ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj - pobotni ugotor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožnikovih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravil več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravil, je upravičen tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnik opravil v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
zavrnitev predloga za vračilo dela sodne takse - stečaj
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi vračila sodne takse napačno oprlo na 60. člen ZFPPIPP. Po nepotrebnem je razlogovalo o tem, da tožnica v stečajnem postopku nad toženo stranko ni priglasila stroška sodne takse. Ključna podlaga za odločitev o tožničinem predlogu so namreč pravila o vračanju sodne takse po ZST-1.
Dejstvo, da je bil sporni pravni posel sklenjen z izključnim namenom, da se pri tretjih osebah oziroma upnikih tožeče stranke ustvari lažno predstavo o obstoju neke podlage (razloga) za ustanovitev služnostne pravice na predmetni nepremičnini in upnikom onemogoči uspešno in učinkovito uveljavljanje zahtevkov na premoženju tožeče stranke, tožencema pa, da nepremičnine tožeče stranke nemoteno uporabljata ne glede na zahtevke upnikov tožeče stranke, nudi sklep o zavržnosti ravnanja in s tem nedopustnosti kavze po drugem odstavku 40. člena OZ. Pogodba je zato po četrtem odstavku 39. člena OZ nična.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. ZPIZ-1 člen 102, 102/1, 103. ZZRZI člen 37, 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – invalid - mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi svojega mnenja sicer ni podrobno obrazložila, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost podanega mnenja, posledično pa tudi ne na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je štelo, da 103. člen ZPIZ-1 ne določa posebej, da bi morala komisija svoje mnenje obrazložiti, zato je sodišče prve stopnje mnenje komisije preizkusilo z vidika dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo v sodnem postopku. Namen sodnega postopka je v tem, da sodišče preveri tožničine navedbe, da je mnenje komisije očitno napačno in nezakonito. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva, ki jih je komisija pri podaji svojega mnenja upoštevala, saj je imela podatke o delovnem mestu tožnice, o njenih zdravstvenih omejitvah, o novem delovnem mestu ter o tem, da tožnica na novem delovnem mestu ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni napačno ali nezakonito.
ZDR-1 člen 7, 127, 127/3. Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije člen 60, 60/1, 60/5.
dodatki za posebne pogoje dela - dodatek za delo v prostorih brez naravne osvetlitve – mobing – trpinčenje na delovnem mestu – odškodninska odgovornost delodajalca
Tožnica ni delala v prostorih brez naravne osvetlitve, zato tožbeni zahtevek za plačilo dodatka k plači iz naslova dodatka za delo v prostoru brez naravne osvetlitve ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je v okviru izvedenega dokaznega postopka skrbno raziskalo in nato presodilo vsa očitana ravnanja oziroma dogodke, zaradi katerih je tožnica toženi stranki očitala mobing, in utemeljeno zaključilo, da se nad tožnico ni izvajala diskriminacija ali ponavljajoče, sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje, usmerjeno proti tožnici (tožnica je bila v spornem obdobju ocenjevana na podlagi strokovne presoje ocenjevalk, zato so pritožbene navedbe, da je bila ocenjena prenizko, neutemeljene; tožnica bi morala, v kolikor je prepričana, da ji je tožena stranka odpoved podala zaradi starosti in ne iz dejanskega poslovnega razloga, to uveljavljati v sporu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato pritožbene navedbe o tem, da je bila odpovedni razlog diskriminatoren in neutemeljen, niso pravilne,...). Pri razsojanju je utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da tožnica tekom zaposlitve pri toženi stranki nikoli ni (pisno) uveljavljala kršitve pravic zaradi domnevnega mobinga.
Obdolženec na javni poti (javnem kraju) ni mogel pričakovati varstva pravice do zasebnosti nasproti oškodovancu, ki je pričel s snemanjem z namenom preprečiti nadaljnje kaznivo ravnanje obdolženca oziroma v dokaz posega v njegovo pravico do osebne varnosti.
Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno priznalo delovno razmerje tudi za čas po 15. 10. 2014 (po prenehanju delovnega razmerja), saj za priznanje delovnega razmerja po prenehanju pogodbenega sodelovanja delavcu ni treba uveljavljati, poleg ugotovitve delovnega razmerja za čas pogodbenega sodelovanja, tudi ugotovitev nezakonitosti delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja.
Tožnica je bila prostovoljno vključena v delovni proces pri toženi stranki in je delo opravljala osebno in nepretrgano. Pisala in pripravljala je prispevke, članke in fotografije. Do meseca julija 2013 je tožnica delo opravljala preko avtorskih honorarjev, od julija 2013 dalje pa preko zavoda. Čeprav je tožnica delo opravljala preko zavoda, je delo opravljala osebno, pri delu pa ni šlo za posredovanje dela novinarke ali podobne storitve. Obseg dela tožnice je dosegal obseg, ki ga je tožena stranka zahtevala od redno zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je glede na podane ugotovitve pravilno zaključilo, da so bili v konkretnem primeru podani vsi štirje elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ki delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje utemeljen.
preizkus ocene dela – delovna ocena – javni uslužbenec
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje javnih uslužbencev, saj je za to pristojen delodajalec. Sodišče lahko le presodi, ali je bil postopek zakonit in v primeru ugotovitve nezakonitosti postopka, delodajalcu naloži, da delavca ponovno oceni.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena tudi do ustreznega plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotovilo, koliko ur neposredne in dodatne (tudi nezakonito odrejene) pedagoške obveznosti je tožnica opravila v obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je njen zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravila, je upravičena tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnica opravila v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za obnovo po predhodnem preizkusu takoj zavrglo v smislu določb prvega odstavka 398. člena ZPP, ker je ugotovilo, da kazenska zavrnilna sodba ne predstavlja novega dokaza po 10. točki 394. člena ZPP. Dokaz, ki ga tožnik v pritožbi navaja, to je pravnomočna oprostilna kazenska sodba, je nastal po pravnomočnosti z obnovo napadane sodbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da zatrjevani obnovitveni razlog ni podan.
Pri odmeri posameznih določenih kaznih zapora in enotno izrečene kazni zapora je dalo prevelik poudarek obteževalnim okoliščinam v premajhni meri pa je upoštevalo skrb za deset otrok ter časovno odmaknjenost, katere pa sploh ni upoštevalo, nakar opozarja v pritožbi zagovornica obdolženke, zato je pritožbeno sodišče obdolženki znižalo posamezno določeni zaporni kazni, nato pa znižalo enotno izrečeno zaporno kazen tako kot je to razvidno iz izreka te odločbe.
Sodišče prve stopnje se je sicer oprlo na pravilno pravno podlago za odločanje o izdaji dopolnilne sodbe, vendar je ravnalo napačno, ker je odločalo po sodnici posameznici namesto v senatu, ki je izdal prvotno sodbo. Ker je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvi točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je sodbo v obravnavanem delovnem sporu, s katero bi moralo odločiti tudi o zahtevku za povračilo stroškov cepljenja proti gripi (ker tožnik tožbe s tem zahtevkom pred izdajo prve sodbe ni umaknil), izdal senat, bi moralo sodišče v isti sestavi odločati tudi o izdaji dopolnilne sodbe v zvezi s predhodno izdano sodbo, ker je dopolnilna sodba njen sestavni del. Zato vrednost spora glede zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno, v takšnih primerih ni odločilna in dejstvo, da je predmet dopolnilne sodbe le manjši denarni znesek, ne pomeni, da lahko o dopolnilni sodbi odloči predsednik senata (oziroma sodnik posameznik). Le v primeru, če bi šlo samo za odločitev o stroških postopka, bi lahko o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe odločal predsednik senata. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006856
KZ-1 člen 204, 204/1. ZKP člen 179, 179/1.
tatvina – obtožni predlog – okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon
Prvi odstavek 179. člena ZKP je tudi pojasnilna določba o tem, kdaj se šteje, da so podane druge okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon. Tako je med drugim določeno, da je podana taka okoliščina, če nastane pri obdolžencu duševna motnja ali če zboli za kakšno drugo boleznijo, zaradi katere se dalj časa ne more udeleževati postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – uporaba kriterijev – dokazno breme
V dokaznem postopku se je izkazalo, da je tožena stranka odpustila nekaj delavcev po kriterijih, pri tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni mogoče preveriti, kateri kriteriji so bili uporabljeni, katere delavce je tožena stranka primerjala s tožnico, na kakšen način in zakaj je bilo ravno tožnici potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Ker je bilo dokazno breme po prvem odstavku 82. člena ZDR na toženi stranki kot delodajalcu, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterijev pri izbiri tožnice za presežno delavko in razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
ZPP člen 339, 339/2-8, 366, 366/1. ZIZ člen 15, 55, 55/1-7, 55/1-8.
ugovor zoper sklep o izvršbi - odgovor na ugovor - vročitev odgovora na ugovor dolžniku - novi dokazi - kršitev načela kontradiktornosti - pravica do izjave v postopku
Iz spisa izhaja, da je upnica v odgovoru na ugovor glede ugovorne navedbe dolžnice, da je kredit na dan izročitve tudi v celoti vrnila, pojasnila, da je dolžnica z navedenim plačilom poplačala kredit D. Z., česar ni trdila v predlogu za izvršbo, ter tudi predložila nove dokaze, ki jih ni predložila k predlogu za izvršbo. Te navedbe in dokaze je sodišče prve stopnje presojalo in nanje tudi oprlo svojo odločitev. Ker sodišče prve stopnje odgovora na ugovor skupaj s prilogami ni vročilo dolžnici pred izdajo izpodbijanega sklepa, o ugovoru dolžnice pa je določilo tudi na podlagi že navedenih navedb in dokazov upnice, je bila dolžnici na ta način odvzeta možnost, da se izjavi o navedenih pravno odločilnih dejstvih.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 48/1, 48/1-4, 48/3.
nagrada izvedencu – študij spisa – izdelava izvedenskega mnenja – zahtevno izvedensko mnenje – manj zahteven pregled
Naloga izvedenke (da pojasni osebnostno strukturo toženca in njegovo duševno zdravje, v povezavi z njegovo sposobnostjo izvrševanja starševskih dolžnosti do mladoletne hčerke) že po naravi stvari same nasprotuje pritožbenemu stališču, da gre za manj zahtevno mnenje, saj gre za vprašanje odločanja o koristih otroka.
Ker so bile odločbe tožene stranke v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnine, izdane na podlagi ZUJF in ZOPRZUJF odpravljene, so se odpravile tudi vse pravne posledice, ki so iz njih nastale. Vzpostavilo se je pravno stanje, kakršno je obstajalo pred izdajo odpravljenih odločb. V veljavi je ostala pravnomočna odločba toženca o višini priznane pokojnine (brez znižanja) in se je tožnici pokojnina od 1. 6. 2012 dalje izplačevala v prenizkem znesku. Razlike do polne pokojnine je dobila izplačane kasneje, torej z zamudo in ji iz tega naslova gredo zakonske zamudne obresti.
Če upoštevamo ozko in namensko razlago, je izjema dokončanja nepremičninske izvršbe po prejšnji zakonski ureditvi (tretji odstavek 82. člena ZIZ-J) omejena le na način in pogoje prodaje nepremičnine, ne pa tudi na splošna vprašanja postopka, za katera ni stvarno utemeljenega razloga, da bi se obravnavala različno za posamezno izvršilno sredstvo.
Zakonsko besedilo:„Če upnik predlaga odlog za več kot eno leto, se izvršba ustavi, upnik obdrži zastavno pravico na predmetu izvršbe, sodišče pa ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi ali sodnem registru oziroma že opravljenega rubeža premičnin,“ je pravilno razumeti v povezavi s predhodnim zakonskim besedilom, ki opredeljuje omejitev, da odlog skupno ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje prvega sklepa o dovolitvi odloga. Ta omejitev v povezavi s sankcijo ustavitve izvršbe ne velja le za predlog za podaljšanje odloga, ampak analogno tudi za vsak nov predlog za odlog izvršbe, ki je zunaj predpisanih možnosti za dovolitev odloga.
razžalitev dobrega imena in časti – višina odškodnine – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti – tožnikov soprispevek – uspeh v pravdi – ločevanje uspeha po temelju in višini zahtevka – priznanje dejstev
Ne glede na to namreč, kako je sodišče prve stopnje z vidika moralnih premis presojalo tožnikovo ravnanje, to ni okoliščina, ki bi lahko v konkretnem primeru relevantno vplivala na presojo njegove upravičenosti do odškodnine oziroma njene višine.