ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 86, 191, 346, 347. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 13. plačni razred namesto v 12. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbenega zahtevka od avgusta 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 28. 5. 2014. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije z dne 16. 7. 2009. Zastaranje namreč začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec). Za terjatve iz delovnega razmerja pa 202. člen ZDR-1 določa, da zastarajo v roku 5 let. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice so ob vložitvi tožbe dne 28. 5. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do julija 2009, zato je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v tem delu utemeljen.
Res je bil predlog za odlog izvršbe dan v upravnem sporu, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo kot predlog za izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, vendar pa tožeča stranka ne konkretizira, kaj bi po pozivu sodišča na dopolnitev oz. prilagoditev predloga za začasno odredbo še dodatno navajala, da bi zadostila pravilom pravdnega postopka oziroma postopka zavarovanja terjatev. Ne pojasni torej, kakšen vpliv je imela kršitev na ta postopek.
predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - rok za plačilo sodne takse - domneva umika pritožbe
Rok za plačilo sodne takse je prekluziven in kasnejše plačilo sodne takse posledic domneve umika ne more več odpraviti. Zato bi bilo treba v takem primeru, ko stranka prosi za oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse ter je njen predlog zavrnjen ali zavržen, po pravnomočnosti odločitve o tem predlogu, stranko seznaniti z novim tekom roka za plačilo sodne takse. Glede na to, da je bil tožeči stranki plačilni nalog že vročen, ji torej ni treba ponovno poslati plačilnega naloga, temveč zgolj dopis, v katerem je opozorjena na nov pričetek teka roka za plačilo sodne takse.
Združene pravde obdržijo samostojnost in ne pride do združitve zahtevkov. V primeru združitve več postopkov sodišče zato ne odmeri enotne sodne takse, temveč je vsak tožnik posebej dolžan plačati takso v višini, kot če postopki ne bi bili združeni.
Ker se izjava o odpovedi dediščini šteje, da tisti, ki je takšno izjavo podal, ni postal dedič, izjava o odpovedi dediščine zato učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja.
ZNP člen 35, 168. OZ člen 307, 309. EZ-1 člen 473, 473/5, 473/7.
sodni depozit – pogoji za prevzem položenega – izročitev stvari upniku – stroški postopka – stroški položitve
Določba 307. člena OZ o stroških položitve, po kateri stroške veljavne in nepreklicne položitve (tj. normalne stroške) plača upnik, le povečane stroške pa dolžnik, pride v poštev le v civilnopravnih razmerjih, kjer se šteje, da je treba položitev opraviti iz razlogov, ki bremenijo upnika.
motenje posesti – zadnja mirna posest – posest na javnem dobrem – posest drogov javne razsvetljave – reklamne obešanke – posest nad reklamnimi obešankami – sestavina – samovolja – določenost zahtevka – sklicevanje na priložen seznam plakatov
[N]
e oziraje se na to, da morebiti tožnica pravice (do obešanja reklamnih plakatov) nima (več), [gre] za nedopustno samovoljo toženke, ki je zadnje mirno posestno stanje spremenila sama.
Reklamne obešanke niso sestavni del drogov javne razsvetljave.
Zahtevek je bil dovolj določen in ni nedopustno, da se je tožnica pri tem, kateri plakati naj se namestijo nazaj na svoje mesto, sklicevala na seznam, ki ga je priložila. Res je, da so v prilogah praviloma listinski dokazi, a gre tu za utemeljeno izjemo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0063241
OZ člen 131, 131/1, 171. ZJC člen 5, 5/1, 14, 14-23. ZVCP-1 člen 25, 25/3.
povzročitev škode - odgovornost - krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom - domneva krivde - vzdrževanje javnih cest - varna uporaba - rob cestišča - utrjena bankina - ustrezna prometna signalizacija - upravljalec ceste - dolžnosti v zvezi z vzdrževanjem - oprostitev odgovornosti - ekskulpacijski razlogi - udor cestišča - deljena odgovornost voznika - škoda
V našem pravnem redu je uveljavljeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, zato se obstoj oškodovalčeve krivde domneva. Oškodovalec se lahko ekskulpira le, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožena stranka bi se svoje odgovornosti lahko razbremenila le v primeru, če bi dokazala, da je storila vse, kar terja stroka, da do škode ne bi prišlo, oz. da škode tudi ob najbolj skrbnem ravnanju ne bi bilo mogoče preprečiti.
Na neobstoj toženkine odgovornosti kot upravljalca ceste ne vpliva okoliščina, da je bil tožbeni zahtevek zoper vzdrževalca ceste pravnomočno zavrnjen. Tožeča stranka namreč v postopku zoper vzdrževalca ceste ni zatrjevala, da bi bila pomanjkljivost cestišča opazna pri izvajanju pregleda, pa tudi sicer je vzdrževalec ceste zadolžen le za vzdrževanje ceste, ne pa tudi za samo izgradnjo bankine oziroma za postavitev prometne signalizacije, ki bi voznike opozarjala na neutrjeno bankino oziroma na ustrezno težo vozil.
Udor cestišča ne more biti nepričakovan, nepredvidljiv in neprepričljiv dogodek, da bi ga bilo mogoče pripisati višji sili.
ODŠKODNINSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084000
OZ člen 179. SPZ člen 43, 43/2, 43/3, 99, 99/1, 219, 219/1. ZTLR člen 28, 28/4, 50, 50/1. ODZ paragraf 1470. ZPP člen 360, 360/1.
odškodninska odgovornost za nepremoženjsko škodo – duševne bolečine – razžalitev dobrega imena in časti – neresnične trditve – ugled posameznika – lastninska pravica na nepremičnini – priposestvovanje – dobra vera – posest – dobroverni posestnik – negatorna tožba – služnost – širitev služnosti – vrnitev v prejšnje stanje – gradnja na tujem svetu
Prikazovanje neresničnih trditev kot resničnih bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost za nepremoženjsko škodo le ob pogoju, da so neresnične trditve po objektivnih merilih žaljivosti prizadele dobro ime oziroma ugled posameznika.
Glede spornega pasu zemljišča sta toženca trdila, da sta ves čas menila, da gre za zemljišče last sosedov (in ne tožnika). Zavedala sta se torej, da ne gre za njuno zemljišče, zato kljub uživanju tega dela zemljišča, na njem s priposestvovanjem nista mogla pridobiti lastninske pravice, saj nista bila poštena oziroma dobroverna posestnika. Dobroverni posestnik je tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti kot svojo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014940
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/2, 149, 150, 153. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 23. Zakon o varnosti in zdravju pri delu člen 5, 6.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost delodajalca - krivdna odgovornost delodajalca - soprispevek oškodovanca
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „delavec v proizvodnji na vzmetnem oddelku“, se je poškodoval na delu, ko ga je električar, ki je odpravljal napako na postroju, pozval, naj z zagonom postroja preveri, ali je napaka odpravljena. Pri tem pa je robotska roka, ki je po zagonu postroja naredila dve delovni operaciji in obmirovala, ob vstopu tožnika v območje gibanja zaznala tožnikovo gibanje, naredila gib in tožnika udarila v predel glave.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da postroj ne predstavlja nevarne stvari, oziroma da delo na njem ne predstavlja nevarne dejavnosti, ker je bil postroj zaščiten s kovinsko ograjo in varovan z dvema varnostnima mehanizmoma, ki sta ob upoštevanju splošnih pravil za varno delo delavcem preprečevala neposreden dostop v območje delovanja postroja ter stik z robotsko roko kot nevarnim delom stroja. Ravno dejstvo, da je proizvajalec predvidel varnostni ukrep ločevanja nevarnega delovnega območja postroja z ograjeno celico, ki preprečuje vstop nepooblaščenim osebam med njegovim obratovanjem, potrjuje stališče, da je postroj nevarna stvar, delo na njem pa dejavnost s povečano škodno nevarnostjo za okolico. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Poleg tega je bila tožena stranka seznanjena s tem, da njeni delavci v varovano območje postroja vstopajo tudi v času njegovega delovanja, pa je takšno (nepravilno) ravnanje kljub temu dopuščala. Zato je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke na nastalo nezgodo. Tožnik je sicer res ravnal krivdno, ko je v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca vstopil v območje delujočega postroja, vendar pa tej kršitvi znatno težo odvzameta okoliščini, da je bilo varnostni mehanizem postroja mogoče kadarkoli obiti ter da je tožena stranka takšno nepravilno ravnanje svojih delavcev dopuščala. Poleg tega ni nepomembno, da je v obravnavani zadevi podana tudi objektivna, ne le krivdna odgovornost tožene stranke. Če je ugotovljeno, da je povzročitelj škode, ki za škodo odgovarja že objektivno, ravnal tudi krivdno, je treba delež oškodovančevega soprispevka ustrezno zmanjšati glede na stopnjo krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode.
Ob upoštevanju navedenega je tožnik k nastali škodi soprispeval do višine 25 % in ne 50%, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0023370
KZ-1 člen 61. ZKP člen 506, 506/4. ZFPPIPP člen 408, 408/2, 408/2-2.
preklic pogojne obsodbe – neizpolnitev posebnega pogoja – prijavljen kot iskalec zaposlitve – osebni stečaj – terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti
Postopek osebnega stečaja obsojenca ne razbremenjuje plačila premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu, določenega kot posebni pogoj v pogojni obsodbi. Prav tako ga ne razbremenjuje že samo dejstvo, da je bil ves čas teka roka za izpolnitev posebnega pogoja prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve. Od obsojenca, kateremu je v pogojni obsodbi kot poseben pogoj določeno plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu, se pričakuje, da poskuša sredstva pridobiti tudi s priložnostnimi deli.
prekinitev pravdnega postopka - izguba pravdne sposobnosti - uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti - učinek sklepa o odvzemu poslovne sposobnosti - učinek ex nunc - pravnomočen odvzem poslovne sposobnosti
Uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti še ne pomeni izgube pravdne sposobnosti. Sklep o odvzemu poslovne sposobnosti je konstitutivne narave in učinkuje le za naprej (ex nunc), tako da zgolj zaradi uvedbe postopka odvzema poslovne sposobnosti dejanski stan za prekinitev pravdnega postopka ni podan.
Vsa dejanja, opravljena v izvršilnem postopku, so se upoštevala v pravdnem postopku in dokazna listina, na podlagi katere je začet izvršilni postopek, je s tem dobila značaj dokazne listine v pravdnem postopku, enako tudi dokazne listine, ki jih je tožena stranka priložila k ugovoru zoper sklep o izvršbi, stroški, nastali v izvršilnem postopku, pa so postali del stroškov pravdnega postopka pritožba nima prav, da bi se izvršilni stroški morali obravnavati kot posebni stroški in še manj ima prav, da bi jih moralo sodišče prve stopnje obravnavati po načelu krivdno povzročenih stroškov po 156. členu ZPP, saj je odločitev glede stroškov pravdnega postopka postala odvisna od končnega uspeha v pravdi, ne glede na morebiten vmesni uspeh strank s pravnimi sredstvi. Stroški, ki so nastali v izvršilnem postopku, se v primeru nadaljevanja postopka v pravdnem postopku zaradi razveljavitve sklepa o izvršbi iz razloga, ker je ta izdan na podlagi neverodostojne listine, obravnavajo kot stroški pravdnega postopka in uspešen ugovor zoper sklep o izvršbi iz tega razloga, še ne pomeni končnega uspeha v pravdi in ne pomeni, da je izvršilne stroške mogoče presojati po krivdnem načelu in ne po načelu uspeha v pravdi.
soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe – pritožba zoper sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe – pridobitev procesne legitimacije upnika – pravni interes za pritožbo – predkupna pravica
Pritožnica v pritožbi svoj pravni interes za pritožbo utemeljuje kot predkupna upravičenka in kot etažna lastnica sosednjega posameznega dela stavbe v etažni lastnini. Pritožnica ne zatrjuje, da ima v predmetnem postopku položaj upnice, niti to ni razvidno iz spisa.
Pritožnica nima položaja upnice v tem stečajnem postopku, zato nima pravice do pritožbe zoper sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe po 341. členu ZFPPIPP.
URS člen 2, 22, 25. ZFPPIPP člen 122, 122/1, 122/4, 127, 127/1, 127/2, 127/2-2.
stečajni postopek – spletne strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti – rok za pritožbo – tek pritožbenega roka – neizpodbojna domneva – enako varstvo pravic – načelo pravne varnosti
Določbi četrtega odstavka 122. člena ZFPPIPP in 2. točke drugega odstavka 127. člena ZFPPIPP sta sicer res nekonsistentni in strankam postopka, ki se jim sklep ne vroča, 15-dnevni pritožbeni rok skrajšujeta. Kljub temu pa je določba 2. točke drugega odstavka 127. člena ZFPPIPP jasna in nedvoumna: rok za pritožbo je 15 dni od objave sklepa.
ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - KONCESIJE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0076777
ZZVZZ člen 63, 63/2. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2011. OZ člen 82.
pogodba o izvajanju koncesijskih zdravstvenih storitev - sklep arbitraže pri Ministrstvu za zdravje - obračun glavarine - retroaktivna veljavnost pogodbe - razlaga pogodbe
Tožeča stranka za izvajanje dejavnosti, ki bi jo lahko zaračunavala toženi stranki, do podpisa Aneksa št. 1 še ni imela pravne podlage. Iz zapisnika arbitraže je razvidno, da je tožeča stranka izpolnjevala vse pogoje za pričetek opravljanja dejavnosti še pred spornim datumom 1. 8. 2011. Interpretacija, ki jo ponuja tožena stranka, da naj tožeča stranka ne bi bila upravičena do nobenega plačila do podpisa aneksa, bi razvrednotila pogodbeno določilo, da se pogodba uporablja od 1. 8. 2011. Zato takšni razlagi ni mogoče nuditi pravnega varstva. To pogodbeno določilo je zato mogoče razlagati samo v smeri, kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, to je, da je tožeča stranka upravičena do dneva podpisa Aneksa št. 1, ko je pridobila formalne pogoje za izvajanje dejavnosti, v breme tožene stranke zaračunavati tožeči stranki tiste obveznosti, ki niso vezane na obseg opravljene dejavnosti, med katere spadajo tudi količniki iz glavarine. Zato se izkaže kot nerelevanten ugovor tožene stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati le opravljene storitve.
Če je pri nesreči premikajočih se motornih vozil krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Izključno krivdo nasprotnika po prvem odstavku 154. člena OZ mora zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje.
Ker zoper sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 4. 6. 2015 ni bila vložena pritožba, so nastopili učinki pravnomočnosti. S tem pa je odpadla tudi potreba po začasni regulaciji z začasno odredbo, ki naj bi veljala do pravnomočnosti sodbe. To pa pomeni, da je s tem tudi odpadel pravni interes tožeče stranke za pritožbo, s katero je izpodbijala odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predlagane začasne odredbe. Tožeča stranka namreč po pravnomočnosti zamudne sodbe z dne 4. 6. 2015 ne more več uspeti s predlagano začasno odredbo. Zato tudi v primeru morebitne razveljavitve izpodbijanega sklepa v posledici vložene pritožbe, tožeča stranka od tega ne bi imela nobene pravne koristi.
lastninska pravica na nepremičnini – etažna lastnina – vzpostavitev etažne lastnine – solastnina – dejanska etažna lastnina – dogovor o skupni gradnji – teorija realizacije – vpis v zemljiško knjigo – izvedenec – strokovna institucija
Sodišče je pravilno presodilo dogovor o razdelitvi skupne lastnine med C.C. in A.A. z razdelitvijo prostorov H.H. Dogovor je jasen in govori o delitvi dvostanovanjske hiše in o obstoječi lastnini. Zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da je šlo le za dogovor o rabi nepremičnine. Razdelitev vsebuje vse dele in površine, tako zemljišča kot hiše. Res pa je, da na podlagi takšnega dogovora, kljub temu, da je bil podprt z elaboratom, ni bilo možno izvesti vpisa v zemljiško knjigo po tedaj veljavnih predpisih. Vendar je bilo v času od 1964 dalje veliko takšnih primerov, ko je prišlo do vzpostavitve dejanske solastnine, ki ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Etažno lastnino je takrat urejal Zakon o lastnini na delih stavb in nato ZPDS, kjer je torej bilo možno vzpostaviti etažno lastnino (ki pa pravno ni bila izvedena). Zato je 270. člena SPZ izrecno zapovedal, da je treba omogočiti pravno ureditev dejansko že obstoječih, pred uveljavitvijo SPZ nastalih etažnih „razmerij“. Zato je mogoče zahtevati izključno lastninsko pravico na enem stanovanju in solastninsko pravico na drugem stanovanju, kljub temu, da etažna lastnina še ni bila dokončno pravno vzpostavljena.