Sodišče prve stopnje je zmotno ugotavljalo elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj tožnica ni vtoževala odškodnine po 8. členu ZDR-1, pač pa odpravnino in odškodnino za odpovedni rok zaradi podane izredne odpovedi delavca iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ki določa, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem, ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom zakona. Pritožbeno sodišče izrecno opozarja, da je pravna podlaga za odločanje glede odškodnine podana v tretjem odstavku 111. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Navedeno bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v ponovljenem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL0060408
ZZZDR člen 106, 106/1, 106/2, 106/5, 106/6. ZPP člen 14, 270, 270/1, 270/1-8, 413. ZNP člen 37. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 12, 12/1. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic člen 3.
razdružitev postopka - sklep procesnega vodstva - dovoljenost pritožbe zoper sklep procesnega vodstva - stiki med starši in otroki - sprememba odločitve o stikih - mnenje otroka - nepristno mnenje otroka - mnenje otroka, ki je posledica manipulacije enega od staršev - največja korist otroka - izvajanje stikov pod nadzorom Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše - izvrševanje stikov pod nadzorom CSD - neizvršljiva odločba - identično dejansko stanje - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - stroški postopka - krivdno povzročeni stroški
V obravnavani zadevi je sodišče s pomočjo izvedencev ugotovilo, da izražena volja obeh otrok do odklanjanja stikov z nasprotnim udeležencem ni pristna. Izvedenka K. je glede starejšega otroka A. ugotovila, da se glede na svojo starost in čustveno zrelost še ni sposoben sam opredeljevati o vprašanjih, ki so bistvena za njegovo odraščanje. Mlajša B. pa sledi občutkom ter verbalni in neverbalni komunikaciji svojega brata, saj sta medsebojno navezana. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje o neupoštevanju mnenja otrok, saj njuna volja ni pristna, ampak je zmanipulirana s strani matere.
Omenjena izvedenka je ugotovila, da gre v obravnavanem primeru pri stikih za psihično obremenitev otrok, ki pa je neprimerljiva s težko popravljivo škodo, ki nastaja in bi lahko nastala otrokoma, kar pomeni, da gre za položaj, ko je treba izpostaviti in slediti dolgoročno korist obeh otrok.
Po presoji pritožbenega sodišča pa so pri odločitvi o kazenski sankciji premalo prišle do izraza okoliščine primera, ki jih je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo in prav tako izhajajo iz obrazložitve sodbe, niso pa izrecno omenjene kot okoliščine, ki so bile upoštevane pri odmeri sankcije. Ni namreč moč spregledati, da je storilec starejša oseba, ob storitvi kaznivega dejanja je namreč dosegel skoraj 77 let, ter da je bil povod za obravnavano kaznivo dejanje poseg oškodovanca in drugih oseb v njegovo lastnino - oljčnik, da se osebe, ki so prišle oljke pobirat na njegov poziv niso odstranile oziroma odšle ter je zato do kritične situacije prišlo tudi zaradi okoliščin, h katerim so prispevali oškodovanec in ostali s svojim prihodom v oljčnik obdolženca z namenom obiranja oljk, s čimer se sam ni strinjal. Glede na vse okoliščine primera so zato po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za izrek sodnega opomina obdolžencu.
ZCS-1 člen 14, 15, 59, 59/1. ZFU člen 2, 13, 13/2, 105, 105/6, 106, 106/6.
dodatek za stalnost – javni uslužbenec – pooblaščena uradna oseba – prenos pravic
Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava oziroma na to, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne razlage določb zakonskih predpisov, ki predstavljajo pravno podlago za odločitev o tem, ali je tožnik tudi za obdobje, ko je opravljal delo vodje sektorja, upravičen do dodatka za stalnost. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da iz šestega odstavka 105. člena ZFU ne izhaja, da bi določba prvega odstavka 59. člena ZCS-1 veljala le za delavce nekdanje CURS (ne pa tudi za delavce DURS), saj je pravna podlaga za priznavanje dodatka na stalnost pred združitvijo enotna za vse javne uslužbence FURS, ne glede na to, kje so bili pred združitvijo zaposleni. Določbi prvega in drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU predstavljata vsebinsko povezano celoto, kar pomeni, da enaki pogoji za priznavanje dodatka na stalnost veljajo tudi za delavce nekdanje DURS.
Po ZPP morajo dejstva, ki tvorijo podlago tožbenega zahtevka, navesti stranke. Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, katera navedeta stranki, vendar pa je brez pomena, katera od strank je neko dejstvo navedla.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006856
KZ-1 člen 204, 204/1. ZKP člen 179, 179/1.
tatvina – obtožni predlog – okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon
Prvi odstavek 179. člena ZKP je tudi pojasnilna določba o tem, kdaj se šteje, da so podane druge okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon. Tako je med drugim določeno, da je podana taka okoliščina, če nastane pri obdolžencu duševna motnja ali če zboli za kakšno drugo boleznijo, zaradi katere se dalj časa ne more udeleževati postopka.
obstoj delovnega razmerja – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – študentsko delo – ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je eno izmed svojih poslovalnic za posredovanje študentskega dela ukinila in je posledično tožničino delo promotorke za to območje postalo nepotrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila navidezna, ker v tej poslovalnici tožena stranka namesto tožnice ni zaposlila drugega delavca, pač pa so v njej opravljali delo fotokopiranja in sprejemali podatke v zvezi s posredovanjem študentskih del študentje. Glede na ustaljeno sodno prakso, da delodajalec lahko reorganizira delo drugače, na primer tako, da ga ne opravljajo več delavci v delovnem razmerju, ampak študentje, v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o navideznosti odpovednega razloga.
preizkus ocene dela – delovna ocena – javni uslužbenec
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje javnih uslužbencev, saj je za to pristojen delodajalec. Sodišče lahko le presodi, ali je bil postopek zakonit in v primeru ugotovitve nezakonitosti postopka, delodajalcu naloži, da delavca ponovno oceni.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravila, je upravičena tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnica opravila v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pri odmeri posameznih določenih kaznih zapora in enotno izrečene kazni zapora je dalo prevelik poudarek obteževalnim okoliščinam v premajhni meri pa je upoštevalo skrb za deset otrok ter časovno odmaknjenost, katere pa sploh ni upoštevalo, nakar opozarja v pritožbi zagovornica obdolženke, zato je pritožbeno sodišče obdolženki znižalo posamezno določeni zaporni kazni, nato pa znižalo enotno izrečeno zaporno kazen tako kot je to razvidno iz izreka te odločbe.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj - pobotni ugotor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožnikovih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravil več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravil, je upravičen tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnik opravil v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – uporaba kriterijev – dokazno breme
V dokaznem postopku se je izkazalo, da je tožena stranka odpustila nekaj delavcev po kriterijih, pri tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni mogoče preveriti, kateri kriteriji so bili uporabljeni, katere delavce je tožena stranka primerjala s tožnico, na kakšen način in zakaj je bilo ravno tožnici potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Ker je bilo dokazno breme po prvem odstavku 82. člena ZDR na toženi stranki kot delodajalcu, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterijev pri izbiri tožnice za presežno delavko in razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
ZPP člen 339, 339/2-8, 366, 366/1. ZIZ člen 15, 55, 55/1-7, 55/1-8.
ugovor zoper sklep o izvršbi - odgovor na ugovor - vročitev odgovora na ugovor dolžniku - novi dokazi - kršitev načela kontradiktornosti - pravica do izjave v postopku
Iz spisa izhaja, da je upnica v odgovoru na ugovor glede ugovorne navedbe dolžnice, da je kredit na dan izročitve tudi v celoti vrnila, pojasnila, da je dolžnica z navedenim plačilom poplačala kredit D. Z., česar ni trdila v predlogu za izvršbo, ter tudi predložila nove dokaze, ki jih ni predložila k predlogu za izvršbo. Te navedbe in dokaze je sodišče prve stopnje presojalo in nanje tudi oprlo svojo odločitev. Ker sodišče prve stopnje odgovora na ugovor skupaj s prilogami ni vročilo dolžnici pred izdajo izpodbijanega sklepa, o ugovoru dolžnice pa je določilo tudi na podlagi že navedenih navedb in dokazov upnice, je bila dolžnici na ta način odvzeta možnost, da se izjavi o navedenih pravno odločilnih dejstvih.
Tožnica je v prometni nezgodi 15. 5. 2014, ko jo je oče s sprednjim kolesom avtomobila zadel ob levo nogo in nato zapeljal čez levo stopalo, utrpela zlom v predelu tarzometarzalnega sklepa levo, zlom II., III. in IV. stopalnice levo in zlom tarzalne kosti levo, pri tem pa dobila odprto razpočno rano hrbtišča levega stopala. Za poškodbe, ki jih je utrpela, ji je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo 20.200,00 EUR odškodnine (od zahtevanega zneska 32.050,00 EUR).
zavrnitev predloga za vračilo dela sodne takse - stečaj
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi vračila sodne takse napačno oprlo na 60. člen ZFPPIPP. Po nepotrebnem je razlogovalo o tem, da tožnica v stečajnem postopku nad toženo stranko ni priglasila stroška sodne takse. Ključna podlaga za odločitev o tožničinem predlogu so namreč pravila o vračanju sodne takse po ZST-1.
Dejstvo, da je bil sporni pravni posel sklenjen z izključnim namenom, da se pri tretjih osebah oziroma upnikih tožeče stranke ustvari lažno predstavo o obstoju neke podlage (razloga) za ustanovitev služnostne pravice na predmetni nepremičnini in upnikom onemogoči uspešno in učinkovito uveljavljanje zahtevkov na premoženju tožeče stranke, tožencema pa, da nepremičnine tožeče stranke nemoteno uporabljata ne glede na zahtevke upnikov tožeče stranke, nudi sklep o zavržnosti ravnanja in s tem nedopustnosti kavze po drugem odstavku 40. člena OZ. Pogodba je zato po četrtem odstavku 39. člena OZ nična.
povrnitev nepremoženjske škode – poškodba prstov – udarnina in odrgnina spodnjega členka sredinca leve roke – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – zelo lahka telesna poškodba – primarni strah – subjektivno doživljanje
Ocena (obstoja) primarnega strahu (strahu ob škodnem dogodku) in njegove intenzivnosti je odvisna predvsem od subjektivnega doživljanja oškodovanca. Izvedenec, kot navaja v mnenju, težko oceni njegovo intenzivnost. Zmotno je prepričanje pritožbe, da že tožnikova izpoved o poteku škodnega dogodka, nudi zadostno podlago za oceno, da tožnikov strah ni bil le zmeren, kot je ocenil izvedenec (sodba njegovemu mnenju sledi). O subjektivnem doživljanju škodnega dogodka tožnik ni izpovedoval, zgolj njegov opis škodnega dogodka (da je tožnik kričal nanj, mahal z lestvijo in da se ni mogel umakniti) na katerega se sklicuje pritožba, pa ne zadošča.
Ugotovitve sodišča prve stopnje so pokazale, da je med pravdnima strankama bilo specifično med sosedsko razmerje od 1967 leta dalje. Sosedje so si pomagali, celo tožena stranka je opravljala dela s traktorjem za tožečo stranko in skupaj so pridelovali določene pridelke. Nato pa so se odnosi skrhali. Vendar ravnanje tožene stranke ni mogoče oceniti tako, da je s svojimi ravnanji dosegla, da bi tožeča stranka morala ustaviti izvrševanje, ki pomeni priposestvovanje stvarne služnosti v obsegu v iz izreka sodbe.