Da bi obtoženka uspela vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi morala z enako metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti prepričljivejši od tistih v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa niso take, saj ostajajo na ravni posplošenih zatrjevanj.
OZ člen 12. Splošne uzance za blagovni promet (1954) uzanca 203, 203/1.
dobava blaga - zavrnitev računa - splošne uzance za blagovni promet
Posledice pasivnosti kupca (toženca) je treba presojati v povezavi s pogodbo, katere vsebina pa je bila v postopku med strankama sporna. Iz trditvenega gradiva v spisu izhaja, da je toženec za tožnika opravljal različna dela in storitve in da je med strankama sporno, ali so dela obračunana po višji postavki od dogovorjene. Sporna je torej vsebina pogodbe (ne pa npr. pravilnost izpolnitve in s tem povezano pravočasno grajanje napak), zato je uporaba drugega odstavka 203. člena Uzanc najmanj preuranjena.
Ustava RS člen 53, 53/3, 54, 54/1. ZZZDR člen 5a, 106, 113, 113/3, 120, 120/1, 120/2, 121, 157, 157/1, 158, 158/1. Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah člen 3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic.
korist otroka - razmerja med starši in otroki - oddaja otroka v zavod - ukinitev stikov
Odvzem otroka je ukrep, pri izbiri katerega je ocenjeno, da je verjetno, da se bodo razmere na strani staršev tako izboljšale, da se bodo otroci lahko vrnili k staršem in bodo ti lahko nadaljevali z njihovo vzgojo in varstvom. V primeru, ko so otroci v javni oskrbi, je osnovni cilj vseh ukrepov ponovna združitev družine in prenehanje javne oskrbe, kakor hitro je to izvedljivo. Država mora ta cilj izpolnjevati, hkrati pa ga mora vedno uskladiti s svojo dolžnostjo, da upošteva otrokove koristi. Otrokom, odvzetim iz družinskega okolja, mora biti omogočeno, da se razvijajo v okolju, ki je najbolj podobno družinskemu. Državni organi in nosilci javnih pooblastil morajo v primeru odvzema otroka zato izvajati primerne ukrepe, ki bodo omogočili ohranjanje družinskih vezi. V obdobju javne oskrbe pa mora biti zagotovljen takšen način uravnavanja stikov med starši in otroci, ki spodbuja pozitivne odnose med njimi. Starš se ne more sklicevati na pravico do družinskega življenja v primeru, ko bi ukrep sicer ohranjal družinske vezi, škodoval pa bi otrokovemu zdravju in razvoju. Kljub temu pa koristi staršev, zlasti njihov redni stik z otrokom, predstavljajo pomemben dejavnik pri tehtanju različnih interesov. V primeru, ko so pravice staršev do stikov že omejene zaradi odločb pristojnega organa, je v zvezi z dodatnimi omejitvami potrebna strožja presoja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kršitev načela kontradiktornosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - uporaba kriterijev
Če se delodajalec v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi posameznim delavcem (katerih število ne doseže večjega števila delavcev po zakonski opredelitvi) odloči za uporabo kriterijev, je te kriterije dolžan uporabiti zakonito in na enak način za vse delavce. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kdaj in na kakšen način je tožena stranka sprejela svoje kriterije, sodišče pa zakonitost uporabe kriterijev lahko preizkusi samo v primeru, če ugotovi, kateri so ti kriteriji in ali so bili pri posameznih delavcih pravilno uporabljeni. Poleg tega je sodišče zaslišalo le zakonitega zastopnika tožene stranke in pričo, ki ju je predlagala tožena stranka, ni pa zaslišalo predlaganih sindikalnih zaupnikov, ki ju je predlagala za zaslišanje tožnica, kar bi lahko prispevalo k razjasnitvi spornih okoliščin glede določitve kriterijev in njihove uporabe. S tem je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, saj tožnici ni dalo možnosti, da dokaže svoje trditve. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – pridobitev lastninske pravice na drugi polovici stanovanja – kupoprodajna pogodba – nakup stanovanja – navedba dveh pogodbenih strank – ustni dogovor o izključnem lastništvu ene od pogodbenih strank – priposestvovanje – dobra vera – ponovna dobra vera
Tožnica in njena teta sta hkrati s kupno pogodbo sklenili še dogovor, da, ne glede na samo kupno pogodbo, v kateri sta kot kupovalki navedeni obe, lastnica celotnega stanovanja postane tožnica. Ta je svojo dobro vero utemeljevala vse od sklenitve pogodbe v letu 1972, a je toženi stranki uspelo za obdobje do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojni teti v letu 1984 le-to izpodbiti. V tem letu so se zvrstile stvari, ki utemeljujejo sklep, da je bila tožnica ponovno dobroverna.
KZ člen 234a, 234a/1. ZOPOKD člen 4, 4-3. ZKP člen 371, 371/2, 383, 383/1, 386, 391.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo – poslovna goljufija – direktni naklep – premoženjsko stanje prve osebe – nelikvidnost – goljufivi namen – nesolventnost – postavitev izvedenca – kršitev pravic obrambe – premoženjskopravni zahtevek – povrnitev škode – posebni pogoj v pogojni obsodbi – zavrnitev pritožbe
V zadevi ne gre le za poslovno tveganje neizpolnitve pogodbe brez izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja v posledici nelikvidnosti družbe C. d.o.o. oziroma za rezultat plačilne nediscipline v času gospodarske krize v gradbeništvu, saj je izveden dokazni postopek take obrambne trditve z zanesljivostjo ovrgel. Ker pritožbeno sodišče sprejema stališče izpodbijane sodbe, da je obtoženi razpolagal z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo terjatev oškodovanca oziroma je imela družba C. d.o.o. v kritičnem obdobju več prilivov kot odlivov, je brezpredmetno pritožbeno zagotavljanje, da je družba C. d.o.o. najprej poravnavala terjatve, ki so zapadle najprej, pa tudi sicer te navedbe pritožnikov niso z ničemer izkazane, vključno s trditvami, da je bilo treba upoštevati zlasti pravice delavcev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita zato, ker eden izmed poimensko določenih članov komisije za spremljanje poskusnega dela ni podpisal ocene poskusnega dela. V podjetniški kolektivni pogodbi je določeno, da poskusno delo spremlja ocenjevalec, ki ga s sklepom imenuje delodajalec, ter da je ocenjevalec dolžan najmanj pet dni pred iztekom poskusnega dela izdelati pisno oceno o delu delavca na poskusnem delu. V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi pa je bilo določeno, da se pogodbeni stranki dogovorita za poskusno delo, ki traja tri mesece ter da tožnikovo delo v času poskusnega dela ocenjuje komisija določeni sestavi. Nikjer ni predpisano, da bi morali oceno poskusnega dela podpisati vsi člani komisije. Zato ni podlage za ugotovitev, da je ocena poskusnega dela formalno neveljavna zaradi nepodpisa enega izmed članov komisije za oceno poskusnega dela. Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo v izpodbijanem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tretji odstavek 3. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu z dne 13. 12. 2013 določa, da lahko zaradi nujnih potreb delovnega procesa ali zaradi boljše organizacije dela vodja organizacijske enote delavcu odredi ali prekliče izrabo letnega dopusta v določenem časovnem obdobju. Četrti odstavek 13. člena Pravilnika pa določa, da lahko vodja organizacijske enote skladno s prejšnjim odstavkom tega člena prekliče delavcu izrabo letnega dopusta pod pogojem, da bi odsotnost konkretnega delavca resno motila delovni proces in pod pogojem, da s tem delavcu ne bi bila povzročena nesorazmerno visoka materialna škoda.
Navedena člena nista v neskladju z ZDR, saj je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih skladno s 96. členom ZObr, mednje pa po 13. točki drugega odstavka tega člena spada izraba ali prekinitev dopusta v skladu s službenimi potrebami. Med službene potrebe sodijo nujne potrebe delovnega procesa in boljša organizacija dela iz tretjega odstavka 13. člena Pravilnika. Posebnosti v zvezi z izrabo letnega dopusta na področju obrambe so utemeljene tudi glede na naravo dela in naloge Slovenske vojske (37. člen ZObr). Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neskladnosti posameznih določb pravilnika z ZDR.
goljufija – obstoj kaznivega dejanja – škoda – goljufivi namen – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Obdolženec je s tem, ko je oškodovancu plačal preostanek dolgovanega zneska pred zaključkom kazenskega postopka, zgolj izpolnil obveznost glede plačila zneska premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem, ki bi mu jo bilo na podlagi 74. člena KZ-1 sicer treba odvzeti.
vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost - trajanje
Zunajzakonska skupnost med pokojnim in tožnico je trajala 11 mesecev in 22 dni, kar pa ne zadošča za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 114. členu ZPIZ-, po katerem mora zunajzakonska skupnost med zavarovancem in osebo, ki uveljavlja pravico do vdovske pokojnine, obstajati vsaj tri leta pred smrtjo zavarovanca. Zato tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine po pokojnem.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015070
OZ člen 131, 131/1, 149, 149/1, 153, 153/3, 171, 171/1, 179, 299, 299/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - zmotna uporaba materialnega prava - nevarna stvar - stroj - soprispevek - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - višina odškodnine
Tožnica se je poškodovala na delu pri prvotoženi stranki, ko je pri delu s strojem za ovijanje knjig v folijo prišlo do zagozditve knjig, tožnica pa je z roko avtomatsko segla v stroj, v področje vilic, da bi zastoj odpravila. V tistem trenutku je stroj začel delovati, vilice pa so jo udarile oziroma stisnile, zaradi česar je tožnica utrpela poškodbo desne dlani. Stroj, na katerem je delala tožnica, ni omogočal varnega dela, zaradi pomanjkljive varovalne opreme je obstajala možnost poseganja v območje nevarnih gibljivih delov med obratovanjem, nekateri gibljivi deli stroja (npr. pogoni) pa niso bili zavarovani. Delujoč stroj z nepopolno oziroma pomanjkljivo varnostno opremo, pri katerem je omogočeno poseganje v njegovo notranjost in omogočen kontakt z gibljivimi deli tega stroja, predstavlja nevarno stvar, pri kateri je nevarnost za poškodbe prav gotovo večja od običajne tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. Zato je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke za nastalo nezgodo. Podana pa je tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke, saj ni poskrbela za varno delo tožnice (manjkajoča jasna navodila za varno delo na tem stroju, še posebej v primeru zastoja; nejasna in nedoločno predpisana varovalna oprema; neustrezna zaščita nevarnih delov stroja; premalo učinkovit nadzor, saj se je dopuščalo nepravilno delo tožnice, neustrezno usposabljanje tožnice). Pri določitvi tožničinega soprispevka k nastali nezgodi je treba upoštevati tudi okoliščine, ki govorijo v prid tožničinemu manjšemu soprispevku od tistega, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica je bila pri prvotoženi stranki v delovnem razmerju, svoje delo je morala opravljati po navodilu in pod nadzorom prvotožene stranke. Dolžnost prvotožene stranke je bila, da delo tožnice ustrezno nadzoruje tudi v cilju preprečitve morebitnih nesreč pri delu. Prvotožena stranka pa kljub predpisom o varnosti in zdravju pri delu ni poskrbela za varno delo tožnice (s primerno varovalno opremo, navodili, nadzorom,...).
Ob upoštevanju navedenega je tožnica k nastali škodi soprispevala do višine 20 % in ne 50%, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.
ZJU člen 24, 24/1, 57, 149, 149/1, 149/1-3. 150, 150/2. Kolektivna pogodba za policiste člen 22d.
premestitev - policija - učinkovitejše in smotrnejše delovanje dela državnega organa - delovne potrebe
Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (premestitev zaradi delovnih potreb) obsega preizkus zakonitega razloga za takšno premestitev, pri čemer sodišče glede na obstoječo sodno prakso ne more ocenjevati, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na
učinkovitost organa. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati (le), ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen.
Sodišče prve stopnje je ugotovitev o navideznosti (objektivnega) razloga za premestitev tožnika neutemeljeno oprlo na ugotovitve o nesmotrnosti odločitve o premestitvi. Odločitev o tem, da bo delo zaradi premestitve javnega uslužbenca bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa za presojo racionalnosti oziroma primernosti te odločitve ni pristojno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da kadrovska zamenjava v konkretnem primeru predstavlja obstoj subjektivnega razloga za premestitev tožnika. Odločitev tožene stranke o tem, na kakšen način bo z namenom kar najbolj učinkovitega dela organa po posameznih enotah (policijskih postajah) razporedila razpoložljive kadrovske kapacitete, predstavlja organizacijsko odločitev, ta pa je v izključni pristojnosti delodajalca. Tožena stranka ima pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na eni od postaj na to postajo premesti policista, ki je delo do tedaj opravljal na drugi postaji. Ker je tožena stranka dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za tožnikovo premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, tj. zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi zavrnilo.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pokojninska doba - tuja pokojninska doba - znižanje starostne meje
Tožničina skupna pokojninska doba (z upoštevanjem dodane dobe) je na dan 31. 12. 2012 znašala 37 let, 10 mesecev in 18 dni. Tožnica bi morala na dan 31. 12. 2012 dopolniti starost 57 let in 4 mesece. V skladu z določbo 402. člena ZPIZ-1 se zavarovancem, ki se jim je do uveljavitve tega zakona zavarovalna doba štela s povečanjem, starostna meja, predpisana za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zniža za toliko mesecev, za kolikor je bila povečana zavarovalna doba. V primeru tožnice znaša povečana zavarovalna doba 3 mesece in 21 dni in se ji tako starostna meja za pridobitev pravice do pokojnine zniža za 3 mesece. Kljub znižanju starostne meje pa tožnica ne izpolnjuje zahtevanega starostnega pogoja (57 let in 4 mesece), saj je na dan 31. 12. 2012 dopolnila starost 57 let in 28 dni. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine - vštetje plač za delo preko polnega delovnega časa
Toženec je tožnikovo vlogo, vloženo dne 19. 4. 2013 v predsodnem upravnem postopku, nepravilno obravnaval kot pritožbo zoper dokončno in pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine in jo zavrgel kot prepozno vloženo. Ne glede na to, da je tožnik vlogo poimenoval pritožba zoper odločbo o odmeri starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je toženec o takšni vlogi dolžan odločiti vsebinsko. Tožnik je v sodnem postopku v pripravljalnih vlogah uveljavljal, da se mu v pokojninsko osnovo vštejejo plače, prejete za delo opravljeno preko polnega delovnega časa. Hkrati je navajal, da je vlogo potrebno obravnavati ne le po naslovu, ampak po vsebini. Ravno tako tožnik v predsodnem postopku niti v sodnem postopku ni zatrjeval, da je vložil pritožbo zoper odločbo, niti ni vztrajal, da je ta vložena pravočasno. Pravilno je zato sodišče prve stopnje kot nepravilna in nezakonita odpravilo dokončno odločbo in sklep toženca in mu vrnilo zadevo v ponovno upravno odločanje.
ZPP člen 112, 112/1, 112/2. ZDSS-1 člen 72, 72/1, 75, 75/1.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0007036
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 269, 269/1-2, 359, 359/1-1.
spolni napad na osebo mlajšo od 15 let – premoženjskopravni zahtevek – zavrnitev dokaznih predlogov – uporaba milejšega zakona – čas in kraj storitve kaznivega dejanja
Čas in kraj storitve sta glede na določbe 2. točke prvega odstavka 269. člena in 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP obvezni sestavini kaznivega dejanja, ki ga z vsemi ostalimi konkretnimi dejstvi in okoliščinami individualizirata, vendar nista zakonska znaka kaznivega dejanja. Presoja vprašanja uporabe milejšega zakona bi prišla v poštev le, če bi posamezna izvršitvena ravnanja predstavljala samostojno kaznivo dejanje in bi bilo zaradi tega treba upoštevati čas dokončanja vsakega posameznega izvršitvenega dejanja.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014719
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3.
invalid III. kategorije - nova invalidnost - izvedenec - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Ker sodišče prve stopnje ni angažiralo sodnega izvedenca ortopedske stroke v zvezi s tožničinimi ortopedskimi zdravstvenimi spremembami, je ostal ortopedski funkcijski status, ki je odločilen za oceno tožničine preostale delovne zmožnosti ter morebitno indiciranost vtoževane časovne razbremenitve (delo v krajšem delovnem času), nerazčiščen. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 33/2, 33/3, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - kriteriji za izbiro presežnih delavcev
Tožena stranka je zaradi upadanja pometa racionalizirala poslovanje, zato se je zmanjšala potreba po delu delavcev, ki so delali v organizacijski enoti (v kateri so delale tožnice) in je bila namenjena nadomeščanju na posameznih enotah, na katerih je bil primanjkljaj delavcev.
Tožena stranka je tako dokazala poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnic pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tudi pravilno oblikovala primerljivo kategorijo delavcev, med katerimi je izbrala presežne delavce, saj je v skupino primerljivih delavcev, izmed katerih bo nekaterim odpovedana pogodba o zaposlitvi, uvrstila delavce, ki so opravljali tisto delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju pod pogoji iz pogodb o zaposlitvi. Tako je pravilno primerjala (točkovala) le 48 delavcev, ki so v času odpovedi delali v organizacijski enoti, v kateri so delale tudi tožnice. Pravilno pa je uporabila tudi kriterije za izbiro. Zato so izpodbijane redne odpovedi pogodb o zaposlitvi zakonite.