redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ukinitev delovnega mesta
V sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je podana iz organizacijskega razloga, sodišče presoja le, ali je delodajalec res ukinil določeno delovno mesto in ali je preostale naloge prenesel na druge zaposlene oz. pogodbene partnerje (zunanje izvajalce). Ne sme pa se sodišče spuščati v poslovne odločitve delodajalca, ne sme torej presojati npr. smiselnosti reorganizacije delovnega procesa.
Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti, ali je tožena stranka naloge, ki jih je opravljal tožnik na delovnem mestu senior cenilec škod, res prenesla na pogodbenega partnerja in na druge zaposlene. Dopustno je v tovrstnih primerih preveriti, ali ni bila izvedena reorganizacija le navidezna, kar trdi tožnik, ko navaja, da je tožena stranka po podani odpovedi zaposlila nova dva delavca, ki naj bi dejansko prevzela tožnikovo delo. Pri tem ne zadostuje, da je sodišče prve stopnje preverilo le, ali se delovno mesto, za katerega sta imela novo zaposlena delavca sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, formalno razlikuje od ukinjenega delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik. Preveriti bi moralo tudi, ali sta novo zaposlena delavca dejansko opravljala delo, ki ga je prej opravljal tožnik in v ta namen izvesti tudi predlagane dokaze.
ZPIZ-2 člen 27, 28. ZDR-1 člen 114, 114/1, 118, 118/1..
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – posebno pravno varstvo pred odpovedjo – starejši delavci – starostna pokojnina – sodna razveza
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, kdaj bo tožnica izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pravilno upoštevalo 27. in 28. člen ZPIZ-2, ki določata minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine oziroma, možnost znižanja minimalne starosti. Ker je ugotovilo, da bo tožnica v primeru znižanja starostne meje po 28. členu ZPIZ-2 (zaradi skrbi za dva otroka) izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je bila v času, ko ji je bila podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi varovana po prvem odstavku 114. člena ZDR-1. Do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine ji je namreč manjkalo manj kot 5 let pokojninske dobe. Zato ji tožena stranka brez njenega pisnega soglasja ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni bistveno pritožbeno navajanje tožene stranke, da v času odpovedi ni bila seznanjena z dejstvom, da bo tožnica uveljavljala pogoje za znižanje. Tožena stranka je bila kot delodajalec tožnice z njo v dnevnih kontaktih, zato bi od nje lahko pridobila izjavo, ali bo znižanje starostne meje v smislu 28. člena ZPIZ-2 uveljavljala ali ne.
plačilo za delo – obveznost plačila – obstoj delovnega razmerja
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da mu delovno razmerje pri toženi stranki 1. 10. 2015 (tj. po izteku podjemne pogodbe, sklenjene za čas od 2. 9. 2015 do 1. 10. 2015) ni moglo prenehati, saj v zvezi s tem ni vodil spora, tako da obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki niti ni predmet izpodbijane sodbe. Tožnik s tožbo ni zahteval ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas (ki je bila sklenjena za čas od 13. 7. 2015 do 12. 8. 2015), ampak je uveljavljal le denarni zahtevek iz naslova plače za avgust in september 2015. Zato tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi se zavzema za priznanje pravic iz delovnega razmerja v času, ko pri toženi stranki ni bil v delovnem razmerju, niso upoštevne.
V primeru, če delavec krši konkurenčno klavzulo, ima (bivši) delodajalec možnost odškodninskega zahtevka po določbah ZDR in ne v celoti le po določbah OZ, ki so za delavca strožje. V teh primerih je treba dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti. Dopolnjevanje ali celo dejansko nadomeščanje odškodninske odgovornosti delavca zaradi kršitve konkurenčne klavzule s pogodbeno kaznijo, pri kateri delodajalcu ni potrebno dokazovati nastanka in višine škode, temveč le kršitev konkurenčne klavzule, je poenostavitev v korist delodajalca, kot močnejše pogodbene stranke in brez izrecne določbe v ZDR, ki je tudi po stališču pritožbenega sodišča nedopustna, ker je v nasprotju s temeljnim načelom delovnega prava varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke v delovnopravnem razmerju. Zato je taka določba v pogodbi o zaposlitvi nična.
Instituta pogodbene kazni kot civilne sankcije za primer neizpolnitve dogovorjene obveznosti ni mogoče pravnoveljavno uporabiti v primeru kršitve določb pogodbe o zaposlitvi o konkurenčni klavzuli.
Trditvena podlaga tožeče stranke o nastanku in obstoju ter višini škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule je pomanjkljiva in presplošna. Samo zatrjevanje, da je škoda nastala zato, ker se je toženec zaposlil pri drugi zavarovalnici, ki trži enaka zavarovanja kot tožeča stranka in ker naj bi bilo splošno znano, da z zavarovalnimi agenti odidejo tudi stranke ter da je imela tožeča stranka po odhodu toženca manj pobranih premij, ne zadostuje za zaključek, da je tožeči stranki nastala konkretna škoda prav zaradi ravnanj toženca. Zato je že iz razloga nedokazanosti nastanka in višine škode sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, v kolikor se tožbeni zahtevek presoja po tem temelju.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4. ZST-1C člen 25. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3.
sodna taksa za redni postopek – oprostitev – delna oprostitev – odlog plačila – sodne takse – nelikvidnost tožnika – premoženjsko stanje – procesna predpostavka za meritorno obravnavanje
Nelikvidnost stranke ne more biti edini kriterij za (delno) oprostitev plačila sodne takse, zato pa je v takem primeru na mestu odlog plačila.
S tem, ko je prvostopenjsko sodišče na podlagi po tožeči stranki predloženih podatkov o njenem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju presodilo, da njeno premoženjsko stanje ne utemeljuje (delne) oprostitve plačila sodne takse, zato tožeči stranki ni odvzelo pravice do sodnega varstva.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 118. KPVIZ člen 38, 39, 41.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – dejavnost vzgoje in izobraževanja – večje število delavcev – uporaba kriterijev – diskriminacija – sodna razveza – denarno nadomestilo
Tožena stranka je pri določitvi presežnih delavcev uporabila 39. člen KPVIZ. Po 38. členu KPVIZ se pri določanju delavcev, katerih delo postane nepotrebno, upošteva seštevek točk po vseh kriterijih (določenih v 39. členu KPVIZ); kot presežek pa se najprej opredelijo delavci z manjšim številom točk. Upoštevani kriteriji so bili: delovna uspešnost, strokovna izobrazba, naziv, delovne izkušnje, dosežena delovna doba ter zdravstveno in socialno stanje. V okviru kriterija zdravstvenega stanja je delavec, ki ima kronično ali ponavljajoče obolenje, dobil 10 točk, delavec, čigar zdravstveno stanje je slabše zaradi poškodbe pri delu, pa 20 točk. Tožnica je toženi stranki pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi predložila zdravniško potrdilo, iz katerega je razvidno, da ima ponavljajoče obolenje. Tožena stranka tega zdravniškega potrdila ni upoštevala in tožnici po kriteriju zdravstvenega stanja ni priznala 10 točk za kronično ali ponavljajoče obolenje. Ker je tožena stranka kršila pravila postopka pred podajo odpovedi (ker je preverjala verodostojnost tožničinega zdravniškega potrdila, predvsem pa zato, ker tega zdravniškega potrdila ni upoštevala), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravila, je upravičena tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnica opravila v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 1, 5, 7, 7/1, 8, 19, 19/4. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. ZPP člen 102.
ugovor zoper plačilni nalog – prepozen ugovor – bolgarski državljan – Uredba (ES) št. 1393/2007 – področje uporabe – prevod pisanj – prevod tožbe v bolgarski jezik – vročanje pisanj – vročanje po pravilih države, v kateri se vročitev opravlja – zavrnitev sprejema pisanja – vrnitev v prejšnje stanje – primeri, ko se toženec ne spusti v postopek – napačen zapis priimka – pristojnost za izdajo plačilnega naloga
Od tuje države ni mogoče terjati vročanja po slovenskih predpisih. Vročanje na ozemlju domače države brez njenega soglasja oziroma brez podlage v ustreznih mednarodnopravnih pogodbah, bi bila kršitev suverenosti. Pritožbene trditve o tem, da bi moralo sodišče pri vročanju uporabiti določbe ZPP, so torej neutemeljene.
Iz 12.3. točke potrdila o vročitvi pisanja izhaja, da je bil naslovnik pisanja pisno poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja, če ni sestavljeno v jeziku, ki ga razume, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve, oziroma če ni priložen prevod v enega od teh jezikov. Pritožbeni predlog po zaslišanju vročevalca (o tem, kakšen pouk je dal ob vročanju) je glede na to brezpredmeten. Tak način pouka je skladen z 8. členom Uredbe, ki določa, da organ za sprejem z uporabo standardnega obrazca iz priloge II pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu. Pritožbeno sodišče ne more (ne sme) podvomiti v pravilnost potrdila zaprošene države o vročitvi, ki sicer vsebuje vse zahtevane podatke.
ZFPPod člen 27. ZGD člen 394. ZFPPIPP člen 50. ZPUOOD člen 18.
izbris gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije – odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb – aktivni družbenik – zakoniti zastopnik družbe – rok za uveljavljanje terjatve – enoletni prekluzivni rok
Ker toženec ni bil pasivni družbenik, je v skladu s 27. člen ZFPPod prevzel obveznost plačila preostalih obveznosti družbe, kar je tožnica pravočasno uveljavljala.
PREKRŠKI - VARSTVO KONKURENCE - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE
VSL0066282
ZP-1 člen 56, 56/4, 136, 136/1, 136/1-1, 156, 156/1, 156/1-1. ZPOmk-1 člen 9, 73, 73/1, 73/1-2, 73/2. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 102, 267.
odločba o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - opis prekrška - zahteva za sodno varstvo - zakonski znaki prekrška - prepoved zlorabe prevladujočega položaja
Sodišče je pri svojem odločanju samostojno in neodvisno, zato povsem samostojno presoja posamezno zadevo in ni vezano na odločitev v drugem - upravnem postopku.
Pri presoji pritožbenih navedb je nosilno vprašanje, ali dejanje, kot je opisano v odločbi prekrškovnega organa in s tem povezani sodbi, vsebuje vse znake prekrška, kajti če dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek ni prekršek, je podana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1.
Upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov, s katerimi so določeni prekrški, morajo, ko nastopajo kot prekrškovni organi, upoštevati ZP-1 kot sistemski zakon, ki v četrtem odstavku 56. člena ZP-1 določa, kaj mora obsegati izrek odločbe o prekršku.
Glede na določbo četrtega odstavka 56. člena ZP-1 in glede na ustaljeno sodno prakso na tem področju (v kazenskih in prekrškovnih zadevah) ni nobenega dvoma, da mora izrek odločbe o prekršku poleg abstraktnega dejanskega stanja vsebovati tudi ustrezno konkretizacijo, saj le-ta omogoča pravico do obrambe in tudi pravico do vlaganja pravnih sredstev.
Za takšno dejanje, kot ga je stečajni upravitelj v konkretni situaciji opravil, to je za umik predloga za imenovanje revizorja, ni predpisana obveznost pridobitve soglasja stečajnega sodišča. Zato je lahko pravnoveljavno podal umik predloga zgolj s svojo izjavo.
ZPP člen 286b, 286b/1, 286b/2, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2.
spor majhne vrednosti - narok za glavno obravnavo - zavrnitev dokaznih predlogov - pravočasno grajanje procesnih napak - kršitev določb pravdnega postopka
Ker kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni kršitev na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, bi moral pooblaščenec tožene stranke, ki je bil na glavni obravnavi prisoten, takoj, ko je sodišče zavrnilo predlagane dokaze, uveljavljati navedeno kršitev določb pravdnega postopka, česar pa ni storil.
Ker je tožeča stranka, kot dolžnik, prejela obvestilo o odstopu terjatve šele po sklenitvi sodne poravnave, ni bilo nobene zmote pri tožeči stranki o tem, s kom sklepa sodno poravnavo. Sklepala jo je s svojim takratnim upnikom. Čeprav je terjatev s sklenitvjio cesijske pogodbe prešla iz premoženja starega upnika (cedenta) v premoženje novega upnika (cesionarja), pa je v skladu z drugim odstavkom 419. člena OZ tak učinek bil samo v razmerju med tema strankama cesijske pogodbe, za dokončno izpeljavo cesije terjatve, pa je bilo potrebno še posebno pravno dejanje, katerega stranki cesije dosežeta z obvestilom dolžnika o cesiji.
Sodišče prve stopnje je zmotno ugotavljalo elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj tožnica ni vtoževala odškodnine po 8. členu ZDR-1, pač pa odpravnino in odškodnino za odpovedni rok zaradi podane izredne odpovedi delavca iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ki določa, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem, ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom zakona. Pritožbeno sodišče izrecno opozarja, da je pravna podlaga za odločanje glede odškodnine podana v tretjem odstavku 111. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Navedeno bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v ponovljenem postopku.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj - pobotni ugotor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožnikovih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravil več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravil, je upravičen tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnik opravil v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog invalidnost – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe - vročanje
ZDR-1 v četrtem odstavku 88. člena določa, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi. Šteje se, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma, če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. V tem določilu ni omenjena okoliščina, ko delavec prejem pošiljke odkloni pri poskusu osebne vročitve v prostorih delodajalca. Ker je pismonoša prvič poskušal pošiljko vročiti tožnici 12. 11. 2014, se na podlagi čl. 88/4 ZDR-1 šteje, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 20. 11. 2014.
Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 20. 11. 2014, zato je naslednji dan začel teči 60-dnevni odpovedni rok, ki se je iztekel 19. 1. 2015. Ker pa je bila tožnica takrat v bolniškem staležu, je bilo potrebno upoštevati določilo čl. 116/3 ZDR-1, po katerem delavcu preneha delovno razmerje, ko se vrne oziroma bi se moral vrniti na delo. Tožnici se je bolniški stalež zaključil z 29. 5. 2015 in od 30. 5. 2015 dalje je bila zmožna za delo. Zato ji je toženka s 30. 5. 2015 pravilno zaključila delovno razmerje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Neutemeljena je pritožbena navedba, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan, ker je tožena stranka po ukinitvi dveh poslovalnic odprla 3 nove in ker se je število zaposlenih v letu 2014 povečalo za 6 ljudi v primerjavi z letom 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka reorganizirala svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število vodstvenih delovnih mest v prodaji tako, da je povečala prodajna območja, oziroma da je več poslovalnic pokrivalo manj vodij prodajnega območja. Glede na to za ugotovitev obstoja razloga za odpoved ni pravno pomembno povečano število poslovalnic oziroma večje število zaposlenih na delovnem mestu prodajalke. Tožena stranka je namreč dokazala, da se je povečalo število zaposlenih prodajalk in ne delavcev v vodstvu prodaje, tožnica pa niti ni zatrjevala, da bi tožena stranka namesto nje na njenem delovnem mestu vodje prodajnega območja zaposlila drugega delavca.
obstoj delovnega razmerja – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – študentsko delo – ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je eno izmed svojih poslovalnic za posredovanje študentskega dela ukinila in je posledično tožničino delo promotorke za to območje postalo nepotrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila navidezna, ker v tej poslovalnici tožena stranka namesto tožnice ni zaposlila drugega delavca, pač pa so v njej opravljali delo fotokopiranja in sprejemali podatke v zvezi s posredovanjem študentskih del študentje. Glede na ustaljeno sodno prakso, da delodajalec lahko reorganizira delo drugače, na primer tako, da ga ne opravljajo več delavci v delovnem razmerju, ampak študentje, v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o navideznosti odpovednega razloga.
ZCS-1 člen 14, 15, 59, 59/1. ZFU člen 2, 13, 13/2, 105, 105/6, 106, 106/6.
dodatek za stalnost – javni uslužbenec – pooblaščena uradna oseba – prenos pravic
Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava oziroma na to, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne razlage določb zakonskih predpisov, ki predstavljajo pravno podlago za odločitev o tem, ali je tožnik tudi za obdobje, ko je opravljal delo vodje sektorja, upravičen do dodatka za stalnost. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da iz šestega odstavka 105. člena ZFU ne izhaja, da bi določba prvega odstavka 59. člena ZCS-1 veljala le za delavce nekdanje CURS (ne pa tudi za delavce DURS), saj je pravna podlaga za priznavanje dodatka na stalnost pred združitvijo enotna za vse javne uslužbence FURS, ne glede na to, kje so bili pred združitvijo zaposleni. Določbi prvega in drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU predstavljata vsebinsko povezano celoto, kar pomeni, da enaki pogoji za priznavanje dodatka na stalnost veljajo tudi za delavce nekdanje DURS.