nova odmera pokojnine – nadurno delo – obnova postopka
Tožnica, ki ji je bila starostna pokojnina priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo z dne 3. 8. 2009, je dne 27. 12. 2010 vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem plač za delo preko polnega delovnega časa od leta 1971 do 1983. Takšno zahtevo je toženec nezakonito zavrgel, saj bi jo moral obravnavati tudi kot predlog za obnovo postopka.
ZDR člen 11, 16, 216. ZZZPB člen 6b, 6f. ZUTD člen 192, 192/2.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - razlikovanje z drugimi pogodbenimi razmerji - volja - status študenta – začasna in občasna dela dijakov
Razlikovanje dela v delovnem razmerju (po pogodbi o zaposlitvi) od dela, ki ga opravljajo dijaki in študenti, je v tem, da je pri dijaškem in študentskem delu poudarjena začasnost in občasnost. Odločilna kriterija za razmejitev dela v delovnem razmerju in dijaškega ter študentskega dela sta čas opravljanja dela in narava dela. Za delovno razmerje je značilno, da se delo opravlja nepretrgano po navodilih in pod nadzorom delodajalca (takšna je tudi definicija delovnega razmerja v prvem odstavku 4. člena ZDR), od ostalih pravnih razmerij pa se bistveno razlikuje po stopnji osebne odvisnosti, s katero je delavec zavezan k opravljanju dela. Delavec ne more prosto oblikovati načina dela in delovnega časa, ampak je podvržen navodilom delodajalca. Pri opredelitvi, za kakšno razmerje gre, ni odločilna volja strank, status študenta in delavca v delovnem razmerju pa se ne izključujeta. Posebna ureditev začasnega in občasnega dela študentov in dijakov ne pomeni, da ti ne bi mogli skleniti pogodbe o zaposlitvi (še posebej, če delo opravljajo daljši čas nepretrgano in podaljšujejo svoj status brez namena izpolnjevati študijske obveznosti). Tega ne prepovedujeta niti ZDR (ki celo vzpostavlja domnevo delovnega razmerja) niti ZVis.
Ker je pri tožnici, invalidki III. kategorije, prišlo do poslabšanja invalidnosti, tako da so ji potrebne nove omejitve pri delu, ki ga je še zmožna opravljati v polnem delovnem času, se ji v okviru III. kategorije priznajo nove omejitev pri delu. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela v polovičnem delovnem času je neutemeljen.
Pri tožniku je telesna okvara (na podlagi mnenja invalidske komisije z dne 10. 3. 1986) nastala dne 31. 10. 1985, zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za to telesno okvaro pa je podal šele 28. 4. 2010. Zato ima pravico do invalidnine od 1. 11. 2009 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve dalje in šest mesecev za nazaj, in neutemeljeno zahteva njeno priznanje vse od 31. 10. 1985 dalje.
Zneske invalidnine od 31. 10. 1985 dalje tožnik uveljavlja tudi na podlagi odškodninske odgovornosti toženca. Zastaralni rok (3 oz. 5 let) iz 352. člena OZ, je začel teči šele z vročitvijo dokončne odločbe toženca, s katero je bila potrjena odločba o priznanju invalidnine od 1. 11. 2009 dalje, in ne že s trenutkom, ko se je tožnik seznanil z mnenjem invalidske komisije o datumu nastanka telesne okvare (28. 5. 2007).
subsidiarna uporaba ZUP – posebni primeri vročanja – pooblastilo za sprejem sodnega pisanja
Poleg osebnega vročanja ureja ZUP v določbi 89. člena tudi posebne primere vročanja, med katere sodi tudi vročanje po pooblaščencu za vročitve. Po določbi prvega odstavka navedenega člena je pooblaščenec za vročitve določena oseba, ki jo stranka lahko pooblasti za vročanje vseh dokumentov zanjo. Vročilnica je opremljena z izjavo R.K., da jo je obdolženec pooblastil za prevzem navedenega pisma, iz pripomb vročevalca pa je tudi razvidno, da je bila istovetnost pooblaščenke ugotovljena na podlagi osebne izkaznice, katere številka in naziv upravnega organa, ki jo je izdal, je v vročilnici tudi navedel. Pritožnik zato zgolj z zanikanjem, da bi navedeni osebi dal pooblastilo za sprejem sodnega pisanja, sklepa ne more izpodbiti. Obdolženec namreč ni izkazal niti verjetnosti, da bi s predlaganim dokazom, zaslišanjem R.K., uspel, pa tudi ne potrebne aktivnosti (npr. da bi pridobil in sodišču predložil izjavo R.K., ki bi njegove navedbe v pritožbi potrdila).
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – nevarna stvar - imetnik
V skladu s 150. členom OZ (prej 174. člen ZOR) za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Imetnik nevarne stvari sicer v resnici ni nujno vedno njen lastnik.
V skladu z drugim odstavkom 174. člena ZOR se za imetnika nevarne stvari šteje lastnik stvari, pa tudi družbena pravna oseba, ki ji je stvar dana v začasno uporabo. Za opredelitev imetnika nevarne stvari je pomemben odgovor na vprašanje, v čigavem interesu se je določena nevarna dejavnost opravljala. Riziko povečane nevarnosti v zvezi z nevarno stvarjo nosi tisti, ki jo uporablja v svojo korist, ki mu ta stvar služi, ki z njo razpolaga in jo nadzoruje. Za upravičenje glede nevarne stvari ni bistven pravni naslov, čeprav kot imetnik nevarne stvari najpogosteje dejansko nastopa njen lastnik. V sporu v zvezi z odgovornostjo za nevarno stvar je možno dokazovati, da je lastnik uporabo in dejansko razpolaganje z nevarno stvarjo in s tem tudi riziko, ki iz te stvari izvira, prenesel na drugega.
ZZVZZ člen 69, 69/1, 81, 82, 83, 85. ZUP člen 224, 224/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 244.
odgovornost zzzs - odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičena odsotnost z dela - vezanost delodajalca na dokončno odločbo zavoda - zmožnost za delo - odločitev imenovanega zdravnika
Tožeča stranka je bila v postopku odločanja o upravičenosti odsotnosti delavke z dela vezana na odločbi tožene stranke, s katerima je bilo ugotovljeno, da je delavka tožeče stranke od 22.4.2006 dalje zmožna za delo. Odločbi sta bili dokončni v upravnem postopku. Dokončnost odločbe pomeni, da lahko stranka začne izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Tožeči stranki tako ni bilo treba čakati na pravnomočnost sodne odločbe v socialnem sporu.
Tožeča stranka se je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi svoji delavki upravičeno zanesla na dokončno upravno odločbo tožene stranke. Ker je bila delavka odsotna z dela, je tožeča stranka ravno na podlagi odločb tožene stranke zaključila, da njena odsotnost ni bila upravičena.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 208. ZFPPIPP člen 301.
nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka
Določilo drugega odstavka 301. člena ZFPPIPP določa le časovno gledano najzgodnejši trenutek, ko se postopek lahko nadaljuje. Obstoj pravočasnega upnikovega predloga za nadaljevanje postopka, zato lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti zahtevka.
sodnik - plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
V 45. členu ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje državnega zbora o določanju osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, kot je določena za obračun plače poslanca tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko to pomeni, da velja vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove poslanske plače, tudi za sodniško plačo. Izhodišče take ureditve je bila predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo, kakor je bilo to razmerje vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS
Glede na dejstvo, da je bila osnova za obračun sodniške plače v času, na katerega se nanaša tožnikov tožbeni zahtevek, določena z ZZDODP, torej z zakonom, niso utemeljene navedbe, da naj bi šlo za kršitev ustavne določbe o pravici do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem, ker naj bi bila sodniška plača oziroma osnova za njen obračun določena s podzakonskim aktom.
Pravne podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki omogočiti vsebinski odgovor na zmanjšanje zahtevka, ni. Edini pogoj za veljavnost (delnega) umika po odgovoru na tožbo, ki se nanaša na toženo stranko, je njeno soglasje oziroma domneva o privolitvi v umik
Ker tožeča stranka ni spremenila istovetnosti zahtevka, prav tako ni povečala obstoječega zahtevka oziroma uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega, gre pri ravnanju tožeče stranke na naroku za (delni) umik in ne za spremembo tožbe.
Sodišče prve stopnje pri stroškovni odločitvi ni upoštevalo, da je tožeča stranka delno umaknila tožbo. To narekuje odločanje o stroških umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa po pravilu uspeha.
odškodninska odgovornost delodajalca – poklicna bolezen – elementi odškodninske odgovornosti – protipravnost ravnanja
Odškodninska odgovornost tožene stranke za tožničino bolezen (obojestranski sindrom karpalnega kanala) ni podana, ker toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi z nastankom škode. Zaradi navedenega niti ni pomembno, ali je sindrom karpalnega kanala pri tožnici res posledica njenega dela za toženo stranko.
O protipravnosti ravnanja tožene stranke bi lahko govorili le v primeru, če bi ta tožnici odrejala več takšnega dela, ki lahko vpliva na nastanek sindroma karpalnega kanala, kot pa je bilo to predvideno z ustreznimi organizacijskimi akti tožene stranke, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno.
invalidnost – spremembe v stanju invalidnosti – zaključeno zdravljenje
Ker pri tožniku, invalidu III. kategorije, zdravljenje še ni zaključeno, še ni mogoče ugotoviti spremembe v stanju invalidnosti. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti neutemeljen.
kondemnatorni del sklepa o izvršbi – izrek – regres zavarovalnice – izguba zavarovalnih pravic – odklonitev preizkusa alkoholiziranosti.
Sodišče prve stopnje bi moralo odločati, ali ostane sklep o izvršbi v kondemnatornem delu izreka (prvi odstavek) in stroškovnem delu (tretji odstavek) v veljavi ali ne. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku (gre za tožbeni zahtevek, vsebovan v kondemnatornem delu sklepa), je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.
Ker je toženec odklonil preizkus alkoholiziranosti, je izgubil zavarovalno zaščito, spričo česar je regresni zahtevek tožnice utemeljen.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – vrnitev v stanje pred izdajo sodbe, o kateri je že odločalo višje sodišče – nemožnost udeležbe na naroku – vročitev sodbe višjega sodišča – oprava zamujenega dejanja
Toženka s sklicevanjem na nemožnost udeležbe na naroku, vrnitve v prejšnje stanje (stanje pred izdajo sodbe, o kateri je že odločalo višje sodišče), ne more doseči.
V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je toženka kot razlog navajala nevročitev sodbe višjega sodišča. Sodba sodišča prve stopnje postane z odločitvijo višjega sodišča pravnomočna in pravnomočnost ni odvisna od njene vročitve stranki. Vročitev je pomembna le zaradi vprašanja pravočasnosti vloženih morebitnih izrednih sredstev (zoper odločitev sodišča druge stopnje so dopustna le izredna pravna sredstva), toženka pa hkrati s predlagano vrnitvijo v prejšnje stanje ni vložila niti zahteve za obnovo postopka, niti revizije.
postopek za delitev stvari v solastnini – razdelitev solastnih nepremičnin – sposobnost biti stranka – fizična oseba – stanje ob vložitvi predloga – smrt zemljiškoknjižnega lastnika pred vložitvijo predloga – zavrženje predloga – dediči
Zoper mrtvo osebo ni mogoče vložiti predloga. Ker je po zemljiškoknjižnih podatkih lastnik spornih nepremičnin še vedno pokojnik, bi morala predlagateljica predlagati uvedbo zapuščinskega postopka in vknjižbo na dediče. Šele ko bo vpisana solastnina na dediče, bo mogoče vložiti nov predlog za razdružitev solastnine nepremičnin.
Pogodbena kazen je v luči določb ZVPot v korist podjetja dovoljena le, če je v skladu z načelom enake vrednosti storitev, torej če je sorazmerna glede na pridobljeno korist oziroma če je s plačilom le-te pokrita protivrednost neplačanega predmeta prodajne pogodbe; v nasprotnem primeru je nična.