Dnevnice načeloma ne predstavljajo prihodka v smislu 195. člena ZOR, saj so namenjene povrnitvi stroškov, ki nastanejo delavcu na službeni poti. Navedeno pa ne velja v primeru, ko so dejanski stroški delavca na službeni poti nižji od prejete dnevnice. Razliko med izplačano dnevnico in dejanskimi stroški je v takem primeru treba šteti kot prihodek.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Dejstvo, da delavec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in po tem, ko sprejme ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, opravlja enako delo, ne pomeni avtomatično neutemeljenosti odpovednega razloga. Ob ukinitvi določenega delovnega mesta je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, tudi če delavec dejansko ves čas opravlja enako ali v bistvenem podobno delo.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je tožbo zober dokončni upravni akt vložil po izteku 30 - dnevnega zakonsko določenega roka za vložitev tožbe, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pokojninska doba - tuja pokojninska doba - znižanje starostne meje
Tožničina skupna pokojninska doba (z upoštevanjem dodane dobe) je na dan 31. 12. 2012 znašala 37 let, 10 mesecev in 18 dni. Tožnica bi morala na dan 31. 12. 2012 dopolniti starost 57 let in 4 mesece. V skladu z določbo 402. člena ZPIZ-1 se zavarovancem, ki se jim je do uveljavitve tega zakona zavarovalna doba štela s povečanjem, starostna meja, predpisana za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zniža za toliko mesecev, za kolikor je bila povečana zavarovalna doba. V primeru tožnice znaša povečana zavarovalna doba 3 mesece in 21 dni in se ji tako starostna meja za pridobitev pravice do pokojnine zniža za 3 mesece. Kljub znižanju starostne meje pa tožnica ne izpolnjuje zahtevanega starostnega pogoja (57 let in 4 mesece), saj je na dan 31. 12. 2012 dopolnila starost 57 let in 28 dni. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine - vštetje plač za delo preko polnega delovnega časa
Toženec je tožnikovo vlogo, vloženo dne 19. 4. 2013 v predsodnem upravnem postopku, nepravilno obravnaval kot pritožbo zoper dokončno in pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine in jo zavrgel kot prepozno vloženo. Ne glede na to, da je tožnik vlogo poimenoval pritožba zoper odločbo o odmeri starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je toženec o takšni vlogi dolžan odločiti vsebinsko. Tožnik je v sodnem postopku v pripravljalnih vlogah uveljavljal, da se mu v pokojninsko osnovo vštejejo plače, prejete za delo opravljeno preko polnega delovnega časa. Hkrati je navajal, da je vlogo potrebno obravnavati ne le po naslovu, ampak po vsebini. Ravno tako tožnik v predsodnem postopku niti v sodnem postopku ni zatrjeval, da je vložil pritožbo zoper odločbo, niti ni vztrajal, da je ta vložena pravočasno. Pravilno je zato sodišče prve stopnje kot nepravilna in nezakonita odpravilo dokončno odločbo in sklep toženca in mu vrnilo zadevo v ponovno upravno odločanje.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – pravni pouk sklepa o odložitvi – uporaba določb o izbrisu kazenskih točk
Zmotno je stališče, da bi moralo storilca sodišče ob izdaji sklepa, s katerim mu je bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, opozoriti na možnost preklica po izteku preizkusne dobe. Sodišče ni dolžno voznika poučevati o pravnih posledicah morebitnih njegovih nadaljnjih kršitev cestnoprometnih predpisov, ki bi jih moral storilec kot voznik tudi sicer poznati, in sicer, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana ter da se pri doseženem določenem številu kazenskih točk izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
ZPP člen 115, 316, 338, 338/2. ZPIZ-2 člen 144. ZDoh člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obveznost plačila - plačilo za delo - bruto znesek - davki - prispevki
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal tudi plačo za meseca marec 2013 in april 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen tudi v marcu 2013 in aprilu 2013, tožena stranka pa je tožniku v marcu 2013 izplačala le del pripadajoče plače, v aprilu 2013 pa mu plače ni izplačala, razen tega pa mu od pripadajočih bruto zneskov plače v višini minimalne plače ni obračunala in odvedla davka in prispevkov. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
SOCIALNO VARSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015234
OZ člen 131.
plačilo odškodnine - negmotna škoda - protipravnost - elementi odškodninske odgovornosti
Tožnica v konkretni zadevi od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine iz naslova negmotne škode v zvezi s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom o zavrnitvi pravice do izredne denarne socialne pomoči. Glede pravnega standarda protipravnosti je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka sama po sebi ni zadostna za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Ravnanje zaposlenih bi moralo biti takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje šteti za samovoljno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je organ pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno v smislu temelja odškodninske odgovornosti. Ker takšno dejansko stanje v predmetni zadevi ni dokazano, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita zato, ker eden izmed poimensko določenih članov komisije za spremljanje poskusnega dela ni podpisal ocene poskusnega dela. V podjetniški kolektivni pogodbi je določeno, da poskusno delo spremlja ocenjevalec, ki ga s sklepom imenuje delodajalec, ter da je ocenjevalec dolžan najmanj pet dni pred iztekom poskusnega dela izdelati pisno oceno o delu delavca na poskusnem delu. V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi pa je bilo določeno, da se pogodbeni stranki dogovorita za poskusno delo, ki traja tri mesece ter da tožnikovo delo v času poskusnega dela ocenjuje komisija določeni sestavi. Nikjer ni predpisano, da bi morali oceno poskusnega dela podpisati vsi člani komisije. Zato ni podlage za ugotovitev, da je ocena poskusnega dela formalno neveljavna zaradi nepodpisa enega izmed članov komisije za oceno poskusnega dela. Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo v izpodbijanem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - rok za podajo odpovedi
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana prepozno. V skladu z določbo šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči prekluzivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z nastankom utemeljenega razloga. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more nastati pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki se odpoveduje. Tožniku je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podana 3. 1. 2013, z njo pa je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 10. 9. 2012. Ker je razlog za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko nastal šele po njenem podpisu dne 10. 9. 2012, šestmesečni rok dne 3. 1. 2013, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, še ni mogel poteči. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in iz tega razloga ni nezakonita. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni nezakonita niti iz razloga, ker naj pogodba o zaposlitvi ne bi bila veljavno sklenjena. Tožnik je ob podpisu pogodbe o zaposlitvi pristal in obljubil, da bo opravil tečaj za reševalca iz vode in pridobil licenco, ki je bila pogoj za zasedbo delovnega mesta reševalca iz vode. Čeprav ta dogovor v pogodbo o zaposlitvi ni bil vnesen v pisni obliki, to še ne pomeni, da med strankama ni bil dogovorjen. Pisnost pogodbe o zaposlitvi oziroma pisnost vseh njenih sestavin namreč ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 15. člena ZDR). Zato je bila pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama veljavno sklenjena, čeprav tožnik ob njeni sklenitvi ni izpolnjeval vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta. Ker izpodbijana sodba temelji na zmotnih materialno pravnih zaključkih, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZŠtip člen 18, 18/1, 18/2, 18/3. Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij člen 6.
štipendija - dodatek za bivanje - prepoved dvojnega financiranja
ZŠtip v 2. odstavku 18. člena določa, da študentu ne pripada dodatek za bivanje, če prejema subvencijo za bivanje v študentskem domu ali pri zasebniku, ali ima sklenjeno pogodbo o bivanju skladno s predpisi, ki urejajo subvencionirano bivanje. Navedena določba izključuje pravico do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča in s tem preprečuje dvojno financiranje ob subvencioniranem bivanju v študentskem domu. Vprašanje, ali obstoji izključitveni razlog iz 2. odstavka 18. člena ZŠtip, je ostalo pred sodiščem prve stopnje nerazčiščeno, čeprav iz odločbe študentskega doma izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za subvencionirano bivanje v študijskem letu 2014/2015. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015070
OZ člen 131, 131/1, 149, 149/1, 153, 153/3, 171, 171/1, 179, 299, 299/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - zmotna uporaba materialnega prava - nevarna stvar - stroj - soprispevek - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - višina odškodnine
Tožnica se je poškodovala na delu pri prvotoženi stranki, ko je pri delu s strojem za ovijanje knjig v folijo prišlo do zagozditve knjig, tožnica pa je z roko avtomatsko segla v stroj, v področje vilic, da bi zastoj odpravila. V tistem trenutku je stroj začel delovati, vilice pa so jo udarile oziroma stisnile, zaradi česar je tožnica utrpela poškodbo desne dlani. Stroj, na katerem je delala tožnica, ni omogočal varnega dela, zaradi pomanjkljive varovalne opreme je obstajala možnost poseganja v območje nevarnih gibljivih delov med obratovanjem, nekateri gibljivi deli stroja (npr. pogoni) pa niso bili zavarovani. Delujoč stroj z nepopolno oziroma pomanjkljivo varnostno opremo, pri katerem je omogočeno poseganje v njegovo notranjost in omogočen kontakt z gibljivimi deli tega stroja, predstavlja nevarno stvar, pri kateri je nevarnost za poškodbe prav gotovo večja od običajne tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. Zato je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke za nastalo nezgodo. Podana pa je tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke, saj ni poskrbela za varno delo tožnice (manjkajoča jasna navodila za varno delo na tem stroju, še posebej v primeru zastoja; nejasna in nedoločno predpisana varovalna oprema; neustrezna zaščita nevarnih delov stroja; premalo učinkovit nadzor, saj se je dopuščalo nepravilno delo tožnice, neustrezno usposabljanje tožnice). Pri določitvi tožničinega soprispevka k nastali nezgodi je treba upoštevati tudi okoliščine, ki govorijo v prid tožničinemu manjšemu soprispevku od tistega, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica je bila pri prvotoženi stranki v delovnem razmerju, svoje delo je morala opravljati po navodilu in pod nadzorom prvotožene stranke. Dolžnost prvotožene stranke je bila, da delo tožnice ustrezno nadzoruje tudi v cilju preprečitve morebitnih nesreč pri delu. Prvotožena stranka pa kljub predpisom o varnosti in zdravju pri delu ni poskrbela za varno delo tožnice (s primerno varovalno opremo, navodili, nadzorom,...).
Ob upoštevanju navedenega je tožnica k nastali škodi soprispevala do višine 20 % in ne 50%, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Tretji odstavek 3. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu z dne 13. 12. 2013 določa, da lahko zaradi nujnih potreb delovnega procesa ali zaradi boljše organizacije dela vodja organizacijske enote delavcu odredi ali prekliče izrabo letnega dopusta v določenem časovnem obdobju. Četrti odstavek 13. člena Pravilnika pa določa, da lahko vodja organizacijske enote skladno s prejšnjim odstavkom tega člena prekliče delavcu izrabo letnega dopusta pod pogojem, da bi odsotnost konkretnega delavca resno motila delovni proces in pod pogojem, da s tem delavcu ne bi bila povzročena nesorazmerno visoka materialna škoda.
Navedena člena nista v neskladju z ZDR, saj je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih skladno s 96. členom ZObr, mednje pa po 13. točki drugega odstavka tega člena spada izraba ali prekinitev dopusta v skladu s službenimi potrebami. Med službene potrebe sodijo nujne potrebe delovnega procesa in boljša organizacija dela iz tretjega odstavka 13. člena Pravilnika. Posebnosti v zvezi z izrabo letnega dopusta na področju obrambe so utemeljene tudi glede na naravo dela in naloge Slovenske vojske (37. člen ZObr). Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neskladnosti posameznih določb pravilnika z ZDR.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0007036
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 269, 269/1-2, 359, 359/1-1.
spolni napad na osebo mlajšo od 15 let – premoženjskopravni zahtevek – zavrnitev dokaznih predlogov – uporaba milejšega zakona – čas in kraj storitve kaznivega dejanja
Čas in kraj storitve sta glede na določbe 2. točke prvega odstavka 269. člena in 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP obvezni sestavini kaznivega dejanja, ki ga z vsemi ostalimi konkretnimi dejstvi in okoliščinami individualizirata, vendar nista zakonska znaka kaznivega dejanja. Presoja vprašanja uporabe milejšega zakona bi prišla v poštev le, če bi posamezna izvršitvena ravnanja predstavljala samostojno kaznivo dejanje in bi bilo zaradi tega treba upoštevati čas dokončanja vsakega posameznega izvršitvenega dejanja.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 33/2, 33/3, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - kriteriji za izbiro presežnih delavcev
Tožena stranka je zaradi upadanja pometa racionalizirala poslovanje, zato se je zmanjšala potreba po delu delavcev, ki so delali v organizacijski enoti (v kateri so delale tožnice) in je bila namenjena nadomeščanju na posameznih enotah, na katerih je bil primanjkljaj delavcev.
Tožena stranka je tako dokazala poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnic pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tudi pravilno oblikovala primerljivo kategorijo delavcev, med katerimi je izbrala presežne delavce, saj je v skupino primerljivih delavcev, izmed katerih bo nekaterim odpovedana pogodba o zaposlitvi, uvrstila delavce, ki so opravljali tisto delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju pod pogoji iz pogodb o zaposlitvi. Tako je pravilno primerjala (točkovala) le 48 delavcev, ki so v času odpovedi delali v organizacijski enoti, v kateri so delale tudi tožnice. Pravilno pa je uporabila tudi kriterije za izbiro. Zato so izpodbijane redne odpovedi pogodb o zaposlitvi zakonite.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSL0023359
KZ-1 člen 86, 86/3. ZKP člen 129a. ZIKS-1 člen 12, 12/2, 12/3, 75, 75/5.
alternativna izvršitev kazni zapora – zapor ob koncu tedna – zaposlitev v tujini
Sodišče sme izjemoma in iz posebej obrazloženih razlogov izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna dopustiti tudi obsojencu, ki je zaposlen ali se izobražuje zunaj Republike Slovenije, če se ta hkrati zaveže, da bo sodišču in direktorju zavoda vsake tri mesece predložil ustrezna dokazila svojega delodajalca ali pristojne izobraževalne obveznosti.
V konkretnem primeru teža kaznivega dejanja, predkaznovanost, kršitev hišnega reda v Zavodu za prestajanje kazni zapora, utemeljujejo presojo, da predlagani način izvršitve kazni zapora ni smotrn in ni upravičen, ker obsojenec ni toliko osebnostno urejen, da bi mu bilo mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil, tudi če bi bila točna pritožbena trditev obsojenčevih zagovornikov o zaposlenosti obsojenca v tujini, kateremu je že več kot eno leto odvzeta prostost.
OZ člen 12. Splošne uzance za blagovni promet (1954) uzanca 203, 203/1.
dobava blaga - zavrnitev računa - splošne uzance za blagovni promet
Posledice pasivnosti kupca (toženca) je treba presojati v povezavi s pogodbo, katere vsebina pa je bila v postopku med strankama sporna. Iz trditvenega gradiva v spisu izhaja, da je toženec za tožnika opravljal različna dela in storitve in da je med strankama sporno, ali so dela obračunana po višji postavki od dogovorjene. Sporna je torej vsebina pogodbe (ne pa npr. pravilnost izpolnitve in s tem povezano pravočasno grajanje napak), zato je uporaba drugega odstavka 203. člena Uzanc najmanj preuranjena.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – pridobitev lastninske pravice na drugi polovici stanovanja – kupoprodajna pogodba – nakup stanovanja – navedba dveh pogodbenih strank – ustni dogovor o izključnem lastništvu ene od pogodbenih strank – priposestvovanje – dobra vera – ponovna dobra vera
Tožnica in njena teta sta hkrati s kupno pogodbo sklenili še dogovor, da, ne glede na samo kupno pogodbo, v kateri sta kot kupovalki navedeni obe, lastnica celotnega stanovanja postane tožnica. Ta je svojo dobro vero utemeljevala vse od sklenitve pogodbe v letu 1972, a je toženi stranki uspelo za obdobje do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojni teti v letu 1984 le-to izpodbiti. V tem letu so se zvrstile stvari, ki utemeljujejo sklep, da je bila tožnica ponovno dobroverna.
pravica do stanovanja - subvencionirana najemnina - osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju premoženjskega stanja - najemna pogodba
Pri ugotavljanju pogojev za pridobitev subvencije najemnine se upoštevajo osebe, ki so navedene v najemni pogodbi, kakor to določa 11. odstavek 10. člena ZUPJS. To pa ne pomeni, da ni mogoče upoštevati drugačnega kroga oseb v primeru, ko podatki v najemni pogodbi ne ustrezajo dejanski situaciji. Najemna pogodba predstavlja le enega izmed dokazov pri ugotavljanju odločilnega dejstva in v primeru, ko ta ne odraža dejanske situacije, se lahko v dokaznem postopku z dokaznimi sredstvi ugotovi, ali trditve o pravno relevantnih dejstvih držijo.