Obdolženec na javni poti (javnem kraju) ni mogel pričakovati varstva pravice do zasebnosti nasproti oškodovancu, ki je pričel s snemanjem z namenom preprečiti nadaljnje kaznivo ravnanje obdolženca oziroma v dokaz posega v njegovo pravico do osebne varnosti.
obstoj delovnega razmerja – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – študentsko delo – ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je eno izmed svojih poslovalnic za posredovanje študentskega dela ukinila in je posledično tožničino delo promotorke za to območje postalo nepotrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila navidezna, ker v tej poslovalnici tožena stranka namesto tožnice ni zaposlila drugega delavca, pač pa so v njej opravljali delo fotokopiranja in sprejemali podatke v zvezi s posredovanjem študentskih del študentje. Glede na ustaljeno sodno prakso, da delodajalec lahko reorganizira delo drugače, na primer tako, da ga ne opravljajo več delavci v delovnem razmerju, ampak študentje, v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o navideznosti odpovednega razloga.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006856
KZ-1 člen 204, 204/1. ZKP člen 179, 179/1.
tatvina – obtožni predlog – okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon
Prvi odstavek 179. člena ZKP je tudi pojasnilna določba o tem, kdaj se šteje, da so podane druge okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon. Tako je med drugim določeno, da je podana taka okoliščina, če nastane pri obdolžencu duševna motnja ali če zboli za kakšno drugo boleznijo, zaradi katere se dalj časa ne more udeleževati postopka.
Tožnica je v prometni nezgodi 15. 5. 2014, ko jo je oče s sprednjim kolesom avtomobila zadel ob levo nogo in nato zapeljal čez levo stopalo, utrpela zlom v predelu tarzometarzalnega sklepa levo, zlom II., III. in IV. stopalnice levo in zlom tarzalne kosti levo, pri tem pa dobila odprto razpočno rano hrbtišča levega stopala. Za poškodbe, ki jih je utrpela, ji je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo 20.200,00 EUR odškodnine (od zahtevanega zneska 32.050,00 EUR).
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za obnovo po predhodnem preizkusu takoj zavrglo v smislu določb prvega odstavka 398. člena ZPP, ker je ugotovilo, da kazenska zavrnilna sodba ne predstavlja novega dokaza po 10. točki 394. člena ZPP. Dokaz, ki ga tožnik v pritožbi navaja, to je pravnomočna oprostilna kazenska sodba, je nastal po pravnomočnosti z obnovo napadane sodbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da zatrjevani obnovitveni razlog ni podan.
Sodišče prve stopnje se je sicer oprlo na pravilno pravno podlago za odločanje o izdaji dopolnilne sodbe, vendar je ravnalo napačno, ker je odločalo po sodnici posameznici namesto v senatu, ki je izdal prvotno sodbo. Ker je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvi točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je sodbo v obravnavanem delovnem sporu, s katero bi moralo odločiti tudi o zahtevku za povračilo stroškov cepljenja proti gripi (ker tožnik tožbe s tem zahtevkom pred izdajo prve sodbe ni umaknil), izdal senat, bi moralo sodišče v isti sestavi odločati tudi o izdaji dopolnilne sodbe v zvezi s predhodno izdano sodbo, ker je dopolnilna sodba njen sestavni del. Zato vrednost spora glede zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno, v takšnih primerih ni odločilna in dejstvo, da je predmet dopolnilne sodbe le manjši denarni znesek, ne pomeni, da lahko o dopolnilni sodbi odloči predsednik senata (oziroma sodnik posameznik). Le v primeru, če bi šlo samo za odločitev o stroških postopka, bi lahko o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe odločal predsednik senata. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na sprejeto odločitev Vrhovnega sodišča RS v obravnavani zadevi odpadla podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika, ki se nanaša na pravice iz delovnega razmerja za čas po 28. 2. 2013 do 14. 2. 2014, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala z dnem 9. 1. 2009. Za čas po tem datumu namreč tožnik ni upravičen do priznanja obstoja delovnega razmerja, zato tudi njegov reparacijski zahtevek vključno z zahtevkom za plačilo regresa ni utemeljen.
Vložitev ustavne pritožbe v nobenem primeru ni utemeljen razlog za prekinitev postopka, saj se lahko postopek prekine le v primerih, ki so v ZPP taksativno določeni (205. in 206. člen ZPP).
Tožnik je bil neprekinjeno v bolniškem staležu od 14. 10. 2014 ter mu je za leto 2014 ostalo 8 dni neizrabljenega letnega dopusta. To pomeni, da je tožnik v letu 2014 že ravnal v skladu s tretjim odstavkom 162. člena ZDR-1 ter izrabil dva tedna letnega dopusta, zato bi lahko preostanek letnega dopusta v dogovoru s toženo stranko izrabil do 30. junija naslednjega leta in tega dopusta ni bil dolžan izrabiti v letu 2014. To posledično pomeni, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi (redna odpoved je bila podana dne 19. 11. 2014) ni bilo predvidljivo oziroma, da tožnik ni mogel predvideti, da dopusta ne bo mogel izkoristiti do konca koledarskega leta oziroma do 30. junija naslednjega leta. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.
nadomestilo plače za čas čakanja na delo – sodna poravnava – res iudicata – zavrženje tožbe
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva izplačilo nadomestila plače za čas čakanja na delo za en delovni dan v septembru 2015 in 20 delovnih dni v oktobru 2015. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pri razsojanju pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila o delu predmeta spora že sklenjena sodna poravnava. Gre za res iudicata oziroma že razsojeno stvar. Ker je bilo predmet spora in na koncu sodne poravnave v drugi zadevi tudi plačilo nadomestila plače za čas od vključno 19. 10. do 31. 10. 2015, je potrebno izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obdobje od 19. 10. do 28. 10. 2015, razveljaviti in tožbo v tem delu zavreči.
ZPP člen 339, 339/2-8, 366, 366/1. ZIZ člen 15, 55, 55/1-7, 55/1-8.
ugovor zoper sklep o izvršbi - odgovor na ugovor - vročitev odgovora na ugovor dolžniku - novi dokazi - kršitev načela kontradiktornosti - pravica do izjave v postopku
Iz spisa izhaja, da je upnica v odgovoru na ugovor glede ugovorne navedbe dolžnice, da je kredit na dan izročitve tudi v celoti vrnila, pojasnila, da je dolžnica z navedenim plačilom poplačala kredit D. Z., česar ni trdila v predlogu za izvršbo, ter tudi predložila nove dokaze, ki jih ni predložila k predlogu za izvršbo. Te navedbe in dokaze je sodišče prve stopnje presojalo in nanje tudi oprlo svojo odločitev. Ker sodišče prve stopnje odgovora na ugovor skupaj s prilogami ni vročilo dolžnici pred izdajo izpodbijanega sklepa, o ugovoru dolžnice pa je določilo tudi na podlagi že navedenih navedb in dokazov upnice, je bila dolžnici na ta način odvzeta možnost, da se izjavi o navedenih pravno odločilnih dejstvih.
ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZSPJS člen 17, 17/10, 17a, 17a/7. Pravilnik o službeni oceni člen 4. ZObr člen 94, 94/1, 100a. ZSSloV člen 38.
službena ocena - javni uslužbenec - pristojnost - sodno varstvo - rok za vložitev pritožbe
V pristojnosti delovnega sodišča je presoja zakonitosti službene ocene. Sodišče pa ni pristojno, da bi samo podalo službeno oceno namesto za to pristojne osebe.
Določbe drugega odstavka 100.a člena ZObr ni mogoče razumeti tako, da je sodno varstvo izključeno, kadar je pritožbeni postopek zoper odločitev o pravicah iz delovnega razmerja urejen tako, da se uveljavlja po službeni poti in da je sodno varstvo dovoljeno le, kadar se pravica do pritožbe realizira na podlagi določbe drugega odstavka 100.a člena ZObr. Ta določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitev o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s Pravili službe. Ta določba pomeni zgolj to, da se zahteva za uveljavljanje pravic oziroma ugovor po drugem odstavku 100.a člena vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi, pritožba, ki se uveljavlja po službeni poti, pa se vloži pri poveljniku bataljona, njemu enake ali višje enote. Tako zoper končno odločbo ministra oziroma pooblaščene osebe kot tudi zoper dokončno odločitev komisije o službeni oceni je dovoljeno sodno varstvo, če gre za odločitev o pravicah ali obveznostih iz delovnega razmerja.
ZSSloV ureja pravico do ugovora in določa, da se ugovor vloži zoper izdane akte vodenja in poveljevanja v delu, ki se neposredno nanaša na vojaško osebo, službene zadeve ali ravnanje druge vojaške osebe ali nadrejenih v zvezi s službenimi zadevami. Ugovor se lahko vloži v 5-ih dneh od dneva prejema akta vodenja in poveljevanja oziroma od dneva prejema akta vodenja in poveljevanja oziroma od dneva, ko je nastal razlog, zaradi katerega se vlaga ugovor kot to določa 38. člen ZSSloV. Zato tudi v zvezi s službeno oceno velja predpisani 5-dnevni rok za pritožbo.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. ZPIZ-1 člen 102, 102/1, 103. ZZRZI člen 37, 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – invalid - mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi svojega mnenja sicer ni podrobno obrazložila, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost podanega mnenja, posledično pa tudi ne na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je štelo, da 103. člen ZPIZ-1 ne določa posebej, da bi morala komisija svoje mnenje obrazložiti, zato je sodišče prve stopnje mnenje komisije preizkusilo z vidika dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo v sodnem postopku. Namen sodnega postopka je v tem, da sodišče preveri tožničine navedbe, da je mnenje komisije očitno napačno in nezakonito. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva, ki jih je komisija pri podaji svojega mnenja upoštevala, saj je imela podatke o delovnem mestu tožnice, o njenih zdravstvenih omejitvah, o novem delovnem mestu ter o tem, da tožnica na novem delovnem mestu ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni napačno ali nezakonito.
zamudna sodba – regres za letni dopust - odpravnina
Tožena stranka ni v roku odgovorila na tožbo, zato so odločilna dejstva v tem sporu lahko le tista, ki so navedena v tožbi. Ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in na podlagi teh dejstev izhaja vtoževana posledica, to je, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati sorazmerni del regresa za letni dopust in odpravnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Oba obdolženca sta dejanje zanikala, njuna zagovora pa prvostopno sodišče z izvedenimi dokazi ni moglo ovreči s potrebno gotovostjo. Pri tem se je prvostopno sodišče oprlo na izpovedbo prič D.K., M.Z., Š.Š., E.M. in B.B., v katere izpovedbe utemeljeno ni dvomilo. Navedene priče so ponarejene bankovce videli, prav tako si jih je na glavni obravnavni pogledal tudi senat. Tako sta priči D.K. in Š.Š. izpovedala, da je v obravnavanem primeru šlo za bankovce, ki so bili za laika kvalitetno ponarejeni. Da ponarejeni bankovci po velikosti ne odstopajo od pravega 50,00 EUR bankovca, se je na glavni obravnavi prepričalo tudi prvostopno sodišče samo. Da gre dejansko s stališča laika za dobre ponaredke, je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo tudi na podlagi poročila PU Murska Sobota SKP z dne 22. 1. 2016, iz katerega je razvidno, da so bili 50,00 EUR bankovci z identičnimi serijskimi številkami kot v obravnavanem primeru v drugih primerih v različnih krajih vnovčeni celo na banki in na pošti in to ne samo enkrat, kar izkazuje, da tisti, ki jih je vnovčil, dejansko ni vedel, da gre za ponaredke, sicer jih gotovo ne bi vnovčeval na banki oziroma na pošti. Spregledati tudi ni okoliščine, da sta obdolženca razpolagala tudi s pravimi bankovci, kar dodatno vzbuja dvom v očitek obtožbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Neutemeljena je pritožbena navedba, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan, ker je tožena stranka po ukinitvi dveh poslovalnic odprla 3 nove in ker se je število zaposlenih v letu 2014 povečalo za 6 ljudi v primerjavi z letom 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka reorganizirala svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število vodstvenih delovnih mest v prodaji tako, da je povečala prodajna območja, oziroma da je več poslovalnic pokrivalo manj vodij prodajnega območja. Glede na to za ugotovitev obstoja razloga za odpoved ni pravno pomembno povečano število poslovalnic oziroma večje število zaposlenih na delovnem mestu prodajalke. Tožena stranka je namreč dokazala, da se je povečalo število zaposlenih prodajalk in ne delavcev v vodstvu prodaje, tožnica pa niti ni zatrjevala, da bi tožena stranka namesto nje na njenem delovnem mestu vodje prodajnega območja zaposlila drugega delavca.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – uporaba kriterijev – dokazno breme
V dokaznem postopku se je izkazalo, da je tožena stranka odpustila nekaj delavcev po kriterijih, pri tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni mogoče preveriti, kateri kriteriji so bili uporabljeni, katere delavce je tožena stranka primerjala s tožnico, na kakšen način in zakaj je bilo ravno tožnici potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Ker je bilo dokazno breme po prvem odstavku 82. člena ZDR na toženi stranki kot delodajalcu, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterijev pri izbiri tožnice za presežno delavko in razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Če upoštevamo ozko in namensko razlago, je izjema dokončanja nepremičninske izvršbe po prejšnji zakonski ureditvi (tretji odstavek 82. člena ZIZ-J) omejena le na način in pogoje prodaje nepremičnine, ne pa tudi na splošna vprašanja postopka, za katera ni stvarno utemeljenega razloga, da bi se obravnavala različno za posamezno izvršilno sredstvo.
Zakonsko besedilo:„Če upnik predlaga odlog za več kot eno leto, se izvršba ustavi, upnik obdrži zastavno pravico na predmetu izvršbe, sodišče pa ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi ali sodnem registru oziroma že opravljenega rubeža premičnin,“ je pravilno razumeti v povezavi s predhodnim zakonskim besedilom, ki opredeljuje omejitev, da odlog skupno ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje prvega sklepa o dovolitvi odloga. Ta omejitev v povezavi s sankcijo ustavitve izvršbe ne velja le za predlog za podaljšanje odloga, ampak analogno tudi za vsak nov predlog za odlog izvršbe, ki je zunaj predpisanih možnosti za dovolitev odloga.
razžalitev dobrega imena in časti – višina odškodnine – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti – tožnikov soprispevek – uspeh v pravdi – ločevanje uspeha po temelju in višini zahtevka – priznanje dejstev
Ne glede na to namreč, kako je sodišče prve stopnje z vidika moralnih premis presojalo tožnikovo ravnanje, to ni okoliščina, ki bi lahko v konkretnem primeru relevantno vplivala na presojo njegove upravičenosti do odškodnine oziroma njene višine.
pogodba o izobraževanju – dolžnost izpolnitve obveznosti – odstop od pogodbe – če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe – primeren dodatni rok za izpolnitev
V konkretnem primeru izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe, zato ne pride v poštev uporaba 104. člena OZ. Ker sam nastop neizpolnitve neposredno nima nobenega vpliva na obstoj pogodbe, ostanejo obveznosti v veljavi. Pogodbena stranka, ki ni izpolnila vseh obveznosti, jih lahko izpolni kasneje, zato pa ji mora pogodbi zvesta stranka dati primeren dodatni rok za izpolnitev.
SPZ člen 70, 70/2, 70/4, 70/5. ZNP člen 9, 9/2. ZIZ člen 172a.
razdelitev solastnega premoženja – civilna delitev nepremičnine – ustanovitev zemljiškega dolga – ničnost zemljiškega dolga – zloraba instituta zemljiškega dolga – predhodno vprašanje – način delitve
Odločitev sodišča prve stopnje, da se sporna nepremičnina razdeli civilno, je preuranjena. V zemljiški knjigi je pri solastnemu deležu nasprotnega udeleženca vpisan zemljiški dolg. Pritožba utemeljeno opozarja, da je predlagateljica zatrjevala, da je nasprotni udeleženec zlorabil pravni institut zemljiškega dolga, zatrjevala je ničnost vzpostavitve zemljiškega dolga in ničnost posla. Ker vprašanje veljavnosti zavezovalnega pravnega posla, ki je bil podlaga za vzpostavitev zavarovanja, in vknjižbe zemljiškega dolga (ali je ta veljavna ali ne), predstavlja predhodno vprašanje za odločitev sodišča v tej zadevi, pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje ravnati v skladu z 9. členom ZNP. Od tega, ali je vknjižba zemljiškega dolga veljavna ali ne, je namreč odvisen način delitve nepremičnine v tej zadevi.