ZDR-1 člen 154.. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18.. ZPP člen 214, 214/2.
policija - odmor med delovnim časom - odškodnina za neizkoriščen odmor - priznana dejstva
Tožnikov delovni proces ni potekal nepretrgano in ni zahteval stalnega vsiljenega ritma dela. Zato mu, četudi je med odmorom ostal na delovnem mestu, odmora ni bilo treba posebej zagotavljati, saj si ga je lahko sam določil. Če bi bil zaradi prihoda vozila na mejni prehod odmor prekinjen, pa bi ga lahko koristil v več delih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00061379
Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 1, 3, 3/1, 3/3, 7. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 2, 2-7, 9, 9/5, 14, 98, 98/2, 99. OZ člen 241, 346. ZJZP člen 26, 27, 27/1, 27/2, 27/3, 28, 46, 46/4. ZJN-2 člen 44, 44/1, 77, 77/1, 77/2, 79. ZPP člen 212.
pogodba o sofinanciranju - sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - nadzor nad namensko porabo sredstev - kršitev pravil javnega naročanja - nepravilnosti - vračilo neupravičeno prejetih sredstev - finančni popravek - zastaranje zahtevka - pretrganje zastaranja - višina finančnega popravka - smernice - javno-zasebno partnerstvo - pogodbeno javno zasebno partnerstvo - pogodbena razširitev odgovornosti - trditveno in dokazno breme
Finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Ne pomeni kazni, temveč je zgolj posledica ugotovitve, da zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz ureditve EU niso bili spoštovani, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena. Namen finančnih popravkov je ponovno vzpostaviti stanje, ko so vsi odhodki, prijavljeni za sofinanciranje iz strukturnih ukrepov, zakoniti in pravilni ter usklajeni s pravili in predpisi, ki veljajo na nacionalni ravni in ravni EU.
Za vračilo neupravičeno izplačanih sredstev morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) odkrite morajo biti nepravilnosti, ki so posledica delovanja ali opustitve upravičenca, in 2) obstajati mora dejanski ali možni finančni učinek na splošni proračun Evropske unije. Če eden od obeh pogojev ni izpolnjen, zahtevek ni utemeljen.
Materialno trditveno in dokazno breme o obstoju nepravilnosti je na tožeči stranki. Tožeča stranka bi zato za vsako očitano nepravilnost morala zatrjevati pravno odločilna dejstva, ki bi zatrjevano nepravilnost potrjevala in za svoje trditve predlagati ali predložiti dokaze. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi tožena stranka že na podlagi pavšalnih in nekonkretiziranih očitkov o nepravilnostih morala dokazati, da očitane nepravilnosti ne obstajajo.
Tožena stranka bi bila odgovorna za nevložitev vseh dogovorjenih sredstev s strani zasebnega partnerja le, če pri izbiri zasebnega partnerja ne bi ravnala v skladu z veljavnimi predpisi ter dolžno skrbnostjo, ali če v okviru dolžnosti nadzora ne bi izvedla vseh razumnih ukrepov.
Okoliščina, da je zasebni partner imel v času kontrole (cca. štiri leta po aktivnostih povezanih z izborom zasebnega partnerja) vse račune blokirane, sama po sebi ne izkazuje negospodarnega in neskrbnega ravnanje tožene stranke v postopku izbora, ki bi lahko predstavljalo kršitev Pogodbe o sofinanciranju. Za presojo so namreč pravno odločilne okoliščine, ki so obstajale v času postopka izbire zasebnega partnerja.
V smernicah so določene priporočene višine finančnih popravkov le za najbolj pogoste nepravilnosti. Glede ostalih nepravilnosti pa je treba višino finančnega popravka določiti ob upoštevanju okoliščin, ki jih predvidevajo Smernice 2013 (narava in resnost nepravilnosti ter finančna izguba sklada).
Tožeča stranka bi za vsako zatrjevano nepravilnost ob upoštevanju odločilnih okoliščin za določitev višine finančnega popravka morala navesti stopnjo popravka. Pojasniti bi morala, zakaj posamezna nepravilnost po njeni oceni, ob upoštevanju ravni konkurence, preglednosti in enake obravnave, predstavlja resno nepravilnost, ki ne razveljavi celotne dejavnosti, ali zmerno resno nepravilnost. Tega tožeča stranka ni pojasnila. Zato ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede višine izrečenega finančnega popravka.
ZPP člen 137, 137/2, 154, 154/1, 155, 155/1, 286b, 286b/1, 339, 339/2, 339/2-8.. ZDR-1 člen 6, 6/1, 200, 200/5.. ZOFVI člen 109, 109/6.. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
sklep o izbiri - neizbran kandidat - odklonitev testiranja - prepoved diskriminacije - osebna okoliščina - zavrnitev dokaznih predlogov - stroški postopka - zastopanje po več odvetnikih
Tožnik v pritožbi navaja, da ga toženka na prosto delovno mesto ni izbrala (oziroma je sklep o izbiri z dne 15. 7. 2021 razveljavila), ker "razmišlja s svojo glavo", kar ni osebna okoliščina kot ni, kar je navajal pred sodiščem prve stopnje, odklanjanje testiranja. Zakaj odklanjanje testiranja ni osebna okoliščina, je izčrpno in pravilno utemeljilo v izpodbijani sodbi in sklepu; osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlasti odreči. Izpolnjevanje PCT pogoja oziroma odklanjanje testiranja je stvar odločitve posameznika.
Direktiva (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (2019) člen 36. ZSReg člen 19, 33, 33/1, 33/2, 34. ZNP-1 člen 42.
Registrsko sodišče je ob odločanju o vpisu, soočeno z listinami, presojo katerih mora opraviti samo. Vendar v okoliščinah konkretnega primeru, ko je ta presoja odvisna od materialno pravnih vprašanj, na katere je mogoče odgovoriti le ob hkratni ugotovitvi obstoja določenih dejstev, ki so sporna, take presoje izpolnitve pogojev za vpis v sodni register po 3. in 4. točki prvega odstavka 34. člena ZSReg, upoštevaje drugi odstavek 33. člena ZSReg, registrsko sodišče samo ne more opraviti.
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik na dneve, ki jih je toženka evidentirala kot proste, ni bil prost. Ključna je ugotovitev, da je moral vsak dan opravljati zadolžitve vojaške policije, ki so bile razdeljene med štiri pripadnike. Glede na obseg nalog vojaške policije, ki so se izvajale 24 ur na dan in sedem dni v tednu, je bilo število pripadnikov premajhno.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine (prim. VIII Ips 23/2019). S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo toženka v korist tožnika izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZDavP-2).
nov predlog za oprostitev plačila sodne takse - spremenjene okoliščine - osebni stečaj - izjemne okoliščine - neunovčeno premoženje stečajnega dolžnika - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - odlog plačila sodne takse
Skladno s sodno prakso ponovno odločanje o predlogu za taksno oprostitev za isto procesno dejanje (konkretno tožbo), o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, ni dovoljeno, razen če ponovni predlog vsebuje nove, spremenjene okoliščine, ki predlagatelju onemogočajo plačilo sodne takse.
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 159, 161. ZOdv člen 17, 17/5.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - začasna ureditev stikov - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - verjetnost nastanka škode - neizkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe - konfliktnost med starši - odločba o stikih - stroškovna odločitev - povrnitev stroškov postopka - povrnitev stroškov brezplačne pravne pomoči
Vsaka začasna odredba je po svoji naravi izjema od pravila, da sodišče odloči šele po kontradiktornem postopku, na podlagi prepričanja ali (vsaj) pretežne verjetnosti, torej z višjim standardom zanesljivosti, kot pa se zahteva za izdajo začasne odredbe (za katero zadošča standard verjetnosti). Izjeme je vselej treba razlagati ozko. Ker je ključni pogoj za izdajo začasne odredbe v družinskih zadevah ogroženost otroka – in ne morda ogroženost pravic staršev – so zgrešene obširne pritožbene navedbe, da naj bi bilo z izpodbijanim sklepom kršeno načelo enakopravnosti staršev, pravica očeta do enakopravnih stikov in druge ustavne ter konvencijske pravice, ki jih (skupaj s členi Ustave, EKČP in drugih pravnih aktov) navaja pritožba.
O posegu v zaključen pravni položaj ni mogoče govoriti v primeru absolutno neveljavnih poslov, ki so bili sklenjeni z glavnim namenom (ključnim nagibom) oškodovati upnike.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča je na podlagi okoliščin konkretnega primera mogoče zaključiti, da je bil bistveni namen, zaradi katerega sta zakonca sklenila darilno pogodbo, preprečiti možnost, da bi to premoženje postalo del stečajne mase toženkinega zakonca, kar pomeni izigranje upnikov. Iz navedenih ravnanj zakoncev je mogoče zanesljivo sklepati, da je bila sklenitev darilne pogodbe v času, ko je dolg stečajnega dolžnika znašal 151.633,69 EUR, usmerjena k oškodovanju upnikov stečajnega dolžnika. Taka kavza pogodbe je po drugem odstavku 39. člena OZ nedopustna, pogodba pa po četrtem odstavku tega člena nična. Ravnanje pogodbenih strank je nemoralno, saj je v nasprotju z moralnimi vrednotami družbe kot celote in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in prepovedi zlorabe pravic. Pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom, pa je nična.
Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni mogoče slediti toženkinim navedbam, da je izpodbijani pravni posel odplačne narave. Iz vsebine darilne pogodbe izhaja njena neodplačna narava. V darilni pogodbi sta stranki ugotovili, da drugih, s to pogodbo povezanih poslov ni. Poleg tega je bila darilna pogodba sklenjena 21. 3. 2012, toženka pa je trdila oziroma iz priloženih listin izhaja, da naj bi bila s hipoteko zavarovana terjatev plačana šele leta 2018 in še to v okviru izvršilnega postopka. Navedeno nedvomno ne potrjuje trditev tožnice, da sta imeli pogodbeni stranki že ob sklepanju darilne pogodbe dne 21. 3. 2012 pred očmi, da bo toženka v zameno za lastništvo nepremičnin prevzela obveznost plačila s hipoteko zavarovane terjatve upnika C., d. o. o. (ki jo je nato odplačala šele v izvršilnem postopku leta 2018), in kar naj bi neodplačen pravni posel preoblikovalo v odplačnega. Dejstvo, da je toženka v letu 2018 odplačala s hipoteko zavarovano terjatev na nepremičnini z ID znakom 0000-000/02, k. o. X, zato na presojo ničnosti sporne darilne pogodbe ne vpliva.
nagrada odvetnika - priglašeni stroški - vrednost spornega predmeta
Tožeča stranka v pritožbi priznava, da v razširitvi tožbe ni navedla vrednosti spornega predmeta kot primarno odločilne za ocenjeno vrednost po razširitvi tožbe. To pa še ne pomeni pravilnosti trditve tožeče stranke, da njen dodatni zahtevek posebne vrednosti sploh nima. Iz čl. 44/2 ZPP izhajajoče dolžnostno ravnanje tožeče stranke se sicer izrecno nanaša le na tožbo, vendar je pravno praznino mogoče, ob uporabi čl. 3 Zakona o sodiščih (ZS), zapolniti z analogijo tudi za primer razširitve tožbe. Sodišče je ob odmeri stroškov vrednost spornega predmeta, obravnavanega nato v izločenem postopku, očitno ocenilo.
ZPP člen 270, 270/3, 363, 363/1. Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog člen 24.
V skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZPP zoper odločbe, izdane med pripravami za glavno obravnavo, ki se nanašajo na vodstvo postopka, ni pritožbe. Sklep, s katerim sodišče tožniku nalaga založitev predujma, je sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060619
ZPrCP člen 8, 46, 46/5, 46/5-5. ZP-1 člen 55, 55/1, 55/4, 62a, 62a/1, 62a/1-4, 65, 65/4, 65a, 65a/2, 66, 66/6, 67, 67/1, 67/1-3, 67/2, 90, 209. ZS člen 83.
plačilni nalog - zahteva za sodno varstvo - tek pritožbenega roka v času sodnih počitnic - sodne počitnice / poletno poslovanje - začetek teka roka za vložitev pritožbe - temeljna jamstva poštenega postopka - pravica do izjave v postopku
Zadeva ne šteje za nujno zadevo v smislu določil 209. člena ZP-1, zato bi sodišče moralo upoštevati trajanje sodnih počitnic in šteti, da je 8-dnevni pritožbeni rok začel teči 16. 8. 2021.
Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku na podlagi prvega odstavka 55. člena ZP-1 sicer brez odlašanja, hitro in enostavno, vendar pa morajo biti storilcu zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka in med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist.
Storilcu mora biti (vsaj enkrat v postopku) zagotovljena pravica do izjave, praviloma pri prekrškovnem organu, če to zahteva v zahtevi za sodno varstvo pa pri sodišču.
postopek prisilne poravnave - naknadni predlog prisilne poravnave - sklep o preizkusu - dopolnjen seznam preizkušenih terjatev - ugovor o prerekanju terjatve - glasovanje - glasovanje o prisilni poravnavi - procesna legitimacija - prijava terjatev v postopku prisilne poravnave - verjetno izkazana terjatev - podrejene terjatve - vsebina prijave - nepopolna prijava - kapitalsko posojilo - posojila družbi namesto lastnega kapitala - povezana oseba - lastni kapital družbe - skrben pregled (due diligence) - pravna fikcija - načelo hitrosti postopka - delničar - smiselna uporaba določb ZPP - procesno gradivo
Osrednje procesno dejanje v postopku prisilne poravnave je glasovanje upnikov o sprejetju prisilne poravnave. Procesno legitimacijo glasovati o tem imajo upniki samo glede tistih terjatev, ki so bodisi priznane bodisi verjetno izkazane (prvi odstavek 201. člena ZFPPIPP). Zato mora v postopku prisilne poravnave sodišče s sklepom o preizkusu terjatev odločiti tudi o tem, katere (prerekane) terjatve so verjetno izkazane (3. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). Če je bila terjatev v postopku prisilne poravnave prijavljena, ni pa ugotovljena, sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov za takšno terjatev. Položaj takega upnika je izenačen s položajem upnika, ki ni prijavil terjatve v postopku prisilne poravnave. Pri tem posebnega položaja nimajo upniki, katerih terjatve so bile prerekane, a je sodišče na podlagi 3. točke drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP s sklepom o preizkusu terjatev odločilo, da so verjetno izkazane. Za tako situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, saj je terjatev upnika prerekal drug upnik. Ugotovitev, da je terjatev verjetno izkazana ima za posledico le pridobitev glasovalnih pravic takega upnika v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek 201. člena ZFPPIPP), ne pomeni pa meritorne presoje o obstoju terjatve. Smisel ugotavljanja, ali je terjatev verjetno izkazana, je torej v tem, da se odloči, ali ima upnik pravico glasovati o sprejetju prisilne poravnave.
V obravnavanem primeru ima upnik B. a. s. položaj povezane osebe po 527. členu ZGD-1, kar pomeni, da mu je glasovanje o prisilni poravnavi onemogočeno (četrti odstavek 200. člena ZFPPIPP), prav tako pa ni dovoljena konverzija njegovih terjatev v stvarne vložke (četrti odstavek 190. člena ZFPPIPP),
Pri presoji, ali je terjatev verjetno izkazana, sodišče upošteva samo opis dejstev o obstoju terjatve v prijavi terjatve in listinske dokaze, ki so bili priloženi tej prijavi, in če je terjatev prerekal upnik, opis dejstev o neobstoju terjatve v ugovoru o prerekanju terjatve in listinske dokaze, ki so bili priloženi temu ugovoru (drugi odstavek 68. člena ZFPPIPP). Določba drugega odstavka 68. člena ZFPPIPP specialno ureja vprašanje uporabe procesnega gradiva za presojo ali je terjatev verjetno izkazana, zato subsidiarna uporaba ZPP v tem primeru ne pride v poštev. Razlog ozke presoje je v tem, da je domet vpliva take ugotovitve verjetnega obstoja terjatve omejen, saj vpliva le na glasovanje o prisilni poravnavi. Slednje pa je skladno tudi z načelom hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP), ki je v insolventnih postopkih posebej poudarjeno.
Podrejene terjatve so nezavarovane terjatve, ki se na podlagi pravnega razmerja med dolžnikom in upnikom, če postane dolžnik insolventen, plačajo šele po plačilu drugih nezavarovanih terjatev do dolžnika (tretji odstavek 21. člena ZFPPIPP). Podrejenost določita dolžnik in upnik s pogodbo oziroma drugim pravnim poslom, ki je pravni temelj nastanka pravnega razmerja, katerega vsebina je ta terjatev.
Določba 498. člena ZGD-1 se uporablja le za posojila (oziroma druga pravna dejanja delničarja ali tretje osebe, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojila; tretji odstavek 498. člena ZGD-1) tistih delničarjev, ki imajo v trenutku danega posojila v družbi več kot četrtinski (25%) delež delnic z glasovalno pravico. Posojilo delničarja, ki ima v družbi manj kot navedeni delež delnic, se ne šteje kot kapitalsko posojilo. Čeprav zakon izrecno ne govori o skupini delničarjev oziroma povezanih osebah, tako iz dikcije kot iz namena določbe izhaja, da gre za kontrolnega delničarja oziroma kontrolne delničarje, pri čemer zakon postavi presumcijo upravljavske kontrole s posestjo četrtinskega deleža delnic z glasovalno pravico. Zakon govori o delničarjih v množini, in ne le o delničarju posamezniku, iz česar je mogoče izpeljati namen, da se sankcionira kontrolnega delničarja oziroma kontrolno skupino delničarjev, kar se dokazuje v dejanskih okoliščinah posameznega primera.
Možnosti, ki gospodarsko ustrezajo posojilu, so številne in sem spada tudi primer, ko družbenik odkupi terjatev tretje osebe do družbe. Družbenik je za to res vložil svoja sredstva, vendar je pridobil pravico zahtevati vrnitev zneska terjatve od družbe. S takim ravnanjem se je družba morda izognila obveznosti takojšnjega plačila terjatve, vendar je njena obveznost ostala. Za zagotovitev lastnega kapitala bi šlo le, če bi družbenik tretji osebi terjatev izpolnil, preneseno terjatev družbi pa odpustil.
Le delničar (družbenik) je tisti, ki je skladno s korporacijskimi pravili zavezan k zagotovitvi lastnega kapitala družbe, zato lahko le zanj veljajo navedene zakonske omejitve. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene, vsako širjenje korporacijskih pravil na subjekte, ki to niso oziroma naj bi to šele postali, bi bilo v nasprotju z osnovnimi načeli korporacijskega prava. Institut delničarja tudi ni mogoče enačiti z nekom, ki se šele pripravlja na formalni nakup delnic in s tem namenom pridobi informacije v okviru skrbnega pregleda poslovanja. Namen skrbnega pregleda (angl. due diligence) je namreč prav v podrobni seznanitvi s poslovanjem in finančnimi tveganji drugega podjetja ter omogoči oceno vseh tveganj (poslovnih, finančnih, davčnih in pravnih), zato se izvede še pred transakcijo z drugim podjetjem. Tisti, ki skrbni pregled opravlja, pa ni mogoče že kar enačiti z delničarjem v korporacijskopravnem smislu.
Pri preizkusu terjatve, za katero velja navedena pravna fikcija pravočasne prijave, moramo upoštevati, da ta pravna fikcija velja samo do višine zneska te terjatve, navedenega v seznamu iz 3., 4. ali 5. točke prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP.
ZJRM-1 člen 6, 6/1, 6/4. ZP-1 člen 66, 66/2, 66/6, 154, 154-2, 154-3.
nasilno in drzno vedenje - kvalificirana oblika - zakonski znaki prekrška - odločanje o zahtevi za sodno varstvo - dejansko stanje
Za subsumiranje določenega opisa pod znake prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 je potrebno, da sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) da se storilec vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in 2) da s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.
Navedeni elementi morajo biti, poleg zahteve, da je prekršek storjen proti zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, bivšemu zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu, skrbniku ali varovancu te osebe ali proti osebi, ki živi s storilcem v skupnem gospodinjstvu, izpolnjeni tudi za pravno opredelitev kvalificiranega prekrška po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1.
Nestrinjanje z oceno dokazov v sodbi o zahtevi za sodno varstvo glede na ustaljeno sodno prakso sodi v okvire nedovoljenega pritožbenega razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00059535
OZ člen 190, 631. ZJN-2 člen 2, 2/1, 2/1-15a. ZPP člen 285.
direktni zahtevek podizvajalca - relativnost pogodbenih razmerij - restriktivna razlaga izjem - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - neposredna plačila podizvajalcem - nominirani podizvajalec - javno naročanje - odgovornost naročnika del - neposlovna odškodninska odgovornost - neupravičena obogatitev - pogodbeno razmerje - substanciranje dokaznega predloga - zavrnitev dokaznih predlogov - informativni dokaz - materialno procesno vodstvo
Uvodoma pritožbeno sodišče opozarja, da pritožbeni postopek ni namenjen ponovitvi prvostopenjskega postopka, pač pa preizkusu pravilnosti razlogov v izpodbijani sodbi. Že zato tožnica ne more uspeti s ponavljanjem stališč, ki jih je uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Položaj podizvajalca ima lahko le tisti, ki ima s podjemnikom kot naročnikom sklenjeno podjemno pogodbo, katere predmet je posel, ki se ga je podjemnik zavezal opraviti v razmerju do glavnega naročnika. Bistven element pojma „sodelavec“ je torej obstoj pogodbenega razmerja med glavnim izvajalcem in podizvajalcem.
Stranka, ki poda dokazni predlog z zaslišanjem prič, mora namreč dejstva substancirati do te mere, da je mogoče na podlagi predhodno zatrjevane trditvene podlage z zaslišanjem prič ugotavljati zgolj (ne)resničnost teh dejstev, ne sme pa biti izvedba dokaza namenjena šele pridobivanju teh dejstev. Sodišče torej priče ne sme zasliševati o dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sicer krši razpravno načelo.
Sodišče v okviru dolžnosti materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) ni dolžno posebej opozarjati strank na zahtevo procesnega prava po vsaj osnovni substanciranosti dokaznega predloga. Substanciranje dokaznega predloga je namreč del dokaznega bremena stranke.
ZCes-1 člen 32, 32/15, 32/15-13. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1, 159, 163, 163/9.
opis prekrška - konkretizacija zakonskih znakov - izredni prevoz - sodelovanje pri storitvi prekrška - udeležba - vožnja v konvoju - opisano dejanje ni prekršek
Vožnja v konvoju že po naravi stvari predpostavlja udeležbo več voznikov vozil oziroma skupin vozil, zato storilec sam na ta način ne more uresničiti zakonskih znakov očitanega mu prekrška. Ta prekršek bi storilec lahko storil le z eno od oblik udeležbe, torej s sodelovanjem več udeležencev, ki medsebojno, usklajeno in zavestno sodelujejo pri storitvi prekrška, kar pa iz plačilnega naloga, ki konkretizacije udeležbe sploh nima, ne izhaja, niti to ne izhaja iz kasneje priloženega opisa dejanja in dokazov, saj navedba o vožnji v konvoju ne zadosti konkretizaciji udeležbe pri storitvi prekrška.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00060766
DZ člen 199. ZPP člen 458, 458/1. ZZZDR člen 133.
verzijski zahtevek - plačilo preživnine - neupravičena obogatitev - plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe - okoriščenje in prikrajšanje - otroški dodatek - spor majhne vrednosti - nedopustni pritožbeni razlogi
Toženka je bila glede pravice do otroškega dodatka v razmerju (le) z državo. To pomeni, da je bila neupravičeno obogatena kvečjemu na račun države. Otroški dodatek je namreč pravica iz javnih sredstev.
Tožnik ne more zahtevati vračila preživnine, ki jo je plačal na temelju sklenjene sodne poravnave.
Otrok od 1. 1. 2017 dejansko prebiva pri tožniku. Ta je v celoti poskrbel za sinovo preživljanje in kril tudi delež stroškov, ki bi sicer odpadel na toženko. Ob takšnih okoliščinah tožniku ni mogoče odreči verzijskega zahtevka, ki mu ga nudi določba 133. člena ZZZDR.
ugotovitvena tožba - samostojna ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - izkazovanje pravnega interesa - naknadno odpadel pravni interes - zavrženje tožbe - pogodba o leasingu - odpoved pogodbe o leasingu - vrstni red vračunavanja izpolnitve
Pravni interes za ugotovitveno tožbo mora biti podan ves čas postopka. Sodišče mora uradoma raziskati, ali je ugotovitveni interes podan, ta pa mora obstajati še ob koncu glavne obravnave. Če je takšen interes sicer obstajal ob vložitvi tožbe, pa je pozneje odpadel, mora tožnik tožbo v tem delu umakniti, sicer jo sodišče zavrže zaradi pomanjkanja te predpostavke.
Tudi če je bil pravni interes tožeče stranke za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe ob njeni vložitvi podan, pa je ta odpadel v trenutku, ko je tožena stranka pridobila posest še preostalih sedmih avtobusov, saj je od tega trenutka dalje tožeča stranka za uveljavljanje svojih pravic pridobila dajatveni zahtevek.
Začet motenjski spor ne more vplivati na obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ki je po izrecni določbi zakona dopustna le, dokler ne zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja.
V sodni praksi je uveljavljeno enotno stališče, da že sam zahtevek za vrnitev predmeta leasinga vsebuje tudi odpoved takšne pogodbe.
duševno zdravje - predlog za postavitev novega izvedenca - pridržanje brez privolitve - pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve
Sodišče izreče ukrep zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, če so za to kumulativno izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 154, 154/1.. ZPP člen 7, 8, 212, 339, 339/1.. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 3.
policist - Direktiva 2003/88/ES - odmor med delovnim časom - diskriminacija - dokazna ocena
Pritožba zmotno vztraja, da je toženka odškodninsko odgovorna že zgolj zato, ker tožniku ni zagotavljala zamenjav za koriščenje odmora in ker delovnega mesta ni smel zapustiti. Prvostopenjsko sodišče se je glede na ugotovljena dejstva pravilno sklicevalo na stališče judikata VIII Ips 54/2021 o tem, da pravica do odmora sama po sebi ni kršena, če delavec odmor koristi na delovnem mestu, in na stališče, da delavcu posebnega odmora med delovnim časom ni treba izrecno zagotavljati (tj. z avtomatičnim vsakodnevnim organiziranjem zamenjav), ko ima ta glede na naravo dela možnosti prekinitev in odmorov med izvajanjem nalog.
Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da iz jezikovne in logične razlage prvega odstavka 154. člena ZDR-1 izhaja, da gre le za en odmor v trajanju 30 minut. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da niti ZDR-1 niti Direktiva 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa ne predpisujeta odmora v nepretrganem trajanju.