OZ člen 12. Splošne uzance za blagovni promet (1954) uzanca 203, 203/1.
dobava blaga - zavrnitev računa - splošne uzance za blagovni promet
Posledice pasivnosti kupca (toženca) je treba presojati v povezavi s pogodbo, katere vsebina pa je bila v postopku med strankama sporna. Iz trditvenega gradiva v spisu izhaja, da je toženec za tožnika opravljal različna dela in storitve in da je med strankama sporno, ali so dela obračunana po višji postavki od dogovorjene. Sporna je torej vsebina pogodbe (ne pa npr. pravilnost izpolnitve in s tem povezano pravočasno grajanje napak), zato je uporaba drugega odstavka 203. člena Uzanc najmanj preuranjena.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – pridobitev lastninske pravice na drugi polovici stanovanja – kupoprodajna pogodba – nakup stanovanja – navedba dveh pogodbenih strank – ustni dogovor o izključnem lastništvu ene od pogodbenih strank – priposestvovanje – dobra vera – ponovna dobra vera
Tožnica in njena teta sta hkrati s kupno pogodbo sklenili še dogovor, da, ne glede na samo kupno pogodbo, v kateri sta kot kupovalki navedeni obe, lastnica celotnega stanovanja postane tožnica. Ta je svojo dobro vero utemeljevala vse od sklenitve pogodbe v letu 1972, a je toženi stranki uspelo za obdobje do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojni teti v letu 1984 le-to izpodbiti. V tem letu so se zvrstile stvari, ki utemeljujejo sklep, da je bila tožnica ponovno dobroverna.
Dnevnice načeloma ne predstavljajo prihodka v smislu 195. člena ZOR, saj so namenjene povrnitvi stroškov, ki nastanejo delavcu na službeni poti. Navedeno pa ne velja v primeru, ko so dejanski stroški delavca na službeni poti nižji od prejete dnevnice. Razliko med izplačano dnevnico in dejanskimi stroški je v takem primeru treba šteti kot prihodek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0007036
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 269, 269/1-2, 359, 359/1-1.
spolni napad na osebo mlajšo od 15 let – premoženjskopravni zahtevek – zavrnitev dokaznih predlogov – uporaba milejšega zakona – čas in kraj storitve kaznivega dejanja
Čas in kraj storitve sta glede na določbe 2. točke prvega odstavka 269. člena in 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP obvezni sestavini kaznivega dejanja, ki ga z vsemi ostalimi konkretnimi dejstvi in okoliščinami individualizirata, vendar nista zakonska znaka kaznivega dejanja. Presoja vprašanja uporabe milejšega zakona bi prišla v poštev le, če bi posamezna izvršitvena ravnanja predstavljala samostojno kaznivo dejanje in bi bilo zaradi tega treba upoštevati čas dokončanja vsakega posameznega izvršitvenega dejanja.
SOCIALNO VARSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015234
OZ člen 131.
plačilo odškodnine - negmotna škoda - protipravnost - elementi odškodninske odgovornosti
Tožnica v konkretni zadevi od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine iz naslova negmotne škode v zvezi s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom o zavrnitvi pravice do izredne denarne socialne pomoči. Glede pravnega standarda protipravnosti je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka sama po sebi ni zadostna za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Ravnanje zaposlenih bi moralo biti takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje šteti za samovoljno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je organ pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno v smislu temelja odškodninske odgovornosti. Ker takšno dejansko stanje v predmetni zadevi ni dokazano, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 33/2, 33/3, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - kriteriji za izbiro presežnih delavcev
Tožena stranka je zaradi upadanja pometa racionalizirala poslovanje, zato se je zmanjšala potreba po delu delavcev, ki so delali v organizacijski enoti (v kateri so delale tožnice) in je bila namenjena nadomeščanju na posameznih enotah, na katerih je bil primanjkljaj delavcev.
Tožena stranka je tako dokazala poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnic pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tudi pravilno oblikovala primerljivo kategorijo delavcev, med katerimi je izbrala presežne delavce, saj je v skupino primerljivih delavcev, izmed katerih bo nekaterim odpovedana pogodba o zaposlitvi, uvrstila delavce, ki so opravljali tisto delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju pod pogoji iz pogodb o zaposlitvi. Tako je pravilno primerjala (točkovala) le 48 delavcev, ki so v času odpovedi delali v organizacijski enoti, v kateri so delale tudi tožnice. Pravilno pa je uporabila tudi kriterije za izbiro. Zato so izpodbijane redne odpovedi pogodb o zaposlitvi zakonite.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073656
ZASP člen 5, 5/1, 19, 170, 170/1, 170/2. ZS člen 98, 98a. ZPP člen 7, 212.
pristojnost sodišča – predlog za izdajo začasne odredbe v avtorskopravnem sporu – dvom v obstoj materialne avtorske pravice do predelave – skazitev avtorskega dela – poseg v avtorsko delo – poseg v osebnost – razpravno načelo
Poseg v delo je treba razumeti povsem stvarno, kot spremembo dela. Skazitev dela je vrsta posega v delo, torej manjša množica znotraj večje. Do takšnega sklepa pripelje že samo besedilo 19. člena ZASP.
ZSPJS člen 16, 16/4, 19, 19/2. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 5.
napredovanje - razlika v plači - premestitev - dejansko delo - plačilo po dejanskem delu
V skladu s četrtim odstavkom 16. člena ZSPJS lahko javni uslužbenec napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, v napredovalno obdobje pa se všteva čas, ko je javni uslužbenec razporejen na delovna mesta, za katera je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Tožnica je bila 1. 2. 2008 premeščena na delovno mesto, na katerem je zahtevana višja stopnja strokovne izobrazbe (tj. višješolska, višja strokovna ali podobna izobrazba, na prejšnjem delovnem mestu pa je bila zahtevana srednja strokovna ali splošna izobrazba). Zato je bilo tožničino napredovalno obdobje s to premestitvijo dne 1. 2. 2008 prekinjeno in tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 21. plačni razred in plačo, ki ustreza 23. plačnemu razredu, ni utemeljen.
Zmotno je stališče tožnice, da bi jo morala tožena stranka ob premestitvi na drugo delovno mesto na podlagi drugega odstavka 19. člena ZSPJS uvrstiti v plačni razred, ki je za pet plačnih razredov višji od izhodiščnega plačnega razreda navedenega delovnega mesta. Uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po drugem odstavku 19. člena ZSPJS ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi javnemu uslužbencu pripadala po zakonu in bi jo ta lahko iztožil, temveč je to njegov privilegij, ki je odvisen od odločitve predstojnika organa državne uprave. Zato tožbeni zahtevek na obračun in izplačilo razlik za obdobje od 1. 11. 2010 do 14. 6. 2011 med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo, ki ustreza 33. plačnemu razredu, ni utemeljen.
Tožnica je za obdobje od 15. 6. 2011 dalje vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo za delo, ki naj bi ga pri toženi stranki v resnici opravljala, tj. delo višjega svetovalca (delovno mesto višji svetovalec je uvrščeno v 37. plačni razred). Tožnica od 15. 6. 2011 dalje, ko je bila premeščena v Sektor, opravlja delo delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tj. strokovno-tehnično delovno mesto koordinator VII/1) in ne dela višjega svetovalca. Zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.
ZPIZ-2 člen 392, 392/1. ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/3, 110/6, 110/7, 421. Sporazum socialne varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Skladno z 22. členom Sporazuma socialne varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino nosilec vsake pogodbenice po zakonodaji, ki velja zanj, ugotavlja, ali posameznik oziroma zavarovana oseba izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do določene dajatve. Za ugotavljanje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1 oziroma po slovenski zakonodaji, na podlagi dobe, ki jo je tožničin mož dopolnil v Republiki Sloveniji, je pristojen toženec ZPIZ Slovenije. Tožnica ne izpolnjuje pogojev po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine, zato njen tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
V primeru, če tožena stranka izpolni zahtevek šele v teku postopka, ga s tem pripozna, tožeča stranka pa mora tožbo umakniti, ko izve, da je zahtevek izpolnjen. Tožeča stranka je podala umik tožbe pravočasno, preden so nastali dodatni stroški za toženo stranko in je zato upravičena do plačila stroškov postopka.
denarna odškodnina zaradi okrnitve osebnostne pravice
Mejne vrednosti elektromagnetnega sevanja se nanašajo na širše okolje kot so meje 3. člena Uredbe in zato ni izključeno ugotavljanje škodljivih vplivov daljnovoda v pravdi.
zmotna uporaba materialnega prava - pravica do povrnitve nadomestila plače - priglasitev stroškov
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je v konkretnem primeru delodajalec upravičen do povrnitve nadomestila plače za svojo delavko. Za priznanje pravice do povrnitve nadomestila plače delodajalcu je odločilno, ali je priča priglasila stroške tega nadomestila takoj po zaslišanju. V primeru, da teh stroškov ni priglasila, delodajalec ni upravičen do povrnitve nadomestila plače. ZPP namreč v 2. odstavku 242. člena določa, da mora priča zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico. Ker priča po zaključku zaslišanja ni zahtevala povračila stroškov, v takem primeru tudi delodajalec naknadno ne more uveljavljati povračila nadomestila plače, ki ga je izplačal priči. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek delodajalca za povrnitev nadomestila plače za svojo delavko.
ZPIZ-2 člen 15, 63, 63/1, 63/2, 63/4, 390, 390/1, 390/2.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - samozaposleni - opravljanje dejavnosti
Pri ocenjevanju invalidnosti samozaposlenih, zavarovanih na temelju 15. člena ZPIZ-2 (kot je tožnik), je traba izhajati iz 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je oseba zavarovana in vsa dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pri ocenjevanju invalidnosti zavarovanca na s.p. dejavnost avtoprevozništvo je vožnjo tovornega vozila mogoče šteti za glavno opravilo. Vendar je tudi pri tej organizacijsko statusni obliki še vrsta drugih del in opravil, ki so po naravi stvari potrebna za uspešno izvajanje dejavnosti. Gre za popolnost delovne dokumentacije, v kateri morajo biti zajeta vsa opravila, opisane delovne razmere, potrebne psihofizične obremenitve, stopnja in trajanje obremenitev, njihove škodljivosti itd., da je mogoča ocena invalidnosti in preostale delovne zmožnosti v skladu s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015070
OZ člen 131, 131/1, 149, 149/1, 153, 153/3, 171, 171/1, 179, 299, 299/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - zmotna uporaba materialnega prava - nevarna stvar - stroj - soprispevek - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - višina odškodnine
Tožnica se je poškodovala na delu pri prvotoženi stranki, ko je pri delu s strojem za ovijanje knjig v folijo prišlo do zagozditve knjig, tožnica pa je z roko avtomatsko segla v stroj, v področje vilic, da bi zastoj odpravila. V tistem trenutku je stroj začel delovati, vilice pa so jo udarile oziroma stisnile, zaradi česar je tožnica utrpela poškodbo desne dlani. Stroj, na katerem je delala tožnica, ni omogočal varnega dela, zaradi pomanjkljive varovalne opreme je obstajala možnost poseganja v območje nevarnih gibljivih delov med obratovanjem, nekateri gibljivi deli stroja (npr. pogoni) pa niso bili zavarovani. Delujoč stroj z nepopolno oziroma pomanjkljivo varnostno opremo, pri katerem je omogočeno poseganje v njegovo notranjost in omogočen kontakt z gibljivimi deli tega stroja, predstavlja nevarno stvar, pri kateri je nevarnost za poškodbe prav gotovo večja od običajne tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. Zato je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke za nastalo nezgodo. Podana pa je tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke, saj ni poskrbela za varno delo tožnice (manjkajoča jasna navodila za varno delo na tem stroju, še posebej v primeru zastoja; nejasna in nedoločno predpisana varovalna oprema; neustrezna zaščita nevarnih delov stroja; premalo učinkovit nadzor, saj se je dopuščalo nepravilno delo tožnice, neustrezno usposabljanje tožnice). Pri določitvi tožničinega soprispevka k nastali nezgodi je treba upoštevati tudi okoliščine, ki govorijo v prid tožničinemu manjšemu soprispevku od tistega, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica je bila pri prvotoženi stranki v delovnem razmerju, svoje delo je morala opravljati po navodilu in pod nadzorom prvotožene stranke. Dolžnost prvotožene stranke je bila, da delo tožnice ustrezno nadzoruje tudi v cilju preprečitve morebitnih nesreč pri delu. Prvotožena stranka pa kljub predpisom o varnosti in zdravju pri delu ni poskrbela za varno delo tožnice (s primerno varovalno opremo, navodili, nadzorom,...).
Ob upoštevanju navedenega je tožnica k nastali škodi soprispevala do višine 20 % in ne 50%, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSL0023359
KZ-1 člen 86, 86/3. ZKP člen 129a. ZIKS-1 člen 12, 12/2, 12/3, 75, 75/5.
alternativna izvršitev kazni zapora – zapor ob koncu tedna – zaposlitev v tujini
Sodišče sme izjemoma in iz posebej obrazloženih razlogov izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna dopustiti tudi obsojencu, ki je zaposlen ali se izobražuje zunaj Republike Slovenije, če se ta hkrati zaveže, da bo sodišču in direktorju zavoda vsake tri mesece predložil ustrezna dokazila svojega delodajalca ali pristojne izobraževalne obveznosti.
V konkretnem primeru teža kaznivega dejanja, predkaznovanost, kršitev hišnega reda v Zavodu za prestajanje kazni zapora, utemeljujejo presojo, da predlagani način izvršitve kazni zapora ni smotrn in ni upravičen, ker obsojenec ni toliko osebnostno urejen, da bi mu bilo mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil, tudi če bi bila točna pritožbena trditev obsojenčevih zagovornikov o zaposlenosti obsojenca v tujini, kateremu je že več kot eno leto odvzeta prostost.
ZŠtip člen 18, 18/1, 18/2, 18/3. Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij člen 6.
štipendija - dodatek za bivanje - prepoved dvojnega financiranja
ZŠtip v 2. odstavku 18. člena določa, da študentu ne pripada dodatek za bivanje, če prejema subvencijo za bivanje v študentskem domu ali pri zasebniku, ali ima sklenjeno pogodbo o bivanju skladno s predpisi, ki urejajo subvencionirano bivanje. Navedena določba izključuje pravico do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča in s tem preprečuje dvojno financiranje ob subvencioniranem bivanju v študentskem domu. Vprašanje, ali obstoji izključitveni razlog iz 2. odstavka 18. člena ZŠtip, je ostalo pred sodiščem prve stopnje nerazčiščeno, čeprav iz odločbe študentskega doma izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za subvencionirano bivanje v študijskem letu 2014/2015. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 112, 112/1, 112/2. ZDSS-1 člen 72, 72/1, 75, 75/1.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - PRAVO EVROPSKE UNIJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL0064948
Uredba Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) člen 15, 16. ZIZ člen 135, 135/4. ZPotK- 1 člen 27, 27/3. ZPP člen 214.
Sporno kreditno pogodbo je tožnica sklenila kot potrošnica. V tej zadevi je sodišče pristojno za odločanje na podlagi 15. in 16. člena Bruseljske uredbe.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je tožbo zober dokončni upravni akt vložil po izteku 30 - dnevnega zakonsko določenega roka za vložitev tožbe, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).