redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Glede na naravo kršitev, predvsem neizdajanje vozovnic in nepobiranje voznine, kar neposredno vpliva na dohodek tožene stranke in istočasno ogroža varnost potnikov, je utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ker je bil tožnik na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi predhodno pisno opozorjen, a je s svojimi kršitvami delovnih obveznosti nadaljeval, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Glede izdaje zamudne sodbe je sodišče vezano na roke, ko so bili pozivi na odgovor na tožbo poslani toženi stranki.
Čeprav je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je potem, ko je tožnik popravil nepopolno tožbo tako, da je bila le-ta sklepčna, njegovo popravljeno vlogo štelo za novo tožbo, ki jo je vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, kasneje pa obe tožbi združilo v eno zadevo ter tako združeno tožbo ponovno vročila toženi stranki, ki pa na tožbo je odgovorila, so bili izdani pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, saj je odločilno, kdaj je bila prva tožba, pred združitvijo obeh spisov, vročena toženi stranki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0023370
KZ-1 člen 61. ZKP člen 506, 506/4. ZFPPIPP člen 408, 408/2, 408/2-2.
preklic pogojne obsodbe – neizpolnitev posebnega pogoja – prijavljen kot iskalec zaposlitve – osebni stečaj – terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti
Postopek osebnega stečaja obsojenca ne razbremenjuje plačila premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu, določenega kot posebni pogoj v pogojni obsodbi. Prav tako ga ne razbremenjuje že samo dejstvo, da je bil ves čas teka roka za izpolnitev posebnega pogoja prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve. Od obsojenca, kateremu je v pogojni obsodbi kot poseben pogoj določeno plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu, se pričakuje, da poskuša sredstva pridobiti tudi s priložnostnimi deli.
odstop od pogodbe – pravočasnost pisnega obvestila o odstopu – trditveno in dokazno breme
Toženi stranki ni uspelo dokazati, da je hkrati z elektronskim sporočilom z dne 13. 4. 2012 tožeča stranka prejela tudi dopis „Odklop plinomera“. Glede na tožničino vztrajanje, da tega dopisa ni prejela, se je namreč dokazno breme prevesilo na toženo stranko. Navedbe tožene stranke v tej smeri pa so nelogične in neživljenjske. Nelogično je namreč, da bi tožena stranka elektronskemu sporočilu, v katerem tožečo stranko šele prosi za navodila glede pravilnega odstopa od pogodbe, priložila tudi že priponko s prav takšnim odstopom od pogodbe, v katerem so tudi že upoštevana vsa naknadno prejeta navodila tožeče stranke.
solastnina – solastniški delež – uporaba stvari sorazmerno solastniškemu deležu – preprečevanje uporabe – uporabnina – upravičenja solastnika – pravica zahtevati delitev
Solastnik ima pravico do uporabe solastne stvari, pravico do plačila uporabnine pa le tedaj, če drugi solastnik uporablja solastno nepremičnino v večjem obsegu, kot znaša njegov idealni delež in solastniku neupravičeno preprečuje souporabo njegovega solastnega deleža.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 86, 191, 346, 347. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 13. plačni razred namesto v 12. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbenega zahtevka od avgusta 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 28. 5. 2014. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije z dne 16. 7. 2009. Zastaranje namreč začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec). Za terjatve iz delovnega razmerja pa 202. člen ZDR-1 določa, da zastarajo v roku 5 let. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice so ob vložitvi tožbe dne 28. 5. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do julija 2009, zato je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v tem delu utemeljen.
Vsa dejanja, opravljena v izvršilnem postopku, so se upoštevala v pravdnem postopku in dokazna listina, na podlagi katere je začet izvršilni postopek, je s tem dobila značaj dokazne listine v pravdnem postopku, enako tudi dokazne listine, ki jih je tožena stranka priložila k ugovoru zoper sklep o izvršbi, stroški, nastali v izvršilnem postopku, pa so postali del stroškov pravdnega postopka pritožba nima prav, da bi se izvršilni stroški morali obravnavati kot posebni stroški in še manj ima prav, da bi jih moralo sodišče prve stopnje obravnavati po načelu krivdno povzročenih stroškov po 156. členu ZPP, saj je odločitev glede stroškov pravdnega postopka postala odvisna od končnega uspeha v pravdi, ne glede na morebiten vmesni uspeh strank s pravnimi sredstvi. Stroški, ki so nastali v izvršilnem postopku, se v primeru nadaljevanja postopka v pravdnem postopku zaradi razveljavitve sklepa o izvršbi iz razloga, ker je ta izdan na podlagi neverodostojne listine, obravnavajo kot stroški pravdnega postopka in uspešen ugovor zoper sklep o izvršbi iz tega razloga, še ne pomeni končnega uspeha v pravdi in ne pomeni, da je izvršilne stroške mogoče presojati po krivdnem načelu in ne po načelu uspeha v pravdi.
Ker se izjava o odpovedi dediščini šteje, da tisti, ki je takšno izjavo podal, ni postal dedič, izjava o odpovedi dediščine zato učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja.
Podizvajalec bi bil benificiar iz bančne garancije v primeru, če bi se banka nasproti njemu obvezala, da bo v primeru neizpolnitve glavnega izvajalca, plačala njemu, torej v primeru, če bi mu glavni izvajalec izročil garancijo, s katero bi podizvajalec poleg njega kot dolžnika dobil še banko. Vendar takšna pogodba ni bila sklenjena.
Za pogodbo v korist tretjega bi šlo, če bi naročnik in izvajalec s pogodbenim dogovorom ustanovila poplačilno pravico iz garancije v korist podizvajalca tako, da bi ta pridobil neposredno pravico nasproti banki od nje terjati poplačilo oziroma unovčitev bančne garancije v primeru neizpolnitve glavnega dolžnika – izvajalca. Bistveno upravičenje tretjega, v korist katerega je bila sklenjena pogodba, je v njegovem pravovarstvenem zahtevku oziroma v pravici zahtevati izpolnitev. Vendar pa tožeča stranka te pravice nima, saj ni nikjer navedena kot koristnik garancije.
Iz določil o garanciji izvajalca tudi ne izhaja, da bi tožena stranka prevzela kakršnekoli obveznosti do podizvajalcev glavnega izvajalca glede zavarovanja plačil, ki jih glavni izvajalec dolguje podizvajalcem. To bi bilo v primeru, če bi tožena stranka kot naročnik prevzela obveznost plačila podizvajalcem namesto glavnega izvajalca, če jim ta ne bi izpolnil svoje obveznosti, če bi se torej tožena stranka kot „dodaten dolžnik“ jamčevalno zavezala za izpolnitev tuje obveznosti, torej za tuj dolg – to je dolg glavnega izvajalca (npr. s poroštvom) in bi prevzem takšne tuje obveznosti zavarovala z bančno garancijo v njeno korist.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0083824
ZPP člen 156, 156/1, 286. ZFPPIPP člen 261, 261/4, 261/5. OZ člen 287, 312, 417, 419, 419/2.
povrnitev pravdnih stroškov – uspeh stranke – separatni stroški – krivdno ravnanje stranke – pobot – factoring – kompenzacija – prenehanje terjatve – navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov na poznejših narokih za glavno obravnavo – pogoj nekrivde – prekluzija
Tožeča stranka si je že pred vložitvijo tožbe prizadevala razčistiti dejansko stanje glede medsebojnih obveznosti pravdnih strank na podlagi pogodbe o faktoringu, nanašajoče se na odkup in odstop terjatev do njenega kupca X. Tako se izkaže, da je bila vložitev tožbe zaradi neustrezne odzivnosti tožene stranke pred pravdnim postopkom potrebna, saj je šele v tem postopku tožena stranka ponudila ustrezne trditve in dokaze v utemeljitev zavrnitve tožbenega zahtevka. Tožena stranka tudi ob sklicevanju na pobot medsebojnih terjatev ni predložila pobotne izjave kot pogoja nastanka pobota, na zakonski pobot po ZFPPIPP kot materialnopravno posledico začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko pa se je sklicevala v drugi pripravljalni vlogi. Tožena stranka ni trdila, da je o pobotu obvestila upravitelja v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka.
Zgoraj opisane okoliščine na strani tožene stranke pritožbeno sodišče ocenjuje kot njeno krivdno ravnanje, da je do vložitve tožbe sploh prišlo. Zato je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru primerna uporaba prvega odstavka 156. člena ZPP, po katerem mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi. Neposredno podlago vsaj v delu, ki se nanaša na pobot, pa za odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov daje peti odstavek 261. člena ZFPPIPP.
predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - rok za plačilo sodne takse - domneva umika pritožbe
Rok za plačilo sodne takse je prekluziven in kasnejše plačilo sodne takse posledic domneve umika ne more več odpraviti. Zato bi bilo treba v takem primeru, ko stranka prosi za oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse ter je njen predlog zavrnjen ali zavržen, po pravnomočnosti odločitve o tem predlogu, stranko seznaniti z novim tekom roka za plačilo sodne takse. Glede na to, da je bil tožeči stranki plačilni nalog že vročen, ji torej ni treba ponovno poslati plačilnega naloga, temveč zgolj dopis, v katerem je opozorjena na nov pričetek teka roka za plačilo sodne takse.
URS člen 2, 22, 25. ZFPPIPP člen 122, 122/1, 122/4, 127, 127/1, 127/2, 127/2-2.
stečajni postopek – spletne strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti – rok za pritožbo – tek pritožbenega roka – neizpodbojna domneva – enako varstvo pravic – načelo pravne varnosti
Določbi četrtega odstavka 122. člena ZFPPIPP in 2. točke drugega odstavka 127. člena ZFPPIPP sta sicer res nekonsistentni in strankam postopka, ki se jim sklep ne vroča, 15-dnevni pritožbeni rok skrajšujeta. Kljub temu pa je določba 2. točke drugega odstavka 127. člena ZFPPIPP jasna in nedvoumna: rok za pritožbo je 15 dni od objave sklepa.
SZ člen 113, 113/2, 117, 117/5, 123, 123/2. ZPP člen 315, 315/1.
sklenitev kupoprodajne pogodbe – oblikovalni tožbeni zahtevek – privatizacija stanovanj – lastninjenje – odkup stanovanja po SZ – imetnik stanovanjske pravice – rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo – kontrahirna dolžnost lastnika – stanovanje, ki je postalo ljudsko premoženje na podlagi predpisov o podržavljenju – sestavine kupoprodajne pogodbe – vmesna sodba – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Prvotno določeni rok dveh let se na imetnike stanovanjske pravice na stanovanjih iz drugega odstavka 113. člena SZ, ob dejstvu, da lastniki teh stanovanj vse do leta 1994 niso bili dolžni prodati, ni mogel nanašati, zamuda tega roka pa za bivše imetnike stanovanjske pravice ne more imeti za posledico izgubo pravice do odkupa.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - preizkusno obdobje - izpolnjevanje obveznosti - določena ravnanja, potrebna za izpolnitev obveznosti - nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - kršitev obveznosti - nepredložitev obvestila CSD o uskladitvi preživnine - denarna pomoč staršev za prehrano - drugi občasni prejemki - iskanje zaposlitve - poročanje o dejanjih iskanja - skrb za otroka s posebnimi potrebami - oteževanje zaposlitve
Očitek, ki se nanaša na nesporočanje podatkov iz odločbe CSD o letni uskladitvi preživnine za otroka in podatkov o uskladitvi višine otroškega dodatka, ne predstavlja kršitve obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP. Nesporočanje o denarni pomoči staršev za prehrano in o drugih občasnih prejemkih (za likanje) pa bi bilo mogoče upoštevati kot kršitev obveznosti sporočanja o stanju premoženja le v primeru, če bi sodišče na podlagi trditev upraviteljice (ali upnikov) lahko ovrglo dolžničino obrambo, da ji občasni prejemki zgolj omogočajo eksistenčni minimum za preživetje.
Sodišče prve stopnje je že v razlogih sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti ugotovilo in pri določitvi preizkusne dobe upoštevalo, da dolžnici skrb za otroka s posebnimi potrebami otežuje zaposlitev. V takem primeru bi bilo po oceni pritožbenega sodišča primerno, da sodišče prve stopnje uporabi možnost v skladu z določbo drugega odstavka 401. člena ZFPPIPP in dolžnici, ki ni zaposlena, naloži določena ravnanja, ki so po oceni sodišča potrebna za izpolnitev njenih obveznosti v zvezi z iskanjem zaposlitve.
dolžnost upravitelja, da se izreče o vsaki pravočasno prijavljeni terjatvi - osnovni seznam preizkušenih terjatev - ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev - popravek osnovnega seznama - dopolnjen seznam preizkušenih terjatev - sklep o preizkusu terjatev - pravilnost podatkov o njegovi terjatvi v končnem seznamu preizkušenih terjatev - nedovoljenost pritožbe - fikcija prijave
Upnik, ki ni pravočasno vložil ugovora zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev, ne more več s pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev izpodbijati pravilnosti podatkov o njegovi terjatvi v končnem seznamu preizkušenih terjatev, ki bi jih moral izpodbijati z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev.
Določba prvega odstavka 289. člena ZFPPIPP ne izključuje uporabe določbe prvega odstavka 62. člena ZFPPIPP, ki ureja situacijo, ko upravitelj v osnovni seznam ne vnese upnikove terjatve, ki se sicer v skladu z določbo prvega odstavka 289. člena ZFPPIPP šteje za prijavljeno. Takšno pomanjkljivost mora upnik pravočasno grajati z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev.
Sodišče prve stopnje je tožnika pozvalo, naj poda morebitne pripombe na priloženo izvedensko mnenje ter sporoči, ali je potrebno dodatno zaslišanje izvedenca, vendar pa ga ni opozorilo, da kasnejših navedb ne bo upoštevalo. Tako tožnik v nasprotju s šestim odstavkom 286.a člena ZPP ni bil opozorjen na posledice zamude 8 dnevnega roka, v katerem lahko poda morebitne pripombe na izvedensko mnenje oziroma navede, ali je potrebno dodatno zaslišanje izvedenca. Zato njegove navedbe na naroku za glavno obravnavo, ki se nanašajo na izvedensko mnenje, niso prepozne in bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sklep sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo na tem naroku za glavno obravnavo, da je tožnik glede teh navedb prekludiran, posledično pomeni kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015020
ZDR člen 184. OZ člen 131, 153, 153/2. ZPP člen 214, 214/3, 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nejasnost razlogov
Pritožba upravičeno uveljavlja, da dejansko stanje v tem individualnem delovnem sporu ni popolno ugotovljeno ter da so razlogi v izpodbijani sodbi nejasni. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ni mogoče nedvoumno ugotoviti, kakšno delo v zvezi z nalaganjem kovinske bale na vilice viličarja je tožnik pred škodnim dogodkom opravljal (oziroma mu je bilo odrejeno), zakaj je bila pri nakladanju bale na vilice viličarja potrebna pomoč, kakšnih dimenzij je bila bala, pri nalaganju katere je prišlo do tožnikovega padca, kakšen bi bil varen in s tem pravilen način pomoči pri nakladanju bale na vilice viličarja oziroma, ali je bil način, ki ga tožena stranka opisuje kot ustaljenega, skladen s predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Zato je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, obenem pa je zaradi napačnega materialnopravnega zaključka o tem, katera so odločilna dejstva v zadevi, sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o izobraževanju pri delu, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo podiplomski magistrski študij politologije zaključila v treh letih, tožeča stranka pa se je zavezala, da ji bo plačala šolnino za prvi in drugi letnik, zagotavljala 5 delovnih dni za vsak izpit ter 15 delovnih dni za prijavo in izdelavo magistrskega študija ter 100 % nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. Tožena stranka izobraževanja ni zaključila do dogovorjenega roka, pri čemer nedokončanje študija ni bilo posledica njenih zdravstvenih težav, zato ni bil podan razlog, da tožena stranka ni uspela zaključiti izobraževanje brez lastne volje ali krivde. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od tožene stranke uveljavlja vračilo stroškov izobraževanja, utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.