odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - določitev presežnega delavca - uporaba kriterijev - prepoved diskriminacije
Pri ocenjevanju delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ni mogoče za nazaj določati povsem drugačnih meril, ki bistveno odstopajo od kriterijev, ki jih je delodajalec sprejel za nagrajevanje delovne uspešnosti v okviru obračuna plače v obdobju, za katero se ugotavlja delovna uspešnost delavca. Tožena stranka je določila nova merila, ki od veljavnega sistema nagrajevanja, ki ga je sama določila, bistveno odstopajo. Po novih merilih (ponderjih) je ovrednotila doseženi promet primerjalnih delavk za pretekla obdobja, poleg tega pa je le tožnico ocenjevala za štiri leta, ostalih delavk pa ne (za leti 2010 in 2011 je bila opravljena le primerjava med tožnico in eno sodelavko) in tožnico določila za presežno delavko izključno na podlagi merila indeks rasti. S tem je tožnico neenako obravnavala, ker so bila merila postavljena tako, da je bila v boljšem položaju delavka s slabšimi rezultati, tožnica pa kljub boljšim rezultatom (po vseh sklopih, tudi ob upoštevanju ponderiranih rezultatov) v slabšem, kar pomeni, da gre za diskriminatorne kriterije in za kršitev določbe 6. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 37, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je storil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve (ni sproti izpolnjeval potnih nalogov; da se je spornega dne neprimerno vedel in imel neprimeren odnos do tožene stranke,...). S tem je kršil določbo 1. odstavka 33. člena ZDR-1, po katerem mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, oziroma delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in pri tem upoštevati organizacijo dela in poslovanja delodajalca. Kršil je tudi določbo 1. odstavka 34. člena ZDR-1, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca, pa tudi določbo 37. člena istega zakona, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Kršitev iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podana, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec ima obveznost, da o svoji odsotnosti delodajalca (le) obvesti, ne pa, da mora svoj izostanek opravičiti oziroma, delodajalcu predložiti potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela. Nepravočasna nepredložitev potrdila o upravičeni odsotnosti z dela je lahko le kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa nekajdnevna zamuda pri predložitvi tega potrdila ob izostanku konkretnih trditev o vplivu take kršitve na delovni proces ne predstavlja naklepoma ali iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka pravna naslednica obeh bank in, da je bila tožnica 1. 9. 1985 na podlagi dogovora premeščena v banko, ki je bila v času premestitve povezana s tožničinim predhodnim delodajalcem. V konkretnem primeru je bila podana delovnopravna kontinuiteta, zato tožnici pripada odpravnina za 32 let dela pri toženi stranki.
ZDR-1 člen 44, 56, 108, 126. ZDR člen 54. ZPP člen 168, 168/3. ZST-1 člen 15, 15/2.
plačilo razlike plače – obveznost plačila – plačilo za delo – odpravnina - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati svoje trditve o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi s tožnikom z dogovorjeno minimalno plačo. Glede na takšno ugotovitev pa je pravilno presodilo, da je ob dejstvu, da je tožeča stranka nadaljevala z delom pri toženi stranki po izteku pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas do 31. 12. 2008, prišlo do transformacije delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 54. člena ZDR, zaradi česar se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, sklenjena za določen čas do 31. 12. 2008, sklenjena kot pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je pravilna odločitev, da je ta pogodba veljala tudi za čas od 1. 1. 2009 dalje, to je za čas od dneva transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas naprej. Ker ni dokazano, da je bila po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (z nižjo plačo), je v celotnem obdobju zaposlitve tožeče stranke pri toženi stranki veljala pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, z dogovorjeno osnovno plačo po tej pogodbi.
Tožnica v obdobju od decembra 2013 do vključno marca 2014 plače ni prejela 15. dne v mesecu za pretekli mesec, temveč šele v dnevih ob koncu meseca. Plačo za april 2014 je prejela šele 30. 6. 2014. Tožnica je toženo stranko dne 5. 6. 2014 pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo. Tožena stranka je pisni opomin prejela 6. 6. 2014, tožnica pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 18. 6. 2014. Zato je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izpolnjen tudi razlog iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.
Ni utemeljenega in ustavno dopustnega razloga, da bi se delavca, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, glede osnove za določitev višine odpravnine, obravnavalo drugače od delavcev invalidov, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je pri toženi stranki zaradi invalidnosti delala s polovičnim delovnim časom (za kar je prejemala plačo), poleg tega pa ji je bilo priznano tudi nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Zato je treba tudi v konkretni zadevi pri določitvi osnove za izračun odpravnine upoštevati plačo tožnice, preračunano na polni delovni čas.
Tožnik se je poškodoval na delovnem mestu, ko se je iz trgovine A. (kjer je delal kot varnostnik) vračal proti svojemu osebnemu vozilu in mu je 20 metrov od vhoda v trgovino spodrsnilo zaradi od snega poledenele pohodne površine in neprimerne obutve, pri tem pa si je tožnik poškodoval levo roko. Tožnik ni bil poučen o varnem delu, tožena stranka pa tudi ni poskrbela za ukrepe zagotavljanja varnosti pri delu, kar bi morala storiti skupaj s trgovino A., ampak je to iz malomarnosti opustila. Zato je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo.
ZPIZ-1 člen 36, 455. ZPIZ-2 člen 254, 254/1, 254/2. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20.
starostna pokojnina - Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju
Tožnik, ki ima v Republiki Sloveniji dopolnjeno skupno zavarovalno dobo v trajanju 15 let, 7 mesecev in 5 dni in je dopolnil 58 let starosti, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. Na podlagi 20. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju mu je bila s seštevanjem zavarovalnih dob pravilno priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/2, 48, 51, 51/2, 51/2-3.
izvedensko mnenje - nagrada - zahtevno izvedensko mnenje
Sodna izvedenka je proučila dokumentacijo v spisu. Osebni pregled tožnika ni bil opravljen. V Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih pa ni podlage, da bi zgolj zaradi tega, ker so nekateri dokumenti v spisu (medicinska dokumentacija) pisani v srbskem jeziku, omenjeno izkazovalo zahtevnost podanega izvedenskega mnenja. Zahtevnost se presoja po določbi četrtega odstavka 47. člena v zvezi z 51. členom Pravilnika, študij spisa oziroma dokumentacije pa je ovrednoten v 48. členu Pravilnika. Enako na določitev zahtevnosti ne vpliva vprašanje, ali je bila pri podaji mnenja potrebna uporaba strokovne literature v tujem jeziku. Za take primere je v drugem odstavku 47. člena posebej določeno, da se za izdelavo izvidov in mnenj oziroma cenitev, pri katerih je potrebna uporaba strokovne literature v tujem jeziku ali posebno specialistično strokovno znanje, se sme nagrada ustrezno povečati, vendar največ za 100 %. V predmetni zadevi pa iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja zgolj omemba tuje strokovne literature, brez da bi sodna izvedenka natančneje pojasnila, zaradi katerih vprašanj je bilo potrebno uporabiti tujo strokovno literaturo. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je nagrado za pisni izvid in mnenje ustrezno znižalo.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016547
ZDR člen 184. OZ člen 131.
nezgoda pri delu – odškodninska odgovornost delodajalca – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – ekskulpacijski razlogi – soprispevek – menjavanje pnevmatike na motornem vozilu
Menjava pnevmatike na prikolici tovornjaka je nevarna dejavnost. Prikolico je potrebno dvigniti z dvigalko, s čimer se poveča nevarnost za zdrs ali premik prikolice, pri čemer je potrebno upoštevati še, da je bil na prikolici naložen 25 ton težak tovor, dvigalko pa se namesti pod osovino tako, da se izvajalec tega opravila uleže pod tovornjak.
Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo izključno iz razlogov na strani tožnika, in sicer zato, ker ni imel ustreznega orodja za menjavo kolesa, ker je napačno namestil dvigalko pod osovino vozila in se je tega opravila napačno lotil s strani in ker je imel možnost poklicati asistenco, a se je menjave kolesa samovoljno lotil sam. Ekskulpacijske razloge za razbremenitev (objektivne) odgovornosti bi morala navajati tožena stranka in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati samo. Tožena stranka konkretnih razlogov, ki bi jo razbremenili odgovornosti, tekom postopka na prvi stopnji ni navajala.
Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka, ker se je samovoljno lotil menjave pnevmatike, ni utemeljen. Menjava poškodovane pnevmatike na vozilu, ki ga poklicni šofer vozi, je ena izmed nalog tega delovnega mesta. Tudi sicer orodje za zamenjavo poškodovanega kolesa (in rezervno kolo) spada med obvezno opremo tovornih vozil, skladno s Pravilnikom o delih in obvezni opremi vozil. Dejstvo, da tožnik ni poklical asistence, čeprav je za to imel možnost, ni relevantno pri presoji eventuelnega tožnikovega soprispevka k nastanku nezgode.
Pri tožniku je podana skupna 60 % telesna okvara zaradi bolezni. Predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine je bil vložen v času veljavnosti ZPIZ-2, po katerem lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov na podlagi Sporazuma TO pravico do invalidnine ob uporabi določb ZPIZ-1 pridobijo le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Zato mu pravice do invalidnine ni mogoče priznati.
plačilo vodarine - skupen priključek za več stavb - samostojni lastniki posameznih stavb - različne parcele - skupen števec za porabo vode - deljiva obveznost - več dolžnikov - odsotnost dogovora - enaki deli - domneva solidarnosti - gospodarske pogodbe
Obveznost plačila dajatev, ki jih vtožuje tožeča stranka, je deljiva obveznost. Glede na ugotovitev, da je na vodomer vezanih več objektov z različnimi lastniki, gre za situacijo, ko ima deljiva obveznost več dolžnikov, ki je urejena v drugem odstavku 393. člena OZ. Ta določa, da se, ob odsotnosti drugačnega dogovora, v takšnih primerih obveznost deli na enake dele in je vsak od dolžnikov odgovoren za svoj del obveznosti. Domneva solidarnosti dolžnikov je podana le v primeru gospodarskih pogodb.
Pri tožniku gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo zaradi bolečnosti sklepov celotnega lokomotornega aparata ter oteklosti, bolečnosti in zakrčenosti prstov rok, ob katerih si po oceni sodnega izvedenca ni mogoče predstavljati, da bi lahko opravljal kakršnokoli delo. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 118.. ZGD-1 člen 268, 268/2, 268/2, 268/2-4. ZDR člen 7, 7/2, 72, 88, 88/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – poslovodna oseba – sodna razveza - reintegracija
Za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je treba izhajati iz izhodišča, da je bil v točki 7.3 pogodbe o zaposlitvi določen drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi v smislu 72. člena ZDR, ki je predvideval, da mora tožena stranka pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je tožnik razrešen s funkcije, le-temu ponuditi drugo ustrezno delo. Tožena stranka pogodbene obveznosti pred podajo odpovedi ni izpolnila, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve, da pogodbe o zaposlitvi ne razveže, temveč da tožnika kot člana uprave in poslovodno osebo reintegrira na delovno mesto. Glede tega je potrebno izhajati iz dejstva, da je bil tožnik razrešen, prvič iz krivdnega razloga, drugič pa v dogovoru s toženo stranko iz nekrivdnega razloga. Ne glede na razlog odpoklica pa je bistveno, da je bil tožnik odpoklican oziroma razrešen s funkcije in da zato reintegracija ni dopustna. Zato bi že iz tega razloga moralo sodišče prve stopnje zahtevek za reintegracijo zavrniti.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 22. ZDR-1 člen 31, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kraj opravljanja dela
Četudi je bil tožničin kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi opredeljen širše, tako da so bile poleg poslovne enote D. predvidene tudi druge poslovne enote tožene stranke, takšno pogodbeno določilo ni odločilno za presojo možnosti nadaljevanja tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki. Pomembnejša je okoliščina tožničinega dejanskega opravljanja dela, to pa je bilo v poslovni enoti D., kar je ne nazadnje skladno s pogodbenim določilom, v katerem je bil kot glavni kraj opravljanja dela predviden ravno D.. ZDR-1 v 31. členu kot sestavino pogodbe o zaposlitvi resda predpisuje kraj opravljanja dela (pri čemer predpisuje še, da v primeru, če točni kraj v pogodbi o zaposlitvi ni naveden, velja, da gre za sedež delodajalca). To je namenjeno predvsem temu, da je delavcu pred vstopom v delovno razmerje znano, kje bo delo opravljal. Ne more pa biti pogodbeno določilo o kraju opravljanja dela, ki se sklicuje na vse poslovne enote delodajalca, odločilno pri presoji prenehanja potrebe po delu oziroma možnega nadaljevanja delovnega razmerja, sploh če je obenem (formalno in dejansko) znan glavni kraj opravljanja dela. Zato so za presojo zakonitosti odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga, ki se nanaša na zaprtje poslovne enote D., nerelevantne pritožbene navedbe o tem, na kakšen način, in kdaj je tožena stranka zaposlovala delavke v poslovni enoti v B.
odločitev o pravdnih stroških – brezplačna pravna pomoč
Kadar je stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, je sodišče ob izdaji sodbe pri odločanju o stroških to dolžno upoštevati. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZBPP so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona stroški sodnega postopka. Po določbi tretjega odstavka istega člena pa o višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačen pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Pri tem ni bistveno, ali so bili dodeljenemu pooblaščencu stranke že izplačani stroški in nagrada v skladu z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ali ne. V nobenem primeru namreč sodišče ne sme naložiti toženi stranki, da stroške postopka povrne neposredno tožeči stranki, če ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB – KORPORACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006934
ZFPPIPP člen 42, 42/2, 57. ZGD-1 člen 263, 263/4, 263/5-2. ZPP člen 214, 214/2.
gospodarska družba - odškodninska odgovornost - odgovornost članov nadzornega sveta - odgovornost članov organov upravljanja
Odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja ali nadzora, lahko uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more plačati (četrti odstavek 263. člena ZGD-1). Če je nad družbo začet stečajni postopek, se ta odškodninski zahtevek uveljavlja za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku, in sicer tako, da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku (peti odstavek 263. člena ZGD-1).
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017074
OZ člen 131, 131/1, 149, 150. ZDR člen 43, 184, 184/1. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nepremoženjska škoda
Tožnica je po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dopolnila svoje navedbe, tožena stranka pa je odgovorila na to vlogo tožnice v svoji pripravljalni vlogi, pri čemer je nasprotovala takšnim navedbam tožnice ter navajala, da ni znano, pri katerih dejavnostih je okvaro utrpela, vojaškega urjenja pa na splošno ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Vendar pa sodišče prve stopnje, ne glede na pravočasno navajanje novih dejstev, tega dela tožbenega zahtevka ni ustrezno obravnavalo, saj je štelo, da je tožnica upravičena do odškodnine le zaradi zdrsa z vrvi in posledičnega padca, ter ji je le iz tega naslova dosodilo odškodnino, ne da bi ugotavljalo dejansko stanje v smeri, ali je poškodba tožnice posledica vojaškega urjenja in ne (zgolj) padca z vrvi spornega dne. Zato v tem delu pritožba utemeljeno očita sodbi zmotno uporabo materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.
Nepravilno oziroma vsaj preuranjena je dokazna ocena, da je tožnica odgovorna za nastanek poškodbe v višini do 50 %. Potrebno je izhajati iz ugotovitve izvedenca, da je tožnico pri plezanju lahko ovirala poškodba, zaradi česar ni mogla na enak način kot zdrava oseba loviti vrvi z nogami. Ker ni ugotovljeno oziroma razčiščeno, ali je bila tožnica ustrezno opozorjena, da lahko kadarkoli preneha s plezanjem, niti ji ni mogoče očitati krivde za to, da nadrejenega ni opozorila, da ne zmore več plezati, je takšen soprispevek, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kvečjemu bistveno prevelik, ne glede na to, kaj bi ugotovilo sodišče prve stopnje v novem sojenju. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo upoštevati, da z ustreznim varovanjem sploh ne bi prišlo do padca, saj je izvedenec pojasnil, da se plezalca lahko varuje z dodatno varovalno vrvjo ali uporabo plezalnega pasu in samolovilne naprave.
zamudna sodba – predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti – nadomestna vročitev zamudne sodbe – nepristnost podpisa na vročilnici
Zamudna sodba je bila vročena takratnemu možu druge toženke. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pritožnica ne zatrjuje, da takratni mož druge toženke v času vročitve ni bil član skupnega gospodinjstva ali pa, da na naslovu, na katerem ji je bilo pisanje vročeno, dejansko ni prebivala. Pritožnica torej zgolj s trditvijo, da podpis na vročilnici ni njen, ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage, s katero bi lahko izpodbila pravilnost vročitve.
Vročanje v tujino poleg ZPP ureja kot lex specialis Haaška konvencija o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, z dne 15. 11. 1965. V državah članicah EU pa ureja vročanje Uredba sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. 5. 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (Uredba sveta ES).