invalidska pokojnina - invalidnost - zaključeno zdravljenje
Eden izmed pogojev za ugotovitev invalidnosti pri zavarovancu je, da je zdravljenje zaključeno v takšni meri, da ne gre zgolj le za akutno ali kronično bolezensko stanje, ki lahko pri zavarovancu povzroči določena obdobja nesposobnosti za delo, kar je riziko, ki se krije iz zdravstvenega zavarovanja. Invalidnost je nujno povezana s spremembami v zdravstvenem stanju, ni pa nujno povezana z delovno zmožnostjo. Invalidnost se lahko ugotavlja, kadar spremembe v zdravstvenem stanju začasno ali trajno vplivajo na zavarovančevo delovno zmožnost, vendar pa je po definiciji invalidnosti določeno, da mora biti zdravljenje končano in da morajo biti izvedeni vsi ukrepi medicinske rehabilitacije. Pri tožniku, glede na predložene izvide, zdravljenje in diagnostika še nista zaključeni. Podana je potreba po nadaljnji diagnostiki. Zato pogoji za ugotovitev invalidnosti niso podani. V posledici tega tudi ni podan pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj pri tožniku niso izpolnjeni pogoji iz 41. člena ZPIZ-2.
negativna uskladitev pokojnin - stroški postopka - uspeh v postopku - zavrženje tožbe
Sodišče prve stopnje je tožbo tožeče stranke zavrglo. V takšnih primerih je potrebno upoštevati temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, to je načelo končnega uspeha. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba ali sklep o zavrženju tožbe. Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo, gre za uspeh tožene in ne tožeče stranke. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, pravilna.
starostna pokojnina - poseg v pravnomočno pravno razmerje - ustavitev izplačevanja pokojnine za nazaj
Zavarovanec pridobi pravico do pokojnine in do njenega izplačevanja ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ker je uživanje pravice vezano na daljše časovno obdobje, se lahko dejansko stanje v tem obdobju spremeni tako, da se spremeni ali celo odpade pravna podlaga za nadaljnje uživanje pravice. Če zavarovanec zamolči relevantno spremembo dejstev, ki so mu znana in ki bi pomenila spremembo njegove pravice oziroma upravičenosti do izplačil, ima zavod možnost izterjati preveč plačane zneske na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, sicer pa tudi na podlagi 275. člena ZPIZ-1. Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačila za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. To sicer ne pomeni, da takšne odločbe zavod ne sme izdati, vendar pa jo lahko izda le z veljavnostjo za naprej (npr. hkrati z izdajo odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca). Tožena stranka za odločitev, da se tožnici ustavi izplačevanje starostne pokojnine za nazaj, ni imela pravne podlage in je s tem posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke.
denarna socialna pomoč - ustavna odločba - samostojni podjetnik posameznik - dohodek iz dejavnosti - fikcija
V drugem odstavku 15. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec dejavnost šele začel opravljati ali če je njegov mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, kot njegov dohodek, upošteva dohodek v višini 75 % bruto minimalne plače. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-161/12-16 z dne 20. 2. 2014 presodilo, da je ta določba ZSVarPre (sicer z vidika Zakona o brezplačni pravni po kateri samostojni podjetnik do neke pravice ni upravičen že na podlagi fikcije, ne glede na višino svojega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti, ni najti razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica tudi v primeru denarne socialne pomoči kot samostojna delavka v kulturi v primeru, da so njeni dohodki nižji od višine bruto minimalne plače, ni upravičena do denarne socialne pomoči že na podlagi sporne fikcije (drugi odstavek 15. člena ZSVarPre), ne glede na višino njenega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti. Zato je pravilno zaključilo, da bi glede na ugotovljeno neskladnost drugega odstavka 15. člena ZSVarPre s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS morala tožena stranka pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice upoštevati določbe 20. do 23. člena ZSVarPre. Zato izpodbijani upravni odločbi tožene stranke nista pravilni in zakoniti.
Tožnica (vodja poslovalnice) je brez pravne podlage obdelala osebne podatke za posamezne stranke in pred sklenitvijo poslovnih razmerij (odprtje računa brez predpisane pogodbe o odprtju TRR s strani stranke) ni opravila pregleda stranke, identifikacije stranke in ni pridobila podatkov o namenu in predvideni naravi poslovnega razmerja z banko.
S takšnim ravnanjem je iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnica kot vodja poslovalnice bi morala še posebej skrbeti za pravilnost in zakonitost poslovanja tožene stranke, predvsem, da lahko obdeluje osebne podatke le na podlagi ustreznega pisnega pooblastila ter da je pred pred prvo vzpostavitvijo poslovnega razmerja obvezna identifikacija stranke.
Izpolnjeni so pogoji za izdajo zamudne sobe, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor. Šteje se, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, čeprav je sicer je v 15-dnevnem roku iz 3. odstavka 41. člena ZDSS-1 na tožbo sicer odgovorila, vendar je odgovor na tožbo podal odvetnik, ki odgovoru ni predložil pooblastila za zastopanje, podpisanega s strani zakonitega zastopnika tožene stranke, ampak le pooblastilo, ki ga je podpisal prokurist družbe, ki pa po tedaj veljavnih predpisih - ZGD - ni zakoniti zastopnik družbe niti pooblaščena oseba za zastopanje družbe na sodišču, ki bi lahko pooblastila odvetnika za zastopanje pred sodiščem. S strani zakonitega zastopnika tožene stranke podpisanega pooblastila pa odvetnik tožene stranke tudi naknadno, na poziv sodišča, v postavljenem roku ni predložil. To pomeni, da je temeljni pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. odstavka oziroma iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP izpolnjen.
Ker tožnik kot starejši delavec ni podal pisnega soglasja k odpovedi, tožena stranka pa bi lahko tožniku podala zakonito odpoved iz poslovnega razloga le z njegovim pisnim soglasjem, ter glede na dejstvo, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine in mu še ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka je zaradi spremembe lastništva v začetku leta 2014 izvedla obširno reorganizacijo poslovanja, katere namen je bil prilagoditi obstoječo organizacijsko strukturo organizacijski strukturi novega lastnika. S sprejemom dopolnitve akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest se je področje prodaje, ki je bilo do leta 2014 samostojna veja v organizacijski strukturi tožene stranke, razdelilo na dva novo ustanovljena sektorja, posledično pa so bila vsa delovna mesta (tudi tožnikovo) na področju prodaje ukinjena. Ukinitev delovnega mesta, na katerem je bil zaposlen tožnik, pa predstavlja utemeljen organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da tožnikove terjatve (odpravnina in stroški postopka) niso takšne, da nanje ne bi učinkovala potrjena prisilna poravnava, zato je odločilo, da je tožnik do prisojenih zneskov upravičen pod pogoji, ki so določeni v pravnomočnem sklepu o prisilni poravnavi. Skladno z določbo 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, če ni v drugem ali tretjem odstavku tega člena ali 213. členu tega zakona določeno drugače. Terjatev iz naslova odpravnine je nastala po potrditvi prisilne poravnave. Stranki tega individualnega delovnega spora sta namreč po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenili novo pogodbo o zaposlitvi dne 3. 7. 2013 (v smislu reintegracije). Tožnikovo prvotno delovno mesto ni bilo ukinjeno, zato je tožniku pripadala odpravnina skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to je za zaposlitev na drugem delovnem mestu. Šele s sklenitvijo (nove) pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2013 je nastala obveznost tožene stranke, da tožniku plača odpravnino, to pa je že po sklenitvi prisilne poravnave, ki je bila začeta dne 9. 7. 2012 in potrjena s sklepom z dne 14. 1. 2013. Zato ta na prisojeno odpravnino ne učinkuje. Sklenjena prisilna poravnava prav tako ne učinkuje na stroške tega sodnega postopka, saj je obveznost plačila teh stroškov nastala šele z izdajo oziroma pravnomočnostjo sodbe z dne 3. 2. 2015, zato tudi zanje ne velja omejitev, da jih je tožena stranka dolžna poravnati pod pogoji predhodno potrjene prisilne poravnave.
Regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012 sta terjatvi, ki sta nastali 1. 7. 2011 in 1. 7. 2012, torej pred začetkom postopka prisilne poravnave (9. 7. 2012), zato nanju učinkuje potrjena prisilna poravnava.
obveznost plačila - stroški na službenem potovanju - terensko delo
Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov, ki jih ima na službenem potovanju pri opravljanju terenskega dela, ker naj bi to izhajalo iz podpisane pogodbe o zaposlitvi oziroma iz ustnega dogovora med strankama. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, namreč izrecno izhaja, da je delavec upravičen do drugih povračil v zvezi z delom, kot jih določa kolektivna pogodba, to je do povračila stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo; povračila stroškov, ki jih ima pri upravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju; regresa za letni dopust; jubilejne nagrade in odpravnine. Tudi če bi se stranki dogovorili, da tožnici ne pripadajo t.i. potni stroški, nastali pri terenskem delu, ta dogovor ne bi bil upošteven. Zato je tožnica za sporno obdobje upravičena do povračila stroškov, ki jih je imela na službenem potovanju pri terenskem delu.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - dohodek iz dela - obveščanje zavoda - rok za obveščanje
V skladu s petim odstavkom 67. člena ZUTD je o podlagi za izplačilo dohodka iz dela zavarovanec o njej dolžan obvestiti zavod ob prijavi, sicer pa v roku treh dni po nastanku. O opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo je zavarovanec dolžan sproti obveščati zavod. Zakon govori o sprotnem obveščanju, ne določa pa izrecno, ne opisno, kakršnegakoli roka za to. Tožnik je zavod obvestil o sklenjeni pogodbi o delu za opravljanje določenih del in predložil pogodbo, iz katere je razviden dogovor o plačilu in roku plačila ter višini plačila za opravljeno delo. Tožnik je svojo obveznost sporočanja podatkov o dodatnih dohodkih po opozorilu zavoda izpolnil. Sporočil je prejete zneske ter pojasnil, zakaj tega ni storil prej in se za zamudo opravičil, s tem da je tožnik takoj po prejemu podjemne pogodbe to zavodu tudi predložil. Odločitev tožene stranke, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je tožnik opustil obveznosti sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo ter prejetih dodatnih dohodkih za opravljeno delo, je zato nepravilna.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2, 109, 109/1, 109/2, 19/2-3, 109/4. URS člen 50, 66.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.
Sodišče prve stopnje je po tem, ko je bilo s strani mediatorke obveščeno o zaključku postopka mediacije, oziroma o tem, da se je mediacijsko srečanje zaključilo neuspešno, utemeljeno izdalo izpodbijani sklep o nadaljevanju postopka, saj glede na zaključeni postopek mediacije ni več razlogov za prekinitev postopka.
Ker je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, je bil po samem zakonu sodni postopek prekinjen. Zato skladno z drugim odstavkom 207. člena ZPP sodišče ni smelo opravljati nobenih pravdnih dejanj. Ker je izdalo zamudno sodbo, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
ZPIZ-2 člen 144. ZDoh-2 člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obračun plače - davki in prispevki
Odločitev sodišča je materialno pravno nepravilna, ker je v izreku sodbe toženo stranko zavezalo k izplačilu skupnega neto zneska plač, ter ji naložilo, da na navedeni neto znesek obračuna in plača pripadajoče davke in prispevke. Delavcu ni mogoče prisoditi plač (ali nadomestil plače) v neto zneskih, ampak le v bruto zneskih.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015058
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 153, 153/2, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - delo na strehi - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost
Tožnik je bil kot delavec prvotožene stranke skupaj s sodelavcem napoten na delo k drugotoženi stranki, delavec drugotožene stranke pa jima je odredil, da morata posekati in odstraniti veje s strehe objekta drugotožene stranke. Pri tem je prišlo do udora strehe, tožnik je padel v notranjost objekta in se poškodoval. Za nastanek škode sta odgovorni obe toženi stranki. Prvotožena stranka je za nastalo škodo tožniku odgovorna kot njegov delodajalec (na podlagi 184. člena ZDR), ker ga ni ustrezno usposobila za delo na višini (s tem je kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu) in ni poskrbela, da tožnik dela na višini ne bi opravljal. Tožnik je sicer utrpel poškodbe pri opravljanju nalog, ki so mu bile naložene kot njegove delovne naloge v zvezi z delovnim razmerjem pri prvotoženi stranki, čeprav mu je konkretna dela odredila drugotožena stranka, h kateri je bil tožnik napoten na delo. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da prvotožena stranka ni imela statusa delodajalca, ki bi v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravljal dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se prvotožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti za nastalo škodo z obrazložitvijo, da ob škodnem dogodku ni bila prisotna oziroma da ni bila tista, ki bi tožniku naložila opravljeno delo, v posledici katerega je prišlo do poškodbe tožnika. Drugotožena stranka je objektivno kot tudi krivdno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Tožnik je bil pri opravljanju dela pri drugotoženi stranki s strani njenega delavca napoten na delu na višini (višina pri kapu je bila 3,5 metra, v slemenu pa 8 metrov). Delo na takšni višini pa predstavlja nevarno delo. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožene stranke za nastalo škodo. Poleg tega drugotožena stranka ni poskrbela za varno delo tožnika, pri delu ga ni nadzorovala, niti mu ni priskrbela ustreznih sredstev za varno delo na višin, zato za nastalo škodo odgovarja tudi krivdno.
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Iz tožbenih navedb ne izhaja, iz katerih objektivnih razlogov tožnik ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2012. Kadar iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je tožba nesklepčna (3. odstavek 318. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče delno zamudno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 318, 318/1. ZDR-1 člen 79, 79/3, 79/4, 79/5.
zamudna sodba - odpravnina - pogodba o zaposlitvi za določen čas - prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Delavec nima pravice do odpravnine v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca, v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje sezonskega dela, ki traja manj kot 3 mesece v koledarskem letu, ter v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje javnih del oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena zaradi vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom (tretji odstavek 79. člena ZDR-1). Iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama, izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer je bilo njegovo delo vezano na terminski posel dokončanja prevzetega projekta pri tujem partnerju za izvrševanje del skladno s pogodbo o poslovnem sodelovanju med podjetji. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen polne tri mesece. To pomeni, da ni podan razlog, ki bi izključeval plačilo odpravnine iz 79. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja za določen čas.
Ker revizija zoper pravnomočno sodno odločbo pritožbenega sodišča ni bila vložena po odvetniku, niti ni izkazano, da bi imel vložnik opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (91. člen ZPP).