku. Prav na ugotovitvi, da za pritožnico sporen zapisnik občnega zbora družbe z dne 31. 12. 2001 predstavlja listino iz tretjega odstavka 24. člena ZIZ, ki izkazuje prehod terjatve, temelji sklep o nadaljevanju izvršbe z novim upnikom (tožencem), ki je pravnomočen.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0077552
ZIZ člen 19, 19/1. ZPP člen 313, 319, 319/2. OZ člen 378, 378/1.
prepoved ponovnega odločanja o isti stvari – res iudicata – smiselna uporaba pravil o res iudicata v izvršilnem postopku – neuspešno zaključen izvršilni postopek – poplačilo upnika – zamuda s plačilom stroškovne terjatve – izpolnitveni rok – izvršljivost – paricijski rok
V izvršilnem postopku se prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (negativna procesna predpostavka res iudicata) uporablja smiselno. Izvršbo je namreč mogoče voditi vse dokler upnik ni poplačan. Iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ne more biti v procesnem smislu ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom. V prejšnjem postopku do poplačila zneska, ki se izterjuje v tej zadevi, ni prišlo, zato tudi iz tega razloga negativna procesna predpostavka ni podana.
Razlikovati je treba med izvršljivostjo (pravnomočnostjo in iztekom paricijskega roka) in nastopom zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost terjatve iz naslova stroškov in s tem za nastop zamude s plačilom stroškov postopka je bistveno, da sta bila dolžnika s svojo obveznostjo seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je določen tudi izpolnitveni rok. Slednje sodišče druge stopnje ni spreminjalo, temveč je pritožbo toženih strank (dolžnikov v tem izvršilnem postopku) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dolžnika sta bila torej s svojo obveznostjo povrnitve stroškov seznanjena že s prejemom prvostopenjskega sklepa in ne šele s prejemom sklepa sodišča druge stopnje, v zamudo pa sta posledično prišla po poteku izpolnitvenega roka (15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje). Ne glede na to, da se rok za izpolnitev in rok za vložitev pritožbe medsebojno prekrivata (15 dni), je bil z vložitvijo pritožbe prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti (možnost upnika, da terjatev prisilno izterja), ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti.
Pisno izvedensko mnenje, v katerem je sodna izvedenka medicine dela odgovarjala na osnovna vprašanja svoje stroke v zvezi s tožničino zmožnostjo za delo, ni zadostilo kriterijem za opredelitev izvedenskega mnenja kot zelo zahtevnega. Izvedenka ni navedla nobenih dejstev ali konkretnih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno izdelavo izvedenskega mnenja oceniti kot zelo zahtevno. Čeprav se sklicuje tudi na strokovno literaturo, zahtevnost obravnavanega mnenja glede na kompleksnost in zapletenost strokovnih vprašanj, v ničemer ne odstopa od običajnih tovrstnih mnenj, podanih v primerljivih zadevah, niti ni bila za njegovo izdelavo potrebna posebna in dodatna angažiranost. Gre za običajno izvedensko mnenje o vprašanju obstoja in neobstoja preostale delovne zmožnosti, datuma in vzroka nastanka invalidnosti, zato je pritožbeno sodišče v celoti sledilo pritožbi, da gre za zahtevno in ne za zelo zahtevno izvedensko mnenje.
osebni stečaj – ločitvena pravica – prenehanje ločitvene pravice – poplačilo ločitvenega upnika – odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja – protipravnost ravnanja – zmanjšanje stečajne mase – pomoč policije – končanje nujnih poslov – nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika
Odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja v postopku osebnega stečaja.
S tem, da stečajni upravitelj upniku, ločitvenemu ali izločitvenemu upniku prereka terjatev, mu še ne povzroči škode.
Premoženje, na katerem je po trditvah tožnika imel ločitveno pravico, je z zavrnitvijo njegovega zahtevka postalo premoženje stečajne mase, tožnik pa „navaden“ upnik stečajnega dolžnika.
Toženka je dokazala, da stečajna dolžnica nikoli ni bila lastnica spornega goveda, temveč je bila kot rejka le njegova imetnica. Čim je tako, je jasno, da tožnik ločitvene pravice ne bi mogel pridobiti na premoženju nekoga tretjega, saj se ta lahko pridobi le na premoženju stečajnega dolžnika.
Določili 316. in 317. člen ZFPPIPP, ki za dokončanje obstoječih poslov stečajnega dolžnika terjata dovoljenje sodišča, se v postopku z osebnim stečajem ne uporabljata.
IZVRŠILNO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0084958
ZIZ člen 65, 65/3. SPZ člen 39.
nedopustnost izvršbe – ugovor tretjega – lastninska pravica na predmetu izvršbe – pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – dejansko stanje
Zatrjevanega dejanskega lastništva, kot ga zatrjuje tožnica v pritožbi, naše pravo ne pozna in to ne pomeni, da je tožnica lastnica spornih nepremičnin. Lastninska pravica na nepremičnini se pridobi z veljavnim pravnim poslom, ki ga tožnica ne zatrjuje in dokazuje.
Sodišče prve stopnje je ugovor pasivne legitimacije tožene stranke utemeljeno zavrnilo. Pravilno je presodilo, da je tožena stranka kot delodajalec dolžna poskrbeti za varno delovno okolje, ki bi preprečevalo nevarnost zdrsov in padcev na delovnem mestu tako, da bi mokre pohodne površine porodnega bloka, ki nastanejo zaradi čiščenja, sanirala ali jih primerno in jasno označila za nevarnost pred morebitnimi padci. Te odgovornosti, ki jo toženi stranki nalagajo navedeni predpisi, se tožena stranka ne more rešiti zgolj s tem, da je čiščenje pogodbeno prenesla na specializirani servis.
ZZZDR člen 12, 12/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
izvenzakonska skupnost – elementi zunajzakonske skupnosti – dalj časa trajajoča življenjska skupnost – notornost življenjske skupnosti – neobrazloženost sodbe – pomanjkanje razlogov o določilnih dejstvih
Tudi v razmeroma kratkotrajnih življenjskih skupnostih je za presojo njenih pravnih učinkov pomembna vsebina, kvaliteta in intenzivnost odnosov v njej.
Verjetno je sicer možno, da med partnerjema ni prav(n)e zunajzakonske skupnosti, čeprav imata dva skupna otroka (v našem primeru rojena leta 2007 in 2009). Vendar je takšna situacija življenjsko in izkustveno malo verjetna. Rojstvo dveh skupnih otrok, enega za drugim, pri čemer nihče od partnerjev ni v kakšni drugi skupnosti ali zakonski zvezi (ta pogoj je nesporno podan) je po presoji pritožbenega senata tako pomemben pokazatelj v korist obstoja zunajzakonske skupnosti (ne: „zgolj zabave“, kot to pojasni toženec), da terja drugačna ocena razmerja res podrobno, logično prepričljivo in življenjsko sprejemljivo obrazložitev, ki je izpodbijana sodba ne vsebuje.
začasno zavarovanje za odvzem premoženjske koristi ali premoženjskopravnega zahtevka – odreditev oziroma podaljšanje ukrepa – odločanje v okvirih predloga upravičenega predlagatelja
Sodišče prve stopnje o odreditvi in podaljšanju ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ali premoženjskopravnega zahtevka odloča v okviru predloga upravičenega tožilca ali oškodovanca.
spor majhne vrednosti – pravica do izjave – oprava naroka kljub odsotnosti stranke – prisotnost pooblaščenca
Tožena stranka sodišču smiselno očita kršitev pravice do izjave, torej kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar njene pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožena stranka je zahtevala, da sodišče razpiše glavno obravnavo, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Narok je opravilo 17. 5. 2016. Tožena stranka je vabilo na narok prejela 28. 4. 2016. Na naroku sta bila navzoča pooblaščenca obeh pravdnih strank. Tožena stranka se je tako lahko izjavila po pooblaščencu in kršitev določb postopka iz 8. točke 339. člena ZPP ni podana.
ožnik je bil v spornem obdobju glede na zdravstveno stanje zmožen opravljati delo po odločbi o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, to je delo z omejitvami s polnim delovnim časom. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo v tem obdobju ni utemeljen.
stranska intervencija - dopustnost intervencije - ločitvena pravica - izločitvena pravica - konkurenca izločitvene in ločitvene pravice - prenehanje izločitvene pravice - terjatev za izplačilo denarnega zneska - nastanek terjatve po začetku stečajnega postopka - prijava terjatve
V primeru, ko nobena izmed strank ne nasprotuje intervenciji, o pravnem interesu pa ne podvomi niti sodišče, izdaja sodne odločbe o dopustnosti intervencije ni potrebna.
V stečajnem postopku je treba prijaviti tudi terjatev, ki je nastala po začetku stečajnega postopka, če ta zakon določa, da se plača iz razdelitvene mase, po pravilih tega postopka o plačilu terjatev upnikov. Terjatev za izplačilo denarnega zneska (v višini zneska, doseženega s prodajo stvari, na kateri je pred tem obstajala izločitvena pravica, zmanjšanega za stroške prodaje) je nastala šele po tem, ko je izločitvena pravica zaradi prodaje prenehala. Nastala je torej po začetku stečajnega postopka. Tožeča stranka jo je po njenem nastanku v stečajnem postopku tudi prijavila in v prijavi uveljavila svojo pravico do izplačila tega zneska. Na podlagi takšnega stanja, bo sodišče moralo navedeno terjatev preizkusiti. V preizkusu bodo prijavljeno terjatev lahko prerekali tako stečajni upravitelj kot upniki tožene stranke, ki menijo, da imajo močnejšo pravico do izplačila s prodajo pridobljenega denarnega zneska - npr. ločitveni upniki. Zahtevek bodo lahko prerekali tako po temelju (ker izločitvena pravica ni obstajala ali ker tožeča stranka nima pravice do poplačila) kot po višini (ker bivši izločitveni upnik ni upravičen do izplačila celotnega zahtevanega zneska). Tak preizkus prej (dokler je še obstajala izločitvena pravica) ni bil opravljen.
V zvezi z obstojem izločitvene pravice pritožba pravilno izpostavlja, da je to pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od njega zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini. Pri presoji, ali je takšna pravica podana, torej sodišče ugotavlja ali je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na originaren način in je prav iz tega razloga prenehala lastninska pravica insolventnega dolžnika, ki je sicer še vedno vpisana v zemljiško knjigo.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni upoštevalo neprerekanih trditev tožeče stranke o dolgovanem znesku kreditne glavnice, kršilo pravila postopka iz 214. člena ZPP, ki določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem priznala. Nadalje je tudi zmotno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu s tem, ko je nesubstanciranim trditvam toženk dalo prednost pred konkretiziranim obračunom dolgovane terjatve in je zmotno presodilo vsebino predložene listine – rokovnika kredita, ki ga je tožeča stranka v zadostni meri trditveno in dokazno podprla.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - objektivni element izpodbojnosti
Zakonska domneva iz prve točke prvega odstavka 272.člena ZFPPIPP glede obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti temelji na kršitvi načela sočasnosti izpolnitve, ker šteje, da je to načelo kršeno, če je druga stranka (upnik iz poslovnega razmerja) izpolnitev opravila prva oziroma pred stečajnim dolžnikom. Domnevo pa lahko upnik izpodbije, če dokaže, da načelo sočasnosti ni bilo kršeno, ker je stečajni dolžnik izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom velja za običajen rok izpolnitve pri poslih enake vrste v razmerju do upnika. Tožena stranka je namreč trdila in dokazovala, da objektivni pogoj izpodbojnosti ne obstoji, ker je tožeča stranka svoje obveznosti do tožene stranke ne glede na dogovorjene valute plačevala z zamudami in je plačilo z zamudo postal običajni rok plačevanja, sodišče prve stopnje pa bi glede na ugotovitev, da je temu res tako, moralo ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi, da je tožena stranka izpodbila obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti, s tem ko je dokazala, da je plačevanje z zamudo štelo kot izpolnitev v rokih, v katerih se je med sedaj pravdnima strankama izpolnjevala obveznost tožeče stranke do tožene stranke in je ta rok veljal za običajen rok izpolnitve.