pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – pridobitev lastninske pravice na drugi polovici stanovanja – kupoprodajna pogodba – nakup stanovanja – navedba dveh pogodbenih strank – ustni dogovor o izključnem lastništvu ene od pogodbenih strank – priposestvovanje – dobra vera – ponovna dobra vera
Tožnica in njena teta sta hkrati s kupno pogodbo sklenili še dogovor, da, ne glede na samo kupno pogodbo, v kateri sta kot kupovalki navedeni obe, lastnica celotnega stanovanja postane tožnica. Ta je svojo dobro vero utemeljevala vse od sklenitve pogodbe v letu 1972, a je toženi stranki uspelo za obdobje do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojni teti v letu 1984 le-to izpodbiti. V tem letu so se zvrstile stvari, ki utemeljujejo sklep, da je bila tožnica ponovno dobroverna.
POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - PRAVO EVROPSKE UNIJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL0064948
Uredba Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) člen 15, 16. ZIZ člen 135, 135/4. ZPotK- 1 člen 27, 27/3. ZPP člen 214.
Sporno kreditno pogodbo je tožnica sklenila kot potrošnica. V tej zadevi je sodišče pristojno za odločanje na podlagi 15. in 16. člena Bruseljske uredbe.
ZŠtip člen 18, 18/1, 18/2, 18/3. Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij člen 6.
štipendija - dodatek za bivanje - prepoved dvojnega financiranja
ZŠtip v 2. odstavku 18. člena določa, da študentu ne pripada dodatek za bivanje, če prejema subvencijo za bivanje v študentskem domu ali pri zasebniku, ali ima sklenjeno pogodbo o bivanju skladno s predpisi, ki urejajo subvencionirano bivanje. Navedena določba izključuje pravico do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča in s tem preprečuje dvojno financiranje ob subvencioniranem bivanju v študentskem domu. Vprašanje, ali obstoji izključitveni razlog iz 2. odstavka 18. člena ZŠtip, je ostalo pred sodiščem prve stopnje nerazčiščeno, čeprav iz odločbe študentskega doma izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za subvencionirano bivanje v študijskem letu 2014/2015. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je tožbo zober dokončni upravni akt vložil po izteku 30 - dnevnega zakonsko določenega roka za vložitev tožbe, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
ZSPJS člen 16, 16/4, 19, 19/2. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 5.
napredovanje - razlika v plači - premestitev - dejansko delo - plačilo po dejanskem delu
V skladu s četrtim odstavkom 16. člena ZSPJS lahko javni uslužbenec napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, v napredovalno obdobje pa se všteva čas, ko je javni uslužbenec razporejen na delovna mesta, za katera je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Tožnica je bila 1. 2. 2008 premeščena na delovno mesto, na katerem je zahtevana višja stopnja strokovne izobrazbe (tj. višješolska, višja strokovna ali podobna izobrazba, na prejšnjem delovnem mestu pa je bila zahtevana srednja strokovna ali splošna izobrazba). Zato je bilo tožničino napredovalno obdobje s to premestitvijo dne 1. 2. 2008 prekinjeno in tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 21. plačni razred in plačo, ki ustreza 23. plačnemu razredu, ni utemeljen.
Zmotno je stališče tožnice, da bi jo morala tožena stranka ob premestitvi na drugo delovno mesto na podlagi drugega odstavka 19. člena ZSPJS uvrstiti v plačni razred, ki je za pet plačnih razredov višji od izhodiščnega plačnega razreda navedenega delovnega mesta. Uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po drugem odstavku 19. člena ZSPJS ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi javnemu uslužbencu pripadala po zakonu in bi jo ta lahko iztožil, temveč je to njegov privilegij, ki je odvisen od odločitve predstojnika organa državne uprave. Zato tožbeni zahtevek na obračun in izplačilo razlik za obdobje od 1. 11. 2010 do 14. 6. 2011 med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo, ki ustreza 33. plačnemu razredu, ni utemeljen.
Tožnica je za obdobje od 15. 6. 2011 dalje vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo za delo, ki naj bi ga pri toženi stranki v resnici opravljala, tj. delo višjega svetovalca (delovno mesto višji svetovalec je uvrščeno v 37. plačni razred). Tožnica od 15. 6. 2011 dalje, ko je bila premeščena v Sektor, opravlja delo delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tj. strokovno-tehnično delovno mesto koordinator VII/1) in ne dela višjega svetovalca. Zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.
ZPIZ-1C člen 15, 15/2. ZPIZ-1 člen 15, 33, 33-3. ZMEPIZ-1 člen 23, 23/3, 45, 50. Sporazum o socialnem zavarovanje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 10.
lastnost zavarovanca - družbenik in poslovodja - obvezno zavarovanje
Spremenjeni 2. odstavek 15. člena ZPIZ-1C določa, da so obvezno zavarovani družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovani na drugi podlagi. Obvezno zavarovanje teh oseb po 1. 1. 2002 ni več pogojeno z doseganjem minimalne plače, kot osnove za obračun dohodnine, kar je veljalo do 31. 12. 2001 po v osnovnem besedilu ZPIZ-1. Po noveliranem 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1C je bilo zavarovanje po 1. 1. 2002 obvezno ne glede na to, kakšni dohodek družba ustvarja. V skladu s 3. alinejo 33. člena ZPIZ-1 je obvezno zavarovanje družbenika in poslovodne osebe zasebne družbe nastalo z dnem vpisa v register in se končalo z dnem izbrisa. Zavezanci za prijavo v zavarovanje na temelju 15. člena ZPIZ-1 so bili po 3. odstavku 23. člena ZMEPIZ-1 zavarovanci sami. Ker prijava v zavarovanje v tožnikovem primeru ni bila vložena, je tožena stranka v skladu s 50. členom ZMEPIZ postopala po uradni dolžnosti. Zato je bilo v predsodnem postopku pravilno ugotovljeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca za polni delovni čas na temelju 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1C. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo zakonitega dela drugostopenjskega upravnega akta in posledično tudi zahtevek, da tožnik od 1. 1. 2002 do vključno 18. 8. 2011, s krajšim presledkom v letu 2011, nima lastnosti zavarovanca.
Dnevnice načeloma ne predstavljajo prihodka v smislu 195. člena ZOR, saj so namenjene povrnitvi stroškov, ki nastanejo delavcu na službeni poti. Navedeno pa ne velja v primeru, ko so dejanski stroški delavca na službeni poti nižji od prejete dnevnice. Razliko med izplačano dnevnico in dejanskimi stroški je v takem primeru treba šteti kot prihodek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSL0023359
KZ-1 člen 86, 86/3. ZKP člen 129a. ZIKS-1 člen 12, 12/2, 12/3, 75, 75/5.
alternativna izvršitev kazni zapora – zapor ob koncu tedna – zaposlitev v tujini
Sodišče sme izjemoma in iz posebej obrazloženih razlogov izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna dopustiti tudi obsojencu, ki je zaposlen ali se izobražuje zunaj Republike Slovenije, če se ta hkrati zaveže, da bo sodišču in direktorju zavoda vsake tri mesece predložil ustrezna dokazila svojega delodajalca ali pristojne izobraževalne obveznosti.
V konkretnem primeru teža kaznivega dejanja, predkaznovanost, kršitev hišnega reda v Zavodu za prestajanje kazni zapora, utemeljujejo presojo, da predlagani način izvršitve kazni zapora ni smotrn in ni upravičen, ker obsojenec ni toliko osebnostno urejen, da bi mu bilo mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil, tudi če bi bila točna pritožbena trditev obsojenčevih zagovornikov o zaposlenosti obsojenca v tujini, kateremu je že več kot eno leto odvzeta prostost.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Dejstvo, da delavec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in po tem, ko sprejme ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, opravlja enako delo, ne pomeni avtomatično neutemeljenosti odpovednega razloga. Ob ukinitvi določenega delovnega mesta je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, tudi če delavec dejansko ves čas opravlja enako ali v bistvenem podobno delo.
zmotna uporaba materialnega prava - pravica do povrnitve nadomestila plače - priglasitev stroškov
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je v konkretnem primeru delodajalec upravičen do povrnitve nadomestila plače za svojo delavko. Za priznanje pravice do povrnitve nadomestila plače delodajalcu je odločilno, ali je priča priglasila stroške tega nadomestila takoj po zaslišanju. V primeru, da teh stroškov ni priglasila, delodajalec ni upravičen do povrnitve nadomestila plače. ZPP namreč v 2. odstavku 242. člena določa, da mora priča zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico. Ker priča po zaključku zaslišanja ni zahtevala povračila stroškov, v takem primeru tudi delodajalec naknadno ne more uveljavljati povračila nadomestila plače, ki ga je izplačal priči. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek delodajalca za povrnitev nadomestila plače za svojo delavko.
vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost - trajanje
Zunajzakonska skupnost med pokojnim in tožnico je trajala 11 mesecev in 22 dni, kar pa ne zadošča za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 114. členu ZPIZ-, po katerem mora zunajzakonska skupnost med zavarovancem in osebo, ki uveljavlja pravico do vdovske pokojnine, obstajati vsaj tri leta pred smrtjo zavarovanca. Zato tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine po pokojnem.
ZJU člen 24, 24/1, 57, 149, 149/1, 149/1-3. 150, 150/2. Kolektivna pogodba za policiste člen 22d.
premestitev - policija - učinkovitejše in smotrnejše delovanje dela državnega organa - delovne potrebe
Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (premestitev zaradi delovnih potreb) obsega preizkus zakonitega razloga za takšno premestitev, pri čemer sodišče glede na obstoječo sodno prakso ne more ocenjevati, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na
učinkovitost organa. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati (le), ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen.
Sodišče prve stopnje je ugotovitev o navideznosti (objektivnega) razloga za premestitev tožnika neutemeljeno oprlo na ugotovitve o nesmotrnosti odločitve o premestitvi. Odločitev o tem, da bo delo zaradi premestitve javnega uslužbenca bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa za presojo racionalnosti oziroma primernosti te odločitve ni pristojno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da kadrovska zamenjava v konkretnem primeru predstavlja obstoj subjektivnega razloga za premestitev tožnika. Odločitev tožene stranke o tem, na kakšen način bo z namenom kar najbolj učinkovitega dela organa po posameznih enotah (policijskih postajah) razporedila razpoložljive kadrovske kapacitete, predstavlja organizacijsko odločitev, ta pa je v izključni pristojnosti delodajalca. Tožena stranka ima pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na eni od postaj na to postajo premesti policista, ki je delo do tedaj opravljal na drugi postaji. Ker je tožena stranka dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za tožnikovo premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, tj. zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi zavrnilo.
Ustava RS člen 53, 53/3, 54, 54/1. ZZZDR člen 5a, 106, 113, 113/3, 120, 120/1, 120/2, 121, 157, 157/1, 158, 158/1. Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah člen 3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic.
korist otroka - razmerja med starši in otroki - oddaja otroka v zavod - ukinitev stikov
Odvzem otroka je ukrep, pri izbiri katerega je ocenjeno, da je verjetno, da se bodo razmere na strani staršev tako izboljšale, da se bodo otroci lahko vrnili k staršem in bodo ti lahko nadaljevali z njihovo vzgojo in varstvom. V primeru, ko so otroci v javni oskrbi, je osnovni cilj vseh ukrepov ponovna združitev družine in prenehanje javne oskrbe, kakor hitro je to izvedljivo. Država mora ta cilj izpolnjevati, hkrati pa ga mora vedno uskladiti s svojo dolžnostjo, da upošteva otrokove koristi. Otrokom, odvzetim iz družinskega okolja, mora biti omogočeno, da se razvijajo v okolju, ki je najbolj podobno družinskemu. Državni organi in nosilci javnih pooblastil morajo v primeru odvzema otroka zato izvajati primerne ukrepe, ki bodo omogočili ohranjanje družinskih vezi. V obdobju javne oskrbe pa mora biti zagotovljen takšen način uravnavanja stikov med starši in otroci, ki spodbuja pozitivne odnose med njimi. Starš se ne more sklicevati na pravico do družinskega življenja v primeru, ko bi ukrep sicer ohranjal družinske vezi, škodoval pa bi otrokovemu zdravju in razvoju. Kljub temu pa koristi staršev, zlasti njihov redni stik z otrokom, predstavljajo pomemben dejavnik pri tehtanju različnih interesov. V primeru, ko so pravice staršev do stikov že omejene zaradi odločb pristojnega organa, je v zvezi z dodatnimi omejitvami potrebna strožja presoja.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/4, 51, 51/1.
izvedenec - izvedensko mnenje - zahtevnost izvedenskega mnenja - nagrada
V predmetni zadevi gre za zahtevno izvedensko mnenje in ne za zelo zahtevno izvedensko mnenje, kot je to presodilo sodišče prve stopnje. Gre za običajno izvedensko delo, ki po obsegu (deset strani) in zahtevnosti v ničemer ne odstopa od podobnih primerov. Vprašanja za tovrstne primere so bila povsem standardna in je bil določen običajen rok za izdelavo mnenja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kršitev načela kontradiktornosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - uporaba kriterijev
Če se delodajalec v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi posameznim delavcem (katerih število ne doseže večjega števila delavcev po zakonski opredelitvi) odloči za uporabo kriterijev, je te kriterije dolžan uporabiti zakonito in na enak način za vse delavce. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kdaj in na kakšen način je tožena stranka sprejela svoje kriterije, sodišče pa zakonitost uporabe kriterijev lahko preizkusi samo v primeru, če ugotovi, kateri so ti kriteriji in ali so bili pri posameznih delavcih pravilno uporabljeni. Poleg tega je sodišče zaslišalo le zakonitega zastopnika tožene stranke in pričo, ki ju je predlagala tožena stranka, ni pa zaslišalo predlaganih sindikalnih zaupnikov, ki ju je predlagala za zaslišanje tožnica, kar bi lahko prispevalo k razjasnitvi spornih okoliščin glede določitve kriterijev in njihove uporabe. S tem je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, saj tožnici ni dalo možnosti, da dokaže svoje trditve. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - rok za podajo odpovedi
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana prepozno. V skladu z določbo šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči prekluzivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z nastankom utemeljenega razloga. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more nastati pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki se odpoveduje. Tožniku je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podana 3. 1. 2013, z njo pa je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 10. 9. 2012. Ker je razlog za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko nastal šele po njenem podpisu dne 10. 9. 2012, šestmesečni rok dne 3. 1. 2013, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, še ni mogel poteči. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in iz tega razloga ni nezakonita. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni nezakonita niti iz razloga, ker naj pogodba o zaposlitvi ne bi bila veljavno sklenjena. Tožnik je ob podpisu pogodbe o zaposlitvi pristal in obljubil, da bo opravil tečaj za reševalca iz vode in pridobil licenco, ki je bila pogoj za zasedbo delovnega mesta reševalca iz vode. Čeprav ta dogovor v pogodbo o zaposlitvi ni bil vnesen v pisni obliki, to še ne pomeni, da med strankama ni bil dogovorjen. Pisnost pogodbe o zaposlitvi oziroma pisnost vseh njenih sestavin namreč ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 15. člena ZDR). Zato je bila pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama veljavno sklenjena, čeprav tožnik ob njeni sklenitvi ni izpolnjeval vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta. Ker izpodbijana sodba temelji na zmotnih materialno pravnih zaključkih, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V primeru, če tožena stranka izpolni zahtevek šele v teku postopka, ga s tem pripozna, tožeča stranka pa mora tožbo umakniti, ko izve, da je zahtevek izpolnjen. Tožeča stranka je podala umik tožbe pravočasno, preden so nastali dodatni stroški za toženo stranko in je zato upravičena do plačila stroškov postopka.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pokojninska doba - tuja pokojninska doba - znižanje starostne meje
Tožničina skupna pokojninska doba (z upoštevanjem dodane dobe) je na dan 31. 12. 2012 znašala 37 let, 10 mesecev in 18 dni. Tožnica bi morala na dan 31. 12. 2012 dopolniti starost 57 let in 4 mesece. V skladu z določbo 402. člena ZPIZ-1 se zavarovancem, ki se jim je do uveljavitve tega zakona zavarovalna doba štela s povečanjem, starostna meja, predpisana za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zniža za toliko mesecev, za kolikor je bila povečana zavarovalna doba. V primeru tožnice znaša povečana zavarovalna doba 3 mesece in 21 dni in se ji tako starostna meja za pridobitev pravice do pokojnine zniža za 3 mesece. Kljub znižanju starostne meje pa tožnica ne izpolnjuje zahtevanega starostnega pogoja (57 let in 4 mesece), saj je na dan 31. 12. 2012 dopolnila starost 57 let in 28 dni. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine - vštetje plač za delo preko polnega delovnega časa
Toženec je tožnikovo vlogo, vloženo dne 19. 4. 2013 v predsodnem upravnem postopku, nepravilno obravnaval kot pritožbo zoper dokončno in pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine in jo zavrgel kot prepozno vloženo. Ne glede na to, da je tožnik vlogo poimenoval pritožba zoper odločbo o odmeri starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je toženec o takšni vlogi dolžan odločiti vsebinsko. Tožnik je v sodnem postopku v pripravljalnih vlogah uveljavljal, da se mu v pokojninsko osnovo vštejejo plače, prejete za delo opravljeno preko polnega delovnega časa. Hkrati je navajal, da je vlogo potrebno obravnavati ne le po naslovu, ampak po vsebini. Ravno tako tožnik v predsodnem postopku niti v sodnem postopku ni zatrjeval, da je vložil pritožbo zoper odločbo, niti ni vztrajal, da je ta vložena pravočasno. Pravilno je zato sodišče prve stopnje kot nepravilna in nezakonita odpravilo dokončno odločbo in sklep toženca in mu vrnilo zadevo v ponovno upravno odločanje.